Jedro

Odgovornost pravne osebe za škodo, ki jo povzroči njen organ pri opravljanju svojih funkcij je predvidena v 172. členu ZOR. V obravnavanem primeru sta sodišči prve in druge stopnje ugotovili, da je bil zaseg tožnikovega vozila zakonit, prav tako tudi celoten carinski oziroma upravni postopek z odvzemom vozila.Zakonito postopanje organov pa ne more biti protipraven poseg v človekovo pravico.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo primarni tožbeni zahtevek, s katerim je tožeča stranka (v nadaljevanju tožnik) zahtevala plačilo 19.294.670 tolarjev oziroma 80.306,57 euro. Zavrnilo je tudi podrejeni tožbeni zahtevek, s katerim je tožnik zahteval vračilo vlečnega vozila Volvo (podrobnejši podatki so navedeni v izreku prve sodbe) in plačilo 9.647.335 tolarjev oziroma 40.257,6 euro.

2. Tožnik se je proti tej sodbi pritožil, toda sodišče druge stopnje je zavrnilo njegovo pritožbo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

3. Proti tej sodbi je tožnik pravočasno vložil revizijo zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in drugega odstavka 339. člena in zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga razveljavitev izpodbijane sodbe, podrejeno pa razveljavitev obeh sodb in vrnitev v novo sojenje. Kršitev določil ZPP vidi v tem, da se sodišče ni prepričalo, kaj je sploh zahteval. V tožbi je zahteval predvsem vrnitev odvzetega vozila in šele če to ne bi bilo mogoče, plačilo njegove vrednosti. O odškodninski tožbi ni bilo govora, čeprav so delavci tožene stranke ravnali protipravno. Ko pa je tožena stranka (v nadaljevanju toženka) navedla, da je bilo vozilo prodano, je zahteval plačilo prometne vrednosti vozila. Zato je razlaga sodišča druge stopnje o odškodninski obveznosti neutemeljena in proti spisna. Kršitev procesnih in materialnih predpisov vidi v tem, da sodišče ni upoštevalo, da je tožnik po prejemu odločbe št. ... z dne 19. 11. 1999, kjer je bilo v prvem odstavku ugotovljeno, da se da tožnikov vlačilec pod carinski nadzor in predstavlja carinsko blago, ravnal po drugem odstavku izreka druge točke odločbe in 24. 11. 1999 v zakonitem roku zahteval, naj se tovorno vozilo ocarini. V svoji zahtevi ni navajal le motorja vlečnega vozila, saj je bil ta vgrajen v vozilo. Če na carini tega niso pravilno razumeli, bi mu morali naložiti dopolnitev ali pojasnitev vloge, a tega organ ni storil. Ne strinja se niti s stališčem sodišča druge stopnje, da upravni organ ni vezan na kazensko sodbo. Tožnik je bil pravnomočno oproščen obtožbe v zvezi z nepravo številko motorja oziroma vlačilca. To bi moral upravni organ upoštevati in tožniku vrniti vozilo. Šokantno je, da je carinski organ po oprostilni kazenski sodbi od tožnika zahteval, da mora posebej vložiti zahtevo oziroma prošnjo za carinjenje, saj je šlo za isto stvar. Četudi je bil tožnik kaznovan zaradi carinskega prekrška, še ne pomeni, da je smela toženka vlečno vozilo z motorjem prodati, še zlasti ne, ker je tožnik 24. 11. 1999 zahteval vrnitev vozila. Sodišču druge stopnje tožnik še očita, da se ni spuščalo v razlago prvega sodišča, da so bile v kazenskem postopku ugotovljene ponarejene številka motorja in šasije, kajti pomembno je, da tega ni storil tožnik. To je bilo v kazenskem postopku ugotovljeno, zato je bil tožnik upravičen do vračila vozila. Tožnik navaja, da so mu bile s carinskimi postopki, ki so tekli po zapletenih carinskih predpisih, in s pravdnim postopkom, kršene človekove pravice, zato je vložil revizijo in če ne bo uspel, bo zahteval zadoščenje pred evropskim sodiščem.

4. Po 375. členu Zakona o pravdnem postopku (ZPP)(1) , ki se uporablja po 130. členu zadnje novele Zakona o pravdnem postopku(2) , je bila revizija vročena toženki, ki nanjo ni odgovorila, in Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije.

5. Revizija ni utemeljena.

6. V zvezi s tožbenim zahtevkom Vrhovno sodišče pritrjuje tožniku, da je v tožbi zahteval vrnitev vlečnega tovornega vozila, čeprav je že takrat podrejeno zahteval plačilo kupnine za vozilo in vračilo carinske takse, kolikor vrnitev v naravi ne bo mogoča. Tožbeni zahtevek se je torej nanašal na tedaj veljavni 185. člen Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR)(3), ki ureja povrnitev gmotne škode in v prvem odstavku predvideva vzpostavitev stanja, ki je bilo, preden je škoda nastala, v tretjem odstavku pa predvideva plačilo ustrezne vsote kot odškodnine. Tožnik v tožbi sicer ni navajal pravne podlage za svoj zahtevek in ni uporabil izraza odškodnina, a je to storil že v pripravljalni vlogi z dne 14. 6. 2002, ko je pod IV. zahteval plačilo nastale škode zaradi nezakonitega posega države. V pripravljalni vlogi z dne 3. 12. 2002 je popravil tožbeni zahtevek in primarno zahteval „kompletno škodo vsled zaplembe tovornega vozila in le podrejeno zahtevek na vrnitev in plačilo škode.“ Tako se izkaže, da sta sodišči prve in druge stopnje stopnje pravilno upoštevali dejanske trditve kot podlago za odškodninski zahtevek, sodišče druge stopnje pa je sledilo tudi pritožbeni trditvi, da je tožnik oškodovan. V zvezi s pritožbenimi navedbami o neupravičeni obogatitvi pa je tudi odgovorilo, da tožnik česa takega pred sodiščem prve stopnje ni navajal, v pritožbi pa tudi ni pojasnil, zakaj tega ne bi mogel storiti brez svoje krivde.

7. Trditev v reviziji, češ da sta sodišči spregledali, da je tožnik s svojo vlogo z dne 24. 11. 1999 v zakonitem roku zahteval, naj se tovorno vozilo ocarini in da v svoji zahtevi ni navajal le motorja vlečnega vozila, ni resnična. Sodišče prve stopnje je to vlogo (B12) navedlo v tretjem odstavku na drugi strani razlage sodbe, nato pa je na na četrti spodaj in še na peti strani obširno pojasnilo povsem nedvoumno vsebino tožnikove vloge in vsa pravna sredstva, ki jih je vložil potem, a z nobenim ni uspel, zaradi česar mu je bilo z odločbo Carinskega Urada Murska Sobota 12. 5. 2005 na podlagi 43. člena Carinskega zakona odvzeto sporno tovorno vozilo. Tudi sodišče druge stopnje je ugotovljeno povzelo na koncu druge in v začetku tretje strani razlage sodbe in dodalo, da je bila tudi pritožba proti odločbi o odvzemu vozila zavrnjena.

8. Tako se izkaže, da sta sodišči prve in druge stopnje natančno in pravilno izvedli postopek, da sta izvedene dokaze pravilno ovrednotili in razložili ugotovljeno dejansko stanje, na katerega je revizijsko sodišče vezano.

9. Sodišči prve in druge stopnje sta ugotovili, da je tožnikovo vozilo zasegla Policijska postaja Maribor dne 17. 8. 1997 in da je bil sprožen kazenski postopek, v katerem je bil tožnik oproščen obtožbe, da je on predrugačil listino s tem, da je na sedlastem vlačilcu znamke V. namestil drugo številko šasije. Za tem je bil sprožen postopek pred carinskimi organi, v katerem je bil tožnik kaznovan in mu je bila kljub vloženim pravnim sredstvom (pritožbam in upravnemu sporu) na koncu izdana odločba o odvzemu vozila, pritožba pa zavrnjena.

10. Na tako ugotovljeno dejansko stanje sta sodišči opravilno uporabili materialno pravo. V Ustavi Republike Slovenije (URS)(4) je med človekovimi pravicami predvidena pravica do povračila škode, ki vsakomur omogoča povračilo škode, ki mu jo v zvezi z opravljanjem službe povzroči državni organ. Čeprav tožnik poudarja, da je bil v kazenskem postopku oproščen obtožbe, da bi ponaredil listino oziroma številko šasije na vozilu, mu sama uvedba kazenskega postopka ne daje pravice do odškodnine. Zato njegovo izvajanje o vezanosti organov na oprostilno kazensko sodbo ne da želenega učinka, saj pravdno sodišče na tako sodbo ni vezano (kar mu je razložilo še pritožbeno sodišče), podobno pa je tudi določilo 149. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP).(5) Sploh pa ne v pravdnem, in ne v upravnih (carinskih) postopkih, ni bilo pomembno (predhodno) vprašanje, ali je prav tožnik ponaredil listino, šlo je za vprašanje zakonitosti postopkov z zvezi z uvozom tožnikovega vozila.

11. Sodišči prve in druge stopnje sta v pravdi pravilno presojali tožnikov zahtevek po splošnih načelih odškodninskega prava, ki so opredeljeni v 154. in naslednjih členih ZOR. Za nastanek odškodninske obveznosti oziroma terjatve morajo biti sočasno izpolnjene vse štiri predpostavke: nedopustno ravnanje, vzročna zveza med tem ravnanjem in nastalo škodo, odgovornost tožene stranke in nastanek premoženjske ali nepremoženjske škode. Odgovornost pravne osebe za škodo, ki jo povzroči njen organ pri opravljanju svojih funkcij, je predvidena v 172. členu ZOR. V obravnavanem primeru sta sodišči prve in druge stopnje ugotovili, da je bil zaseg tožnikovega vozila zakonit, prav tako tudi celoten carinski oziroma upravni postopek v zvezi z odvzemom vozila. Zakonito postopanje organov pa ne more biti protipraven poseg v človekovo pravico.

12. Tako se izkaže, da zatrjevanih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka ni in da sta sodišči pravilno uporabili materialno pravo. Ker revizija ni utemeljena, jo je sodišče po 378. členu ZPP zavrnilo. S tem je zavrnilo tudi zahtevek za povrnitev stroškov revizije (prvi in drugi odstavek 154. člena v zvezi s 165. členom ZPP).

Op. št. (1): Uradni list RS, št. 26/1999-73/2000 Op. št. (2): Uradni list RS, št. 45/2008 Op. št. (3): Zakon o obligacijskih razmerjih (ZOR, Uradni list RS, št. 29/1978-57/1989), ki se uporablja na podlagi 1060. člena Obligacijskega zakonika (OZ, Uradni list RS, št. 83/2001-40/2007) Op. št. (4): Uradni list RS, št. 31/1991-I – 68/2006 Op. št. (5): ZUP-UPB2, Uradni list RS, št. 24/2006-8/2010