Jedro

Pri presoji, ali gre za vračanje po ZDen ali po ZIKS, je pomembno, na kateri pravni podlagi je bilo posamezno premoženje podržavljeno. V vsakem primeru pa je treba dokazati tista dejstva, ki so odločilna za presojo zadeve glede na pravno podlago podržavljenja.

Izrek

I. Revizija se zavrne.

II. Prva nasprotna udeleženka sama krije svoje stroške odgovora na revizijo.

Obrazložitev

**Dosedanji potek postopka**

1. S sklepom N 11/1997 z dne 13. 4. 2006 se je sodišče prve stopnje izreklo za nepristojno in predlog zavrglo. Pritožbeno sodišče je sklep razveljavilo (s sklepom Cp 1482/2006 z dne 25. 4. 2007) in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje, da o njej meritorno odloči. Sodišče prve stopnje je nato s sklepom N 14/2007 z dne 2. 10. 2009 predlog zavrnilo. Sodišče druge stopnje je takšno odločitev potrdilo (sklep Cp 1265/2009 z dne 15. 4. 2010). Vrhovno sodišče je s sklepom II Ips 324/2010 reviziji predlagateljev ugodilo, sklepa sodišč druge in prve stopnje razveljavilo in zadevo vrnilo v ponovno odločanje z napotkom, da bo moralo sodišče, ob upoštevanju namena, ki ga je zakonodajalec zasledoval z ureditvijo vračanja premoženja v Zakonu o denacionalizaciji (v nadaljevanju ZDen) in Zakonu o izvrševanju kazenskih sankcij (v nadaljevanju ZIKS) zakonsko ureditev razlagati tako, da bo varovana pravica predlagateljev do učinkovite uveljavitve pravice do vrnitve krivično odvzetega premoženja.1 Sodišče prve stopnje se je v ponovnem odločanju s sklepom N 2/2011 z dne 21. 2. 2011 izreklo za nepristojno in predlog odstopilo v reševanje pristojnemu upravnemu organu. Pritožbeno sodišče je zavrnilo pritožbo zoper ta sklep (sklep Cp 728/2011 z dne 24. 11. 2011), Vrhovno sodišče pa je zavrnilo revizijo zoper to odločitev pritožbenega sodišča (sklep II Ips 52/2012 z dne 23. 12. 2012). Ustavno sodišče je nato z odločbo Up-1061/12-32 z dne 29. 5. 2014 razveljavilo sklep Vrhovnega sodišča II Ips 52/2012 z dne 23. 8. 2012, sklep Višjega sodišča v Celju Cp 728/2011 z dne 24. 11. 2011 in sklep Okrajnega sodišča v Slovenskih Konjicah N 2/2011 z dne 21. 2. 2011 v delu, ki se nanaša na odločitev o nepristojnosti sodišča za odločanje o predlogu predlagateljev za vrnitev podržavljenega premoženja in zadevo v tem delu vrnilo prvostopenjskemu sodišču v novo odločanje. V novem odločanju je prvostopenjsko sodišče s sklepom N 12/2014 z dne 4. 2. 2016 ponovno odločilo o temelju zahtevka in nato sklenilo, da se bo po pravnomočnosti sklepa postopek nadaljeval pri pristojni upravni enoti. V sklepu je navedlo, da bi, če bi odločalo o zahtevku, ki ni v sodni pristojnosti, storilo absolutno bistveno kršitev pravil postopka, hkrati pa bi, v primeru meritornega odločanja, predlog zavrnilo. Pritožbeno sodišče je s sklepom Cp 170/2016 z dne 16. 6. 2016 sklep razveljavilo z obrazložitvijo, da sicer konkreten primer ni v sodni pristojnosti, da pa, upoštevaje 33. člen Ustave RS (v nadaljevanju URS), ta ni izključena.

**Odločitve nižjih sodišč**

2. V novem (ponovnem) odločanju je sodišče prve stopnje sklenilo, da je pravna podlaga za uveljavljanje zahtevka za vrnitev podržavljenega premoženja 1. in 2. točka prvega odstavka 1. člena Odloka AVNOJ o prehodu sovražnikovega imetja v državno svojino, o državnem upravljanju imetja odsotnih oseb in o zasegi imetja, ki so ga okupacijske oblasti prisilno odtujile (Uradni list DFJ, št 2/45, z dne 6. 2. 1945 - v nadaljevanju Odlok AVNOJ, I. točka izreka). Sicer je predlog za vrnitev zaplenjenega premoženja zavrnilo (II. točka izreka). Odločilo je še, da udeleženci postopka sami krijejo vsak svoje stroške postopka in da skupne stroške postopka krijejo predlagatelji (III. in IV. točka izreka).

3. Sodišče druge stopnje je pritožbi prvega predlagatelja ter druge in tretje predlagateljice delno ugodilo in sklep sodišča prve stopnje v I. točki izreka razveljavilo.2 Sicer je pritožbo zavrnilo in v izpodbijanem, a nerazveljavljenem delu sklep sodišča prve stopnje potrdilo. Odločilo je še, da prvi nasprotni udeleženec sam krije svoje stroške pritožbenega postopka.

**Povzetek navedb v revizijskem postopku**

4. Druga predlagateljica je vložila revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in predlagala, da Vrhovno sodišče izpodbijana sklepa razveljavi in zadevo vrne v ponovno odločanje prvostopenjskemu sodišču. Bistvo odločbe Ustavnega sodišča Up-1061/12-32 z dne 29. 5. 2014 je v tem, da mora sodišče o zadevi meritorno odločiti, kar pomeni, da mora pri odločanju kot pravno podlago za zaplembo premoženja upoštevati le kazensko sodbo vojaškega sodišča, ki je imela naravo izvršilne odločbe in ki je bila pozneje razveljavljena. Pravna podlaga za odločanje je zato le ZIKS, in ne ZDen. Nižji sodišči sta se zmotno ukvarjali skoraj izključno z utemeljevanjem, zakaj niso podani pogoji za vračilo premoženja po ZDen, čeprav bi morali odločati po določbah ZIKS in v skladu s sodno prakso, ki je veljala v času, ko so predlagatelji umaknili zahtevo za denacionalizacijo.

5. Vojaško sodišče je prednika predlagateljev 20. 8. 1945 obsodilo na podlagi Uredbe vojaških sodišč in se pri tem ni sklicevalo na Odlok AVNOJ, vendar ga je upoštevalo, saj je v veljavo stopil z objavo 6. 2. 1945. Upoštevalo ga je lahko le po 3. točki prvega odstavka 1. člena Odloka AVNOJ. V času izdaje odločbe zaplembene komisije (4. 9. 1945), ki je deklarativno ugotovila, da je premoženje prešlo v državno last po 1. in 2. točki prvega odstavka 1. člena Odloka AVNOJ, upravičenec ni imel nobenega premoženja več. V odločbi zaplembene komisije ni navedenega datuma prehoda premoženja v državno last, zato je kot datum mogoče šteti le datum pravnomočnosti sodbe vojaškega sodišča. Revidentka vztraja, da je zmotno stališče pritožbenega sodišča (11. točka obrazložitve sklepa), da je bilo premoženje upravičencu lahko odvzeto le na podlagi 3. točke in ne na podlagi 1. in 2. točke prvega odstavka 1. člena Odloka AVNOJ, saj je bila odločba zaplembene komisije izdana šele 4. 9. 1945. Na njeni podlagi naj bi premoženje prešlo v last države in istega dne je bila izdana odločba Okrajnega sodišča v Slovenskih Konjicah, da se v zaplembenem postopku pri nepremičninah upravičenca vknjiži lastninska pravica na državo (na FLRJ). Izpodbijani sklep pa v nasprotju s tem zmotno pritrjuje materialnopravni odločitvi prvostopenjskega sodišča, da predlog za vrnitev premoženja na podlagi 145. člena ZIKS ni utemeljen.

6. Pritožbeno sodišče ni argumentirano odgovorilo na pritožbene očitke predlagateljev o spremenjeni sodni praksi v zvezi z možnostjo izbire postopka. Odločbe Vrhovnega in Ustavnega sodišča poudarjajo, da je cilj enotnega urejanja vračanja podržavljenega premoženja poprava krivic, zato je treba upravičencem omogočiti, da dosežejo vrnitev premoženja ne glede na čas vložitve zahtevka in ne glede na podlago, na kateri je bilo premoženje podržavljeno. Takšna sodna praksa je veljala vse do odločbe Vrhovnega sodišča II Ips 428/2003 z dne 19. 2. 2004, to je v času, ko so predlagatelji umaknili zahtevo za denacionalizacijo in izbrali postopek po določilih ZIKS. Šele s spremembo sodne prakse je postalo pomembno, na podlagi katere točke Odloka AVNOJ je bilo premoženje podržavljeno, zato ne drži obrazložitev izpodbijanega sklepa, da iz pritožbe ne izhaja, zakaj naj bi se položaj predlagateljev po navedeni odločbi Vrhovnega sodišča spremenil. 7. Konkretna zadeva je specifična, saj sta bila vodena dva postopka. V tistem času je bilo dopustno voditi oba postopka, vendar ne za isto premoženje. Ker je predlagatelje k izbiri izrecno pozvalo prvostopenjsko sodišče, so 13. 10. 2003 umaknili zahtevek pred upravnim organom po določbah ZDen in v umiku navedli, da bodo vračilo premoženja uveljavljali po določbah ZIKS. Vsi udeleženci so temelj do umika priznavali, šele 16. 12. 2004 pa je zakoniti zastopnik zavezanca za vrnitev premoženja navedel, da upravičenec nima temelja za vračilo premoženja po določilih ZIKS, ampak le po določilih ZDen, vendar je zahtevek po tej podlagi že umaknil. Nesprejemljivo je, da sodišče predlagatelje pozove, da izberejo postopek, v katerem bodo uveljavljali vračilo premoženja, če naj po spremembi sodne prakse te izbire sploh naj ne bi imeli. Do leta 2004 je bilo na podlagi enakega dejanskega stanja vrnjenega veliko premoženja in predlagatelji zato ne bi smeli biti v neenakem položaju s temi upravičenci. Država jim je na podlagi istega temelja vrnila premoženje po določbah ZIKS, pri čemer ni bilo odločilno, po katerih točkah Odloka AVNOJ jim je bilo premoženje zaplenjeno. Zanikanje spremenjene sodne prakse v izpodbijanem sklepu ni zadostno obrazloženo.

8. Sklepa nižjih sodišč nimata razlogov oziroma so ti razlogi nejasni, s čimer so bile bistveno kršene določbe pravdnega postopka. Obstaja tudi nasprotje med razlogi in listinami, na katere so se predlagatelji sklicevali v pritožbi. Iz treh listin namreč izhaja, da so takratne jugoslovanske oblasti kot podlago za zaplembo premoženja kazensko sodbo (še leta 1967) štele in to sporočile avstrijskim oblastem, ki so na podlagi tega zavrnile zahtevek predlagateljev za plačilo odškodnine za v Jugoslaviji zaplenjeno premoženje. Teh listin prvostopenjsko sodišče ni ocenilo, čeprav samo navaja, da je za presojo pomembno vprašanje pravne podlage zaplembe. Bistvena kršitev določb pravdnega postopka je podana že s tem, da je pritožbeno sodišče v 16. točki obrazložitve sklepa navedlo, da pritožba ne izpodbija v tej točki navedenih dejstev, ki so podlaga za presojo utemeljenosti predloga. Dejstvo iz prve alineje (obsodba pravnega prednika predlagateljev) ni sporno, saj so prav na njegovi podlagi utemeljeval(i) zahtevek in s tem že ves čas nasprotoval(i) pravnim naziranjem iz druge in tretje alineje (odločba zaplembene komisije in odločba o vknjižbi lastninske pravice na državo). Poleg tega je pritožbeno sodišče le pavšalno obrazložilo, da nepravilno stališče jugoslovanskih organov, da je bilo premoženje podržavljeno s kazensko sodbo, nima vpliva na presojo utemeljenosti zahtevka za vrnitev zaplenjenega premoženja.

9. Revizija je bila vročena nasprotnim udeležencem. Nanjo je odgovorila prva nasprotna udeleženka in predlagala njeno zavrnitev.

10. Revizija ni utemeljena.

**Ugotovljeno dejansko stanje**

11. Nižji sodišči sta ugotovili: - s sodbo Vojaškega sodišča mariborskega vojnega področja Sod 955/45 z dne 20. 8. 1945 je bil A. A. (pravni prednik predlagateljev) obsojen zaradi storitve kaznivega dejanja po 13. in 14. členu UVS na odvzem svobode s prisilnim delom za dobo 20 let, na izgubo državljanstva in na zaplembo celotnega premoženja. S sklepom Okrožnega sodišča v Celju II Kr 142/96 z dne 2. 12. 1996 je bil kazenski postopek zoper njega ustavljen in zgoraj navedena sodba razveljavljena; - iz odločbe okrajne zaplembene komisije v Slovenskih Konjicah z dne 4. 9. 1945 izhaja, da je premoženje A. A. kot osebe nemške narodnosti in na begu prešlo v državno last na podlagi 1. in 2. točke 1. člena Odloka AVNOJ z dne 6. 2. 1945 o prehodu sovražnikovega imetja v državno last; - iz odločbe Okrajnega sodišča v Slovenskih Konjicah z dne 9. 4. 1946 Dn 276/46 izhaja, da se v zaplembenem postopku pri A. A. lastnih nepremičninah dovoljuje vknjižba lastninske pravice na državo FLRJ na podlagi pravnomočne odločbe Okrajne zaplembene komisije v Slovenskih Konjicah z dne 4. 9. 1945; - iz zgodovinskih zemljiškoknjižnih izpiskov izhaja, da so bile nepremičnine last A. A. podržavljene na podlagi odločbe okrajne zaplembene komisije v Slovenskih Konjicah z dne 4. 9. 1945 in vknjižena lastninska pravica na FLRJ do celote; - Urad za zaščito jugoslovanskega premoženja je preko avstrijskega veleposlaništva Zvezno ministrstvo za finance (Republike Avstrije) 10. 5. 1967 obvestil, da je od Sekretariata za notranje zadeve Socialistične Republike Slovenije prejel poročilo, da je bil A. A. jugoslovanski državljan in da mu je bilo s sodbo vojaškega sodišča Mariborskega vojaškega okrožja z dne 20. 8. 1945 zaplenjeno celotno premoženje in kot osebi nemške narodnosti odvzeto jugoslovansko državljanstvo. Navedeni urad je glede na navedeno podal mnenje, da njegovo premoženje ne sodi pod določila 27. člena avstrijske Državne pogodbe; - Zvezno ministrstvo za finance je 17. 7. 1967 družbo L. Laurich, Tovarna usnja Gonobitz AG., Graz, obvestilo, da niso podane predpostavke za odškodnino po določilih 11. StVDG, BGBI. Nr. 195/62, ker premoženje ni bilo zaplenjeno po 27 par. 2 avstrijske Državne pogodbe, temveč glede na jugoslovansko državljanstvo A. A. s sodbo Vojaškega sodišča Mariborskega vojaškega okrožja z dne 20. 8. 1945; - da je Deželna finančna direkcija za Dunaj, Niederösterreich in Burgenland s sklepom z dne 13. 1. 1982 odločila, da se predlog na priznanje odškodnine po določilih Zveznega zakona o odškodnini za določene izgube premoženja v Jugoslaviji, BGBI. št. 500/1980 kot neutemeljen zavrne. Iz obrazložitve te odločitve izhaja, da konfiskacije po določilih 3. člena jugoslovanskega zakona z dne 28. 4. 1948 ni bilo mogoče dokazati, ker iz poizvedb izhaja, da so bile prijavljene premoženjske vrednosti zaplenjene že s sodbo vojaškega sodišča Mariborskega vojaškega okrožja z dne 20. 8. 1945; - A. A. je bil oseba nemške narodnosti (tako se je opredelil tudi sam), državljan Kraljevine Jugoslavije, ki se je pred koncem vojne izselil iz Slovenije in živel v tujini; - po 9. 5. 1945 A. A. ni bilo priznano jugoslovansko državljanstvo na podlagi zakona ali z mednarodno pogodbo; - njegov materni jezik je bil nemški; bil je duša in finančna opora "Kulturbunda" v Slovenskih Konjicah in član stranke NSDAP; - predlagatelji niso izpodbili domneve nelojalnosti iz tretjega odstavka 63. člena ZDen; - A. A. na dan 28. 8. 1945 ni izpolnil pogojev za pridobitev jugoslovanskega državljanstva oziroma njegovo nadaljevanje.

**O utemeljenosti revizije**

12. Revizijski očitki, ki jih revidentka uveljavlja kot postopkovne kršitve, in sicer, da bi sodišči morali meritorno odločiti; da pritožbeno sodišče ni argumentirano odgovorilo na pritožbene očitke v zvezi s spremenjeno sodno prakso v zvezi z možnostjo izbire postopka;3 da sklepa nižjih sodišč nimata razlogov oziroma so ti razlogi nejasni in da obstaja nasprotje med razlogi in listinami, na katere so se predlagatelji sklicevali v pritožbi;4 so neutemeljeni in pomenijo le navidezno uveljavljanje postopkovnih kršitev iz 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Izpodbijani sklep namreč vsebuje zadostne razloge in odgovarja na vse pritožbene očitke. Revidentka konkretizirano ne uveljavlja napake v sestavi izpodbijanega sklepa, zaradi katere ne bi bil možen njegov preizkus, in tudi protispisnosti,5 ampak s temi navedbami v delu, kjer izpodbija dokazno oceno, nedovoljeno izpodbija dejansko stanje (tretji odstavek 370. člena ZPP), sicer pa uveljavlja revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava, na kar bo odgovorjeno v nadaljevanju.

13. Odločilno vprašanje v predmetni zadevi je bilo vprašanje, na kateri pravni podlagi je bilo pravnemu predniku predlagateljev premoženje podržavljeno: ali neposredno na podlagi Odloka AVNOJ oziroma zakona z dnem 6. 2. 1945 (ex lege) ali na podlagi kazenske sodbe, s katero mu je bila izrečena tudi sankcija zaplembe premoženja, z dnem pravnomočnosti te sodbe.

14. V sodni praksi Vrhovnega sodišča je ustaljeno stališče, da je pri presoji, ali gre za vračanje po ZDen ali po ZIKS, pomembno, na kateri pravni podlagi je bilo posamezno premoženje podržavljeno. V vsakem primeru pa je treba dokazati tista dejstva, ki so odločilna za presojo zadeve glede na pravno podlago podržavljenja.6

15. Predlagatelji so trdili, da je bilo premoženje, katerega vrnitev zahtevajo, zaplenjeno s sodbo, ki je postala pravnomočna in izvršljiva, saj pravni prednik (šele) od tega dne ni mogel več formalno razpolagati s tem premoženjem. Trdili so, da je dejansko lahko s premoženjem razpolagal vse do konca vojne v maju 1945, ker je bila odločba zaplembene komisije izdana šele septembra 1945, to je po pravnomočnosti kazenske sodbe.

16. Za odgovor na vprašanje, katera je pravna podlaga podržavljenja premoženja pravnega prednika predlagateljev, je odločilna ocena zbranih dokazov. V tem okviru so kljub njihovi deklaratorni naravi lahko pomembni tudi zemljiškoknjižni vpisi prehoda premoženja na državo in zaplembne odločbe.7 V tej luči sta se nižji sodišči ukvarjali tudi z vprašanjem nemške narodnosti in državljanstva pravnega prednika predlagateljev. Ob tem velja poudariti, da v postopkih vračanja premoženja ni mogoče ugotavljati, ali so bili izpolnjeni pogoji za odvzem premoženja po določbah Odloka AVNOJ (tako kot tudi sicer v denacionalizacijskih postopkih ni mogoče presojati pravilnosti aktov o podržavljanju), temveč je treba ugotoviti, ali je tedanja oblast odvzela oziroma štela, da je bilo premoženje odvzeto že pred zaplembo s kazensko sodbo na podlagi 1. oziroma 2. točke prvega odstavka 1. člena Odloka AVNOJ (ex lege).

17. Nižji sodišči sta ugotovili, da je premoženje, katerega vrnitev zahtevajo predlagatelji, prešlo v državno last na podlagi 2. točke 1. člena Odloka AVNOJ,8 in sicer s 6. 2. 1945, ko je ta odlok stopil v veljavo, in ne s pravnomočnostjo kazenske sodbe (na podlagi 3. točke 1. člena Odloka AVNOJ). Ker je premoženje prešlo v državno last pred izrekom kazenske sankcije zaplembe premoženja, izrečene s sodbo Vojaškega sodišča Mariborskega vojaškega okrožja Sod 955/45 z dne 20. 8. 1945, zaplemba premoženja v kazenskem postopku ni bila več mogoča, saj pravni prednik predlagateljev tega premoženja ni več imel. Zato sta nižji sodišči pravilno zaključili, da vrnitev premoženja po določbah ZIKS ni mogoča in sta zahtevo predlagateljev zavrnili. Napotek nižjim sodiščem v razveljavitvenih sklepih, da je ob upoštevanju varstva pravice do zasebne lastnine iz 33. člena URS o zadevi treba meritorno odločiti, še ne pomeni, da je treba ob neizpolnjevanju pogojev za vrnitev premoženja zahtevi tudi ugoditi, ampak da je predlagateljem dana možnost učinkovitega uveljavljanja njihove pravice v postopku, ki so ga izbrali, in na pravni podlagi, na kateri so svoj predlog utemeljevali.

18. Predlagatelji so svoj predlog sicer uveljavljali na podlagi določb ZIKS, a sta sodišči kljub temu ugotavljali tudi dejstva, ki so relevantna za vrnitev premoženja po določbah ZDen, in presojali utemeljenost zahteve tudi na tej podlagi. Pritožbeno sodišče je zaključilo, da pravni prednik predlagateljev tudi na podlagi ZDen ni upravičen do vrnitve podržavljenega premoženja. Denacionalizacijski upravičenci so namreč lahko tisti, ki izpolnjujejo pogoje, določene v ZDen, za vračilo premoženja, podržavljenega na način iz 3., 4. oziroma 5. člena ZDen. Pogoje določa 9. člen ZDen, in sicer so v prvem odstavku kot upravičenci določene osebe, ki so imele ob podržavljenju jugoslovansko državljanstvo, in jim je bilo to po 9. 5. 1945 priznano na podlagi zakona ali z mednarodno pogodbo. Po drugem odstavku 9. člena ZDen pa izpolnjujejo pogoje tudi osebe, ki v času, ko jim je bilo premoženje podržavljeno, niso bile vpisane v evidenco državljanov (državljansko knjigo) zaradi razlogov iz drugega odstavka 35. člena Zakona o državljanstvu FLRJ (Uradni list DFJ, št. 64/45, in Uradni list FLRJ, št. 54/46 in 105/48 - ZDrž), vendar so bili kot posamezniki zaradi verskih ali drugih razlogov internirani ali pa so se borili na strani protifašistične koalicije. Na podlagi navedenih določb je pritožbeno sodišče kot predhodno vprašanje rešilo vprašanje državljanstva A. A. in ugotovilo, da na dan 28. 8. 1945 ni bil jugoslovanski državljan oziroma da nadaljevanje njegovega državljanstva ni (bilo) mogoče,9 kar pomeni, da ni upravičen do vrnitve podržavljenega premoženja po določbah ZDen.

19. Sodišči sta tako presojali pogoje za vrnitev podržavljenega premoženja tako na podlagi določb ZIKS kot na podlagi določb ZDen. Glede na ugotovljeno sta pravilno zaključili, da pravni prednik predlagateljev po nobeni od navedenih pravnih podlag ni upravičen do vrnitve podržavljenega premoženja, saj ne izpolnjuje pogojev, ki jih zakona predpisujeta za vrnitev podržavljenega premoženja.

**Odločitev o reviziji**

20. Ker razlogi, zaradi katerih je bila revizija vložena, niso podani, jo je Vrhovno sodišče zavrnilo (378. člen ZPP v zvezi s 37. členom ZNP).

**Revizijski stroški**

21. Stroškovni izrek temelji na prvem odstavku 35. člena ZNP v zvezi s tretjim odstavkom 56. in drugim odstavkom 71. člena ZDen.

1 Zavzelo je stališče podobno kot pozneje Ustavno sodišče v zadevi Up-1061/12-32 z dne 29. 5. 2014. 2 Obrazložilo je, da odločitev o pravnem temelju predloga (I. točka izpodbijanega sklepa) ni potrebni del izreka sklepa, saj ne gre niti za stanje, o katerem naj bi odločilo sodišče, niti za dejstvo, ki bi bilo pomembno za odločitev (primerjaj 21. člen Zakona o nepravdnem postopku - v nadaljevanju ZNP), temveč za podlago zahtevka, o kateri je bilo odločeno s končnim sklepom pod II. točko (primerjaj 315. člen Zakona o pravdnem postopku - v nadaljevanju ZPP). Zato je zaradi zmotne uporabe materialnega prava razveljavilo nepotrebni del izreka sklepa pod I. točko, ki ga je sodišče prve stopnje izdalo po uradni dolžnosti, saj niso bili izpolnjeni pogoji za njegovo izdajo (3. točka 365. člena, prvi odstavek 366. člena in peta alineja 358. člena ZPP). 3 Na te očitke je pritožbeno sodišče argumentirano odgovorilo v 26. točki svoje obrazložitve. 4 V pritožbi je uveljavljala, da iz treh listin izhaja, da so takratne jugoslovanske oblasti kot podlago za zaplembo premoženja štele kazensko sodbo in so to sporočile avstrijskim oblastem, ki so na podlagi tega zavrnile zahtevek predlagateljev za plačilo odškodnine za v Jugoslaviji zaplenjeno premoženje. Teh listin naj prvostopenjsko sodišče ne bi ocenilo. Prvostopenjsko sodišče tega ni spregledalo, ampak je v 7. točki svoje obrazložitve obrazložilo, da tudi te listine v zvezi z uveljavljanjem odškodnine v Avstriji glede na vse druge ugotovitve niso dokazale nasprotnega in da izravnalne pogodbe v tem primeru ni mogoče uporabiti, ker se lahko uporabi le v primeru, ko gre za vračanje po ZDen. Pritožbeno sodišče je listine povzelo v 14. točki, v 16. točki pa jih je ocenilo skupaj z drugimi dokazi in zaključilo, da je sporočeno stališče jugoslovanskega organa, da je bilo premoženje zaplenjeno s kazensko sodbo, glede na zaplembene odločbe in druge ugotovljene okoliščine, napačno. 5 Navedla je, da je bistvena kršitev določb pravdnega postopka podana že s tem, da je pritožbeno sodišče v 16. točki obrazložitve sklepa navedlo, da pritožba ne izpodbija v tej točki navedenih dejstev, ki so podlaga za presojo utemeljenosti predloga, in da nasprotuje ugotovitvi dejstev v 16. točki obrazložitve. Iz nadaljevanja revizije pa izhaja, da nasprotuje materialnopravnim zaključkom sodišč, ki temeljijo na teh dejstvih, ne pa vsebini povzetkov iz teh listin. 6 Glede tega se sodna praksa tudi po odločbi Ustavnega sodišča RS Up-1061/12-32 z dne 29. 5. 2014 ni spremenila. Prim. odločbe Vrhovnega sodišča RS II Ips 275/2002 z dne 16. 1. 2003, II Ips 328/2003 z dne 19. 2. 2004, II Ips 85/2004 z dne 19. 1. 2006, II Ips 647/2004 z dne 26. 10. 2006, II Ips 177/2009 z dne 16. 4. 2009, II Ips 63/2010 z dne 17. 6. 2010, II Ips 126/2010 z dne 23. 6. 2010, II Ips 486/2009 z dne 16. 9. 2010, II Ips 324/2010 z dne 20. 1. 2011, II Ips 52/2012 z dne 23. 8. 2012 in II Ips 295/2013 z dne 15. 9. 2014; pa tudi odločbo Ustavnega sodišča Up-969/08 z dne 13. 5. 2010. 7 Prim. sklep Vrhovnega sodišča II Ips 486/2009 z dne 16. 9. 2010. 8 Odlok AVNOJ je v prvem odstavku 1. člena določal, da z dnem, ko stopi ta odlok v veljavo (6. 2. 1945) preide v državno svojino: - vse imetje nemškega rajha in njegovih državljanov, ki se nahaja na ozemlju Jugoslavije;- vse imetje oseb nemške narodnosti z izjemo onih Nemcev, ki so se borili v vrstah Narodnoosvobodilne vojske in partizanskih odredov Jugoslavije ali ki so državljani nevtralnih držav in se med okupacijo niso vedli sovražno; - vse imetje vojnih zločincev in njih pomagačev ne glede na njihovo državljanstvo in, ne glede na državljanstvo, imetje vsake osebe, ki je bila s sodbo državljanskih ali vojaških sodišč obsojena na izgubo imetja v korist države. 9 Gl. 23. in 24. točko obrazložitve sklepa pritožbenega sodišča.