Jedro

Plača, ki je bila izplačana za delo preko polnega delovnega časa, se upošteva pri izračunu pokojninske osnove, če je bila izplačana za delo, ki se je po predpisih o delovnih razmerjih štelo kot posebni delovni pogoj. Ta pogoj v obravnavani zadevi ni bil izpolnjen, saj je bilo opravljanje dela preko polnega delovnega časa pri tožnikovem delodajalcu v letih od 1970 do 1984 vsakdanja, utečena praksa in posledica nezadostnega števila tovornih vozil in tudi voznikov. Okoliščine, v katerih se je delo opravljalo, zato niso bile izjemne in nepričakovane.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo zahtevek za odpravo odločb tožene stranke št. 6.519.656 z dne 17. 1. 2007 in z dne 13. 4. 2007 ter za vštetje dela osebnega dohodka, ki ga je tožnik v letih od 1970 do 1984 prejel za delo preko polnega delovnega časa v pokojninsko osnovo. Ugotovilo je, da je tožnik v navedenem obdobju opravil večje število ur v posameznih mesecih kot redno obliko dela in da takšnega dela ni mogoče šteti za posebni delovni pogoj – le v tem primeru bi bilo mogoče plačilo za to delo všteti v pokojninsko osnovo.

2. Sodišče druge stopnje je pritožbo tožnika zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Strinjalo se je s presojo, da v konkretnem primeru ni šlo za delo preko polnega delovnega časa, ki bi se po predpisih o delovnih razmerjih štelo za poseben delovni pogoj.

3. Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje vlaga tožnik revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb pravdnega postopka „iz 216. in 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in naslednji). Navaja, da se v celoti sklicuje na pritožbene navedbe, na katere sodišče druge stopnje ni odgovorilo, ali pa je njegova argumentacija zgrešena. Ne strinja se, da je dokazno breme glede dokazovanja dejstev, iz katerih izvira njegov zahtevek, na njegovi strani. Zahteva, da mora dokazovati odreditev nadur s strani delodajalca za skoraj 40 let nazaj, ni resna. Iz izvedenih dokazov izhaja, kakšna je bila narava dela pri opravljanju zimske službe na bovškem, tožena stranka pa tega ni prerekala niti dokazala, da bi se bilo mogoče z drugačno organizacijo in delitvijo dela izogniti opravljanju nadur. Glede na zaključek sodišča druge stopnje, da je tožnik del nadur gotovo opravil v skladu z delovnopravnimi predpisi in da bi se te ure lahko upoštevale pri pokojninski osnovi, bi moralo pritožbi ugoditi in odločiti po prostem preudarku v skladu z 216. členom ZPP. Predlaga spremembo sodbe sodišča druge stopnje z ugoditvijo pritožbi in zahtevku.

4. Revizija ni utemeljena.

5. Na podlagi 371. člena ZPP revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni. Pri tem po uradni dolžnosti pazi le na pravilno uporabo materialnega prava. Obseg preizkusa izpodbijane sodbe je na revizijski stopnji ožji, kot na pritožbeni. Zaradi značaja revizije kot izrednega pravnega sredstva morajo biti revizijski razlogi konkretizirani. To pomeni, da revident s sklicevanjem na pritožbene razloge ne more doseči preizkusa izpodbijane sodbe. Očitek, da sodišče druge stopnje ni odgovorilo na pritožbene navedbe, ni konkretiziran (na katere pritožbene navedbe ni odgovorilo), zato izpodbijane sodbe s tega vidika ni bilo mogoče preizkusiti.

6. Revizija sodišču druge stopnje očita tudi bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz „216. in 339. člena ZPP“. V zvezi s tem navaja, da bi moralo sodišče druge stopnje odločiti po prostem preudarku, če je že zaključilo, da je tožnik „gotovo opravil določeno število ur skladno z delovnopravnimi predpisi in bi se plačilo zanj lahko vštelo v pokojninsko osnovo“. Očitek navedene relativne bistvene kršitve je neutemeljen. Po prvem odstavku 216. člena ZPP sodišče odloči po prostem preudarku, če ugotovi, da ima stranka pravico do odškodnine, do denarnega zneska ali do nadomestila stvari, pa se višina zneska oziroma količina stvari ne da ugotoviti ali bi se mogla ugotoviti le z nesorazmernimi težavami. Sodišče druge stopnje ni ugotovilo, da ima tožnik pravico do vštetja dela dohodka, ki ga je prejel za delo prek polnega delovnega časa, v pokojninsko osnovo, kot to zmotno meni revident. Iz citiranega zapisa na 5. strani obrazložitve izpodbijane sodbe izhaja le, da za določeno število ur, tudi če je bilo opravljeno v skladu z delovnopravnimi predpisi in bi se zato lahko vštelo v osnovo, ni bilo dokazano, da so bile opravljene zaradi izjemne situacije.

7. Materialno pravo ni zmotno uporabljeno.

8. Tožnik je v obdobju od leta 1970 do 1984 kot voznik opravljal zimsko službo in je zaradi pomanjkanja ustreznega števila vozil in voznikov pri delodajalcu opravil 400 in več ur dela preko polnega delovnega časa letno. Tožena stranka je tožnikovo zahtevo, da se v pokojninsko osnovo všteje tudi plačilo, ki ga je za takšno delo prejel in od katerega so bili plačani prispevki, zavrnila z obrazložitvijo, da se je delo opravljalo v okoliščinah, ki jih ni mogoče šteti za posebni delovni pogoj.

9. Na podlagi 407. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-1, Ur. l. RS, št. 106/99 in naslednji) se plača, izplačana za delo preko polnega delovnega časa do uveljavitve Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju, ki je veljal do 31. 3. 1992 (do uveljavitve Zakona o temeljnih pravicah iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja - Ur. l. SFRJ, št. 23/82 s spremembami in Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju - Ur. l. SRS, št. 27/83 s spremembami), upošteva pri izračunu pokojninske osnove, če je bila izplačana za delo, ki se je po predpisih o delovnih razmerjih štelo kot posebni delovni pogoj. Ker se izpodbijani odločbi nanašata na delo preko polnega delovnega časa, ki ga je tožnik opravil v obdobju od leta 1970 do 1984, sta sodišči druge in prve stopnje vprašanje, ali je mogoče to delo šteti kot posebni delovni pogoj, pravilno presojali po določbah Temeljnega zakona o delovnih razmerjih (TZDR, prečiščeno besedilo – Ur. l. SFRJ, št. 12/70), Zakona o medsebojnih razmerjih delavcev v združenem delu in o delovnih razmerjih med delavci in zasebnimi delodajalci (ZMRDZD, Ur. l. SRS, št. 18/74) in Zakona o delovnih razmerjih (ZDR/77, Ur. l. SRS, št. 24/77). V 46. členu Temeljnega zakona o delovnih razmerjih je bilo določeno, da je čas, ki ga je delavec prebil na delu dalj kot poln delovni čas, razen v primeru iz prvega odstavka 45. člena tega zakona (ko je delavec dolžan delati dalj kot poln delovni čas, ker delovno organizacijo zadane nesreča ali se taka nesreča neposredno pričakuje), posebni delovni pogoj, ki ga delovna skupnost upošteva pri merilih, po katerih odmerja pravice, odvisne od dolžine delovnega časa (osebni dohodek, letni dopust idr.). V drugem odstavku istega člena so bili taksativno našteti primeri, ko je bil delavec dolžan delati več kot poln delovni čas (ko je nujno, da se začeto delo nadaljuje, da bi se končal delovni proces, katerega ustavitev ali prekinitev bi povzročila precejšnjo materialno škodo ali spravila v nevarnost življenje in zdravje občanov, ali da se z delom prepreči kvarjenje surovin ali materiala, ali pa odvrne okvara na delovnih sredstvih), v tretjem odstavku istega člena pa je bilo določeno, da sme delo, daljše od polnega delovnega časa, delovna skupnost vpeljati samo v skladu s statutom, ta pa se mora ujemati z republiškim predpisom, ki natančneje določa primere dela preko polnega delovnega časa in pogoje, pod katerimi je mogoče tako delo vpeljati in odrediti. V skladu z določbo 4. člena Zakona o zaposlovanju delavcev z nepolnim delovnim časom, o uvedbi dela preko polnega delovnega časa in o opravljanju dela, ki ne šteje v delovno razmerje (Uradni list SRS, št. 39/1970) je lahko delovna organizacija v skladu s svojim statutom delo preko polnega delovnega časa izjemoma uvedla tudi v primerih, ko se pojavijo dela, ki morajo biti po svoji naravi dokončana brez presledka, da se odvrne škoda ali da se zagotovi nemoten potek rednega dela, ni pa bilo mogoče vnaprej vedeti, koliko časa bodo takšna dela trajala in do kdaj bi morala biti opravljena.

10. Zakon o medsebojnih razmerjih delavcev v združenem delu in o delovnih razmerjih med delavci in zasebnimi delodajalci, ki pa ga je potrebno upoštevati za čas od 18. maja 1974 dalje, je v 27. členu prav tako taksativno našteval primere dela preko polnega delovnega časa (ko je nujno, da se začeto delo nadaljuje, da bi se končal delovni proces, katerega ustavitev ali prekinitev bi glede na naravo tehnologije in organizacije dela povzročila precejšnjo materialno škodo ali spravila v nevarnost življenje in zdravje občanov, ali da se z nepretrganim delom prepreči kvarjenje surovin ali materiala, ogrožanje varnosti in urejenosti prometa ali pa odvrne okvara na delovnih sredstvih, ki bi povzročila prekinitev dela, kakor tudi, da se prepreči prekinitev dela v drugih organizacijah združenega dela ali da se zagotovijo za njegov nepretrgan potek potrebne temeljne surovine, kadar to zahteva splošni interes, vendar samo, če tega dela ne morejo opraviti drugi delavci v okviru polnega delovnega časa ali če nastane potreba po takšnem delu zaradi nepredvidenega izostanka delavca, ki bi moral opraviti tako delo), pri čemer pa naštetih primerov samoupravni splošni akt ni mogel razširjati.

11. Tudi ZDR/77 določa v 78. členu enako kot ZMRDZD v 1. točki prvega odstavka 27. člena, v prvi in drugi alineji 79. člena pa enako kot prejšnji zakon v 2. in 3. točki 27. člena, s tem, da delavci v navedenih primerih lahko takšno delo (ki se šteje kot poseben delovni pogoj) določijo v samoupravnem aktu o delovnih razmerjih. ZDR/77 v 80. členu omogoča, da delavci v materialni proizvodnji lahko izjemoma v samoupravnem splošnem aktu o delovnih razmerjih določijo tudi druge primere dela preko polnega delovnega časa, da se opravi delo, ki v določenem roku ni moglo biti opravljeno zaradi pomanjkanja energije, ali da se opravi delo za vojaške potrebe, v 82. členu pa omogoča takšno delo v primerih, kjer splošni družbeni interes in narava dejavnosti terjajo, da se brez prekinitve opravijo določene naloge oziroma dela, tega pa ni mogoče zagotoviti z ustrezno racionalno organizacijo in delitvijo dela, razporeditvijo delovnega časa in razporeditvijo delavcev. Sicer je bil 82. člen je bil z Zakonom o spremembah in dopolnitvah ZDR v letu 1982 črtan, pri tem pa je bila v 79. členu dodana možnost izjemne ureditve dela preko polnega delovnega časa v primerih, če splošni družbeni interes in narava dejavnosti terjajo, da se brez prekinitve opravijo določena dela oziroma naloge v skladu s pogoji, ki jih določajo zakoni. V 22. členu je prišlo tudi do dopolnitve 81. člena, in sicer da dela preko polnega delovnega časa po 79. in 80. členu delavci ne smejo uvesti, če ga je mogoče opraviti z ustrezno smotrno organizacijo in delitvijo dela, razporeditvijo delovnega časa, z uvajanjem novih izmen ali zaposlitvijo novih delavcev.

12. Glede na citirane pravne podlage je tudi po presoji revizijskega sodišča pravilno stališče sodišča druge in prve stopnje, da je moralo biti delo preko polnega delovnega časa, ki se je štelo kot posebni delovni pogoj, po svoji naravi kratkotrajno, nepredvidljivo in izjemno (1). Ta pogoj pa po ugotovitvah nižjih sodišč ni bil izpolnjen, saj je bilo opravljanje dela preko polnega delovnega časa pri tožnikovem delodajalcu v letih od 1970 do 1984 vsakdanja, utečena praksa in posledica nezadostnega števila tovornih vozil in tudi voznikov. Zato okoliščine, v katerih se je delo opravljalo, niso bile izjemne in nepričakovane. Tožnik nasprotnega (niti za določeno število ur) ni dokazal; zakaj je breme dokazovanja na njegovi strani, pa je ustrezno obrazložilo že sodišče druge stopnje.

13. Sodišče druge stopnje je zato s tem, ko je potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje, odločilo pravilno. Ker revizijski razlogi niso podani in je izpodbijana sodba materialno pravno pravilna in zakonita, je vrhovno sodišče revizijo zavrnilo.

Op. št. (1): Prim. sodbo in sklep VS RS VIII Ips 458/2007 z dne 21. 9. 2009