Jedro

Tožena stranka je tožniku izredno odpovedala pogodbo o zaposlitvi iz odpovednega razloga po določbi 1. alinee 1. odstavka 111. člena ZDR (tožnik naj bi kršil obveznosti iz delovnega razmerja, ki imajo znake kaznivega dejanja tatvine iz določbe 1. odstavka 204. člena KZ-1). Tožniku je očitala, da se je določenega dne popoldne z viličarjem pripeljal po tovarniškem dvorišču do varovalne ograje in čez ograjo odvrgel dve culi in plastenko, v katerih je bil baker, naslednjega dne ponoči pa je bil zaloten s strani varnostnikov in delavcev policije pri pobiranju cul na drugi strani ograje. Tožena stranka v konkretnem primeru ni dokazala, da je ravno tožnik z viličarjem vozil culi in plastenko z bakrom, predvsem pa, da je navedene stvari vrgel čez ograjo tovarne. Tožena stranka tudi v nadaljevanju popoldneva oziroma ponoči, ko je pripravila zasedo skupaj z varnostniki in policisti, ni zalotila tožnika pri pobiranju očitanih stvari zunaj tovarniške ograje, kot je to navedla v izredni odpovedi. Zgolj dejstvo, da je bil tožnik prisoten na zunanji strani tovarniške ograje in v bližini odtujenih stvari, še ne more utemeljevati kršitve, ki ima znake kaznivega dejanja tatvine, kot se mu to očita v izredni odpovedi. Zato je izpodbijana izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi nezakonita.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijana sodba delno spremeni v I. in II. točki izreka tako, da se glasi: „I. Ugotovi se, da je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi, ki jo je tožena stranka dne 30. 5. 2011 podala tožniku, nezakonita. Tožena stranka je dolžna tožnika pozvati nazaj na delo na delovno mesto – delavec za dehidracijo mulja skladno s pogodbo o zaposlitvi z dne 3. 3. 2009, ali na drugo ustrezno delovno mesto, mu za čas od dne 31. 5. 2011 do vrnitve na delo, razen za čas zaposlitve pri drugem delodajalcu, priznati pripadajoče pravice iz delovnega razmerja ter mu od navedenega dne dalje obračunati nadomestilo plače v bruto znesku ... EUR mesečno, za čas dela pri drugem delodajalcu pa morebitno razliko med prejeto plačo ter pripadajočo plačo do navedene višine, od bruto zneskov odvesti predpisane davke in prispevke ter tožniku izplačati ustrezno neto zneske nadomestila plače z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 15. dne v mesecu dalje za plačo iz prejšnjega meseca, do plačila, vse v roku 8 dni, da ne bo izvršbe.

Kar tožnik zahteva več (priznanje delovnega razmerja tudi za čas zaposlitve pri drugem delodajalcu in obračun plače do bruto zneska ... EUR mesečno z vsemi dodatki ter izplačilo plače do neto zneska ... EUR mesečno z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti mesečnih zneskov do plačila), se zavrne.

II. Tožena stranka je dolžna tožniku povrniti stroške postopka v znesku 767,00 EUR v roku 8 dni od vročitve te sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po poteku paricijskega roka do plačila.“ V preostalem pa se pritožba zavrne in se potrdi nespremenjeni del izpodbijane sodbe.

Tožena stranka je dolžna tožniku povrniti pritožbene stroške v znesku 777,40 EUR v roku 8 dni in z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po poteku paricijskega roka dalje do plačila.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo zahtevek za ugotovitev, da je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi, ki jo je tožena stranka dne 30. 5. 2011 podala tožniku, nezakonita; zavrnilo je zahtevek za ugotovitev, da je tožnik v delovnem razmerju pri toženi stranki tudi od dne 31. 5. 2011 dalje za nedoločen čas, zaradi česar ga je tožena stranka dolžna pozvati nazaj na delo, ga razporediti na delovno mesto – delavec za dehidracijo mulja, šifra ..., KV: P-3, tarifni razred 350, plačilni razred 480, ali drugo ustrezno delovno mesto, ga za čas od dne 31. 5. 2011 dalje prijaviti v socialna zavarovanja in mu obračunati plačo v bruto znesku ... EUR mesečno z vsemi dodatki, pristojnim organom plačati davke in prispevke, ki bremenijo delodajalca, tožniku pa izplačati plačo v neto znesku … EUR mesečno, z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 15. dne v mesecu za prejšnji mesec dalje do plačila, v roku 8 dni pod izvršbo (I. točka izreka). V skladu z uspehom v sporu je odločilo, da tožnik sam nosi svoje stroške postopka (II. točka izreka).

Tožnik se je pritožil zoper sodbo iz vseh pritožbenih razlogov po določbi 1. odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/1999 in spremembe), ki se v skladu z določbo 19. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004 in spremembe) uporablja tudi v sporih pred delovnim sodiščem. Navaja, da je sodišče pri presoji izhajalo iz izpovedb prič na strani tožene stranke, ki so svoje izpovedbe predhodno uskladile. Večji pomen bi moralo dati njegovi izpovedbi ter izpovedbi dekleta A.A.. Ne strinja se z oceno količine odtujenega bakra, ki se mu očita v odpovedi. Sodišče ne bi smelo opreti odločitve tudi na fotografije, ki jih je predložil B.B.. Navedeni varnostnik je delal pogodbeno za toženo stranko in je nedopustno, da mu je s privatnim avtomobilom kritične noči postavil zasedo, poleg tega pa tudi opravljal poizvedbe glede njegovega delokroga. Sodišče ne bi smelo upoštevati posnetkov varnostnih kamer, saj tožena stranka ni izkazala, da je takrat izvajala zakonito snemanje. Iz razpoložljivih dokazov ni mogoče zaključiti, da je bil on tisti, ki je kritičnega popoldneva vrgel čez ograjo tovarne dve culi in plastenko, v kateri naj bi bil baker. Nihče ne more biti obsojen za storitev kaznivega dejanja zgolj na podlagi nepreverjenega suma. Zato predlaga, da pritožbeno sodišče spremeni sodbo tako, da njegovim zahtevkom v celoti ugodi oziroma podrejeno, da sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Tožena stranka v odgovoru na pritožbo navaja, da je sodišče v sporu pravilno razsodilo. Takrat so pristojni varnostniki pooblaščene varnostne službe skupaj s predstavniki policije pripravili tožniku zasedo, zaradi česar je logično, da so ti enako pričali o istem dogodku. Predlog za zaslišanje priče C.C. je umaknila in v tej zvezi seznanila sodišče z razlogi takšnega ravnanja. Sodba se v ničemer ne opira na navedbe navedene osebe, ki jih je podala varnostnikom. Vse fotografije o dogodku je pravilno predložila v dokazne namene, pri čemer predstavlja navedba pritožbe o nezakonitem izvajanju slikovnega snemanja dokazno novoto, ki se ne bi smela upoštevati. Tožniku je v odpovedi utemeljeno očitala kršitev delovne obveznosti, ki ima znake kaznivega dejanja. Pri premoženjskih deliktih je sprejeto načelo, da je kaznivo dejanje dokončano, ko storilec dobi z odvzemom stvar v svojo posest in s tem onemogoči drugemu, da bi z njo še naprej razpolagal. Tožnik je takrat odtujil določeno količino bakra, s takšnim kršitvenim ravnanjem pa je izpolnil znake kaznivega dejanja tatvine. Zato predlaga, da pritožbeno sodišče zavrne pritožbo in v celoti potrdi sodbo sodišča prve stopnje.

Pritožba je delno utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo sodbo v mejah pritožbenega izpodbijanja in po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka ter na pravilno uporabo materialnega prava (2. odstavek 350. člena ZPP). Po takšnem preizkusu tako v zvezi z izvedenim postopkom kot z izdano sodbo ni ugotovilo nobene bistvene postopkovne kršitve, na katere je opozorila pritožba in na katere je moralo pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti. Vendar je pritožbeno sodišče ob vsebinskem preizkusu sodbe dvomilo, če je tožena stranka zakonito in iz utemeljenih odpovednih razlogov izredno odpovedala tožniku pogodbo o zaposlitvi. Zato je v zadevi opravilo pritožbeno obravnavo, na kateri je dodatno zaslišalo tožnika, prebralo dokaze, ki so bili izvedeni v prvostopenjskem postopku in sprejelo dokazno oceno, na podlagi katere je v pretežnem obsegu ugodilo tožbenim zahtevkom. Pritožbeno sodišče takšno odločitev utemeljuje z naslednjimi dejanskimi in pravnimi razlogi: Tožena stranka je tožniku dne 10. 5. 2011 izredno odpovedala pogodbo o zaposlitvi na delovnem mestu delavca za dehidracijo mulja iz odpovednega razloga po določbi 1. alinee 1. odstavka 111. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002 in spremembe). Tožena stranka je v pisni odpovedi očitala tožniku, da je dne 14. 4. 2011 kršil obveznosti iz delovnega razmerja, ki imajo znake kaznivega dejanja tatvine iz določbe 1. odstavka 204. člena Kazenskega zakonika (KZ-1, Ur. l. RS, št. 55/2008). Na podlagi video posnetkov je ugotovila, da je bil tožnik tisti, ki se je dne 14. 4. 2011 popoldan z viličarjem pripeljal po tovarniškem dvorišču do varovalne ograje in čez ograjo odvrgel dve culi in s plastenko, v katerih je bilo okrog 30 kg bakra v skupni vrednosti 200,00 EUR, pri čemer je bil naslednjega dne ponoči ob 00:23 uri zaloten s strani varnostnikov in delavcev policije pri pobiranju cul na drugi strani ograje. Ob upoštevanju vseh okoliščin primera in interesov pogodbenih strank, predvsem pa glede dejstva, da predstavlja odtujevanje bakra ravnanje, ki materialno in moralno škoduje poslovnim interesom delodajalca, je prišlo do porušenega zaupanja med strankama, zaradi česar ni mogoče več nadaljevati z delovnim razmerjem tožnika.

Sodišče prve stopnje je na podlagi izvedenih dokazov, med ostalim tudi na podlagi navedb občana C.C., ki je prijavil toženi stranki dejanje, ugotovilo, da je tožnik vedel, da območja tovarne, kjer je odvrgel culi in plastenko z bakrom, varnostne kamere niso pokrivale. Štelo je za dokazano, da je takrat odvrgel stvari v zaraščen in neprehoden kraj za ograjo, pri čemer je bil ponoči zasačen, kako se je z avtom pripeljal po stvari. S takšnim ravnanjem je storil kršitev obveznosti iz delovnega razmerja, ki ima vse znake kaznivega dejanja poneverbe in neupravičene uporabe tujega premoženja po določbi 1. odstavka 209. člena KZ-1. Sodišče prve stopnje je zavzelo stališče, da je bistveni znak premoženjskih deliktov, v kar spada tudi poneverba in neupravičena uporaba tujega premoženja, v premiku stvari iz sfere lastnika v sfero storilca (v konkretnem primeru od tožene stranke k tožniku), tako da je bila toženi stranki odvzeta neposredna dejanska oblast nad stvarmi ter onemogočeno njeno nadaljnje razpolaganje. Zato je imela tožena stranka na podlagi takšnih razlogov zakonito podlago za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi tožnika. Pritožbeno sodišče se z odločitvijo prvostopenjskega sodišča ne strinja.

Po določbi 1. alinee 1. odstavka 111. člena ZDR lahko delodajalec izredno odpove delavcu pogodbo o zaposlitvi, če delavec krši pogodbeno ali drugo obveznost iz delovnega razmerja in ima kršitev vse znake kaznivega dejanja. V takšnem primeru lahko delodajalec sam ugotavlja znake kaznivega dejanja, čeprav zoper delavca ni bil uveden ali pa končan kazenski postopek. Medtem, ko je v kazenskem postopku pri ugotavljanju dejanskega stanja kaznivega dejanja poudarjeno načelo materialne resnice, in je v tej zvezi dokazno breme na strani državnega tožilca, je v pravdnem postopku, ko sodišče odloča o civilnopravnih razmerjih med fizičnimi in pravnimi osebami (v delovnih razmerjih med delavcem in delodajalcem), v ospredju interes posameznikov. Ker v takšnih razmerjih stranke praviloma prosto razpolagajo s svojimi pravicami, prevladuje v postopku načelo dispozitivnosti, na področju zbiranja procesnega gradiva pa razpravno načelo. Zato nosi dokazno breme praviloma tisti, ki nekaj zatrjuje, in ne tisti, ki zanika, oziroma ga nosi tisti, ki mu je dejstvo, ki ga je potrebno dokazati, v korist (tako Dragica Wedam Lukič, Razmerje med kazenskim in civilnim sodnim postopkom, Pravni letopis 2012, stran 37). Navedeno pomeni odgovornost za uspeh dokazovanja skladno s ponudbo dokazov v postopku, pri čemer nosi vsaka stranka tako trditveno kot dokazano breme, da so dokazana tista dejstva, ki so v njeno korist. Zato je stranka, ki ne izpolni potrebnega dokaznega bremena, lahko kaznovana s sodbo, ki je zanjo neugodna (tako Jan Zobec, Pravdni postopek, Zakon s komentarjem, leto 2006, 2 knjiga, stran 380). Po ugotovitvi pritožbenega sodišča je v konkretnem primeru sporno, če je tožena stranka skladno z dokaznim bremenom dejansko dokazala tožniku kršitev, ki ima znake očitanega kaznivega dejanja.

Pritožbeno sodišče je ocenilo tožnikovo izpovedbo ter izvedene dokaze in ugotovilo, da je tožnik kritičnega popoldneva vozil viličarja po tovarniški površini, kar je sam priznal, to pa so pokazali tudi posnetki kamer. Vendar tožena stranka v konkretnem primeru ni dokazala, da je takrat vozil tudi culi in plastenko z bakrom, predvsem pa, da je navedene stvari vrgel čez ograjo tovarne. Glede tega se ne more upoštevati obvestilo občana C.C., ki ga je podal varnostniku B.B., da je videl osebo pri metanju stvari čez ograjo, saj je tožena stranka dokaz z zaslišanjem navedenega občana umaknila, pri čemer sodišče ne more upoštevati razloga takšnega umika, saj je dolžno presojati zadevo v skladu z dokaznim bremenom. Tožena stranka tudi v nadaljevanju popoldneva oziroma ponoči, ko je pripravila zasedo skupaj z varnostniki in policisti, ni zalotila tožnika pri pobiranju očitanih stvari zunaj tovarniške ograje, kot je to navedla v izredni odpovedi. Tožnik se je ponoči res nahajal na drugi strani ograje, rekoč, da je iskal ključe, in imel po izpovedbah prič svetilko ter bil oblečen v rokavice. Vendar je za presojo njegovega ravnanja odločilno, da v trenutku prijetja ni bil zasačen pri pobiranju stvari oziroma ni bil zaloten, da bi z njimi kakorkoli fizično manipuliral, jih nosil ali jih ob prijetju odvrgel, čeprav mu je tožena stranka prav to očitala v izredni odpovedi.

Iz teh razlogov zgolj dejstvo, da je bil takrat prisoten na zunanji strani tovarniške ograje in v bližini odtujenih stvari, še ne more utemeljevati kršitve, ki ima znake kaznivega dejanja tatvine, kot se mu to očita v izredni odpovedi, oziroma kaznivega dejanja poneverbe in neupravičene uporabe tujega premoženja, kot je to ugotovljeno v izpodbijani sodbi. Sodišče prve stopnje ne more graditi sodbe na podlagi suma, da je tožnik s tem, ko se je kritične noči nahajal zunaj tovarniške ograje, uresničil kršitev delovne obveznosti, ki ima znake kaznivega dejanja oziroma premoženjskega delikta, za katerega je značilen premik stvari iz sfere lastnika v sfero storilca. Izvedeni dokazi tega namreč niso potrdili. Poleg tega na takšne zaključke ne more vplivati niti dejstvo, da je tožena stranka že prej ugotovila odtujevanje večje količine bakra iz tovarne oziroma dejstvo, da so policisti v avtomobilu tožnika približno mesec dni po spornem dogodku našli baker, za katerega se je ugotovilo, da ga je tožniku prinesel kolega, zaseženi baker pa je bil tožniku pozneje vrnjen.

Zato je pritožbeno sodišče ugodilo tožnikovi pritožbi in na podlagi 1. točke 358. člena ZPP delno spremenilo odločitev v izpodbijani sodbi tako, kot izhaja iz izreka te sodbe. Ugotovilo je nezakonitost izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, ki jo je tožena stranka dne 30. 5. 2011 podala tožniku. Tožena stranka je v posledici takšne odločitve dolžna tožnika pozvati nazaj na delo na delovno mesto, ki ga je opravljal pred odpovedjo, ter mu za čas od dne 31. 5. 2011 dalje priznati vse pravice iz delovnega razmerja, vključno s pripadajočo plačo, razen za čas zaposlitve pri drugem delodajalcu. Ker se z reintegracijo vzpostavi stanje, ki je bilo pred odpovedjo pogodbe, ima delavec pravico zahtevati vse pravice, ki bi jih imel, če bi še naprej delal pri delodajalcu. V tej zvezi ima zahtevek za plačilo nadomestila plače naravo odškodninskega zahtevka, pri čemer delavec z morebitno drugo zaposlitvijo po odpovedi le zmanjša nastalo škodo zaradi izgube dohodka. Tožnik je izpovedal, da je bil po odpovedi nekaj časa zaposlen pri družbi A d.o.o.. Zato je za ta čas upravičen zgolj do razlike do morebitne višje plače, ki bi jo dobil za delo pri toženi stranki.

Tožena stranka je tako dolžna tožniku skladno z določbo 134. člena ZDR obračunati in izplačati dolgovano plačo (razen za čas dela pri drugem delodajalcu) in z zakonskimi zamudnimi obrestmi, saj je bila za vsak mesec v zamudi z izpolnitvijo denarne obveznosti. Tožena stranka je predložila izplačilne liste o obračunu tožnikove plače za zadnje tri mesece pred odpovedjo (priloga B7), iz katerih je razvidno, da je tožnik imel obračunano bruto plačo za mesec februar 2011 v višini ... EUR, za mesec marec 2011 v višini … EUR in za mesec april 2011 v višini ... EUR oziroma z upoštevanjem odtegnitve 246,72 EUR zaradi prepovedi dela, ... EUR.

Zato je pritožbeno sodišče razsodilo, da je tožnik upravičen do obračuna plače po višini iz zadnjega meseca dela pri toženi stranki v bruto višini ... EUR, ki bi jo prejel, če ne bi bilo izredne odpovedi, ter po obračunu takšne plače upravičen do izplačila plače v neto znesku in z zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 15. dne v mesecu (ko je tožena stranka izvajala obračun) za plačo iz prejšnjega meseca. Kar je tožnik zahteval več, to je priznanje delovnega razmerja tudi za čas zaposlitve pri drugem delodajalcu in obračun plače v bruto višini ... EUR mesečno z vsemi dodatki ter izplačilo plače v neto znesku … EUR mesečno, pa je zavrnilo, kot je to razvidno iz izreka te sodbe.

Pritožbeno sodišče je moralo zaradi spremenjene odločitve v izpodbijani sodbi skladno z določbo 2. odstavka 165. člena ZPP odločiti o stroških vsega postopka. Ker je tožnik s svojimi zahtevki v pretežnem delu uspel, je upravičen do povrnitve stroškov, ki jih je imel z zastopanjem po pooblaščencu v prvostopenjskem postopku. Pritožbeno sodišče mu je skladno z vrednostjo spora, Zakonom o odvetniški tarifi (ZOdvT, Ur. l. RS, št. 67/2008) in dejansko potrebnimi stroški, priznalo nagrado za postopek (tar. št. 3100) v znesku 284,70 EUR, nagrado za narok (tar. št. 3102) v znesku 262,80 EUR in materialne stroške (tar. št. 6002) v znesku 20,00 EUR, to je skupaj 567,50 EUR, kar ob upoštevanju 20 % DDV (tar. št. 6007) znaša 681,00 EUR, k temu znesku mu je priznalo še kilometrino za udeležbo pooblaščenca na narokih v znesku 78,00 EUR in parkirnino v znesku 8,00 EUR, kar znaša skupaj 767,00 EUR ter stroške v navedeni višini naložilo v plačilo toženi stranki, kot je to razvidno iz izreka te sodbe.

V preostalem pa je pritožbeno sodišče zavrnilo tožnikovo pritožbo ter v nespremenjenem delu potrdilo izpodbijano sodbo (353. člen ZPP).

Tožnik je upravičen tudi do povrnitve pritožbenih stroškov, saj je bil s pritožbo v pretežnem obsegu uspešen. Zato mu je pritožbeno sodišče priznalo nagrado za pritožbo (tar. št. 3210) v znesku 350,40 EUR, nagrado za narok pritožbene obravnave (tar. št. 3112) v znesku 262,80 EUR, to je skupaj 613,20 EUR, kar ob upoštevanju 20 % DDV (tar. št. 6007) znaša 735,40 EUR, k temu znesku mu je priznalo še stroške za kilometrino in parkirnino v znesku 42,00 EUR, to je skupaj 777,40 EUR pritožbenih stroškov, ki jih je naložilo v plačilo toženi stranki, kot je tudi to razvidno iz izreka te sodbe.