Jedro

Zakon ne določa, katere so tiste okoliščine, zaradi katerih bi bilo od delodajalca neupravičeno pričakovati, da delavcu omogoči zagovor, zato gre pri opredeljevanju teh okoliščin za pravni standard, ki ga mora v vsakem konkretnem primeru napolniti sodna praksa.

Sodna praksa je ta standard napolnila tako, da je kot utemeljen razlog, zaradi katerega je od delodajalca neutemeljeno pričakovati, da delavcu omogoči zagovor, štela tudi primere, ko je bil delodajalec sam žrtev kršitve.

Delodajalec je lahko žrtev kršitve ne le zaradi fizičnega napada nanj, temveč tudi zaradi na primer tako velikega finančnega oškodovanja, kakršno se je zgodilo v tem primeru in ki je toženko tudi osebno eksistencialno ogrozilo.

Izrek

Reviziji se ugodi, sodba sodišča druge in izpodbijani ugodilni del sodbe sodišča prve stopnje se razveljavita in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Odločitev o stroških revizijskega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je s sodbo ugotovilo, da je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 25. 10. 2014 nezakonita in brez pravnega učinka, da tožnici delovno razmerje pri toženki ni prenehalo 25. 10. 2014, ampak je trajalo od 25. 10. 2014 do 11. 3. 2015. Toženki je naložilo, da tožnici za čas od 25. 10. 2014 do 11. 3. 2015 vzpostavi delovno razmerje po pogodbi o zaposlitvi, jo prijavi v zavarovanje, ji obračuna bruto plačo kot izhaja iz pogodbe o zaposlitvi in obeh aneksov k tej pogodbi in kakršno bi tožnica prejela, če bi delala, ji po odvodu pripadajočih davkov in prispevkov izplača neto plačo z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od vsakega 19. v mesecu za plačo preteklega meseca ter ji obračuna denarno povračilo v višini 15.045,21 EUR bruto, od tega zneska odvede in pristojnim organom plača pripadajoče davke in prispevke. Zavrnilo je višji zahtevek za obračun denarnega povračila v višini 11.954,79 EUR bruto. Tožničinemu zahtevku je ugodilo, ker toženka pred izredno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi tožnice ni pisno seznanila z očitanimi kršitvami in ji ni omogočila zagovora, obenem pa niso obstajale okoliščine, zaradi katerih bi bilo od nje neupravičeno pričakovati, da tožnici to omogoči. 2. Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbo tožene stranke in potrdilo izpodbijani ugodilni del prvostopenjske sodbe. Postavilo se je na stališče, da teža ugotovljene kršitve oziroma velik obseg prisvojenih predmetov ni okoliščina, zaradi katere bi bilo od delodajalca neupravičeno pričakovati, da delavcu omogoči zagovor. Nasprotno, ravno zaradi tega bi delavec, ki mu grozi izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi, moral imeti možnost, da poda zagovor. Če bi se v takšnem primeru sodišče postavilo na stališče, da je od delodajalca neupravičeno pričakovati, da delavcu omogoči zagovor, bi to pomenilo (pre)široko razlago določbe drugega odstavka 85. člena Zakona o delovnih razmerjih (v nadaljevanju ZDR-1, Ur. l. RS, št. 21/2013) in 7. člena Konvencije MOD št. 158 o prenehanju delovnega razmerja na pobudo delodajalca (Zakon o ratifikaciji, Ur. l. SFRJ, MP 4/84, v zvezi z aktom o nasledstvu Ur. l. RS, št. 15/92 - v nadaljevanju Konvencija MOD št. 158). Zavrnilo je pritožbeni očitek, da zagovor, čeprav bi bil opravljen, ne bi mogel spremeniti odločitve toženke. Namen zakonske zahteve po zagovoru ni dokazovanje utemeljenosti očitanega, niti ugotavljanje dejanskega stanja, pač pa gre za možnost in pravico delavca, da se izjavi o očitkih in eventualno pojasni svoja ravnanja.

3. Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje je toženka pravočasno vložila revizijo. Navaja, da je sodišče druge stopnje zmotno uporabilo materialno pravo ko je na podlagi nespornih dejstev štelo, da niso podane okoliščine, zaradi katerih bi bilo od toženke neupravičeno pričakovati, da tožnici pred izredno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi omogoči zagovor. Sodišče druge stopnje se neutemeljeno sklicuje na sodbi revizijskega sodišča VIII Ips 210/2006 in VIII Ips 199/2009, saj ni upoštevalo jedra obeh odločb, to pa je, da pravica delavca do zagovora ni absolutna in da je presoja ali je od delodajalca neupravičeno pričakovati, da delavcu omogoči zagovor, odvisno od različnih okoliščin, ki morajo biti tehtne. V sodbi VIII Ips 210/2006 je šlo za tatvino materiala pri delodajalcu, torej za enkraten dogodek, tožnica pa je konstantno in sistematično odtujevala denar iz blagajne. Razen tega je pred vročitvijo odpovedi pogodbe o zaposlitvi že obstajal utemeljen sum, da je ravno tožnica storilka kaznivega dejanja na škodo toženke, saj je preiskovalni sodnik Okrožnega sodišča v Ljubljani izdal odredbo o hišni preiskavi pri tožnici. S stališčem, da na pravico do zagovora ne more vplivati nikakršno, še tako močno subjektivno prepričanje delodajalca, da je delavec storil očitano kršitev in da v zvezi s tem nobene vloge ne sme igrati osebna prizadetost delodajalca, je sodišče dejansko izničilo določbi 85. člena ZDR-1 in 7. člena Konvencije MOD. Toženka se sprašuje, o čem bi se pogovarjali na zagovoru in na podlagi česa je pravica delavca do zagovora ob ugotovljenem dejanskem stanju, močnejša od pravice delodajalca do osebnega dostojanstva, ki bi se še dodatno izničilo. Delodajalec, ki mu je tožnica skoraj uničila družino, bi moral glede na stališče sodišča, ravnati tako, da njegova osebna prizadetost pri tem ne bi smela igrati nobene vloge.

4. Tožnica je odgovorila na revizijo. Prerekala je revizijske navedbe in predlagala, da se revizija zavrne kot neutemeljena.

5. Revizija je utemeljena.

6. Revizija je izredno pravno sredstvo zoper pravnomočno sodbo, izdano na drugi stopnji (prvi odstavek 367. člena ZPP). Revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni (prvi odstavek 371. člena ZPP).

7. Za odločitev o utemeljenosti revizije je bistveno, ali so bile v konkretnem primeru podane okoliščine, zaradi katerih bi bilo od toženke neupravičeno pričakovati, da tožnico pred izredno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi pisno seznani z očitanimi kršitvami in ji omogoči zagovor. Drugi odstavek 85. člena ZDR-1 določa, da mora delodajalec pred izredno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi delavca pisno seznaniti z očitanimi kršitvami in mu omogočiti zagovor v razumnem roku, ki ne sme biti krajši od treh delovnih dni, razen če obstajajo okoliščine, zaradi katerih bi bilo od delodajalca neupravičeno pričakovati, da delavcu to omogoči. Ta določba ima podlago v 7. členu Konvencije MOD št. 158, ki določa, da delovno razmerje delavcu ne preneha zaradi razlogov v zvezi z obnašanjem delavca ali njegovim delom, preden mu je omogočeno, da se zagovarja zaradi takšnih trditev, razen če od delodajalca z razlogom ni pričakovati, da mu to omogoči. 8. V drugem odstavku 85. člena ZDR-1 je določena izjema od pravila, da mora delodajalec pred redno odpovedjo iz razloga nesposobnosti ali krivdnega razloga in pred izredno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi delavca pisno seznaniti z očitanimi kršitvami oziroma z očitanim razlogom nesposobnosti in mu omogočiti zagovor v razumnem roku, ki ne sme biti krajši od treh delovnih dni. Izjema je v tem, da delodajalcu tega ni potrebno storiti, če obstajajo okoliščine, zaradi katerih bi bilo od delodajalca neupravičeno pričakovati, da delavcu to omogoči. Pravilno je stališče sodišča druge stopnje, da za izjeme od zakonskega pravila velja, da jih je potrebno tolmačiti restriktivno. Vendar pa so v konkretnem primeru okoliščine, na katere se sklicuje tožena stranka takšne, da tudi ob restriktivnem tolmačenju, omogočajo zaključek, da bi bilo od tožene stranke neupravičeno pričakovati, da tožnici omogoči zagovor. Zakon ne določa katere so tiste okoliščine, zaradi katerih bi bilo od delodajalca neupravičeno pričakovati, da delavcu omogoči zagovor, zato gre pri opredeljevanju teh okoliščin za pravni standard, ki ga mora v vsakem konkretnem primeru napolniti sodna praksa.

9. Sodna praksa je ta standard napolnila tako, da je kot utemeljen razlog, zaradi katerega je od delodajalca neutemeljeno pričakovati, da delavcu omogoči zagovor, štela tudi primere, ko je bil delodajalec sam žrtev kršitve. Takšna praksa je kasneje dobila tudi potrditev z novelo prej veljavnega Zakona o delovnih razmerjih iz leta 2007 (ZDR-A, Ur. l. RS, št. 103/2007). Na podlagi te novele je bil v drugem odstavku 83. člena ZDR kot primer, ko je od delodajalca neutemeljeno pričakovati, da delavcu pred odpovedjo omogoči zagovor, izrecno predviden tudi primer, ko je delodajalec sam žrtev kršitve. Res je, da so se primeri, v katerih je sodišče štelo, da od delodajalca utemeljeno ni bilo mogoče pričakovati, da delavcu omogoči zagovor, ker je bil sam žrtev kršitev, nanašali le na fizične napade delavca na zakonitega zastopnika delodajalca (1). Vendar to ne pomeni, da niso možni tudi drugačni primeri, ko je delodajalec žrtev kršitve in je to, ob še ostalih okoliščinah primera, utemeljen razlog, zaradi katerega bi bilo od delodajalca neutemeljeno pričakovati, da delavcu omogoči zagovor. Delodajalec je lahko žrtev kršitve ne le zaradi fizičnega napada nanj, temveč tudi zaradi na primer tako velikega finančnega oškodovanja, kakršno se je zgodilo v tem primeru in ki je toženko tudi osebno eksistencialno ogrozilo, saj je razmišljala celo o prenehanju opravljanja notariata.

10. Pri oceni, kakšno vlogo igra to, da je delodajalec sam žrtev kršitve tudi ni nepomembno, kako intenziven je oseben odnos med delodajalcem in delavcem. Prav gotovo je, da ima okoliščina, da je delodajalec sam žrtev kršitve drugačno težo v primerih, kakršen je ta, ko je bila tožnica večino spornega obdobja edina zaposlena pri toženki in je bila edina zadolžena za gotovinsko poslovanje ter polaganje gotovine na bančni račun. Tožnica je uživala veliko zaupanje toženke (ta govori celo o brezmejnem zaupanju), kar je bilo očitno res, glede na to, koliko časa naj bi trajalo prilaščanje gotovine, ki ga toženka kljub visokim zneskom ni opazila vse do blokade računa v septembru 2014. V takšnih okoliščinah je odnos med delavcem in delodajalcem še toliko bolj oseben in je zato tudi razumljiva večja osebna prizadetost toženke zaradi ravnanja tožnice, ki pomeni izdajo izkazanega zaupanja. Vse navedeno so okoliščine, ki še dodatno utemeljujejo, zakaj od toženke ne bi bilo upravičeno pričakovati, da tožnici omogoči zagovor.

11. Predhodnih pojasnil tožnice, danih ob razčiščevanju vzrokov za nastali manjko, ni mogoče šteti za izpolnitev delodajalčeve obveznosti, da delavcu pred odpovedjo pogodbe o zaposlitvi omogoči zagovor. Tožnica naj bi takrat računovodkinji zatrdila, da si je manjko gotovine prilastila toženka, toženki pa je pojasnjevala, da gre za napako računovodkinje. Je pa takšno predhodno razčiščevanje pomembno v tem smislu, da izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi za tožnico ni mogla predstavljati popolnega presenečenja.

12. Sodišči prve in druge stopnje sta zmotno uporabili materialno pravo, ko sta se postavili na stališče, da v konkretnem primeru okoliščine, na katere se je sklicevala toženka, niso takšne, da bi bilo zaradi njih od toženke neutemeljeno pričakovati, da tožnici omogoči zagovor pred izredno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi. Zaradi zmotnega stališča, da je izpodbijana izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi nezakonita že iz tega razloga, sodišči nista ugotavljali ostalih dejstev, od katerih je odvisna odločitev o zakonitosti izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi.

13. Zaradi navedenega je Vrhovno sodišče na podlagi drugega odstavka 380. člena ZPP reviziji ugodilo, sodbo sodišča prve in izpodbijani ugodilni del sodbe sodišča druge stopnje razveljavilo ter zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

14. V novem postopku bo sodišče prve stopnje zadevo moralo obravnavati po vsebini, ne le s stališča, ali so obstajale okoliščine, zaradi katerih od toženke utemeljeno ni bilo mogoče pričakovati, da tožnici omogoči zagovor. V ta namen bo izvedlo predlagane dokaze in nato o zadevi znova odločilo.

15. Na podlagi tretjega odstavka 165. člena ZPP je Vrhovno sodišče odločitev o stroških revizijskega postopka pridržalo za končno odločbo.

Op. št. (1): VIII Ips 296/2006 z dne 21. 11. 2006, VIII Ips 5/2010 z dne 8. 11. 2011.