Jedro

Fakulteti (tožeči stranki) v tem sporu ni mogoče priznati lastnosti stranke v postopku. Le univerza je pravna oseba (ima pravno sposobnost in s tem sposobnost biti stranka), medtem ko lahko fakulteta nastopa v pravnem prometu v svojem imenu in za svoj račun le za dejavnosti, ki ne sodijo v nacionalni program, in v okviru sredstev oz. premoženja pridobljenega s temi dejavnostmi. Tako je le za spore, nastale iz teh razmerij, možno fakulteti priznati lastnost stranke v postopku. V konkretnem primeru pa ne gre za takšen spor, saj se zadeva nanaša na dejavnost (pri kateri naj bi toženec tožeči stranki povzročil škodo), ki sodi v nacionalni raziskovalni program in se financira iz proračunskih sredstev.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi, izpodbijana sodba se v 1. odstavku izreka razveljavi in se tožba zavrže. V preostalem se pritožba zavrne in se v nerazveljavljenem delu potrdi sodbe sodišča prve stopnje (2. in 3. odstavek izreka).

Tožeča stranka je dolžna toženi stranki povrniti pritožbene stroške v zvezi s sklepom o razveljavitvi sodbe v višini 632,04 EUR v roku 8 dni od prejema pisnega opravka tega sklepa, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva izteka paricijskega roka do plačila.

Stranki sami krijeta vsaka svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, da je tožena stranka dolžna plačati tožeči stranki znesek 9.608.315,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od posamičnih zneskov v 15 dneh pod izvršbo, odločilo je tudi, da je tožeča stranka dolžna toženi stranki povrniti stroške postopka v višini 4.026,74 EUR v 15 dneh, po izteku tega roka pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi do plačila, svoje stroške postopka pa tožeča stranka nosi sama.

Zoper sodbo se je pravočasno pritožila tožeča stranka iz vseh pritožbenih razlogov 1. odstavka 338. člena ZPP in predlagala, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku tožeče stranke v celoti ugodi in toženi stranki naloži v plačilo stroške pritožbenega postopka skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, oz. podrejeno, da izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje, tožeči stranki pa prizna povračilo stroškov tega postopka. Priglaša stroške pritožbenega postopka. Navaja, da je že sam izrek izpodbijane sodbe pomanjkljiv in nedoločen, saj iz izreka izhaja, da je sodišče prve stopnje zavrnilo zahtevek tožeče stranke na plačilo 9.608.315,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od posamičnih zneskov, tako da zaključka glede zamudnih obresti iz izreka ni mogoče razbrati, saj ni jasno ali se besedna zveza „posamični zneski“ nanaša na vse zneske ali morda le nekatere zneske iz tožbe in kolikšna je višina teh zneskov. Nadalje bi moralo sodišče že po uradni dolžnosti skladno z Zakonom o uvedbi evra tolarske zneske spremeniti v evre, česar pa ni storilo. Takšna formulacija izreka pa predstavlja absolutno bistveno kršitev določb postopka po 14. točki 2. odstavka 339. člena ZPP. Nadalje pritožba navaja, da je sodišče v obrazložitvi izpodbijane sodbe svojo odločitev glede zavrnitve zahtevka uvodoma pojasnilo z ugotovitvijo, „da tožeča stranka ni dokazala, da bi bil toženec brez pravnega temelja obogaten na škodo drugega in da bi bil dolžan to vrniti“. To svojo ugotovitev je sodišče oprlo na izvedene dokaze, iz katerih naj bi izhajalo, da nihče od članov raziskovalne skupine ni ugovarjal določitvi sredstev, vsa izplačila pa so bila izvršena na podlagi plačilnega naloga in nato na podlagi izplačila za plačo po postopku, ki je bil določen. Ta ugotovitev je povsem pavšalna, nedokazana in neargumentirana. V obrazložitvi se sodišče ne spušča v utemeljevanje zavrnitve posameznega dela, le za zahtevek pod točko I. tožbe še dodatno utemelji z ugotovitvijo, da je izplačilo zneskov po projektu „C.“ tožeča stranka zahtevala le od tožene stranke, ne pa tudi od drugih raziskovalcev, sodišče pa se sploh ni opredelilo do navedb tožeče stranke glede upravičenosti izplačil avtorskih honorarjev ter plačil stroškov dnevnega časopisja, saj zgolj pavšalna zavrnitev ne pomeni zadostne utemeljitve razlogov sodbe in tako sodba sploh ne vsebuje razlogov o bistvenih dejstvih. Po stališču pritožbe bi moralo sodišče prve stopnje opraviti pravno kvalifikacijo spornega razmerja med pravdnima strankama in hkrati navesti razloge za svojo odločitev, česar pa ni storilo in je sledilo pravni kvalifikaciji tožeče stranke, ko je ta v navedbah zahtevka pod točko I. in II. tožbe primarno opredelila kot obogatitvena in zahtevek pod točko III. kot odškodninski. Tudi ta zahtevek je sodišče zavrnilo, saj tožeča stranka naj ne bi dokazala vseh štirih elementov odškodninske odgovornosti, pri čemer pa ne pojasni, katerih elementov tožeča stranka ni dokazala. Sodišče v izpodbijani sodbi sploh ni navedlo razlogov glede bistvenih dejstev, na katerih temelji njegova odločitev oz. so razlogi za njegovo odločitev vsaj nejasni, zato se izpodbijane sodbe sploh ne da preizkusiti, kar predstavlja bistveno kršitev določb postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP. Poleg tega pa je sodišče tudi zmotno in nepopolno ugotovilo dejansko stanje in posledično temu nepravilno uporabilo materialno pravo. Pogodba št. ... je določala, kolikšna je vsota ur posameznega raziskovalca in obseg honorarja. V 12. členu je določala, da vodja programske skupine odgovarja za namensko in gospodarno porabo sredstev in je bil tako toženec dolžan skrbeti za pravilno izvajanje določb te pogodbe, ta dejstva pa je sodišče v celoti spregledalo in se do njih ni opredelilo. Pri odločanju o zahtevku, ki se nanaša na izplačila K.Ž. in M.Ž., je sodišče svojo odločitev utemeljilo z lastnim prepričanjem, da so določene naloge opravili tudi študentje in dodaja, da je prepričano v pravilnost izvedenih izplačil, saj naj bi tožena stranka pravilno opravljala izplačila na podlagi opravljenega dela, pri tem pa je v celoti spregledalo dejstvo, da že iz napotnic, ki jih je k tožbi kot dokaz predložila tožeča stranka, izhaja, da to ni mogoče. Tako je sodišče odločilo brez upoštevanja teh listin.

Tožena stranka je v odgovoru na pritožbo predlagala, da pritožbeno sodišče pritožbo tožeče stranke v celoti zavrne in potrdi izpodbijano sodbo, tožeči stranki pa naloži v plačilo stroške odgovora na pritožbo. Navaja, da je izpodbijana sodba pravilna in zakonita. Pritožbene navedbe, da je izrek izpodbijane sodbe pomanjkljiv in neodločen, s čimer naj bi bila podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka, so neutemeljene. Prav tako niso neutemeljena zatrjevanja tožeče stranke, da bi moralo sodišče po uradni dolžnosti skladno z Zakonom o uvedbi eura samo spremeniti zneske iz tolarjev v evre, saj gre pri tem kvečjemu le za pisno napako, ki jo je mogoče odpraviti kadarkoli. Povsem pravilen in logično obrazložen pa je tudi zaključek sodišča prve stopnje, da tožeča stranka ni dokazala, da bi bil toženec brez pravnega temelja neupravičeno obogaten na škodo tožeče stranke.

V obravnavani zadevi je pritožbeno sodišče o pritožbi tožeče stranke že odločilo s sklepom opr. št. Pdp 1633/2008 dne 21. 1. 2009. Pritožbi je ugodilo, izpodbijano sodbo je razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje in odločilo, da so pritožbeni stroški nadaljnji stroški postopka. Pritožbeno sodišče je ugotovilo, da je sodišče prve stopnje storilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj.), saj obrazložitev izpodbijane sodbe nima razlogov o odločilnih dejstvih, ker iz nje ne izhaja razlog, na podlagi katerega je sodišče prve stopnje ugotovilo, da tožnikov tožbeni zahtevek ni utemeljen, saj sodišče prve stopnje ni sprejelo dokazne ocene ne o izpovedih prič in toženca in tudi ne o listinah, ki jih je sprejelo kot dokaz. Zoper ta sklep se je pravočasno pritožila tožena stranka in na njeno pritožbo je Vrhovno sodišče RS s sklepom opr. št. Dsp 23/2009 z dne 12. 5. 2009 razveljavilo sklep pritožbenega sodišča in zadevo vrnilo sodišču druge stopnje v novo sojenje, saj je sklep sodišča druge stopnje obremenjen z bistvenimi kršitvami določb pravdnega postopka v smislu 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, v njem tudi ni konkretnih napotkov glede izvedbe novih dokazov in pravno upoštevnih ugotovitev, zakaj postopka ni mogoče zaključiti pred sodiščem druge stopnje. Vrhovno sodišče je tudi ugotovilo, da tožena stranka v pritožbi utemeljeno opozarja na nezakonitost zamenjave stranke, saj, če je sodišče štelo, da stranka, ki je vložila tožbo ne more biti pravdna stranka, bi moralo ravnati v smislu določb 3. odstavka 354. člena ZPP in v primeru razveljavitve navesti ustrezne razloge za razveljavitev. Tako je pritožbeno sodišče o pritožbi ponovno odločalo.

Pritožba je utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo skladno z določbo 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj.) in po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 8., 11., 12. in 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da je sodišče prve stopnje storilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 11. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, saj se je postopka kot tožnik udeleževal nekdo, ki ne more biti pravdna stranka.

Pritožbeno sodišče se ne strinja s stališčem sodišča prve stopnje, s katerim je zavrnilo toženčev ugovor aktivne legitimacije tožeče stranke. Iz obrazložitve sodišča prve stopnje izhaja, da je tožeča stranka Univerza v ..., ... fakulteta, ki je članica Univerze v .... Sodišče prve stopnje ji je na podlagi 3. odstavka 76. člena ZPP priznalo lastnost stranke, saj po njegovem mnenju izpolnjuje glavne pogoje za pridobitev sposobnosti biti stranka, ker ima premoženje, na katerega je mogoče seči z izvršbo in v tej zadevi terja vračilo zneska, ki iz premoženja izhaja. Sklicuje se tudi na 14. člen Statuta Univerze v Mariboru, po katerem lahko kot članica univerze nastopa v pravnem prometu v svojem imenu in na svoj račun ter za obveznosti, nastale pri takem nastopanju, odgovarja s svojim premoženjem, pridobljenem pri opravljanju izobraževalne, raziskovalne, strokovne, razvojne in svetovalne ter umetniške dejavnosti, pa tudi z njimi povezanimi dejavnostmi, ki ne sodijo v nacionalni program, če to ne ovira izvajanje njene osnovne izobraževalne in znanstveno raziskovalne dejavnosti, in na 2. odstavek 20. člena Statuta, po katerem članica univerze nastopa v pravnem prometu v svojem imenu in na svoj račun ter za obveznosti nastale pri takem nastopanju odgovarja s svojim premoženjem, pridobljenim z opravljanjem te dejavnosti, brez omejitev.

Po stališču pritožbenega sodišča ni mogoče v tem konkretnem individualnem delovnem sporu ... fakulteti skladno s 76. členom ZPP priznati lastnosti stranke v postopku, saj iz statuta (A33) izhaja, da je le univerza pravna oseba (5. člen), medtem ko lahko fakultete nastopajo v pravnem prometu v svojem imenu in na svoj račun le za dejavnosti, ki ne sodijo v nacionalni program in v okviru sredstev oz. premoženja pridobljenega s temi dejavnostmi. Tako je le za spore, nastale iz teh razmerij, možno fakulteti priznati lastnost stranke v postopku (komentar k Zakonu o pravdnem postopku, avtorjev dr. Lojzeta Udeta, mag. Nine Betetto, dr. Aleša Galiča, dr. Vesne Rijavec, dr. Dragice Wedam Lukić in Jana Zobca, Založbe GV, 1. knjiga, leto izdaje 2005). Pravdno sodišče po določbah 3. odstavka 76. člena ZPP le izjemoma prizna lastnost stranke tistim oblikam združevanja, ki te sposobnosti po prvem in drugem odstavku tega člena nimajo (sklep Višjega sodišča v Mariboru opr. št. Cp 1153/2002 z dne 4. 3. 2002). Ker gre za podeljeno sposobnost biti stranka, ta sposobnost velja le za konkretni spor.

Pri tem ne gre zanemariti dejstva, da ima skladno z 2. odstavkom 5. člena sedaj veljavnega Statuta Univerze v Mariboru (Ur. l. RS, št. 75/2006) samo univerza pravdno sposobnost v postopkih pred državnimi organi in sodišči, razen v primerih iz 14. člena tega statuta, ki je vsebinsko enak 14. členu statuta, ki je veljal v konkretnem spornem obdobju (A33). Tožeča stranka torej že ob vložitvi tožbe ni bila pravdno sposobna, saj iz pogodbe št. ... o izvajanju in financiranju Programa dela za zavod: Univerza v ... v obdobju od 1. 1. 1999 do 31. 12. 2003 (A33) izhaja, da gre za dejavnost, ki sodi v nacionalni raziskovalni program in se financira iz proračunskih sredstev. Tako se je iz teh sredstev financiral projekt C. in ustrezni ekonomsko-politični koncepti v tranzicijskih gospodarstvih, katerega vodja je bil toženec in za potrebe katerega sta delo preko študentskega servisa opravljali K.Ž. in M.Ž.. Kot izhaja iz izpovedi toženca in priče R.O., so se tudi časopisi, katerih neupravičeno pridobitev se očita tožencu, uporabljali pri posameznih projektih. Zgoraj navedeno pogodbo sta sklenili Republika Slovenija po Ministrstvu za znanost in tehnologijo in Univerza v ..., pri čemer je bila Republika Slovenija naročnik in plačnik, Univerza v ... pa izvajalec. ... fakulteta ni stranka te pogodbe, ampak je bila le izvajalka, ki je dejavnost v zvezi s tem nacionalnim projektom izvrševala kot članica Univerze v ... v imenu in na račun univerze, kot je določal 19. člen Statuta (A33).

Poleg tega pa tožeča stranka tudi če bi imela sposobnost biti stranka v postopku, v tem sporu ni aktivno legitimirana. Zakon o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/04) v 5. členu določa stvarno pristojnost delovnega sodišča v individualnih delovnih sporih. V konkretnem primeru gre za spor o plačilu zneska, ki je spor iz točke b) 1. odstavka 5. člena ZDSS-1, torej spor o pravicah, obveznostih in odgovornostih iz delovnega razmerja med delavci in delodajalci oz. njihovimi pravnimi nasledniki. Kot izhaja iz pogodbe o zaposlitvi (B3) je tožnikov delodajalec Univerza v .... Ker je po 1. točki 1. odstavka 7. člena takrat veljavnega Statuta Univerze v Mariboru (A33) pa je ... fakulteta le članica univerze in ni niti toženčev delodajalec niti pravni naslednik toženčevega delodajalca. Po 182. členu Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002 in nadalj.) je delavec, ki na delu ali v zvezi z delom namenoma ali iz hude malomarnosti povzroči škodo delodajalcu, to dolžan povrniti. Tako je toženec po tem določilu odškodninsko odgovoren univerzi kot delodajalki in ne tožeči stranki.

Prvostopno sodišče je s tem, ko je tožeči stranki v nasprotju z določbami 76. člena ZPP priznalo status stranke, storilo absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 11. točki 2. odstavka 339. člena ZPP in je tako podan razveljavitveni razlog po 3. odstavku 354. člena ZPP.

Ker tožeča stranka že ob vložitvi tožbe ni imela pravdne sposobnosti, gre za pomanjkljivost, ki je ni mogoče odpraviti v skladu s 1. odstavkom 81. člena ZPP (sklep Vrhovnega sodišča RS opr. št. II Ips 47/2001 z dne 22. 8. 2001, sklep VS RS opr. št. II Ips 533/2004 z dne 25. 8. 2005, sklepi Višjega sodišča v Ljubljani opr. št. I Cpg 608/2007 z dne 8. 1. 2009, II Cpg 1074/2001 z dne 12. 12. 2001, opr. št. I Cp 95/2000 z dne 21. 2. 2001). Tako je pritožbeno sodišče skladno s 3. odstavkom 354. člena ZPP tožbo zavrglo.

Ta odločitev pritožbenega sodišča pa ne vpliva na odločitev sodišča prve stopnje glede stroškov postopka. Glede na sprejeto odločitev tožeča stranka v celotni pravdi ni uspela, zato je na podlagi 1. odstavka 154. člena ZPP dolžna posledično sama kriti svoje pritožbene stroške. Tožena stranka pa sama krije svoje stroške odgovora na pritožbo tožeče stranke, saj z njim k odločitvi ni bistveno pripomogla 155. člen ZPP). Ker pa je tožena stranka s pritožbo zoper sklep opr. št. Pdp 1633/2008 z dne 21. 1. 2009 uspela, ji je tožeča stranka dolžna povrniti stroške za sestavo pritožbe v višini 1125 točk po OT, materialne stroške v višini 2 %, 20 % DDV na odvetniške storitve, kar ob vrednosti točke 0,459 EUR za točko znese 632,04 EUR.