Jedro

Tožnik je kontinuirano v obdobju od leta 1970 do 1984 kot voznik opravljal zimsko službo, dela preko polnega delovnega časa pa ni opravljal zaradi nepredvidljivih, izjemnih in kratkotrajnih okoliščin, zaradi česar se za to delo izplačane plače ne vštejejo v pokojninsko osnovo.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožnik krije stroške pritožbe sam.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek tožnika, da se odpravita odločbi toženca, opr. št. ... z dne 17. 1. 2007 in z dne 13. 4. 2007 ter, da je toženec dolžan pri izračunu pokojninske osnove v celoti upoštevati tudi izplačane osebne dohodke za delo preko polnega delovnega časa v letih 1970 do 1984 s strani tožnikovega delodajalca C. d.d., kot to izhaja iz potrdila z dne 17. 4. 2006. Sodišče je tudi zavrnilo zahtevek za povrnitev stroškov postopka.

Zoper sodbo je pritožbo vložil tožnik po pooblaščencu iz vseh pritožbenih razlogov. Pri tem navaja, da je navedba sodišča prve stopnje o dobrem finančnem stanju podjetja povsem iztrgana iz konteksta celotne izpovedi zaslišane priče in je tudi v nasprotju z njo. Priča je namreč zelo nazorno (logično) izpovedala, da so bile nadure v zimskem času nujne zaradi pogojev dela, saj je podjetje imelo na razpolago le 10 vozil za čiščenje cest in to za celotno goriško, Kras, tolminsko in bovško območje in omejeno število zato usposobljenih delavcev. V takšnih razmerah je bilo samo po sebi umevno, da so morali zaposleni delavci delati, dokler ceste niso bile zopet prevozne. Šele polagoma so se v podjetju razmere izboljševale in je bilo več voznikov in več vozil. Enako je o tem izpovedal tudi tožnik, zaradi česar ni razumljivo, da sodišče teh navedb sploh ne omenja, kaj šele, da bi jih ocenilo. Trditev o dobrem finančnem stanju je tudi v nasprotju s splošno znanimi gospodarskimi razmerami v tistem obdobju. Opravljeno nadurno delo je bilo objektivna posledica slabe ekonomske moči podjetja in ne morda lahkomiselnosti vodilnih ljudi v podjetju. Tožnik se tudi ne more strinjati z ugotovitvijo sodišča, da je bil povečan obseg dela v zimskih mesecih vnaprej znan, saj naj bi se to ponavljalo iz leta v leto in da zaradi tega tudi naj ne bi šlo za nenadne in nepredvidljive okoliščine. Res je sicer, da so bile zime na bovškem v 70-ih letih prejšnjega stoletja hude in dolge, vendar to še ne pomeni, da je podjetje moglo predvidevati, kdaj bo na primer snežni plaz zasul cesto, kdaj bo nastopilo močno sneženje in koliko časa bo trajalo. Razmere so se pogosto iz ure v uro spreminjale, zaradi česar se je pogosto vrnil z določene relacije bistveno pozneje, kot je bilo to sprva načrtovano. Tedaj tudi ni bilo takšnih možnosti telefoniranja kot danes, zaradi česar dodatnega vozila in ljudi niti ni bilo mogoče priklicati, četudi bi ga podjetje imelo na razpolago. Sodišče bi moralo glede na izvedene dokaze ugotoviti, da vsaj določen odstotek uveljavljanih nadur predstavlja osnovo za uveljavljanje pravic iz pokojninskega zavarovanja, ne pa da je v celoti tožbeni zahtevek zavrnilo. Tako tožnik kot zaslišana priča sta tudi opisala, zakaj ni bilo mogoče nadurnega dela opravljati na podlagi pisnega sklepa. Neizdajanje sklepov o nadurnem delu s strani podjetja, pa tudi sicer ne more biti v škodo delavcu – tožniku. Tožnik je tudi mnenja, da dokazno breme o tem, kaj je delal pred 35-imi leti v okviru opravljenih nadur, ki izhajajo iz potrdila podjetja z dne 17. 4. 2008, na kakšen načinu mu je bilo to delo odrejeno, v kakšnih ekonomskih razmerah se je nahajalo podjetje in podobno, ne more biti na njegovi strani. Podjetje je skladno z zakonom najmanj enkrat letno obveščalo toženca o izplačanih plačah in o plačanih prispevkih za pokojninsko zavarovanje. Toženec v tem postopku tega niti ni prerekal, še manj pa dokazal, da prispevki za nadurno delo niso bili plačani. Tožnik je kot dokaz o tem, da je v letih 1970 do 1984 opravil 4829 ur, ki se štejejo kot poseben delovni pogoj, predložil potrdilo C. d.d.. Po prepričanju tožnika imajo navedena in z zakonom predpisana sporočila tožencu značaj javne listine, za katero je določeno, da dokazuje resničnost tistega, kar je v njej potrjeno ali določeno. Možen je nasprotni dokaz. Ker toženec tega v tem postopku niti ni dokazoval, je dejansko stanje napačno ugotovljeno, saj sodišče ni upoštevalo tega, kar je potrjeno v navedeni javni listini. Izpodbijana sodba tako nima razlogov oziroma so navedeni razlogi nejasni in med seboj v nasprotju, zaradi česar je podana tudi bistvena kršitev določb postopka po 14. točki 339. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl., v nadaljevanju: ZPP). Sodišče v nasprotju z 8. členom ZPP tudi ni ocenilo vseh izvedenih dokazov, saj se ni opredelilo do izpovedb tožnika in zaslišane priče J.M. o razmerah v podjetju, ki kažejo na zelo šibko ekonomsko finančno stanje podjetja v kritičnem času. Sodišče tudi ni obrazložilo, zakaj ni zaslišalo s strani tožnika predlagane priče – zakonitega zastopnika družbe C. d.d. glede okoliščin, v katerih je bilo tožniku odrejeno nadurno delo. Po drugi strani pa je sodišče zmotno uporabilo materialno pravo s tem, da je nekritično zavzelo stališče, da se opravljeno nadurno delo s strani tožnika po predpisih o delovnih razmerjih ne šteje kot poseben delovni pogoj. Tožnik predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da v celoti ugodi tožbenemu zahtevku. Obenem priglaša tudi povrnitev pritožbenih stroškov z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Pritožba ni utemeljena.

Po preizkusu zadeve pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje razčistilo dejstva, bistvena za odločitev v sporu ter na podlagi pravilno in popolno ugotovljenega dejanskega stanja ob pravilni uporabi materialnega prava tudi pravilno razsodilo. Pri tem ni kršilo postopkovnih določb, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti (2. odstavek 350. člena ZPP).

Predmet presoje pred sodiščem prve stopnje je bila drugostopenjska odločba toženca, opr. št. ... z dne 13. 4. 2007 v zvezi s prvostopenjsko odločbo, opr. št. ... z dne 17. 1. 2007, s katero je bilo odločeno, da se plača, izplačana za delo preko polnega delovnega časa ne upošteva pri izračunu pokojninske osnove. V tej zadevi gre za spor o tem, ali se plačilo za delo preko polnega delovnega časa, ki ga je tožnik opravil v obdobju od leta 1970 do 1984 pri C. d.d. upošteva pri izračunu pokojninske osnove. Po podatkih delodajalca, na katere se sklicuje tožnik z dne 17. 4. 2006 (priloga A/5) izhaja, da je tožnik od leta 1970 do leta 1984 opravil različno število ur preko polnega delovnega časa, skupaj 4829, nadalje, da je bilo delo po splošnem aktu opravljeno kot poseben delovni pogoj in da so bili za opravljeno delo plačani prispevki.

V zvezi s potrdilom o osebnih dohodkih za delo preko polnega delovnega časa pritožbeno sodišče najprej ugotavlja, da ne gre za javno listino, kajti skladno s 169. členom Zakona o splošnem upravnem postopku (Ur. l. RS, št. 80/99 in nasl., v nadaljevanju: ZUP) se za javno listino šteje listina, ki jo v predpisani obliki izda državni organ, organ lokalne skupnosti ali nosilec javnih pooblastil v mejah svoje pristojnosti. Listino pa je v sporni zadevi izdalo C. d.d., ki ni nosilec javnih pooblastil. Glede vprašanja, ali se sporna izplačila upoštevajo pri izračunu pokojninske osnove, je potrebno uporabiti določbo 407. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 106/99 in nasl., v nadaljevanju: ZPIZ-1), kjer je določeno, da plača, izplačana za delo preko polnega delovnega časa, do uveljavitve zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju, veljavnega do 31. 3. 1992, se upošteva pri izračunu pokojninske osnove, če je bila izplačana za delo, ki se je po predpisih o delovnih razmerjih štelo kot poseben delovni pogoj. V bistvu enako določbo je v 312. členu vseboval tudi prej veljavni Zakon o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 12/92 in nasl., v nadaljevanju: ZPIZ/92). V spornem obdobju od leta 1970 do leta 1984 je bilo delo preko polnega delovnega časa urejeno v Temeljnem zakonu o delovnih razmerjih (Ur. l. SFRJ, št. 17/65 in 12/70), nato v Zakonu o medsebojnih razmerjih delavcev v združenem delu in o delovnih razmerjih med delavci in zasebnimi delodajalci (Ur. l. SRS, št. 18/74, v nadaljevanju: ZMRDZD), ki je stopil v veljavo 18. 5. 1974 in je v 27. členu določil izjemnost dela preko polnega delovnega časa, ki se ga v skladu s samoupravnim sporazumom lahko uvede, ko je nujno, da se začeto delo nadaljuje, da bi se dokončal delovni proces, katerega ustavitev ali prekinitev bi glede na naravo tehnologije ali organizacije dela povzročila precejšnjo materialno škodo ali bi spravila v nevarnost življenje in zdravje občanov, nadalje, da se z nepretrganim delom prepreči kvarjenje surovin ali materiala, ogrožanje varnosti ali urejenosti prometa, ali da se odvrne okvara na delovnih sredstvih, pa tudi, da se prepreči prekinitev dela v drugih organizacijah. Pogoje izjemnosti in uvedbo dela preko polnega delovnega časa je zakon preciziral tako, da je določil, da se delo preko polnega delovnega časa lahko uvede samo, če tega dela ne morejo opraviti drugi delavci v okviru polnega delovnega časa, ali če nastane potreba po takem delu zaradi nepredvidenega izostanka delavca, ki bi tako delo moral opraviti. Časovna omejenost dela preko polnega delovnega časa izhaja iz določbe, po kateri je delo lahko trajalo samo toliko, kolikor je nujno potrebno, da se odvrnejo ali preprečijo škodljive posledice. Dne 7. 1. 1978 je stopil v veljavo Zakon o delovnih razmerjih (Ur. l. SRS, št. 24/77 in nasl., v nadaljevanju: ZDR/77), ki je v 79. členu predpisal, da lahko delavci določijo s samoupravnim splošnim aktom o delovnih razmerjih, da bodo izjemoma za omejeno dobo delali preko polnega delovnega časa tudi v primerih, ko je nujno, da se začeto delo nadaljuje, da bi se končal delovni proces, katerega ustavitev ali prekinitev bi glede na naravo tehnologije in organizacije dela povzročila precejšnjo materialno škodo ali spravila v nevarnost življenje ali zdravje občanov oziroma da se z nepretrganim delom prepreči kvarjenje surovin ali materiala ali pa odvrne okvara na delovnih sredstvih, ki bi povzročila prekinitev dela, kakor tudi, da se prepreči prekinitev dela v drugih organizacijah združenega dela, ali da se zagotovijo za njegov nepretrgan potek potrebne temeljne surovine ali zagotovi varnost ljudi in premoženja ali pa varnost prometa, vendar samo, če tega dela ne morejo opraviti drugi delavci v okviru polnega delovnega časa, ali če nastane potreba po takšnem delu zaradi nepredvidenega izostanka delavca, ki bi moral opraviti tako delo. Zakon je nadalje določal, da se takšno delo delavca šteje kot poseben delovni pogoj. V 81. členu pa se je nadurno delo maksimalno omejilo na 12 ur na teden. Zakon o spremembah in dopolnitvah ZDR/77 (Ur. l. SRS, št. 27/82) z začetkom veljave 31. 7. 1982, je besedilo zgoraj navedenega 81. člena spremenil tako, da je dodal nov 1. odstavek in sicer, da dela preko polnega delovnega časa po 79. in 80. členu tega zakona ni mogoče uvesti, če ga je mogoče opraviti z ustrezno smotrno organizacijo in delitvijo dela, razporeditvijo delovnega časa, z uvajanjem novih izmen ali z zaposlitvijo novih delavcev. Maksimalno tedensko omejitev nadurnega dela 12 ur pa je nadomestil z omejitvijo največ 30 ur na mesec.

Glede na takšno materialnopravno podlago se je v spornem obdobju kot delo preko polnega delovnega časa, ki se lahko šteje kot poseben delovni pogoj in kot takšno predstavlja podlago za vštetje za to delo izplačanih plač v pokojninsko osnovo, štelo le tisto delo, ki je bilo opravljeno kot izjemno in nepredvidljivo. Pritožbeno sodišče je že v več zadevah zavzelo stališče, da dela preko polnega delovnega časa ni mogoče šteti za poseben delovni pogoj v primeru, ko gre za delo, ki z vidika delavca predstavlja redno in stalno delo, z vidika delodajalca pa vsakdanjo in utečeno prakso. Okoliščine na strani delodajalca morajo biti nepredvidljive v takšni meri, da se jim ni bilo mogoče izogniti z običajnimi metodami organizacije dela – z delom v deljenem delovnem času ali s prerazporeditvijo delovnega časa, z razporejanjem delavcev na druga delovna mesta, z zaposlitvijo novih delavcev, uvajanjem novih izmen, oziroma drugačnih metod dela in postopkov ter z uvajanjem novih delovnih mest. Po stališču pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje na podlagi izvedenega dokaznega postopka povsem pravilno zaključilo, da v konkretnem primeru ni šlo za delo preko polnega delovnega časa, ki bi se po predpisih o delovnih razmerjih štelo kot poseben delovni pogoj. Tožnik je namreč kontinuirano v obdobju od leta 1970 do leta 1984 kot voznik opravljal zimsko službo. V tem primeru ni šlo za delo preko polnega delovnega časa zaradi nastopa nepredvidljivih, izjemnih in kratkotrajnih okoliščin, pač pa za redno, dolgoletno obliko dela. Tako tožniku kot tudi delodajalcu je bilo znano, na kakšnem območju bo opravljal zimsko službo, torej da gre za težke pogoje dela. Nenazadnje tudi iz samoupravnih splošnih aktov, ki jih je predložil tožnik v dokazne namene izhaja, da so sicer delavci dolžni opravljati nadurno delo, med drugim tudi v primeru, če je potrebno opravljati delovne obveznosti v okviru zimsko vzdrževalne službe, vendar pa nadurno delo lahko traja le toliko časa, kolikor je nujno potrebo, da se odvrnejo ali preprečijo škodljive posledice (57. člen samoupravnega sporazuma iz leta 1973, priloga A/9). V 62. členu Pravilnika o delovnih razmerjih iz leta 1978 (priloga A/10) je bilo določeno, da se lahko delo pri opravljanju del zimsko vzdrževalne službe opravlja tudi več kot 12 ur na teden, kar je tudi v nasprotju s takrat veljavno zakonodajo, kajti splošni akti delodajalca so morali biti v skladu z določbami zakona, zakon pa je postavil časovno omejitev 12 ur na teden in sicer od 7. 1. 1978 dalje ter od 1. 8. 1982 dalje 30 ur na mesec. Tudi iz izpovedbe zaslišanega tožnika izhaja, da so proti delu preko polnega delovnega časa protestirali, vendar pa jim je delodajalec pojasnil, da je dela res preveč, vendar pa imajo le toliko kamionov na razpolago in jim je zagotovil, da bo to delo štel kot poseben pogoj in da bo delo dodatno plačano. Delo se je torej očitno opravljalo ne zaradi nastopa nenadnih nepričakovanih okoliščin, temveč zato, ker ni bilo dovolj tehničnih sredstev (tovornih vozil) in očitno tudi ne dovolj voznikov, kajti če je bila prav huda sila, so mu po izpovedbi zaslišanega tožnika v pomoč poslali še enega voznika. Tudi priča J.M. je izpovedal, da je kot vodja avto parka pošiljal voznike na teren za opravljanje zimske vzdrževalne službe. Tožnik je bil poslan na območje B., s tem, da so bile nadure obvezne in sicer glede na posebne pogoje in hude zime. Celotno območje je pokrivalo le eno vozilo, saj podjetje takrat ni imelo dovolj vozil oziroma je bilo za potrebe vsega podjetja le deset vozil, zato so včasih vozniki delali tudi po več dni nepretrgoma in brez spanja. Glede na take izpovedbe torej nikakor ni mogoče govoriti o izjemnosti in nepredvidljivosti del. Glede pritožbenih navedb, da bi moralo sodišče priznati vsaj določen odstotek s strani tožnika uveljavljanih nadur, pa pritožbeno sodišče poudarja, da je gotovo tožnik določeno število ur opravil skladno z delovnopravnimi predpisi in da bi se te ure tudi upoštevale tudi pri izračunu pokojninske osnove, vendar bi moralo biti iz dokaznega postopka povsem jasno razvidno, da so bile opravljene zaradi izjemne situacije, ne pa kot redna oblika dela. Kot je to poudarilo že Vrhovno sodišče RS v drugi zadevi pod opr. št. VIII Ips 204/2003 z dne 20. 4. 2004, je le v primeru, če se opravlja delo preko polnega delovnega časa zato, ker potreba za to nastopi iznenada, največkrat zaradi višje sile oziroma da bi se obvarovala materialna sredstva pred nepopravljivo škodo, oziroma da bi se odpravila škoda, podana zakonita podlaga za odmero pokojnine na podlagi upoštevanja plač, prejetih za delo preko polnega delovnega časa. Glede dokaznega bremena pa je sprejelo stališče, da je dolžnost tožeče stranke, da navede dejstva in dokaze, s katerimi izpodbija zakonitost dokončne odločbe tožene stranke, torej njenih navedb in dokazov (7. člen in 212. člen ZPP). Tako mora tožnik v predhodnem postopku pri tožencu, kot tudi v sodnem postopku dokazovati dejstva, iz katerih izvira njegov zahtevek (takoimenovana pravotvorna dejstva), toženec pa dejstva, na katera je oprl svojo dokončno odločitev, ki je predmet tega spora. Zahteva, da mora tožnik ugovore zoper izdano mu odločbo zavoda utemeljevati s konkretnimi dejstvi in s predlaganimi dokazi, s katerimi zatrjevana dejstva dokazuje, ni prevalitev dokaznega bremena na tožnika.

Ker v spornem primeru tudi po stališču pritožbenega sodišča plača tožniku ni bila izplačana za delo, ki bi se po predpisih o delovnih razmerjih štelo kot poseben delovni pogoj, pomeni, da s tem tudi ni pravne podlage, da bi se mu omenjena plača upoštevala pri izračunu pokojninske osnove in so s tem v zvezi pritožbene navedbe neutemeljene.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 353. člena ZPP pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje. Ker tožnik s pritožbo ni uspel, je pritožbeno sodišče na podlagi 1. odstavka 165. člena ZPP v zvezi s 1. odstavkom 154. člena ZPP odločilo, da sam trpi stroške pritožbe.