Jedro

V uredbi se določijo le natančna pravila za izvedbo naročnikove obveznosti neposrednega plačevanja podizvajalcev, sama obveza neposrednega plačila pa izhaja iz zakonskega določila ZJN-2. Pritožbene navedbe, ki izpodbijajo kogentnost ureditve neposrednega plačila podizvajalcu, niso utemeljene. V zvezi z vprašanjem neposrednega plačevanja podizvajalcev, ko je bilo to še v povojih, se izreklo tudi Ustavno sodišče v odločbi U-I-264/99, ki neustavnosti podzakonske ureditve ukrepov za zagotovitev neposrednega plačevanja podizvajalcem ni ugotovilo.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Pritožnica je dolžna sama kriti svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje razsodilo, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki v roku 15 dni plačati 42.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 11. 5. 2010 dalje do plačila in ji povrniti pravdne stroške v višini 2.720,43 EUR v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka dalje do plačila.

2. Zoper sodbo se pritožuje tožena stranka iz vseh zakonsko določenih pritožbenih razlogov. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne. Podrejeno predlaga razveljavitev sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Zaključek sodišča prve stopnje, da je terjatev podjemnika s sklenitvijo gradbene in podizvajalske pogodbe prešla na sodelavca, je materialnopravno zmoten. V skladu z določilom 5. člena Uredbe o neposrednih plačilih podizvajalcu pri nastopanju ponudnika s podizvajalcem pri javnem naročanju (v nadaljevanju Uredbe) bi morale biti s strani V. potrjene situacije predložene v potrditev naročniku, da bi se štele za dospele v odnosu do naročnika (tožene stranke) in šele takrat bi bili podani pogoji za zakonito cesijo. Zakonito nastala zaveza tožene stranke pa bi nastala šele, če bi bili v trenutku zahteve tožnice izpolnjeni tudi drugi pogoji, ki jih določa 631. člen OZ. Prav tako je zmoten zaključek sodišča prve stopnje, da so bili zgolj s potrditvijo računa sodelavca s strani podjemnika (6. člen Uredbe) izpolnjeni pogoji za poplačilo tožeče stranke. Določb ZJN-2 in Uredbe ni mogoče razumeti tako, da so obveznosti naročnikov do podizvajalcev drugačne kot po 631. členu OZ. Da naročnik ni primoran neposredno plačati podizvajalcu, kaže tudi primerjava zakonskih določb ZJN-2 in ZJN-2B. Že pred ZJN-2B je sicer veljala Uredba, ki je določala neposredno plačilo podizvajalcu, vendar pa je po mnenju pritožnice obveznost neposrednega plačila lahko določena le z zakonom, ne pa s podzakonskim aktom.

Napačen je tudi zaključek, da 631. člen OZ ustvarja solidarno obveznost plačila glavnega izvajalca in naročnika. Tožena stranka se ne strinja, da je že s sklenitvijo podizvajalske pogodbe in aneksa št. 2 h gradbeni pogodbi terjatev prešla v premoženjsko sfero tožeče stranke, niti ni v premoženjsko sfero tožeče stranke prešla s postavitvijo zahtevka toženi stranki, saj v času postavitve zahtevka končna situacija X. d. d. ni bila potrjena. Zato terjatev X. d. d. še ni dospela. Pogoji za plačilo tožeči stranki po 631. členu OZ tako niso podani.

Napačen je tudi zaključek sodišča prve stopnje, da je zahtevek tožnice utemeljen tudi na podlagi neupravičene obogatitve. Prvostopenjsko sodišče je napačno ugotovilo dejansko stanje, ko je zaključilo, da tožena stranka naročenih del ni poravnala, saj jih je plačala družbi X. d. d. v stečaju, zato o obogatitvi tožene stranke ni moč govoriti. Zadeva M. je po dejanskem stanju primerljiva z obravnavano zadevo, tam pa je sodišče med drugim zapisalo, da pogoj neupravičene obogatitve ni izpolnjen, če je obogatitev mogoče upravičiti s pogodbenimi obveznostmi.

Zaključek sodišča prve stopnje, da je tožena stranka priznala in sprejela ceno, dogovorjeno med podizvajalcem in izvajalcem, je v nasprotju z navedbami tožene stranke, ki je v postopku ves čas nasprotovala višini vtoževanega zneska, kar izhaja že iz njenih navedb podanih v odgovoru na tožbo. Listine, s katerimi tožnica dokazuje višino terjatve, se nanašajo na odnos med tožnico in izvajalko, zato toženke ne vežejo. Obstoja dogovora, da je toženka višjo ceno sprejela, pa tožnica ni dokazala.

3. Tožeča stranka na pritožbo tožene stranke ni odgovorila.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Tožnica je podizvajalka družbe X. d. d. (izvajalka), s katero je toženka (naročnica) 3. 6. 2008 sklenila gradbeno pogodbo z dvema aneksoma (18. 6. 2009 in 25. 11. 2009) za izgradnjo prizidka O. Toženka (naročnica) je izvajalko družbo X. d. d. izbrala v postopku javnega naročanja. Tožnica (podizvajalka) pa je z izvajalko X. d. d. 28. 9. 2009 sklenila pogodbo št. 3930/260281/09 za izgradnjo požarne stene.

6. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožnica svojo obveznost po (podizvajalski) pogodbi izpolnila. 11. 3. 2010 je izvajalki izstavila račun, ki ga je ta potrdila ob primopredaji 8. 4. 2010. Tožnica je nato s strani izvajalke potrjen račun 16. 4. 2010 poslala v plačilo toženki, kar med pravdnima strankama ni bilo sporno. Toženka pa je šele leto kasneje 6. 4. 2011 poslala odgovor, v katerem je navedla razloge za zavrnitev plačila računa. Glede na to, da je bil potrjen račun naročnici predložen, so pritožbene navedbe o tem, kdo bi moral račun predložiti (izvajalka ali tožnica), za odločitev v zadevi nerelevantne, pritožbene navedbe, da terjatev tožnice še ni dospela v plačilo (račun je določil rok plačila), pa so neutemeljene.

7. Kot je materialnopravno pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje, se je toženka (naročnica) s sedmim odstavkom 5. člena gradbene pogodbe zavezala potrjene situacije podizvajalcev poravnati neposredno podizvajalcem na način in v roku, kot je dogovorjeno za plačilo glavnemu izvajalcu X. d. d., na transakcijski račun podizvajalcev, pri čemer je bila tožnica z aneksom številka 2 izrecno nominirana za podizvajalko izvajalke, s čimer je bila toženka seznanjena. Kot izhaja iz 11. člena gradbene pogodbe, je izvajalka v skladu z določilom 3. člena Uredbe o neposrednih plačilih podizvajalcu pri nastopanju ponudnika s podizvajalcem pri javnem naročanju(1) (v nadaljevanju Uredbe) toženko izrecno pooblastila za izvedbo neposrednih izplačil podizvajalcem. Uredba glede izvedbe neposrednega plačila podizvajalcu pa v četrtem odstavku 5. člena določa, da naročnik izvede plačilo neposredno podizvajalcu na podlagi predloženih dokumentov, ki izkazujejo predložitev situacije ali računa glavnemu izvajalcu in potek roka za potrditev. Naročnik tako izvede plačilo podizvajalcu na podlagi predložene potrjene situacije ali računa, kateremu so predložene s strani glavnega izvajalca potrjene situacije ali računi, ki so jih izstavili podizvajalci (6. člen Uredbe). Ker je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je izvajalka račun tožnice potrdila, in je bil račun nato toženki tudi predložen v plačilo, je materialnopravno pravilen zaključek sodišča prve stopnje o izpolnitvi pogojev za neposredno poplačilo tožnice s strani toženke. Pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje materialnopravno zmotno uporabilo določila Uredbe ter jim pripisalo pomen, ki ga nimajo, ter očitek, ki izpodbija obstoj pogojev za neposredno plačilo terjatve tožnici, pa nista utemeljena.

8. Toženki dolžnost izpolnitve obveznosti neposredno tožnici (in ne izvajalki) namreč nalagajo določila 4. člena ZJN-2 ter 5. in 6. člena Uredbe, kot je materialnopravno pravilno zaključilo sodišče prve stopnje. Zato je tudi zaključek sodišča prve stopnje, da je terjatev izvajalke na tožnico prešla s sklenitvijo gradbene (ki tudi sicer toženki v 5. členu izrecno nalaga neposredno plačilo potrjenih situacij podizvajalcu) in podizvajalske pogodbe, ki ga pritožnica izpodbija v pritožbi, pravilen.

9. Pritožbeni očitek o nezakonitosti neposrednega plačila podizvajalki, češ da je bila toženki ta obveznost naložena s podzakonskim aktom, ne pa z zakonom, ni utemeljen. Uredba, ki določa pravila neposrednega plačila podizvajalcem, je bila sprejeta na podlagi določila šestega odstavka 4. člena ZJN-2(2), ki je določal, da Vlada z namenom zagotovitve finančne discipline s predpisom natančneje določi pravila v primerih, ko ponudniki nastopajo s podizvajalci, tako da v pogodbi glavni izvajalec pooblasti naročnika, da na podlagi potrjenega računa ali situacije plačuje neposredno podizvajalcem. Iz vsebine te določbe izhaja, da se v Uredbi določijo le natančna pravila za izvedbo naročnikove obveznosti neposrednega plačevanja podizvajalcev, sama obveza neposrednega plačila pa izhaja iz zakonskega določila (4. člen ZJN-2). Zato tudi pritožbene navedbe, ki izpodbijajo kogentnost ureditve neposrednega plačila podizvajalcu, niso utemeljene. Pa tudi sicer se je v zvezi z vprašanjem neposrednega plačevanja podizvajalcev, ko je bilo to še v povojih(3), izreklo tudi Ustavno sodišče v odločbi U-I-264/99 v zvezi s presojo ustavnosti pred obravnavano Uredbo veljavne Odredbe o finančnem poslovanju proračunskih porabnikov, ki neustavnosti podzakonske ureditve ukrepov za zagotovitev neposrednega plačevanja podizvajalcem ni ugotovilo.

10. Ker je zahtevek tožnice utemeljen že na podlagi navedenih kogentnih določil ZJN-2 in Uredbe, nadaljnje pritožbene navedbe, s katerimi toženka izpodbija utemeljenost zahtevka na podlagi dodatnih pravnih podlag, in sicer določila 631. člena OZ in 190. člena OZ, za odločitev niso relevantne. Zato pritožbeno sodišče na njih ne bo posebej odgovarjalo (360. člen ZPP).

11. Pritožbeni očitek, da bi moralo sodišče prve stopnje določila ZJN-2 in Uredbe razlagati v luči določila 631. člena OZ (glede katerega je sodišče prve stopnje po presoji pritožbenega sodišča pravilno ugotovilo, da so podane predpostavke za utemeljenost zahtevka tudi na tej podlagi) je neutemeljen, saj bi bil namen neposrednih plačil po ZJN-2 povsem izjalovljen, varstvo podizvajalcev pa izničeno, če bi sistem neposrednih plačil temeljil na predpostavkah iz 631. člena OZ(4).

12. Pritožnica sicer pravilno izpostavlja, da je v postopku ugovarjala višini tožničine terjatve (42.000,00 EUR) z navedbami, da je terjatev tožnice po ponudbi izvajalke ovrednotena na 19.350,00 EUR in da je cena, za katero sta se dogovorili izvajalka in tožnica, ne zavezuje. Vendar pa navedeni ugovor toženke ni utemeljen, ker toženka s strani izvajalke potrjenega računa tožnice v roku 8 dni po prejemu, kot ji nalaga četrti odstavek 5. člena gradbene pogodbe, ni zavrnila. V skladu z navedenim pogodbenim določilom je namreč naročnik dolžan predloženo situacijo pregledati v roku 8 dni po prejemu in jo potrditi ali zavrniti. Če naročnik v tem roku situacije ne potrdi ali ne zavrne, se po preteku tega roka šteje za potrjeno, potrjene situacije pa je naročnik dolžan plačati v roku 60 dni neposredno na račun podizvajalca. Ker toženka višini računa ni ugovarjala v pogodbeno določenem roku, s prepozno podanim ugovorom glede višine ne more uspeti.

13. Ker pritožbeni razlogi niso utemeljeni, prav tako pa niso podani razlogi, na katere je pritožbeno sodišče dolžno paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

14. Pritožnica s pritožbo ni uspela, zato je dolžna sama kriti svoje stroške pritožbenega postopka (165. člen ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP).

Op. št. (1): Uradni list RS, št. 66/2007. Op. št. (2): Uradni list RS, št. 128/2006, Uradni list Evropske unije, št. 317/2007, Uradni list RS, št. 16/2008, 34/2008. Op. št. (3): mag. Maja Potočnik, Uroš Križanec: Praktična vprašanja neposrednih plačil podizvajalcem v javnem naročanju, Pravna praksa, št. 3, letnik 2013, na strani 22 (stran 2).

Op. št. (4): mag. Maja Potočnik, Uroš Križanec: Praktična vprašanja neposrednih plačil podizvajalcem v javnem naročanju, Pravna praksa, št. 3, letnik 2013, na strani 22 (strani 2, 3, 4): „ Po mnenju dela teorije (dr. Pirnata) je očitno, da je zakonodajalec pri vprašanju neposrednih plačil pri javnih naročilih izhajal iz drugačne pravne narave neposrednih plačil, saj je ZJN-2 utemeljil na asignaciji, in ne na zakoniti cesiji, kot to velja za zahtevek podizvajalca iz 631. člen OZ.