Jedro

Pri presoji, ali gre za vračanje po ZDen ali po ZIKS je pomembno, na kateri pravni podlagi je bilo posamezno premoženje podržavljeno. V konkretni zadevi je sodišče v sodnem postopku ugotavljalo (tudi)pogoji za vračilo premoženja po ZDen, ker je Ustavno sodišče z odločbo Up - 1061/12-32 z dne 29. 5. 2014 presodilo, da z vidika 33. člena Ustave ni sprejemljiva razlaga zakonske ureditve, po kateri se sodišče izreče za nepristojno za odločanje o zahtevku, ker pravna podlaga zahtevka ni ZIKS, temveč ZDen, potem ko je po izteku roka za vložitev zahtev za denacionalizacijo iz prvega odstavka 64. člena ZDen predlagatelje pozvalo, naj izberejo, ali bodo pravico do vrnitve premoženja uveljavljali v sodnem postopku na podlagi določb ZIKS ali v upravnem postopku na podlagi določb ZDen, in so ti skladno s tem pozivom izbrali sodni postopek, zahtevo, ki so jo pravočasno vložili na podlagi določb ZDen, pa umaknili.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se sklep sodišča prve stopnje v I. točki izreka razveljavi.

II. V preostalem se pritožba zavrne in se v še izpodbijanem, a nerazveljavljenem delu sklep sodišča prve stopnje potrdi.

III. Prvi nasprotni udeleženec sam krije svoje stroške tega pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z uvodoma navedenim sklepom je sodišče prve stopnje pod I. točko sklenilo, da je pravna podlaga za uveljavljanje zahtevka za vrnitev podržavljenega premoženja 1. in 2. točka prvega odstavka 1. člena odloka AVNOJ. Pod II. točko je zavrnilo predlog za vrnitev zaplenjenega premoženja. Odločilo je še, da udeleženci postopka sami trpijo vsak svoje stroške postopka in da skupne stroške postopka trpijo predlagatelji (pod III. in IV. točko).

2. Gornji sklep s pravočasno pritožbo izpodbijajo prvi, drugi in tretji predlagatelj (v nadaljevanju predlagatelji). Uveljavljajo pritožbene razloge bistvene kršitve določb postopka, zmotne uporabe materialnega prava ter zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Predlagajo spremembo z odločitvijo, da je zahtevek predlagateljev po temelju utemeljen, podredno pa razveljavitev z vrnitvijo zadeve v ponovno odločanje prvostopnemu sodišču. Bistvene pritožbene navedbe bodo povzete v nadaljevanju, ko bo nanje sproti odgovorjeno.

3. Prvi nasprotni udeleženec se v odgovoru na pritožbo zavzema za njeno zavrnitev in priglaša stroške.

4. Pritožba je delno utemeljena.

Glede ugoditve pritožbi

5. Predlagatelji navajajo, da ni jasno, zakaj je sodišče pod I. točko odločilo o pravnem temelju, če je pod II. točko izpodbijanega sklepa zahtevek zavrnilo. V kolikor je ta pritožbena navedba usmerjena v uveljavljanje kršitve iz 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravnem postopku (v nadaljevanju ZPP), ki se v nepravdnem postopku uporablja na podlagi 37. člena Zakona o nepravdnem postopku (v nadaljevanju ZNP), velja sprva pojasniti, da je takšna kršitev podana, če sklepa objektivno ni moč preizkusiti zaradi: (i) nerazumljivosti ali protislovnosti izreka, (ii) pomanjkanja sleherne obrazložitve, pomanjkanja obrazložitve o odločilnih dejstvih, nejasnosti in nerazumljivosti obrazložitve in protislovne obrazložitve ter (iii) nasprotja med izrekom in obrazložitvijo. Zgolj zaradi ugotovitve pravne podlage zahtevka pod prvo točko izreka sklep še ni nerazumljiv oziroma ne nasprotuje sam sebi, saj se prva ion druga točka izreka ne izključujeta, poleg tega pa je iz njiju moč jasno razbrati, da je bil predlog zavrnjen. Ker iz obrazložitve sklepa izhajajo razumljivi, jasni in nedvoumni razlogi za zavrnitev predloga, ni podana kakšna taka napaka v sestavi sklepa, zaradi katere ne bi bil mogoč njegov objektivni preizkus.

6. Je pa gornji očitek utemeljen, v kolikor je usmerjen v zmotno uporabo materialnega prava, na kar pritožbeno sodišče pazi tudi uradoma (drugi odstavek 350. člena ZPP). Ugotovitev o pravnem temelju predloga, ki se nahaja pod I. točko izpodbijanega sklepa, namreč ni potrebni del izreka sklepa, saj ne gre niti za stanje, o katerem naj bi odločilo sodišče, niti za dejstvo, ki bi bilo pomembno za odločitev (primerjaj 21. člen ZNP), temveč za podlago zahtevka, o kateri je bilo odločeno s končnim sklepom pod II. točko (primerjaj 315. člen ZPP). Zato je bilo potrebno ob pravilni uporabi materialnega prava razveljaviti nepotrebni del izreka sklepa pod I. točko, ki ga je sodišče prve stopnje izdalo po uradni dolžnosti, saj niso bili izpolnjeni pogoji za njegovo izdajo (3. točka 365. člena, prvi odstavek 366. člena in peta alineja 358. člena ZPP).

Glede zavrnitve pritožbe

7. Med drugo svetovno vojno in po njej je bilo premoženje razlaščeno v korist države na različnih pravnih podlagah. Eno izmed njih predstavlja tudi Odlok AVNOJ o prehodu sovražnikovega imetja v državno svojino, o državnem upravljanju imetja odsotnih oseb in o zasegi imetja, ki so ga okupacijske oblasti prisilno odtujile (Uradni list DFJ, št 2/45, z dne 6.2.1945 – v nadaljevanju Odlok AVNOJ), katerega namen je bil ekonomska in politična osvoboditev od tujega kapitala (zagotovitev materialne osnove za izvedbo socialistične revolucije), pa tudi reparacija vojne škode, ki je bila povzročena z nemško okupacijo Jugoslavije. Odlok AVNOJ je v prvem odstavku 1. člena določal, da z dnem, ko stopi ta odlok v veljavo (21.11.1944), preide v državno svojino: - vse imetje nemškega rajha in njegovih državljanov, ki se nahaja na ozemlju J.; - vse imetje oseb nemške narodnosti z izjemo onih Nemcev, ki so se borili v vrstah Narodnoosvobodilne vojske in partizanskih odredov Jugoslavije ali ki so državljani nevtralnih držav in se med okupacijo niso vedli sovražno; - vse imetje vojnih zločincev in njih pomagačev ne glede na njihovo državljanstvo in, ne glede na državljanstvo, imetje vsake osebe, ki je bila s sodbo državljanskih ali vojaških sodišč obsojena na izgubo imetja v korist države.

8. V predmetni zadevi se postavlja vprašanje, ali je prešlo premoženje pokojnega A. L. v državno lastnino na podlagi 1. oziroma 2. točke prvega odstavka 1. člena Odloka AVNOJ, ali na podlagi 3. točke prvega odstavka 1. člena tega odloka. V prvem primeru je prišlo do prehoda premoženja v državno last s 6.2.1945 po samem Odloku AVNOJ (ex lege), v drugem primeru pa z dnem pravnomočnosti kazenske sodbe.

9. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je premoženje, katerega vrnitev zahtevajo predlagatelji, prešlo v državno last na podlagi 2. točke 1. člena Odloka AVNOJ, in sicer s 6.2.1945, ko je ta odlok stopil v veljavo. Ker je premoženje prešlo v državno last pred izrekom kazenske sankcije zaplembe premoženja, izrečene s sodbo Vojaškega sodišča Mariborskega vojaškega okrožja Sod 955/45 z dne 20.8.1945, je štelo, da kasnejša zaplemba premoženja v kazenskem postopku ni pravno pomembna in da zato vrnitev premoženja po določbah Zakona o izvrševanju kazenskih sankcij (v nadaljevanju ZIKS) ni mogoča. 10. Predlagatelji v pritožbi vztrajajo, da je bilo premoženje zaplenjeno s sodbo, ki je postala takoj pravnomočna in izvršljiva, saj pravni prednik šele od tega dne ni mogel več formalno razpolagati s tem premoženjem. Trdijo, da je dejansko lahko s premoženjem razpolagal vse do konca vojne v maju 1945, ker je bila odločba zaplembene komisije izdana šele septembra 1945, torej po pravnomočnosti kazenske sodbe.

11. Takšno stališče ni pravilno. Zakon o konfiskaciji imovine in o izvrševanju konfiskacije (Uradni list DFJ, št. 40/45) je namreč za vse primere zaplembe premoženja v 30. členu predvidel odločbe zaplembnih komisij in sklepe sodišč. Vse to so bile le deklaratorne odločbe o izvršitvi zaplembe premoženja, ki je bilo že pred tem podržavljeno bodisi po samem zakonu ali pa s kazensko sodbo. Enako je določil tudi kasnejši Zakon o zaplembi premoženja in izvrševanju zaplembe (Uradni list FLRJ št. 61/46), ko je v 5. členu določil sodišča le za izvrševanje zaplembe, tako da so imele tudi te odločbe le deklaratorni učinek.

12. Nadalje predlagatelji trdijo, da dejstvo, da je bilo premoženje zaplenjeno na podlagi kazenske sodbe, izhaja iz treh listin, ki so jih v spis vložili z vlogo z dne 7. 4. 2015. Ker iz teh listin izhaja, da so tedanje jugoslovanske oblasti še leta 1967 kot podlago za zaplembo premoženja štele le pravnomočno kazensko sodbo in so to sporočile avstrijskim oblastem, ki so na podlagi tega dejstva zavrnile zahtevek predlagateljev za plačilo odškodnine za v Jugoslaviji zaplenjeno premoženje, menijo, da je sodišče prve stopnje zmotno ugotovilo dejansko stanje, saj teh listin ni ocenilo. Trdijo, da je nevzdržno stališče prvostopnega sodišča, da ne more zaključiti, da je bilo premoženje odvzeto na podlagi kazenske sodbe zgolj zato, ker so jugoslovanski in avstrijski organi šteli, da je bilo premoženje odvzeto na podlagi kazenske sodbe, kar predstavlja absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

13. Predlagatelji s trditvami o „nevzdržnosti sodbenih razlogov“ le navidezno uveljavljajo postopkovno kršitev iz 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Kakšne napake v sestavi sodbe, zaradi katere ne bi bil možen preizkus sodbe, pa tudi protispisnosti, namreč prvostopni sodbi ne očitajo. Razčlenitev pritožbenih navedb, nanašajočih se na pritožbeno izpostavljene listine in stališče prvostopnega sodišča o teh listinah pa pokaže, da pritožba s temi navedbami izpodbija pravilno uporabo materialnega prava.

14. Iz listin, na katere se sklicuje pritožba, izhaja: - da je Urad za zaščito jugoslovanskega premoženja preko avstrijskega veleposlaništva Zvezno ministrstvo za finance (Republike Avstrije) 10. 5. 1967 obvestil, da je od Sekretariata za notranje zadeve Socialistične Republike Slovenije prejel poročilo, da je bil A. L. jugoslovanski državljan in da mu je bilo s sodbo vojaškega sodišča Mariborskega vojaškega okrožja z dne 20. 8. 1945 zaplenjeno celotno premoženje in kot osebi nemške narodnosti odvzeto jugoslovansko državljanstvo. Navedeni urad je glede na navedeno podal mnenje, da njegovo premoženje ne spada pod določila člena 27 (2) avstrijske Državne pogodbe (priloga A25); - da je Zvezno ministrstvo za finance 17. 7. 1967 L., obvestilo, da niso podane predpostavke za odškodnino po določilih 11. StVDG, BGBI.Nr. 195/62, ker premoženje ni bilo zaplenjeno po členu 27 par. 2 avstrijske Državne pogodbe, temveč glede na jugoslovansko državljanstvo A. L. s sodbo Vojaškega sodišča Mariborskega vojaškega okrožja z dne 20. 8. 1945 (priloga A23); - da je Deželna finančna direkcija za Dunaj, Niederösterreich in Burgenland s sklepom z dne 13. 1. 1982 odločila, da se predlog na priznanje odškodnine po določilih Zveznega zakona o odškodnini za določene izgube premoženja v Jugoslaviji, BGBI.št. 500/1980 kot neutemeljen zavrne. Iz obrazložitve te odločitve izhaja, da konfiskacije po določilih člena 3 jugoslovanskega zakona z dne 28. 4. 1948 ni bilo mogoče dokazati, ker iz poizvedb izhaja, da so bile prijavljene premoženjske vrednosti zaplenjene že s sodbo vojaškega sodišča Mariborskega vojaškega okrožja z dne 20. 8. 1945 (priloga A27).

15. Sodišče je res dolžno o tem, na kateri pravni podlagi je bilo premoženje preneseno v državno last, odločiti na podlagi vsega pravno odločilnega procesnega gradiva. Pri odločanju o predlogu na vrnitev zaplenjenega premoženja nepravdno sodišče ne more biti vezano na odločitev avstrijskega organa o odškodnini, saj iz gornjih listin izhaja, da so (jugoslovanski oziroma avstrijski) organi vprašanje podržavljenja obravnavali zgolj kot predhodno vprašanje zaradi izplačila odškodnine. Rešitev predhodnega vprašanja pa ima lahko pravni učinek zgolj v postopkih, v katerih je bilo to vprašanje obravnavano. Ker vprašanje podržavljenja v postopkih pred avstrijskimi organi ni bilo predmet samostojnega obravnavanja, rešitev predhodnega vprašanja na predmetni postopek ne more imeti učinka.

16. Pritožba ne izpodbija naslednjih ugotovljenih dejstev, pomembnih za presojo utemeljenosti predloga za vrnitev podržavljenega premoženja po določbah ZIKS: - s sodbo Vojaškega sodišča mariborskega vojnega področja št. Sod 955/45 z dne 20. 8. 1945 je bil A. L. obsojen zaradi storitve kaznivega dejanja po čl. 13 in 14 UVS na odvzem svobode s prisilnim delom za dobo 20 let, na izgubo državljanstva in na zaplembo celotnega premoženja (priloga A7). S sklepom Okrožnega sodišča v Celju II Kr 142/96 z dne 2. 12. 1996 je bil kazenski postopek zoper A. L. ustavljen in zgoraj navedena sodba razveljavljena (priloga A 8); - iz odločbe okrajne zaplembene komisije v Slovenskih Konjicah z dne 4. 9. 1945 (priloga list. št. 104 denacionalizacijskega spisa) izhaja, da je premoženje A. L. kot osebe nemške narodnosti in na begu, prešlo v državno last na podlagi 1. in 2. točke 1. člena Odloka AVNOJ z dne 21. 11. 1994 o prehodu sovražnikovega imetja v državno last; - iz odločbe Okrajnega sodišča v Slovenskih Konjicah z dne 9. 4. 1946 št. Dn. št. 276/46 (priloga list. št. 104 denacionalizacijskega spisa, prepis pod prilogo A12) izhaja, da se v zaplembenem postopku pri L. A. lastnih nepremičninah dovoljuje vknjižba lastninske pravice na državo FLRJ na podlagi pravnomočne odločbe Okrajne zaplembene komisije v Slovenskih Konjicah z dne 4. 9. 1945; - iz zgodovinskih zemljiškoknjižnih izpiskov (priloga C21 - C30) izhaja, da so bile nepremičnine last A. L. podržavljene na podlagi odločbe okrajne zaplembene komisije v Slovenskih Konjicah z dne 4. 9. 1945 in vknjižena lastninska pravica na FLRJ do celote.

17. V postopkih vračanja premoženja ni mogoče ugotavljati, ali so bili izpolnjeni pogoji za odvzem premoženja po določbah Odloka AVNOJ (tako kot tudi sicer v denacionalizacijskih postopkih ni mogoče presojati pravilnosti aktov o podržavljanju), temveč je treba ugotoviti, ali je tedanja oblast odvzela oziroma štela, da je bilo premoženje že pred zaplembo s kazensko sodbo ex lege odvzeto na podlagi 1. oziroma 2. točke prvega odstavka 1. člena Odloka AVNOJ-a.(1) V tej luči je ključna ugotovitev prvega sodišča, da odvzem premoženja na podlagi 2. točke prvega odstavka 1. člena Odloka AVNOJ izkazuje odločba okrajne zaplembene komisije v Slovenskih Konjicah z dne 4. 9. 1945, odločba Okrajnega sodišča v Slovenskih Konjicah z dne 9. 4. 1946 ter zemljiškoknjižni izpisek za sporne nepremičnine. Pri tem gre posebej izpostaviti, da sodišče v tem postopku nima pristojnosti za odločanje o tem, ali je okrajna zaplembena komisija pri izdaji zaplembenih odločb pravilno uporabila Odloke AVNOJ-a ali ne.(2) Ob takšni ugotovitvi se v Avstrijo sporočeno stališče jugoslovanskega organa, da je bilo premoženje zaplenjeno s sodbo vojaškega sodišča Mariborskega vojaškega okrožja z dne 20. 8. 1945, izkaže za napačno. Tako je materialnopravno pravilna odločitev sodišča prve stopnje, da predlog za vrnitev premoženja na podlagi določbe 145. člena ZIKS ni utemeljen.

18. O vrnitvi premoženja, podržavljenega na podlagi Odloka AVNOJ, se skladno z določbo 20. točke 3. člena v zvezi s 1. členom Zakona o denacionalizaciji (v nadaljevanju ZDen) odloča v denacionalizacijskem postopku. O zahtevah za denacionalizacijo, vloženih na podlagi ZDen, odločajo organi, ki jih določa navedeni zakon (52. člen ZDen). Po določbi 1. točke prvega odstavka 54. člena ZDen je za odločanje o denacionalizaciji premoženja, kakršno je bilo podržavljeno v konkretnem primeru, predpisana pristojnost upravne enote. Sodna pristojnost je podana le za odločanje o zahtevah za denacionalizacijo stvari ali premoženja, ki je prešlo v državno last na podlagi pravnega posla, sklenjenega zaradi grožnje, sile ali zvijače državnega organa oziroma predstavnika oblasti (prvi odstavek 56. člena v zvezi s 5. členom ZDen).

19. Konkreten primer res ni tak, da bi na podlagi zakona spadal v sodno pristojnost. Vendar sodna pristojnost v predmetni zadevi ni izključena iz razloga, ker je Ustavno sodišče v konkretni zadevi presodilo(3), da z vidika 33. člena Ustave ni sprejemljiva razlaga zakonske ureditve, po kateri se sodišče izreče za nepristojno za odločanje o zahtevku, ker pravna podlaga zahtevka ni ZIKS, temveč ZDen, potem ko je po izteku roka za vložitev zahtev za denacionalizacijo iz prvega odstavka 64. člena ZDen predlagatelje pozvalo, naj izberejo, ali bodo pravico do vrnitve premoženja uveljavljali v sodnem postopku na podlagi določb ZIKS ali v upravnem postopku na podlagi določb ZDen, in so ti skladno s tem pozivom izbrali sodni postopek, zahtevo, ki so jo pravočasno vložili na podlagi določb ZDen, pa umaknili. Ker je ustavno sodišče torej že presodilo, da se z odločitvijo o nepristojnosti sodišča za odločanje o predlogu za vrnitev zaplenjenega premoženja predlagateljem krši pravica do zasebne lastnine in dedovanja iz 33. člena Ustave, je sodišče prve stopnje ravnalo pravilno, ko je o predlogu meritorno odločilo, ne glede na to, da gre za zadevo, ki bi morala biti rešena po pravilih upravnega postopka. S tem, ko je o predlogu meritorno odločeno, je namreč predlagateljem, ki nimajo več na voljo nobenega postopka, v katerem bi zahtevali vrnitev podržavljenega premoženja, omogočeno uveljavljanje pravice do vrnitve krivično odvzetega premoženja, ki je varovana v okviru 33. člena Ustave.

20. Glede na to, da je sodišče prve stopnje o predlogu meritorno odločilo, se razlogi izpodbijanega sklepa, s katerimi prvostopno sodišče utemeljuje svoje stališče, da predlagateljem s pozivom na izbiro postopka ni bila kršena pravica iz 33. člena Ustave, izkažejo za nebistvene. Enako velja tudi za pritožbene navedbe, s katerimi se izpodbija pravilnost teh razlogov.

21. V denacionalizacijskem postopku se ugotavljajo okoliščine, ki izkazujejo izpolnjevanje pogojev, določenih v ZDen, za vračilo premoženja, podržavljenega na način iz 3., 4. oziroma 5. člena Zden.(4) Te pogoje po prvem odstavku 9. člena ZDen izpolnjujejo osebe, ki so imele ob podržavljenju jugoslovansko državljanstvo, in jim je bilo to po 9. 5. 1945 priznano na podlagi zakona ali z mednarodno pogodbo. Po drugem odstavku 9. člena ZDen pa izpolnjujejo pogoje tudi osebe, ki v času, ko jim je bilo premoženje podržavljeno, niso bile vpisane v evidenco državljanov (državljansko knjigo) zaradi razlogov iz drugega odstavka 35. člena Zakona o državljanstvu FLRJ (Uradni list DFJ, št. 64/45, in Uradni list FLRJ, št. 54/46 in 105/48 - v nadaljevanju ZDrž), vendar so kot posamezniki zaradi verskih ali drugih razlogov bili internirani ali pa so se borili na strani protifašistične koalicije.

22. V obravnavani zadevi je torej sprva potrebno razrešiti predhodno vprašanje ugotovitve državljanstva kot pogoja za pridobitev upravičenja do denacionalizacije (primerjaj 8. člen ZNP) in je zato treba upoštevati poleg predpisov, ki urejajo državljanstvo, tudi določbe ZDen. Časovni okvir, ki je pomemben za ugotovitev državljanstva, je ureditev ZDrž, ki določa v 2. odstavku 35. člena oviro za ugotovitev oziroma nadaljevanje jugoslovanskega državljanstva na dan 28. 8. 1945, če so podani trije pogoji: življenje v tujini, nemška narodnost in nelojalno ravnanje med vojno ali pred vojno proti narodnim in državnim koristim narodov FLRJ.(5) V 3. odstavku 63. člena ZDen je določeno, da pri ugotavljanju jugoslovanskega državljanstva kot pogoja za pridobitev upravičenj do denacionalizacije ni mogoče ugotavljati obstoja nelojalnega ravnanja zoper interese in države FLRJ. Po stališču iz odločbe Ustavnega sodišča RS, št. U-I-23/93, vsebuje določba 2. odstavka 35. člena ZDrž v povezavi z določbo 3. odstavka 63. člena ZDen domnevo nelojalnosti, ki je bila glede na takratna zgodovinska dejstva upravičena, vendar je ni dopustno razlagati tako, da prizadeta oseba ne bi imela pravice izpodbijati domneve in dokazovati nasprotnega.

23. Za presojo, ali je predlog za vrnitev podržavljenega premoženja utemeljen po določbah ZDen, so odločilna naslednja dejstva, izhajajoča iz dejanskih ugotovitev prvostopnega sodišča, katerih pritožba niti ne izpodbija: - A. L. je bil oseba nemške narodnosti, državljan Kraljevine Jugoslavije, ki se je pred koncem vojne izselil iz Slovenije in živel v tujini; - po 9. 5. 1945 A. L. ni bilo priznano jugoslovansko državljanstvo na podlagi zakona ali z mednarodno pogodbo; - predlagatelji niso izpodbili domneve nelojalnosti.

24. Glede na to, da je A. L. živel v tujini, da je bil nemške narodnosti in da je nelojalno ravnal, je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da niso izpolnjeni pogoji za ugotovitev oziroma nadaljevanje jugoslovanskega državljanstva na dan 28. 8. 1945. Zato se izkaže, da je sodišče prve stopnje materialno pravno pravilno zaključilo, da niso izpolnjeni niti pogoji za vračilo premoženja, določeni v ZDen.

25. Pritožniki še navajajo, da je v času umika zahteve za denacionalizacijo pred upravnim organom po določilih ZDen v sodni praksi (po odločbah Ustavnega sodišča U-I-60/98 ter U-I-156/99-12 in številnih drugih) veljalo stališče, da je zakonodajalec vzpostavil enakopravnost vseh prizadetih ne glede na pravni naslov za odvzem premoženja. Trdijo, da se je stališče sodne prakse spremenilo šele s sklepom Vrhovnega sodišča II Ips 328/2003 z dne 19. 2. 2004, in da šele od te odločbe dalje velja, da je za presojo postopka (ZIKS ali ZDen) pomembna pravna podlaga za odvzem premoženja. Trdijo, da izpodbijani sklep posega v pravice predlagateljev, pridobljene na podlagi prejšnje sodne prakse, ker upošteva spremenjeno sodno prakso. Menijo, da so kršene njihove pravice do enakega varstva pred sodiščem iz 14. in 22. člena Ustave, do sodnega varstva iz 23. člena Ustave, do rehabilitacije in odškodnine iz 30. člena Ustave, do zasebne lastnine in dedovanja iz 33. člena Ustave ter do lastnine iz 67. člena Ustave. Po trditvah pritožbe naj bi bila kršena tudi pravica do „fair trial“ iz prvega odstavka 6. člena Evropske konvencije o človekovih pravicah.

26. Iz gornjih pritožbenih razlogov ne izhaja jasno, zakaj naj bi bil pravni položaj predlagateljev po izdaji sklepa II Ips 328/2003 drugačen, ter zakaj in s čim naj bi bilo poseženo v ustavne in konvencijsko varovane pravice. Konkretno tega pritožba sploh ne pojasnjuje. Zato velja na tako posplošen očitek ob dejstvu, da je bilo v sklepu II Ips 328/2003 pojasnjeno, da vsak zahtevek (po ZIKS oziroma po ZDen) temelji na različni pravni podlagi in pogojih za vrnitev premoženja, odgovoriti le, da se sodna praksa glede tega, da mora predlagatelj v postopku, ki ga izbere, dokazati tista dejstva, ki so odločilna za pravno presojo zadeve, ni spremenila. Odločitev, da predlagatelji niso upravičeni do vrnitve zaplenjenega premoženja, sama po sebi še ne more pomeniti posega v pritožbeno izpostavljene pravice, saj je predmetna zavrnitev posledica dejstva, da premoženje ni bilo zaplenjeno s kazensko sodbo ter da okoliščine, ki so bile podlaga za odvzem premoženja A. L., ZDen ne šteje za krivične6. Vprašanje, ali bi bila za razlaščeno premoženje v Avstriji izplačana odškodnina, če jugoslovanski organi ne bi avstrijskim organom (nepravilno) sporočili, da je bilo premoženje podržavljeno s kazensko sodbo, pa na presojo utemeljenosti zahtevka za vrnitev zaplenjenega premoženja na podlagi določb ZIKS nima nobenega vpliva, za vrnitev podržavljenega premoženja na podlagi določb ZDen pa predstavlja kvečjemu oviro (primerjaj drugi odstavek 10. člena ZDen).

27. Pritožbeni razlogi tako niso podani. Ker ni podana niti kakšna od kršitev, na katero se ob odločanju o pritožbi pazi uradoma (drugi odstavek 350. člena ZPP), se je pritožba izkazala za neutemeljeno. Zato jo je bilo potrebno zavrniti in sklep sodišča prve stopnje v še izpodbijanem, a nerazveljavljenem delu potrditi (3. točka 365. člena, prvi odstavek 366. člena in 353. člen ZPP).

28. Prva nasprotna udeleženka sama krije svoje stroške odgovora na pritožbo (prvi odstavek 165. člena ZPP, 35. člen ZNP).

Op. št. (1): Primerjaj sklep Vrhovnega sodišča II Ips 119/2016 z dne 14. 7. 2016. Op. št. (2): Primerjaj sklepa Vrhovnega sodišča II Ips 181/2012 z dne 23. 8. 2012 ter II Ips 126/2010 z dne 23. 6. 2010. Op. št. (3): Z odločbo Up-1061/12-32 z dne 29. 5. 2014. Op. št. (4): Tudi v denacionalizacijskem postopku se ne presoja pravilnost in zakonitost akta o podržavljenju (primerjaj sodbo Vrhovnega sodišča X Ips 199/2007 z dne 28. 2. 2007).

Op. št. (5): Primerjaj sodbi Vrhovnega sodišča X Ips 1309/2006 z dne 28. 11. 2007 ter X Ips 652/2006 z dne 27. 8. 2009.