Jedro

Tožbeni ugovor, da bi bilo treba v obravnavanem primeru glede zastaranja uporabiti določbe ZDavP/96, je neutemeljen, saj se ZDavP-2 uporablja za tek zastaralnih rokov vseh davčnih obveznosti, ki po prejšnjih predpisih oz. do njegove uveljavitve še niso zastarale. V času uveljavitve ZDavP-2 sporna tožnikova davčna obveznost po prejšnjem predpisu (ZDavP/96) namreč še ni bila zastarana.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je prvostopni organ odločil, da se zavrne tožnikova vloga za odpis zastaranih davčnih obveznosti v delu, ki se nanaša na obveznosti konta 207 (zavezanci za davek od dohodkov) in obveznosti konta 213 (stroški davčne izvršbe). O delu vloge, ki se nanaša na obveznosti konta 2000 (zavezanci za dohodnino -letni poračun – doplačila) bo odločeno s posebnim aktom (1. in 2. točka izreka). Iz obrazložitve izhaja, da je prvostopni organ dne 5. 7. 2010 prejel tožnikovo vlogo za izdajo odločbe o ugotovitvi zastaranja pravice do izterjave davčnega dolga ter o odpisu zastaranih davčnih obveznosti. Po pregledu knjigovodskih evidenc je bilo ugotovljeno, da davčni dolžnik izkazuje neporavnane obveznosti iz naslova konta 2000 (zavezanci za dohodnino – letni poračun – doplačila) v višini 34.092,97 EUR glavnice in pripadajočih obresti; neporavnane obveznosti iz naslova konta 207 (zavezanci za davek od dohodkov) v višini 38.135,71 EUR glavnice in pripadajočih obresti ter neporavnane obveznosti iz naslova konta 213 (stroški davčne izvršbe) v znesku 114,75 EUR. V skladu z določili 125. člena Zakona o davčnem postopku (ZDavP-2) pravica do izterjave davka zastara v petih letih od dneva, ko bi ga bilo treba plačati. V primeru naknadno ugotovljene obveznosti v davčnem nadzoru, teče relativni rok za zastaranje pravice do izterjave davka od dneva izvršljivosti odmerne odločbe. Po 126. členu ZDavP-2 tek zastaranja pravice do izterjave pretrga vsako uradno dejanje davčnega organa z namenom davčne izvršbe, o katerem je bil tožnik obveščen. Po vsakem pretrganju zastaranje prične znova teči, vendar pravice do izterjave v nobenem primeru ni več mogoče uveljavljati, ko poteče deset let od trenutka, ko je zastaranje prvič začelo teči. Glede neporavnanih obveznosti konta 207 je bila dne 17. 3. 2003 v postopku inšpiciranja izdana odločba št. 499-020/02-19-94-09/67-789/02, ki je bila vročena dne 27. 3. 2003 in je postala izvršljiva dne 28. 4. 2003. Za te obveznosti je bil izdan sklep o davčni izvršbi št. DT 42911-02124/2008-1 09072-08 z dne 25. 4. 2008, ki je bil dolžniku vročen dne 29. 4. 2008. Glede navedene obveznosti je bil relativen zastaralni rok pretrgan z odločbo št. 47312-102/03-4-95/09-VP z dne 4. 9. 2003, s katero je bilo odločeno, da se do odločitve o pritožbi, podani zoper odločbo z dne 17. 3. 2003, odloži prisilna izterjava naloženih obveznosti. Navedena odločba je bila pooblaščencu tožnika vročena dne 6. 9. 2003. Iz citiranih določb 126. člena ZDavP-2 izhajata dva kumulativna pogoja za pretrganje zastaralnega roka: uradni dejanje davčnega organa, ki je usmerjeno v to, da se dolžnikova obveznost izterja (prvi pogoj) in seznanjenost davčnega zavezanca s tem uradnim dejanjem (drugi pogoj). Odločba o dovolitvi odloga z dne 4. 9. 2003 ustreza navedenima kriterijema, kar pomeni, da je bil tek zastaranja pravice do davčnega izvršbe pretrgan. Dne 6. 9. 2003, ko je bila tožniku vročena navedena odločba o dovolitvi odloga, je bil torej pretrgan potek relativnega zastaralnega roka. Glede obveznosti konta 213 (stroški davčne izvršbe) iz evidenc izhaja, da so knjiženi od dne 25. 4. 2008 naprej, zato zanje relativno in absolutno zastaranje pravice do davčne izvršbe še ni nastopilo. V skladu z navedenim se tako vloga kot neutemeljena zavrne za obveznosti s konta 207 in konta 213. O delu vloge, ki se nanaša na obveznosti konta 2000 (zavezanci za dohodnino – letni poračun – doplačila) bo odločeno s posebnim aktom.

Drugostopni organ v svoji odločbi, s katero je tožnikovo pritožbo zavrnil kot neutemeljeno, potrjuje pravilnost sklicevanja prvostopnega organa na določbe 125. in 126. člena ZDavP-2. Prav tako je pravilno navedel rok, od katerega je začelo zastaranje teči ter datum vročitve odločbe o odlogu izterjave davčnega dolga, z vročitvijo katere (tožniku) je bil zastaralni rok pretrgan. Ob upoštevanju teh dejanskih in pravnih okoliščin je pravilno ugotovil, da v konkretnem primeru zastaranje še ni nastopilo. Prav tako v postopku ni prišlo do drugih bistvenih kršitev pravil postopka ali kršitev materialnega prava. Ker je upravni organ navedel tako dejansko kot pravno podlago za svojo odločitev, je pritožbeni ugovor, da izpodbijane odločitve ni mogoče preizkusiti, neutemeljen.

Tožnik v tožbi navaja, da davčna organa izpodbijanih odločb nista obrazložila v skladu s predpisi, zato se ju ne da preizkusiti (214. člen ZUP). Določbe, ki urejajo zastaranje odmere davka, so materialno pravne narave, zato se za zastaranje uporabljajo določbe, ki so veljale v času, ko je o odmeri davka odločal prvostopni organ, torej dne 17. 3. 2003. Zato bi bilo treba za ugotavljanje zastaranja uporabiti določbe Zakona o davčnem postopku (ZDavP/96, Uradni list RS, št. 18/96 s spremembami do 97/01) in ne določbe ZDavP-2. Davčni organ tudi ni pojasnil, kdaj je zastaranje začelo teči, zato izpodbijane odločbe v tem delu ni mogoče preizkusiti glede poteka absolutnega zastaralnega roka. Drugostopni organ se do nekaterih pritožbenih ugovorov ni konkretno opredelil. Predlaga, da sodišče odpravi izpodbijano odločbo, kakor tudi drugostopno odločbo, ugotovi zastaranje pravice do izterjave davčnega dolga oziroma odpiše zastaranje davčne obveznosti iz naslova konta 207 in konta 213 ter toženi stranki naloži, da mora tožniku povrniti nastale sodne stroške z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po poteku 15 dnevnega paricijskega roka do dneva plačila, vse v roku osem dni pod izvršbo. Podredno predlaga, da sodišče odpravi obe upravni odločbi in zadevo vrne prvostopnemu organu v ponoven postopek.

V odgovoru na tožbo tožena stranka v celoti prereka tožbene navedbe in predlaga, da sodišče tožbo zavrne kot neutemeljeno.

Tožba ni utemeljena.

V obravnavani zadevi je sporna zavrnitev tožnikove vloge za odpis zastaranih obveznosti, ki jih ima na kontu 207 – zavezanci za davek od dohodkov in 213 – stroški davčne izvršbe. Tožnik torej uveljavlja zastaranje svojih davčnih obveznosti iz navedenih dveh kontov, upravna organa pa sta, po presoji sodišča zakonito ugotovila, da tožnikove obveznosti iz navedenih dveh kontov še niso zastarale. To svojo presojo sta upravna organa utemeljila na določbah 125. člena ZDavP-2, po katerih pravica do izterjave davka zastara v petih letih od dneva, ko bi ga bilo treba plačati, v primeru naknadno ugotovljene obveznosti (v davčnem nadzoru) pa teče ta relativni rok od dneva izvršljivosti odmerne odločbe dalje. Po petem odstavku 126. člena ZDavP-2 davčna obveznost preneha ne glede na določbe o zastaranju pravice do odmere in izterjave, ko poteče deset let dneva, ko je prvič začelo teči. Tožbeni ugovor, da bi bilo treba v obravnavanem primeru glede zastaranja uporabiti določbe ZDavP/96, je neutemeljen, saj se ZDavP-2 uporablja za tek zastaralnih rokov vseh davčnih obveznosti, ki po prejšnjih predpisih oz. do njegove uveljavitve še niso zastarale. V času uveljavitve ZDavP-2 sporna tožnikova davčna obveznost po prejšnjem predpisu (ZDavP/96) nesporno še ni bila zastarana (tožnik tudi sam ne trdi ali dokazuje kaj drugega). Pa tudi sicer je ta ugovor pavšalen in protisloven. Tožnik se je tekom celotnega postopka (tudi še sedaj v upravnem sporu) tudi sam skliceval na določbe ZDavP-2 in tudi v tožbi konkretno ne pove, na katere določbe ZDavP/96 se sklicuje in kako bi njihovo upoštevanje lahko vplivalo na drugačno odločitev v zadevi. Tudi določbe ZDavP/96 so bile glede zastaranja davčnih obveznosti podobne, določena sta bila 5-letni relativni in 10 letni absolutni zastaralni rok.

Glede neporavnanih davčnih obveznosti iz konta 207 (zavezanci za davek od dohodkov) je bila tožniku odločba z dne 17. 3. 2003 (v inšpekcijskem postopku) vročena dne 27. 3. 2003, izvršljiva je postala dne 28. 4. 2003, ko so torej pričeli teči zastaralni roki. Tek relativnega zastaralnega roka je bil pretrgan z odločbo davčnega organa z dne 4. 9. 2003, s katero je bilo odločeno, da se do odločitve o tožnikovi pritožbi zoper odločbo z dne 17. 3. 2003 odloži prisilna izterjava naloženih obveznosti. Navedena odločba je bila tožniku oziroma njegovemu pooblaščencu vročena dne 6. 9. 2003. Od takrat dalje je torej subjektivni zastaralni rok začel teči znova in na dan izdaje sklepa o davčni izvršbi z dne 25. 4. 2008, ki je bil tožniku vročen dne 29. 4. 2008, še ni potekel. Prav tako še tudi ni potekel 10- letni absolutni zastaralni rok, ki je pričel teči (kot izhaja iz že navedenega) dne 28. 4. 2003. Na kontu 213 so stroški davčne izvršbe v obravnavanem primeru knjiženi od dne 25. 4. 2008 naprej, zato tudi zanje zastaranje pravice do davčne izvršbe do izdaje navedenega sklepa o davčni izvršbi z dne 25. 4. 2008, ki je bil tožniku vročen dne 29. 4. 2008, še ni nastopilo (niti relativno, niti absolutno).

Tožbeni ugovor glede nezadostne obrazložitve izpodbijane odločbe je neutemeljen. Iz obrazložitve obeh spornih odločb (izpodbijane in drugostopne) so dovolj jasno razvidne tako pravne, kot tudi dejanske okoliščine, ki utemeljujejo presojo, da zastaralni roki za tožnikove obveznosti na kontih 207 in 213 še niso potekli, odgovorjeno je tudi na pritožbene ugovore.

V ostalem se sodišče sklicuje na razloge obeh upravnih organov v skladu z drugim odstavkom 71. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1).

Glede na navedeno je sodišče ugotovilo, da je bila odločitev upravnega organa zakonita, zato je tožbo zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1. Odločitev o stroških postopka temelji na določbi četrtega odstavka 25. člena ZUS-1, saj tožnik v upravnem sporu ni uspel in je zato dolžan sam nositi svoje stroške postopka.