Jedro

Sodišče druge stopnje presoje ni moglo graditi le na tem, da na posnetkih kamer niso vidne stvari, ki naj bi jih prevažal in metanja stvari preko ograje ter da tožnik ni bil neposredno zaloten pri pobiranju odvrženih stvari. Izostanek neposrednega dokaza o tem, da je tožnik odvrgel baker preko ograje in ga ponoči prišel iskat, ne pomeni, da tega dejstva ne morejo potrditi drugi dokazi. Četudi kak dokaz sam zase nima zadostne dokazne moči, jo ima lahko skupek več dokazov, če zaključena veriga ustvarja celotno sliko.

Izrek

Reviziji se ugodi, sodba sodišča druge stopnje se razveljavi in se zadeva vrne temu sodišču v novo sojenje.

Odločitev o revizijskih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek za ugotovitev nezakonitosti izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 30. 5. 2011, za vrnitev na delo, za razporeditev na delovno mesto delavec za dehidracijo mulja oziroma drugo ustrezno delovno mesto, za prijavo v socialna zavarovanja in obračun plače v znesku 930,86 EUR bruto mesečno z vsemi dodatki, plačilom davkov in prispevkov in za izplačilo mesečnih neto zneskov v višini 665,20 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vsakega petnajstega v mesecu za pretekli mesec. Tožniku je bila izredno odpovedana pogodba o zaposlitvi iz razloga po prvi alineji prvega odstavka 111. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002 in naslednji). Ugotovljeno je bilo, da je odtujil 30 kg bakra v skupni vrednosti 200 EUR, ki ga je 14. 4. 2011 v popoldanskih urah odvrgel preko varovalne ograje ob J. n., ponj pa je prišel ponoči ob 00.23, ko je bil zaloten na istem mestu. Tožena stranka je ravnanje opredelila kot kršitev pogodbene in druge obveznosti iz delovnega razmerja, kršitev pa ima znake kaznivega dejanja tatvine. Sodišče prve stopnje je na podlagi izvedenih dokazov prišlo do zaključka, da je tožnik res storil, kar se mu očita, kršitev pa ima znake kaznivega dejanja poneverbe oziroma neupravičene uporabe tujega premoženja po prvem odstavku 209. člena Kazenskega zakonika (KZ-1, Ur. l. RS, št. 55/2008 in naslednji) in ni posebej obrazložilo, zakaj naj bi bila pravna kvalifikacija tožene stranke, da so izpolnjeni znaki kaznivega dejanja tatvine, neustrezna. Ugotovilo je, da je tožnik 14. 4. 2011 popoldne z viličarjem iz hale L. odpeljal cule in plastenko z bakrom do ograje, jih vrgel čeznjo, nato pa se ponoči vrnil po odvrženi material, s čimer je povzročil, da je premoženje tožene stranke iz njene sfere prešlo v tožnikovo sfero tako, da je bila toženi stranki odvzeta neposredna dejanska oblast nad tem premoženjem ter onemogočeno nadaljnje razpolaganje z njim. Tožnik je baker v culah in plastenko odvrgel na zaraščeno in neprehodno mesto za ograjo, ter tako preprečil toženi stranki njegovo uporabo. Občan J. je varnostnikom tožene stranke istega dne ob 18.28 uri podal prijavo, da je mlajši delavec v oranžni majici z oranžnim viličarjem pripeljal iz smeri stare žične in preko ograje odvrgel culi in plastenko. Po pregledu posnetkov kamer je varnostnik G. R. ugotovil, da temu opisu ustreza tožnik in da tistega dne v popoldanskem času na posnetkih ni druge osebe, ki bi v tej smeri vozila viličarja. Na posnetkih je identiteta tožnika vidna, potrdil pa jo je tudi sam. Na tem mestu tožnik v zvezi z opravljanjem svojega dela ni imel kaj iskati. Mesta, kjer so bile cule in plastenka odvržene, kamere ne pokrivajo, kar je tožnik vedel. Zaradi prijave je bila na omenjenem mestu zvečer postavljena zaseda (varnostniki in policist), ki je ugotovila, da je po zaključku delovnega časa istega dne okrog 22.00 ure tožnik pripeljal iz smeri izhoda iz tovarne mimo kraja, kjer so bile cule odvržene, se za trenutek ustavil in odšel dalje. Okoli polnoči se je na isto mesto vrnil. Njegovega zagovora, da naj bi tam iskal ključe, ki naj bi jih izgubil popoldne, ko naj bi mu tja prinesla malico A. S., sodišče ni sprejelo. Zaslišane priče so izpovedale, da je imel na glavi svetilko, na rokah pa delovne rokavice ter je po terenu hodil cikcak in hitro. Ocenilo je, da ni verjetno, da bi tako opremljen in na tak način iskal ključe sredi noči na tako nepreglednem terenu. Na podlagi teh ugotovitev je naredilo zaključek, da je tožnik očitano kršitev storil, ta kršitev pa naj bi imela tudi vse znake kaznivega dejanja iz prvega odstavka 209. člena KZ-1. 2. Sodišče druge stopnje je opravilo pritožbeno obravnavo in sodbo sodišča prve stopnje delno spremenilo tako, da je ugotovilo nezakonitost izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi ter ugodilo zahtevku za reintegracijo in reparacijo, razen za čas zaposlitve pri drugem delodajalcu. Presodilo je, da kršitev tožniku ni dokazana, saj se obvestilo občana (ugotovljeno je bilo, da je bil to Š. D.), ki ga je podal varnostniku G. R., ne more upoštevati. Tožena stranka je dokaz z zaslišanjem tega občana umaknila, iz posnetkov kamer pa se ne vidi, da bi tožnik vozil culi in plastenko z bakrom. Res je sicer kritičnega popoldneva tožnik vozil viličarja, in res je tudi, da se je ponoči nahajal na drugi strani ograje, da je imel na glavi svetilko in je bil oblečen v rokavice. Vendar pa ni bil zasačen pri pobiranju stvari oziroma ni bil zaloten, da bi z njimi kakorkoli fizično manipuliral, jih nosil ali jih ob prijetju odvrgel. Zato je presodilo, da kršitev ni dokazana in da sodišče prve stopnje sodbe ne bi smelo graditi zgolj na sumu, da je tožnik s tem, ko se je kritične noči nahajal zunaj tovarniške ograje, uresničil kršitev delovne obveznosti, ki ima znake kaznivega dejanja. Na takšne zaključke po stališču sodišča druge stopnje ne more vplivati niti dejstvo, da je tožena stranka že prej ugotovila odtujevanje večje količine bakra iz tovarne oziroma dejstvo, da so našli policisti v tožnikovem avtomobilu približno mesec dni po spornem dogodku baker in ga zasegli. Ugotovljeno je bilo namreč, da mu ga je prinesel kolega, zaseženi baker pa je bil tožniku pozneje vrnjen.

3. Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje je pravočasno revizijo vložila tožena stranka, ki uveljavlja bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1. in 2. točke prvega odstavka 370. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in naslednji). Navaja, da izpodbijana sodba nima dokazne ocene, zaradi česar naj bi bila podana kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, prav tako pa ni upoštevana določba 8. člena ZPP, s čimer smiselno uveljavlja bistveno kršitev iz prvega odstavka 339. člena ZPP. Meni, da instančna sodba ni dovolj obrazložena, kar bi morala biti, ker je sodišče druge stopnje spremenilo odločitev sodišča prve stopnje. Nižji standard obrazložitve je v skladu z ustavno odločbo št. Up-609/2012 z dne 23. 5. 2013 dopusten le v primerih, kadar instančno sodišče pritrdi pravnemu naziranju nižjih sodišč. Drugače pa je, če instančno sodišče spremeni odločitev nižjih sodišč; v takem primeru je zahteva po obrazloženosti bistveno strožja. Na pritožbeni obravnavi je sodišče druge stopnje izvedlo le dokaz z zaslišanjem tožnika, drugih dokazov pa ni neposredno izvedlo. Nobenega od njih tudi ni ocenilo, zato ni jasno, zakaj je spremenilo dokazno oceno sodišča prve stopnje. Zaradi navedenega izpodbijane sodbe ni mogoče preizkusiti, saj nima razlogov o odločilnih dejstvih. Revizija uveljavlja tudi bistveno kršitev iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, saj naj bi bilo podano nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin, zapisnikov o izvedbi dokazov ali prepisov zvočnih posnetkov in med samimi temi listinami, zapisniki oziroma prepisi. Nadalje revizija opozarja na ugotovitev sodišča druge stopnje glede bakra, ki naj bi bil najden v tožnikovem avtomobilu in ki naj bi mu ga prinesel njegov kolega, kasneje pa naj bi mu bil vrnjen. Ta ugotovitev je popolnoma drugačna od izpovedi policista D. J., ki je izpovedal, da je bil baker, ki je bil najden v tožnikovem avtomobilu, last tožene stranke, tožnik pa naj bi bil dogovorjen, da bo ta baker nekomu prodal. Do nasprotujočih si izpovedi tožnika in navedenega policista se sodišče druge stopnje ni opredelilo. Nasprotno - ugotovilo je nekaj, česar sodišče prve stopnje ni, gre pa za odločilno dejstvo, ki se je pojavilo šele pred sodiščem druge stopnje, tako da tožena stranka zoper to nima pravnega sredstva (gre namreč za ugotovitev dejanskega stanja, ki se na revizijski stopnji ne more izpodbijati). Zmotna je po revizijski oceni tudi presoja sodišča druge stopnje, da dokazi, ki jih je izvedlo sodišče prve stopnje, ne zadoščajo za sprejeto odločitev. Tožnik ni zanikal, da je vozil viličarja do mesta, kjer se je na drugi strani ograje nahajal baker; ni bilo ugotovljeno, da bi viličarja lahko vozil še kdo drug; ugotovljeno je bilo, da je bil baker prav na mestu, kjer je tožnik „iskal ključe stanovanja“ z delovnimi rokavicami; da se je okoli 00.30 vrnil na isto mesto; da ta kraj ni v nobeni povezavi z delovnimi obveznostmi, ki jih ima tožnik; da so pri tožniku po spornem dogodku ponovno našli baker tožene stranke, pri čemer ni pojasnil, od kot ga ima; da je ta baker želel prodati. Če vsi ti dokazi skupaj ne povedo, da je tožnik vrgel baker čez ograjo, potem brez neposrednega prijetja storilca pri dejanju v podobnih primerih sploh ni mogoče izredno odpovedati pogodbe o zaposlitvi. Zaradi navedenega uveljavlja 15. točko drugega odstavka 339. člena ZPP in bistveno kršitev „iz prvega odstavka 339. člena ZPP“. Revizija opozarja, da ZPP ne vsebuje dokaznih prepovedi in da so tudi posredni dokazi dovoljeno dokazno gradivo. Zato je nesprejemljivo stališče sodišča druge stopnje, da ni mogoče upoštevati obvestila Š. D. V spornem primeru so bili indici skladni in dokazujejo, da je tožnik protipravno odtujil baker. Sodišče prve stopnje odločitve ni gradilo zgolj na sumu, kot mu to očita sodišče druge stopnje, ampak na skrbni presoji izvedenih dokazov, ki so pripeljali do pravilne odločitve. Sodišče druge stopnje je neutemeljeno zavzelo stališče, da bi moral biti tožnik zasačen pri dejanju in da je edini verodostojen dokaz prijetje storilca in flagranti. To niti v kazenskem postopku ni potrebno. Glede na celoten sklop okoliščin je jasno, da je tožniku očitana kršitev dokazana. Revizija predlaga spremembo izpodbijane sodbe oziroma razveljavitev ter vrnitev zadeve v ponovno sojenje.

4. Tožnik v odgovoru na revizijo navaja, da mu očitana kršitev ni bila dokazana in da zlasti niso bili dokazani znaki kaznivega dejanja. Zato predlaga zavrnitev.

5. Revizija je utemeljena.

6. Revizijsko sodišče na podlagi prvega odstavka 371. člena ZPP preizkusi izpodbijano sodbo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni. To pomeni, da vrhovno sodišče na noben revizijski razlog ne pazi po uradni dolžnosti, ampak opravi preizkus samo v okviru tistih in takšnih razlogov, kot jih uveljavlja stranka. Pri tem je vezano na dejanske ugotovitve, ki so bile podlaga za izdajo izpodbijane sodbe, saj zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja revizije ni mogoče vložiti (tretji odstavek 370. člena ZPP).

7. Revizija sodišču druge stopnje očita bistveno kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker naj bi izpodbijana sodba ne imela razlogov o odločilnih dejstvih. Očitek ni utemeljen, saj ima izpodbijana sodba razloge o odločilnih dejstvih, in sicer o tem, ali je tožnik 14. 4. 2011 v popoldanskem času pripeljal cule in plastenko z bakrom do ograje in jih tam vrgel čeznjo ter ali se je ponoči vrnil po odvržene stvari. Iz izpodbijane sodbe izhaja, da ni dokazano, da bi tožnik popoldne z viličarjem vozil cule in plastenko z bakrom (varnostne kamere tega niso pokazale), obvestila občana, o katerem je izpovedal priča G. R., pa brez njegovega zaslišanja ni mogoče upoštevati; prav tako pa je štelo za nedokazano, da se je ponoči vrnil po baker, ker se je sicer nahajal v bližini mesta, kjer je bil odvržen, ni pa bil zasačen, da bi ga vzel. 8. Revizija nadalje očita sodišču druge stopnje bistveno kršitev iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, vendar ne navede, s čim naj bi jo sodišče druge stopnje zagrešilo. Zgolj pavšalno navaja, da so v sodbi sodišča druge stopnje o odločilnih dejstvih nasprotja med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin, zapisnikov o izvedbi dokazov ali prepisov zvočnih posnetkov in med samimi temi listinami, zapisniki oziroma prepisi. Za tako imenovano protispisnost (15. točka drugega odstavka 339. člena ZPP) gre tedaj, če sodišče vsebino listin in izpovedb prič napačno povzame, torej če jim pripiše drugačno vsebino od tiste, ki jo imajo v resnici. Tega pa revizija izpodbijani sodbi ne očita, zato tako uveljavljanega revizijskega razloga ni mogoče upoštevati.

9. Pretežno je pavšalen tudi očitek, da naj bi sodišče druge stopnje storilo kršitev „iz prvega odstavka 339. člena ZPP“. Kadar se uveljavlja ta bistvena kršitev (ki je podana, če sodišče med postopkom ni uporabilo kakšne določbe ZPP ali jo je uporabilo nepravilno, pa bi lahko to vplivalo na zakonitost in pravilnost sodbe), mora stranka jasno opredeliti, katera določba ZPP ni bila pravilno uporabljena in zakaj je to vplivalo na zakonitost sodbe. Revizija to kršitev sodišču druge stopnje očita na več mestih, vendar razen glede kršitve, ki bo obrazložena v nadaljevanju, ne navede določb ZPP, ki naj bi bile nepravilno uporabljene. Zato tudi tega pavšalnega očitka ni mogoče upoštevati.

10. Neutemeljen je nadalje očitek, da je bila toženi stranki odvzeta možnost pritožbe, ker naj bi sodišče druge stopnje dejansko stanje ugotovilo drugače, kot sodišče prve stopnje. Ugotovitev drugačnega dejanskega stanja pred sodiščem druge stopnje omogoča pritožbena obravnava, ki jo je sodišče druge stopnje izvedlo, zato očitane kršitve ni moglo zagrešiti. Drugih kršitev v zvezi z izvedbo dokazov na pritožbeni obravnavi revizija ne uveljavlja.

11. Dovolj jasno in določno pa revizija uveljavlja kršitev iz prvega odstavka 339. člena ZPP v povezavi z 8. členom ZPP. Kot je Vrhovno sodišče poudarilo že v številnih odločbah, je v tej zakonski določbi vsebovan metodološki napotek o izdelavi dokazne ocene, ki mora biti vestna, skrbna (preverljivo obrazložena) in analitično sintetična (1). Ta metodološki napotek mora spoštovati tudi sodišče druge stopnje, zlasti ko na podlagi obravnave spremeni odločitev sodišča prve stopnje. Sodišče prve stopnje je izvedlo vrsto dokazov, ki jih je skladno z določbo 8. člena ZPP ocenilo in med seboj povezalo ter si ustvarilo končno sliko o obstoju odločilnih dejstev. Ugotovljenega dejanskega stanja ni zgradilo zgolj na sumu, pač pa na tako ugotovljenih dejstvih. Ugotovilo je, da kamera tožnika ni posnela pri metanju stvari preko ograje (kar sploh ni bilo mogoče, saj kamere tega mesta niso pokrivale) in da ga ponoči niso zasačili z odvrženimi stvarmi v rokah. Zato je na obstoj dejstva, da je tožnik preko ograje odvrgel stvari, ki jih je pripeljal z viličarjem, sklepalo iz dokazov, da je tistega dne vozil viličarja proti mestu, kjer so bile stvari odvržene, edino tožnik, čeprav na tistem mestu ni imel kaj iskati, da je prišel iz hale L., od koder so bile odvržene stvari in da je varnostno službo o dogodku obvestil občan, ki je opisal čas, dogodek in osebo, ki je odvrgla stvari čez ograjo. Na obstoj dejstva, da se je ponoči vrnil po odvržene stvari, je sklepalo, ker je prišel ravno na kraj, kjer so se stvari nahajale, in to sredi noči, s svetilko in v delovnih rokavicah.

12. Sodišče druge stopnje je po opravljeni pritožbeni obravnavi, na kateri je ponovno zaslišalo le tožnika, ki ni povedal nič novega, ostale dokaze pa s soglasjem strank ponovilo s prečitanjem zapisnikov o zaslišanjih in listin v spisu, presodilo, da tožniku očitana kršitev ni dokazana. Ob tem, da je obvestilo občana o dogodku izključilo kot dokaz, je odločitev oprlo na ugotovitev, da kamere niso zabeležile niti prevažanja cul in plastenke z bakrom niti metanja preko ograje in da tožnik ni bil zasačen pri pobiranju stvari. Vseh ostalih dokazov ni ocenilo.

13. Na tak način zgrajena dokazna ocena je v nasprotju s citiranim metodološkim napotkom. Naša procesnopravna ureditev ne pozna dokaznih pravil, ki bi določala, kdaj se lahko posamezno dejstvo šteje za dokazano (z izjemo domneve resničnosti vsebine javne listine po 244. členu ZPP). O tem, katera dejstva se štejejo za dokazana, odloči sodišče po svojem prepričanju na podlagi vestne in skrbne presoje vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj ter na podlagi uspeha celotnega postopka (2). Prav tako ZPP ne vsebuje določb, iz katerih bi bilo mogoče sklepati, da so dopustna zgolj določena neposredna ali direktna dokazna sredstva, posredni dokazi pa bi bili nedovoljeni (3). Tudi na podlagi posrednih dokazov je mogoče ugotoviti odločilna dejstva, če predstavljajo celovit in zaključen krog, ki logično in nujno potrjuje zatrjevanja stranke ter ne omogoča razumnih pomislekov oziroma ne izključuje možnosti drugačne presoje (4). Dokaza o obvestilu občana ni mogoče izključiti samo zato, ker je o njem izpovedal G. R., občan pa ni bil zaslišan. Zlasti zato ne, ker se izpoved G. R. o vsebini obvestila sklada z drugimi dokazi (da se je na tisto mesto z viličarjem pripeljal tožnik in da so bile stvari tam res odvržene). Sodišče druge stopnje presoje ni moglo graditi le na tem, da na posnetkih kamer niso vidne stvari, ki naj bi jih prevažal in metanja stvari preko ograje ter da tožnik ni bil neposredno zaloten pri pobiranju odvrženih stvari. Izostanek neposrednega dokaza o tem, da je tožnik odvrgel baker preko ograje in ga ponoči prišel iskat, ne pomeni, da tega dejstva ne morejo potrditi drugi dokazi. Četudi kak dokaz sam zase nima zadostne dokazne moči, jo ima lahko skupek več dokazov, če zaključena veriga ustvarja celotno sliko. Le-to pa si sodišče ustvari z dosledno uporabo določbe 8. člena ZPP.

14. Sodišče druge stopnje je to procesno pravilo neupravičeno zanemarilo. Moralo bi se opredeliti do vseh dokazov in oceniti njihov pomen, zlasti do tega, da je tožnik 14. 4. 2011 popoldne vozil viličarja do mesta, kjer je bil na drugi strani ograje odvržen baker; da je Š. D. ob istem času videl osebo, ki ustreza tožnikovemu opisu, kako je preko ograje vrgla dve culi in plastenko; da se je okoli 00.30 vrnil na isto mesto; da tistega dne viličarja ni vozil nihče drug; da ta kraj ni v nobeni povezavi z njegovimi delovnimi obveznostmi; da se je odvrženi baker nahajal prav na mestu, kjer naj bi „iskal ključe stanovanja“ z delovnimi rokavicami; da gre za mesto, ki je v naravi strmo pobočje, zaraščeno z visoko travo itd. 15. Ker sodišče druge stopnje ob spremembi sodbe sodišča prve stopnje na podlagi obravnave dokazne ocene ni zgradilo na vestni in skrbni presoji vsakega dokaza posebej in vseh skupaj, je zagrešilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP v povezavi z 8. členom ZPP, kar je vplivalo na zakonitost njegove odločitve. Zato je vrhovno sodišče reviziji tožene stranke ugodilo in na podlagi prvega odstavka 379. člena ZPP sodbo sodišča druge stopnje razveljavilo in zadevo vrnilo temu sodišču v novo sojenje.

16. V ponovljenem postopku naj sodišče druge stopnje ob upoštevanju zgornjih izhodišč ugotovljeno procesno pomanjkljivost odpravi in o pritožbi ponovno odloči. 17. Odločitev o stroških revizijskega postopka se pridrži za končno odločbo (tretji odstavek 165. člena ZPP).

Op. št. (1): Glej npr. sodbo VS RS II Ips 258/2009 z dne 15. 11. 2012 Op. št. (2): Glej sodbo VS RS II Ips 1057/2008 z dne 9. 2. 2012 Op. št. (3): Glej sodbo VS RS II Ips 325/2010 z dne 19. 1. 2012 Op. št. (4): Glej tudi sodbo VS RS VIII Ips 262/2012 z dne 10. 6. 2013