Jedro

Topovski udar M 81 je eksplozivno telo, sestavljeno iz telesa iz zelene plastike, nosilca za počasi gorečo vrvico in pokrovom, ter polnjeno s 60 do 70 g črnega smodnika, v celoti ustreza pravnemu standardu stvari, ki je zaradi notranjih lastnosti nevarna sama po sebi. Vsako eksplozivno telo namreč lahko povzroči škodo brez sodelovanja človeka oziroma tudi ob njegovi največji možni skrbnosti.

Vrednotenje dejanskih okoliščin konkretnega primera, to je dejstev, da je tožnik premalo skrbno nadzoroval vojaka prostovoljca pri sprožanju topovskih udarov, da je imel vojaško izobrazbo in izkušnje pri usposabljanju vojakov, kar predpostavlja tudi vedenje o nevarnosti eksplozivnih sredstev, da je bil edini poveljnik na vaji z velikim številom vojakov, pa ob pravilni uporabi materialnega pravila iz 3. odst. 177. člena ZOR utemeljuje nekoliko drugačno razmerje odgovornosti pravdnih strank. Pritožbeno sodišče ocenjuje, da je tožeča stranka za škodo kriva v obsegu 40 %, ne pa 50 %, kot je oškodovančev prispevek ovrednotilo sodišče prve stopnje. Takšna materialnopravna odločitev je v sorazmerju s težo tožnikove kršitve, postroženo stopnjo skrbnosti tožeče stranke kot poveljujočega in stopnjo nevarnosti pri usposabljanju s topovskimi udari.

Izrek

Pritožbi tožeče stranke se delno ugodi in se izpodbijana vmesna sodba po 1. točki sprememi tako, da je zahtevek tožeče stranke po podlagi utemeljen do 60 %.

V ostalem se pritožba tožeče stranke in v celoti pritožba tožene stranke zavrneta in se v nespremenjenem delu potrdi vmesna sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano vmesno sodbo razsodilo, da je tožena stranka odgovorna za tožnikovo škodo, ki je nastala zaradi eksplozije topovskega udara na vojaški vaji 1.8.1998, v obsegu 50 %, za preostalih 50 % pa je odgovoren tožnik sam. Odločitev o višini odškodnine in povrnitvi pravdnih stroškov je pridržalo za končno sodbo.

Proti sodbi sta se pritožili obe pravdni stranki.

Tožeča stranka uveljavlja pritožbena razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka in nepopolne oz. zmotne ugotovitve dejanskega stanja. Predlaga, naj pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in sodbo v izpodbijanem zavrnilnem delu spremeni tako, da tožbenemu zahtevku po temelju v celoti ugodi, podrejeno pa, da sodbo v izpodbijanem delu razveljavi in zadevo v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da spis Okrožnega državnega tožilstva v Kranju (v nadaljevanju ODT Kranj) ne vsebuje vseh listin, ki so pomembne v tej zadevi, ampak se nahajajo le v spisu Kpd 116/95. Zaradi tega je bilo kršeno načelo iz

8. čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Podana pa je tudi kršitev iz 14. tč. 2. odst. 339. čl. ZPP, saj je izrek sodbe v neskladju z razlogi sodbe, obrazložitev pa je nerazumljiva. V sodbi sodišča prve stopnje se trdi, da tožnik ni bil navzoč ob izvajanju v neposredni bližini, v nadaljevanju pa, da je bil oddaljen nekaj metrov. Sodišče prve stopnje je tudi povsem spregledalo, da topovski udar ni eksplodiral, ampak je samo bruhnil ogenj. To pa pomeni, da je bilo z njim nekaj narobe. Ugotovitve o dejanskem stanju so bile zreducirane samo na dogodek, ki je neposredni vzrok nastanka škode. Na ta način so bili izpuščeni bistveni elementi, odločilni za razumevanje odgovornosti za škodo oz.

prispevek oškodovanca. Usposabljanje vojakov je potekalo stihijsko brez izdelanega programa, brez nadzora in ob pomanjkanju poveljniškega kadra. Izkazano je, da so nekateri poveljniki vojakom dovoljevali prižigati topovske udare.

Poveljniški kader ni bil na usposabljanju v zvezi z uporabo topovskih udarov. Topovski udar ni bil brezhiben, saj ni eksplodiral, ampak samo bruhnil ogenj, in to v bistveno krajšem času, kot je sicer predviden. Ni izkazano, da so bila navodila proizvajalca priložena in izročena tožniku.

Glede na dejstvo, da je šlo za pokvarjen topovski udar, med premajhno skrbnostjo tožeče stranke in "eksplozijo" topovskega udara, ni vzročne zveze.

Tožena stranka uveljavlja pritožbena razloga zmotne oz.

nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga, naj pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in sodbo v izpodbijanem obsodilnem delu spremeni tako, da tožbeni zahevek zavrne, podrejeno pa, da sodbo v izpodbijanem delu razveljavi in zadevo v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da je sodišče prve stopnje premalo upoštevalo okoliščine na strani tožnika, zaradi katerih je prišlo do eksplozije topovskega udara. Kot poklicni vojak in podčastnik Slovenske vojske je vedel, kakšne posledice lahko pozvzroči nepravilna uporaba vojaških predmetov. Kljub temu je aktiviranje topovskih udarov v nasprotju z dnevnim ukazom zaupal vojakoma B. Š. in K. P..

Zmoten in nasprotju z izvedenimi dokazi je zaključek sodišča prve stopnje, da pojem usposobljenosti za rokovanje s topovskimi udari ni bil natančno opredeljen in da je tožnik na dan škodnega dogodka ravnal po dnevnem ukazu. Z opustitvijo varnostnih ukrepov, poveljevanja in nadzora je oškodovanec kršil določbe Zakona o obrambi (Ur. l. RS, št. 82/94 - 138/04, ZObr).

Tožeča stranka v odgovoru na pritožbo tožene stranke predlaga, naj pritožbeno sodišče pritožbo tožene stranke zavrne in v ugodilnem delu potrdi sodbo sodišča prve stopnje.

Pritožba tožeče stranke je delno utemeljena, pritožba tožene stranke pa je neutemeljena.

Materialnopravno izhodišče za rešitev tega spornega razmerja vsebuje določilo 2. odst. 154. čl. Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR), ki uzakonja objektivno odgovornost. Topovski udar M 81 je eksplozivno telo, sestavljeno iz telesa iz zelene plastike, nosilca za počasi gorečo vrvico in pokrovom, ter polnjeno s 60 do 70 g črnega smodnika, v celoti ustreza pravnemu standardu stvari, ki je zaradi notranjih lastnosti nevarna sama po sebi. Vsako eksplozivno telo namreč lahko povzroči škodo brez sodelovanja človeka oz. tudi ob njegovi največji možni skrbnosti.

Posebej o pritožbi tožene stranke: Pritožbeno sodišče v celoti soglaša z oceno sodišča prve stopnje, da toženi stranki, ki jo bremeni dokazovanje tega dejstva, ni uspelo dokazati, da je bilo rokovanje s topovskimi udari natančno opredeljeno, zaradi česar tožnik na dan škodnega dogodka ni ravnal po dnevnem ukazu. Iz protislovnih in v določenih točkah nejasnih izjav zaslišane priče J. H. je mogoče s stopnjo zanesljivosti sklepati le, da pravila o tem, ali vojaki na usposabljanju v okviru nalog obrambe in napada lahko aktivirajo topovske udare ali ne, niso bila dorečena. Priča je tako izpovedala, da morajo vojaki po 16 tednih opraviti preizkus znanja in šele takrat so usposobljeni za izvajanje vojnih nalog, vendar pa "metanje topovskega udara ni vojna naloga" (izpoved priče, list. št. 26). Poudaril je, da tožnik na dan škodnega dogodka "ne bi smel ničesar delati s topovskimi udari", kar je v protislovju z nadaljnjo izjavo, "da ni bilo prepovedi uporabe topovskih udarov in da je bila njihova uporaba predvidena v vaji, ki se je izvajala".

Tožena stranka ni predložila nobene listine, ki bi potrjevala trditev priče J. H., da poveljnik vojakoma ne bi smel dati topovskih udarov.

Samo v podkrepitev pravkar povedanega pritožbeno sodišče še dodaja, da zaključek o neustaljeni in nedorečeni praksi pri uporabi topovskih udarov izhaja tudi iz spisa Kpd 116/99, iz katerega je razvidno, da so nekateri poveljniki v okviru taktičnega urjenja vojakom dopuščali, da sami sprožijo topovske udare, ukaz o prepovedi njihove uporabe pa je bil izdan šele po škodnem dogodku (glej zagovor tožeče stranke, list. št. 32 in zaslišanje priče G. H., list. št. 36 v spisu opr. št. Kpd 116/99).

Če je tako in ni dokazano, da je tožnik ravnal v nasprotju z dnevnim ukazom, je pravilen tudi nadaljnji zaključek sodišča prve stopnje, da je tožeči stranki mogoče očitati le, da ni stalno spremljal vseh korakov vojaka P. pri aktiviranju topovskega udara, zato ni pravočasno opazil nepravilnosti pri zažiganju vrvice in pri njenem nepravilnem izgorevanju, ko iskre niso bile vidne. To predstavlja kršitev 7. odst. 43. čl. ZObr, ki vsem poveljujočim nalaga, da nadzorujejo izvrševanje lastnih povelj.

O pritožbi tožeče stranke: Pritožbena trditev, da bi moralo sodišče prve stopnje vpogledati spis Kpd 116/95, ker spis ODT Kranj ne vsebuje vseh listin, pomembnih v tej zadevi, ne vsebuje pojasnila, katere so tiste listine v spisu Kpd 116/95 (ki jih ni v spisu ODT Kranj), ki bi lahko ob uporabi načela proste presoje dokazov pripeljale do dokazne ocene, ki bi bila ugodnejša za tožečo stranko. Takšnemu nesubstanciranemu očitku pritožbeno sodišče zato ni moglo slediti.

Neutemeljen je tudi očitek o absolutni bistveni kršitvi določb pravdnega postopka iz 14. tč. 2. odst. 339. čl. ZPP.

V ugotovitvah, kje se je med aktiviranjem topovskih udarov nahajal tožnik, ni zaznati nobenega nasprotja. Iz konteksta celotne obrazložitve (7. stran sodbe, list. št. 41) je mogoče jasno razbrati, da je bil oškodovanec, ko sta prostovoljca sprožala topovske udare, prisoten, vendar pa mu je, iz razloga, ker ni stalno spremljal vseh korakov vojaka P., mogoče očitati kršitev dolžnosti nadzora, kako se njegova povelja izvršujejo.

Tožeča stranka je sicer res že v sami tožbi zapisala, da je do eksplozije prišlo zaradi defekta na eksplozivnem sredstvu. Rezultati dokaznega postopka takšne trditve ne potrjujejo, pri čemer velja zlasti izpostaviti izvedeniško mnenje J. G., izdelano za potrebe kazenskega postopka zoper tožečo stranko, v katerem ni prav nikjer omenjeno, da topovski udar ne bi bil brezhiben. Hipotezo tožeče stranke izključuje tudi sam potek dogodkov (ker iskre na zažigalni vrvici niso bile vidne, je P. poklical tožnika), ki kažejo na to, da topovski udar ni eksplodiral takoj. Vse ostale navedbe, ki merijo na nepravilno oz. nepopolno ugotovitev dejanskega stanja (usposabljanje vojakov je potekalo stihijsko brez izdelanega programa in ob pomanjkanju poveljniškega kadra, tožnik ni bil usposobljen za usposabljanje za uporabo topovskih udarov, navodila proizvajalca topovskih udarov niso bila izročena tožniku) pa so nedopustne pritožbene novote (1. odst. 337. čl. ZPP).

Vrednotenje dejanskih okoliščin konkretnega primera, to je dejstev, da je tožnik premalo skrbno nadzoroval vojaka prostovoljca pri sprožanju topovskih udarov, da je imel vojaško izobrazbo in izkušnje pri usposabljanju vojakov, kar predpostavlja tudi vedenje o nevarnosti eksplozivnih sredstev, da je bil edini poveljnik na vaji z velikim številom vojakov, pa ob pravilni uporabi materialnega pravila iz 3. odst. 177. čl. ZOR utemeljuje nekoliko drugačno razmerje odgovornosti pravdnih strank. Pritožbeno sodišče ocenjuje, da je tožeča stranka za škodo kriva v obsegu 40 %, ne pa 50 %, kot je oškodovančev prispevek ovrednotilo sodišče prve stopnje. Takšna materialnopravna odločitev je v sorazmerju s težo tožnikove kršitve, postroženo stopnjo skrbnosti tožeče stranke kot poveljujočega in stopnjo nevarnosti pri usposabljanju s topovskimi udari.

Ker je sodišče prve stopnje delno zmotno uporabilo materialno pravo (4. tč. 358. čl. ZPP), je pritožbeno sodišče delno ugodilo pritožbi tožeče stranke in izpodbijano vmesno sodbo v 1. točki izreka spremenilo tako, kot je razvidno iz izreka sodbe. V ostalem je pritožbo tožeče stranke in v celoti pritožbo tožene stranke zavrnilo in v nespremenjenem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. čl. ZPP).

Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo (164. čl. ZPP).