Jedro

Kot tožnikov prispevek v smislu tretjega odstavka 177. člena ZOR je šteti popustitev koncentracije in nadzora nad vsakim korakom pri aktiviranju topovskih udarov, zaradi česar tožnik ni pravočasno zaznal nepravilnosti pri izgorevanju zažigalne vrvice, ko iskre niso bile vidne, čeprav bi moral kot poveljujoči po sedmem odstavku 43. člena Zakona o obrambi nadzorovati izvrševanje lastnega povelja. S to opustitvijo pa na drugi strani konkurira objektivna odgovornost za nevarno stvar. Poleg tega je bil tožnik edini poveljujoči na vaji z velikim številom vojakov. Po presoji revizijskega sodišča z vrednotenjem vseh teh okoliščin ni mogoče preseči deleža 40 %, kolikor je pritožbeno sodišče opredelilo stopnjo tožnikovega prispevka.

Izrek

Revizija proti odločitvi o podlagi odškodninskega zahtevka za psihične bolečine v zvezi s kazensko ovadbo in disciplinskim postopkom se zavrže. V ostalem delu se revizija zavrne.

Obrazložitev

Tožnik je bil zaposlen kot višji vodnik v Slovenski vojski. Poškodoval se je 1.8.1998 pri usposabljanju minometne čete. Uporabo eksplozivnega sredstva, imenovanega topovski udar, je vojakom nabornikom najprej sam prikazal, nato pa sta vajo izvajala dva vojaka. Ko je K. P. trikrat poskusil prižgati zažigalno vrvico, vendar na njej niso bile vidne iskre, kar je sicer normalno za delovanje topovskega udara, je poklical tožnika, takrat pa je topovski udar eksplodiral in oba poškodoval. Ob taki dejanski podlagi je sodišče prve stopnje presodilo, da je topovski udar nevarna stvar, hkrati pa je ocenilo, da je tožnik tudi sam prispeval k dogodku. Pravila o ravnanju s topovskimi udari res niso bila natančno opredeljena, tožnik je vojakoma tudi praktično prikazal izvajanje vaje, do eksplozije pa je prišlo šele pri šestem topovskem udaru, vendar vse to ne bi smelo biti razlog za popustitev tožnikove koncentracije in nadzora. Stalno bi moral spremljati vse korake nabornika, ki je moral tožnika poklicati k sebi, za kar je tožnik porabil določen čas. Zato je sodišče z vmesno sodbo odločilo, da je "toženka odgovorna za tožnikovo škodo, ki je nastala zaradi eksplozije topovskega udara na vojaški vaji dne 1.8.1998, v obsegu 50 %, za preostalih 50 % pa je odgovoren tožnik sam".

Sodišče druge stopnje je tožnikovi pritožbi delno ugodilo in vmesno sodbo spremenilo tako, "da je zahtevek tožeče stranke po podlagi utemeljen do 60 %". V ostalem je tožnikovo pritožbo in v celoti toženkino pritožbo zavrnilo in v nespremenjenem delu potrdilo prvostopenjsko sodbo.

Toženka v pravočasni reviziji proti drugostopenjski sodbi uveljavlja revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava in predlaga tako spremembo vmesne sodbe, da se "zahtevek tožeče stranke po temelju zniža", tožnikova pritožba pa zavrne. V obrazložitvi zatrjuje, da je pritožbeno sodišče zmotno ocenilo dokaze in zato napačno uporabilo tretji odstavek 177. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR; Ur. l. SFRJ, št. 27/87 in naslednji) o razmerju odgovornosti obeh pravdnih strank. Pri tožniku gre za dve opustitvi. Prepustil je aktiviranje topovskega udara neusposobljenim vojakom nabornikom, ki jih tudi ni opozoril na varnostne ukrepe. Zato tožnikovo ravnanje pomeni prevladujočo ali celo izključno odgovornost za škodo. Revizija trdi, da sicer pisnega pravila o tem, da topovskih udarov med aktiviranjem ni dopustno izročati vojakom nabornikom, ni bilo, vendar pa je prepoved izročanja topovskih udarov pomenila običajno prakso, utrjeno že v okviru bivše JLA. Takšna običajna praksa se šteje za konkludentno sprejeto pravilo. Če je toženka po škodnem dogodku to pravilo tudi zapisala, ni šlo za spreminjanje ustaljene prakse, ampak za njeno utrditev. Tožnik tudi ni ravnal v skladu z varnostnimi ukrepi, ki jih je predpisal dobavitelj topovskih udarov.

Revizija je bila dostavljena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in vročena tožniku, ki nanjo ni odgovoril. Revizija je delno nedovoljena, v ostalem pa neutemeljena.

Tožnik je s tožbenim zahtevkom uveljavljal plačilo odškodnine iz dveh različnih podlag: v zvezi s samo škodo ob eksploziji topovskega udara je zahteval plačilo 1,200.000 SIT za telesne bolečine in 600.000 SIT za strah, skupaj torej 1,800.000 SIT, poleg tega pa je zahteval še plačilo 300.000 SIT "za psihične bolečine v zvezi s kazensko ovadbo in disciplinskim postopkom". Ta zadnji znesek zato temelji na drugačni dejanski in pravni podlagi.

Revizija je izredno pravno sredstvo z omejenim obsegom izpodbijanja. Po drugem odstavku 367. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 73/2007 - UPB3) je dovoljena v tistih premoženjskih sporih, v katerih vrednost revizijsko izpodbijanega dela drugostopenjske sodbe ne presega 4.172,93 EUR (prej 1,000.000 SIT). Kadar tožnik uveljavlja več zahtevkov, ki temeljijo na različnih podlagah, se vprašanje dovoljenosti revizije presoja po vrednosti vsakega posameznega zahtevka (drugi odstavek 41. člena ZPP v zvezi z 39. členom ZPP). Izrek drugostopenjske sodbe, da je zahtevek tožeče stranke po podlagi utemeljen do 60 %, ne razlikuje med dvema različnima podlagama v tej zadevi in zato zajema celoten tožbeni zahtevek. Delež 60 % od za psihične bolečine zaradi kazenske ovadbe in disciplinskega postopka zahtevanih 300.000 SIT pomeni revizijsko izpodbijanje 180.000 SIT (sedaj 751,13 EUR), ta znesek pa ne presega revizijskega praga.

Revizija glede podlage zahtevka za plačilo odškodnine za nepremoženjsko škodo v zvezi s samo telesno poškodbo (60 % zahtevanega zneska pomeni 1,080.000 SIT oziroma 4.506,76 EUR) ni utemeljena. V revizijski fazi postopka ni sporno, da je toženka kot imetnica nevarne stvari (174. člen ZOR) objektivno odškodninsko odgovorna za škodo (drugi odstavek 154. člena ZOR), do katere je prišlo ob eksploziji topovskega udara, sporna pa je višina tožnikovega prispevka, ki naj bi bil po stališču revizije znatno večji (tretji odstavek 177. člena ZOR) ali celo izključen (drugi odstavek 177. člena ZOR). Tako revizijsko stališče je materialnopravno zmotno. Pritožbeno sodišče je tudi po presoji revizijskega sodišča tožnikov prispevek pravilno ovrednotilo. Podlaga za njegovo presojo so bile dejanske ugotovitve prvostopenjskega sodišča o samem poteku in drugih okoliščinah škodnega dogodka, ki zaradi prepovedi iz tretjega odstavka 370. člena ZPP v revizijski fazi postopka niso več izpodbojne. Prav v tej nedovoljeni smeri gredo nekatere od revizijskih trditev. Tako toženka v reviziji vztraja pri trditvi o prepovedi izročanja topovskih udarov vojakom nabornikom (in jo še dopolni z novo trditvijo, da je šlo za takrat še nezapisano, vendar utrjeno običajno prakso). Pritožbeno sodišče je v razlogih svoje sodbe izrecno potrdilo dokazno oceno prvostopenjskega sodišča, da toženka ni dokazala, da naj bi bilo rokovanje s topovskimi udari natančno opredeljeno in da naj tožnik ne bi ravnal po dnevnem ukazu. Še več, opozorilo je tudi na podatke iz priloženega spisa o posameznih preiskovalnih dejanjih v zvezi s tem dogodkom, da so nekateri poveljniki v okviru taktičnega urjenja dopuščali vojakom, da sami sprožijo topovske udare.

Tudi revizijska trditev, da naj tožnik ne bi ravnal v skladu z varnostnimi ukrepi, ki jih je predpisal dobavitelj topovskih udarov, je nedovoljena, saj presega dejansko podlago obeh sodb, poleg tega pa je še nekonkretizirana.

Pomembne dejanske ugotovitve o poteku škodnega dogodka je revizijsko sodišče povzelo v začetku obrazložitve te odločbe. Kot tožnikov prispevek v smislu tretjega odstavka 177. člena ZOR je zato šteti popustitev koncentracije in nadzora nad vsakim korakom pri aktiviranju topovskih udarov, zaradi česar tožnik ni pravočasno zaznal nepravilnosti pri izgorevanju zažigalne vrvice, ko iskre niso bile vidne, čeprav bi moral kot poveljujoči po sedmem odstavku 43. člena Zakona o obrambi (ZObr; Ur. l. RS, št. 103/2004 - UPB1) nadzorovati izvrševanje lastnega povelja. S to opustitvijo pa na drugi strani konkurira objektivna odgovornost za nevarno stvar. Poleg tega je bil tožnik edini poveljujoči na vaji z velikim številom vojakov. Po presoji revizijskega sodišča z vrednotenjem vseh teh okoliščin ni mogoče preseči deleža 40 %, kolikor je pritožbeno sodišče opredelilo stopnjo tožnikovega prispevka. Zato je drugačno toženkino stališče materialnopravno zmotno.

Revizijsko sodišče je na podlagi 377. in 378. člena ZPP odločilo kot v izreku te odločbe. Odločitev o toženkinih revizijskih stroških je odpadla, ker jih toženka ni priglasila.