Jedro

Glede zastaranja izterjave revidentovih davčnih obveznosti je bilo v obravnavani zadevi treba uporabiti ZDavP-2, ki v prvem odstavku 418. člena določa, da se zadeve, glede katerih je postopek ob začetku uporabe tega zakona v teku, končajo po tem zakonu. Navedena prehodna določba se nanaša na vse določbe ZDavP-2 in ne le na postopkovne (tako tudi na materialnopravne) in na vse zadeve, ki so bile ob začetku uporabe tega zakona v teku, tako tudi na pravico do izterjave davčne obveznosti, za kar gre v obravnavani zadevi.

Izrek

I. Revizija se zavrne.

II. Zahteva za izdajo začasne odredbe se zavrže. III. Tožeča stranka sama trpi svoje stroške revizijskega postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je prvostopenjsko sodišče na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) zavrnilo revidentovo tožbo zoper odločbo Davčne uprave RS, Davčnega urada Maribor, št. DT 42911-6/2010-59 (0907-01) z dne 18. 10. 2010, s katero je zavrnil revidentovo vlogo za odpis davčnih obveznosti v delu, ki se nanaša na obveznosti konta 207 (zavezanci za davek od dohodkov) in obveznosti konta 213 (stroški davčne izvršbe). O delu vloge, ki se nanaša na obveznosti konta 2000 (zavezanci za dohodnino - letni poračun – doplačila), bo odločeno s posebnim aktom (1. in 2. točka izreka). Tožena stranka je z odločbo, št. DT 499-31-425/2010-2 (0907-01) z dne 14. 1. 2011, revidentovo pritožbo zoper navedeno odločbo zavrnila.

2. V obrazložitvi izpodbijane sodbe je sodišče prve stopnje navedlo, da sta upravna organa po presoji sodišča prve stopnje zakonito ugotovila, da revidentove obveznosti iz navedenih dveh kontov še niso zastarale, in to svojo ugotovitev pravilno utemeljila na določbah 125. in 126. člena Zakona o davčnem postopku (v nadaljevanju ZDavP-2). Tožbena ugovora, da bi bilo treba v obravnavanem primeru glede zastaranja uporabiti določbe ZDavP/96, in da je obrazložitev izpodbijane odločbe nezadostna, pa je zavrnilo kot neutemeljena, v ostalem pa se je sklicevalo na razloge obeh upravnih organov (drugi odstavek 71. člena ZUS-1).

3. Zoper prvostopenjsko sodbo je revident vložil revizijo, katere dovoljenost utemeljuje z razlogom iz 1. in 3. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1. Prvostopenjsko sodbo izpodbija zaradi zmotne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb postopka v upravnem sporu. Predlaga, da Vrhovno sodišče primarno reviziji ugodi in spremeni izpodbijano sodbo, tako da tožbi v celoti ugodi, podrejeno pa, da izpodbijano sodbo razveljavi in vrne zadevo v novo sojenje drugemu senatu. V reviziji navaja, da sodišče prve stopnje izpodbijane odločbe ni obrazložilo v skladu s predpisi, tako da se le-te ne da preizkusiti, kar predstavlja kršitev pravil postopka, prav tako pa je zmotno uporabilo materialno pravo. Določbe, ki urejajo zastaranje odmere davka, so materialnopravne narave (sodbi VS RS X Ips 1431/2006 in X Ips 62/2006). Glede na načelo zakonitosti (v skladu s prvim odstavkom 6. člena Zakona o splošnem upravnem postopku) se za zastaranje uporabljajo določbe, ki so veljale v času, ko je o odmeri davka odločal prvostopenjski organ. O odmeri davka pa je prvostopenjski organ odločal z odločbo z dne 17. 3. 2003, pri čemer je pri izdaji odločbe uporabil Zakon o davčnem postopku (ZDavP/96), davčna organa in sodišče prve stopnje pa so uporabili napačen zakon oziroma zakon, ki v času, ko je o odmeri davka odločal prvostopenjski organ, še ni veljal, in sicer ZDavP-2. Sodišče prve stopnje pa v izpodbijani odločbi ni navedlo pravne podlage oziroma predpisa, ki ga je uporabilo za ugotovitev, da je treba v obravnavanem primeru glede zastaranja uporabiti določbe ZDavP-2, zato se sodbe v tem delu ne da preizkusiti. Na tak način je sodišče prve stopnje (predhodno pa že oba upravna organa) z izpodbijano sodbo poleg kršitev pravil postopka zagrešilo tudi kršitev človekovih pravic in temeljnih svoboščin po Ustavi RS (kršitev enakega varstva pravic; kršitev pravice do sodnega varstva; kršitev pravice do pravnega sredstva). Predlaga izdajo začasne odredbe po drugem odstavku 84. člena ZUS-1. Priglaša stroške revizijskega postopka.

4. Tožena stranka v odgovoru na revizijo predlaga, da Vrhovno sodišče revizijo zavrne kot neutemeljeno.

K I. točki izreka:

5. Revizija ni utemeljena.

6. Revizija je dovoljena na podlagi določbe 1. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1, ki določa, da je revizija dovoljena, če vrednost izpodbijanega dela dokončnega upravnega akta oziroma pravnomočne sodbe, če je sodišče odločilo meritorno, v zadevah, v katerih je pravica ali obveznost stranke izražena v denarni vrednosti, presega 20.000,00 EUR. Vrednost davčnega dolga, katere odpis je bil s prvostopenjsko odločbo zavrnjen in jo je revident kot punktum navedel v tožbi, znaša 38.135,71 EUR glavnice in torej presega v ZUS-1 navedeni mejni znesek.

7. Revizija je izredno pravno sredstvo zoper pravnomočno sodbo sodišča prve stopnje (83. člen ZUS-1). Revizija se lahko vloži le zaradi bistvenih kršitev določb postopka v upravnem sporu iz drugega in tretjega odstavka 75. člena ZUS-1 (1. točka prvega odstavka 85. člena ZUS-1) in zaradi zmotne uporabe materialnega prava (2. točka prvega odstavka 85. člena ZUS-1), za razliko od pritožbe, s katero se glede na 2. točko prvega odstavka 75. člena ZUS-1 lahko izpodbija tudi pravilnost presoje postopka izdaje upravnega akta. Revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (drugi odstavek 85. člena ZUS-1). Revizijsko sodišče izpodbijano sodbo preizkusi samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, pri čemer po uradni dolžnosti pazi na pravilno uporabo materialnega prava (86. člen ZUS-1). V tem obsegu je bil izveden sodni preizkus utemeljenosti revizije v obravnavani zadevi.

8. V obravnavani zadevi je v reviziji sporno, ali je bilo revidentu upravičeno zavrnjena vloga za odpis davčnih obveznosti v delu, ki se nanaša na obveznosti konta 207 (zavezanci za davek od dohodkov) in obveznosti konta 213 (stroški davčne izvršbe), oziroma ali je bil pri zavrnitvi navedene vloge glede zastaranja teh davčnih obveznosti oziroma njihove izterjave pravilno uporabljen ZDavP-2. 9. Na podlagi dejstev, ugotovljenih v upravnem postopku in ki jih revident niti ne zanika, so oba upravna organa in sodišče prve stopnje pravilno ugotovili, da revidentove obveznosti na navedenih kontih še niso zastarale. Pri tem so se tudi pravilno sklicevale na določbe 125. in 126. člena ZDavP-2, po katerih pravica do izterjave davka (za kar gre v obravnavanem primeru) zastara v petih letih od dneva, ko bi ga bilo treba plačati, v primeru naknadno ugotovljene obveznosti v davčnem nadzoru (kot je tudi to v obravnavanem primeru) pa teče ta relativni zastaralni rok od dneva izvršljivosti odmerne odločbe. Po petem odstavku 126. člena ZDavP-2 davčna obveznost preneha ne glede na določbe o zastaranju pravice do odmere in izterjave, ko poteče deset let od dneva, ko je zastaranje prvič začelo teči. 10. Tako je bila glede neporavnanih davčnih obveznosti iz konta 207 (zavezanci za davek od dohodkov) revidentu odmerna odločba z dne 17. 3. 2003, izdana v inšpekcijskem postopku, vročena dne 27. 3. 2003. Izvršljiva je postala 28. 4. 2003, s tem dnem pa so tudi začeli teči zastaralni roki za pravico do izterjave s to odločbo ugotovljenih davčnih obveznosti (tretji odstavek 125. člena ZDavP-2). Tek relativnega zastaralnega roka je bil pretrgan z odločbo davčnega organa z dne 4. 9. 2003, s katero je bilo odločeno, da se do odločitve o tožnikovi pritožbi zoper odločbo z dne 17. 3. 2003 odloži prisilna izterjava naloženih obveznosti. Od vročitve te odločbe o odložitvi prisilne izterjave, to je od 6. 9. 2003, je torej relativni zastaralni rok za pravico do izterjave začel teči znova in na dan izdaje sklepa o davčni izvršbi z dne 25. 4. 2008, ki je bil revidentu vročen 29. 4. 2008, še ni potekel (tretji odstavek 125. člena in prvi ter četrti odstavek 126. člena ZDavP-2). Prav tako še tudi ni potekel 10-letni absolutni zastaralni rok, ki je pričel teči (kot že navedeno) 28. 4. 2003 (peti odstavek 126. člena ZDavP-2). Na kontu 213 pa so stroški davčne izvršbe v obravnavanem primeru knjiženi od 25. 4. 2008, zato tudi zanje zastaranje pravice do davčne izvršbe (niti relativno niti absolutno) do izdaje že navedenega sklepa o davčni izvršbi z dne 25. 4. 2008 (in vročenega 29. 4. 2008) še ni nastopilo.

11. Sodišče prve stopnje je revidentov ugovor, da bi bilo treba v obravnavanem primeru glede zastaranja uporabiti določbe ZDavP/96, zavrnilo kot neutemeljen s pravilno obrazložitvijo, da se ZDavP-2 uporablja za tek zastaralnih rokov vseh davčnih obveznosti, ki po prejšnjih predpisih oziroma do njegove uveljavitve še niso zastarale. Sodišče prve stopnje sicer res ni izrecno navedlo pravne podlage, po kateri je za zastaranje navedenih davčnih obveznosti treba uporabiti ZDavP-2, vendar to po presoji Vrhovnega sodišča ne pomeni absolutne bistvene kršitve postopka v upravnem sporu, ki jo v reviziji v tej zvezi uveljavlja revident. 12. Ne glede na navedeno pa Vrhovno sodišče v tej zvezi dopolnjuje navedeno obrazložitev sodišča prve stopnje in revidentu pojasnjuje, da je glede zastaranja izterjave revidentovih davčnih obveznosti v obravnavani zadevi bilo treba uporabiti ZDavP-2 na podlagi prvega odstavka 418. člena navedenega zakona, ki določa, da se zadeve, glede katerih je postopek ob začetku uporabe tega zakona v teku, končajo po tem zakonu. Navedena prehodna določba prvega odstavka 418. člena ZDavP-2 se nanaša na vse določbe ZDavP-2 in ne le na postopkovne (tako tudi na materialnopravne) in na vse zadeve, ki so bile ob začetku uporabe tega zakona v teku (sodba VS RS X Ips 42/2010 z dne 16. 6. 2011), tako tudi na pravico do izterjave davčnih obveznosti. Kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje, pa v času uveljavitve ZDavP-2 sporna revidentova davčna obveznost, določena po ZDavP/96, oziroma pravica do njene izterjave nesporno še ni bila zastarana oziroma da niti revident ni trdil ali dokazoval kaj drugega.

13. Pritrditi je treba tudi sodišču prve stopnje, da so tudi določbe ZDavP/96 glede zastaranja davčnih obveznosti bile podobne, saj sta bila prav tako določena 5-letni relativni in 10-letni absolutni zastaralni rok, smiselno enake pa so bile tudi določbe glede pretrganja relativnega zastaralnega roka (96. in 97. člen ZDavP/96). Revident pa dejansko ne pojasni, zakaj naj bi njegove davčne obveznosti oziroma pravica do njihove izterjave ob uporabi določb ZDavP/96 v obravnavani zadevi zastarale.

14. Neutemeljen je tudi revidentov ugovor glede neobrazloženosti (in s tem povezanih očitanih kršitev ustavnih pravic) izpodbijane sodbe, saj so v njej navedena vsa dejstva in pravne podlage, pomembna za odločitev v obravnavani zadevi, revidentove tožbene ugovore v zvezi z neobrazloženostjo upravnih odločb pa je ustrezno zavrnilo že sodišče prve stopnje.

15. Glede na navedeno je Vrhovno sodišče revizijo zavrnilo na podlagi 92. člena ZUS-1. K II. točki izreka:

16. Po drugem odstavku 84. člena ZUS-1 lahko Vrhovno sodišče na zahtevo tožeče stranke izda začasno odredbo do odločitve o reviziji zaradi razlogov iz drugega odstavka 32. člena tega zakona.

17. Ker je po navedeni določbi 84. člena ZUS-1 mogoče začasno odredbo izdati le do odločitve o reviziji, o vloženi reviziji pa je Vrhovno sodišče odločilo s to sodbo, ni izpolnjena procesna predpostavka za izdajo začasne odredbe. Zato je Vrhovno sodišče ob smiselni uporabi 89. člena v zvezi z drugim odstavkom 84. člena ZUS-1 revidentov predlog za izdajo začasne odredbe zavrglo.

K III. točki izreka:

18. Revident z revizijo ni uspel, zato sam trpi svoje stroške revizijskega postopka (prvi odstavek 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena Zakona o pravdnem postopku in prvim odstavkom 22. člena ZUS-1).