Jedro

Drugi odstavek 85. člena ZDR-1 med drugim določa, da mora delodajalec pred izredno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi delavca pisno seznaniti z očitanimi kršitvami in mu omogočiti zagovor v razumnem roku, ki ne sme biti krajši od treh delovnih dni, razen če obstajajo okoliščine, zaradi katerih bi bilo od delodajalca neupravičeno pričakovati, da delavcu to omogoči. Pri tem pa ne določa, katere so tiste okoliščine, zaradi katerih lahko delodajalec delavcu odreče pravico do zagovora. Gre za pravni standard, ki ga mora napolniti sodna praksa v vsakem konkretnem primeru posebej. Teža ugotovljene kršitve oziroma velik obseg ali velika vrednost prisvojenih predmetov po stališču sodne prakse ni okoliščina, zaradi katere bi bilo od delodajalca neupravičeno pričakovati, da delavcu omogoči zagovor. Celo nasprotno, ravno zaradi tega razloga bi delavec, ki mu grozi izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi, moral imeti možnost podati svoj zagovor, povedati, kaj meni o očitku, kakšno je njegovo stališče do predvidenega ukrepa delodajalca, do okoliščin in podobno. Še posebej, če gre za delavca, ki je pri delodajalcu zaposlen daljše časovno obdobje in je pred očitano kršitvijo korektno opravljal svoje delo. Sodišče prve stopnje je pravilno presodilo, da v konkretnem primeru niso podane okoliščine, zaradi katerih bi bilo od tožene stranke neupravičeno pričakovati, da tožnici omogoči zagovor. Ker tožena stranka tožnice neupravičeno ni seznanila z očitanimi kršitvami in ji ni omogočila zagovora, je izpodbijana odpoved pogodbe o zaposlitvi že iz tega razloga nezakonita, kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

II. Tožnica sama krije svoje stroške odgovora na pritožbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo: - ugotovilo, da je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 25. 10. 2014, ki jo je tožena stranka vročila tožnici dne 25. 10. 2014, nezakonita in brez pravnega učinka (I. točka izreka); - ugotovilo, da tožnici delovno razmerje pri toženi stranki ni prenehalo dne 25. 10. 2014, ampak je trajalo tudi od 25. 10. 2014 do 11. 3. 2015, zato ji je tožena stranka dolžna v roku osmih dni za to obdobje vzpostaviti delovno razmerje po pogodbi o zaposlitvi z dne 5. 3. 1996 z aneksom z dne 29. 4. 1997 in aneksom z dne 1. 10. 2011 (II. točka izreka); - naložilo toženi stranki, da tožnico v roku osmih dni za čas od 26. 10. 2014 do 11. 3. 2015 prijavi v zavarovanje, ji obračuna bruto plačo v višini, kot izhaja iz pogodbe o zaposlitvi z dne 5. 3. 1996 z aneksom z dne 29. 4. 1997 in aneksom z dne 1. 10. 2011 in ki bi jo tožnica prejela, če bi delala, ter ji po odvodu pripadajočih davkov in prispevkov izplača neto plačo skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od vsakega 19. dne v mesecu za pretekli mesec do plačila (III. točka izreka); - naložilo toženi stranki, da tožnici v roku osmih dni obračuna denarno povračilo v višini 15.045,21 EUR bruto, od tega zneska odvede in pristojnim organom plača pripadajoče davke in prispevke, tožnici pa izplača ustrezen neto znesek; v presežku, za obračun denarnega povračila v višini 11.954,79 EUR bruto, odvod in plačilo pripadajočih davkov in prispevkov ter izplačilo ustreznega neto zneska, je tožbeni zahtevek zavrnilo (prvi in drugi odstavek IV. točke izreka).

Odločilo je, da je tožena stranka dolžna tožnici v osmih dneh od vročitve te sodne odločbe povrniti stroške postopka v znesku 1.064,45 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti, določenega v tej točki izreka, do plačila, svoje stroške postopka pa tožena stranka krije sama (V. točka izreka).

2. Zoper ugodilni del navedene sodbe v I., II., III. točki in prvem odstavku IV. točke izreka ter zoper odločitev o stroških postopka v V. točki izreka se pritožuje tožena stranka iz pritožbenih razlogov bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, zmotne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje spremeni tako, da tožbene zahtevke v celoti zavrne, podredno pa, da sodbo v izpodbijanem delu razveljavi in zadevo v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da je treba presojati tako pravico delavca, da se mu omogoči zagovor, kot tudi pravico delodajalca, da v določenih primerih, delavcu zagovora ne omogoči. Nikjer v zakonu in ne v konvenciji MOD ni zapisano, da je katera od pravic močnejša, prav tako ne izhaja, da je potrebno del zakonske dikcije razlagati restriktivno. Obe pravici je treba presojati tako z objektivnega kot subjektivnega stališča. Sodišče prve stopnje do navedenega ni zavzelo stališča in je presodilo v skladu z načelom proste presoje dokazov, pri čemer pa je obrazložitev v tej smeri pomanjkljiva. Sodišče prve stopnje ni upoštevalo zadeve, opr. št. Pdp 1583/2004, kjer gre za identičen primer, kot je obravnavan v tem sporu. Sodišče prve stopnje je kršilo 5. člen ZPP, saj se je na glavni obravnavi osredotočilo zgolj na razloge, zaradi katerih tožena stranka tožnici ni omogočila zagovora, v obrazložitvi sodbe pa ugotavlja, da je tožnica šele na glavni obravnavi lahko podala svoj zagovor, ki pa ga dejansko ni podala. Tisto, kar sodišče prve stopnje ocenjuje kot zagovor, je povzeto iz zagovora, ki ga je tožnica podala na policiji. Tožena stranka pa se o tem na glavni obravnavi ni smela izjasnevati, saj se je sodišče prve stopnje omejilo zgolj na to, ali je bila tožnici kršena pravica do zagovora iz utemeljenih razlogov na strani delodajalca. Sodišče prve stopnje je kot zagovor sprejemalo nekaj, kar s samo odpovedjo pogodbe o zaposlitvi nima nobene zveze in postavilo v privilegiran položaj. Dokazov, ki jih je sodišču prve stopnje predložila tožena stranka, sodišče prve stopnje niti ne navaja in do njih ne zavzema nikakršnega stališča. V nadaljevanju navaja okoliščine, zaradi katerih zagovor, ki ga je tožnica podala na policiji, ne drži. Navaja še, da obseg tožničine kršitve, ki ima vse znake kaznivega dejanja, predstavlja okoliščino, zaradi katere bi bilo od tožene stranke neupravičeno pričakovati, da tožnici omogoči zagovor, preden ji je podala izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi. Tako visok znesek odtujenega denarja je tista okoliščina, zaradi katere je zaupanje tožene stranke do tožnice omajano v tolikšni meri, da bi bilo od nje življenjsko in izkustveno povsem neupravičeno pričakovati, da ji omogoči zagovor. Sodišče prve stopnje se je pri odločitvi oprlo na izpoved tožene stranke, da bi tožnici zagovor omogočila, če bi šlo le za primanjkljaj v avgustu 2014 in torej za znesek v razumnih mejah. Navedba sodišča prve stopnje o vsebini izpovedi tožene stranke ni podkrepljena s tistim, kar glede tega piše v zapisniku. Nadalje navaja, da je zagovor smiseln takrat, ko bi se na podlagi dejstev porajal vsaj minimalen dvom v očitek, zaradi katerega se delodajalec odloča o tem, ali bo delavcu podal odpoved pogodbe o zaposlitvi ali je ne bo podal. V konkretnem primeru tega dvoma ni. V letu 2013 in 2014 sta bili v pisarni tožene stranke fizično prisotni samo stranki tega postopka. Tožena stranka je ugotovila primanjkljaj v skupni višini 183.805,64 EUR in sama sebi tega denarja ni odtujila. Edina možnost je torej, da je denar odtujila tožnica. Sodišče prve stopnje ni pojasnilo, na podlagi česa je bilo ob vsem vedenju tožene stranke o odtujitvi denarja in o tem, kdo ga je odtujil, od tožene stranke upravičeno pričakovati, da bi tožnici omogočila zagovor, zato je podana kršitev določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

3. Tožnica v odgovoru na pritožbo navaja, da je pritožbeno stališče tožene stranke, da tožnici ni bila dolžna omogočiti zagovora, zmotno, saj je v sodno praksi že dolgo sprejeto stališče, da teža ugotovljene oziroma očitane kršitve ni okoliščina, zaradi katere bi bilo od delodajalca neupravičeno pričakovati, da delavcu omogoči zagovor. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbo zavrne kot neutemeljeno in potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje, toženi stranki pa naloži plačilo stroškov pritožbenega postopka tožnice. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je preizkusilo sodbo v izpodbijanem delu v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na absolutne bistvene kršitve določb postopka iz drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/1999 in nadalj.) in na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo bistvenih kršitev določb postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti in na katere opozarja pritožba. Sodišče prve stopnje je tudi pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje glede odločilnih dejstev ter pravilno uporabilo materialno pravo.

6. Tožena stranka v pritožbi sodišču prve stopnje neutemeljeno očita absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Izpodbijana sodba po presoji pritožbenega sodišča nima pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne bi dala preizkusiti, saj vsebuje jasne razloge o vseh odločilnih dejstvih, ki med seboj ali z izrekom sodbe niso v nasprotju, jasen in razumljiv pa je tudi izrek sodbe. Tožena stranka v pritožbi navaja, da bi moralo sodišče prve stopnje pojasniti, na podlagi česa je presodilo, da je bilo od tožene stranke upravičeno pričakovati, da tožnici omogoči zagovor. Sodišče prve stopnje je v točkah 10 do 15 obrazložitve izpodbijane sodbe pojasnilo razloge za ugotovitev, da v konkretnem primeru niso obstajale okoliščine, zaradi katerih bi bilo od tožene stranke neupravičeno pričakovati, da tožnici omogoči zagovor pred podajo izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi. V preostalem delu, kjer tožena stranka očita sodišču prve stopnje, da ni zavzelo stališča oziroma, da ima izpodbijana sodba pomanjkljivo obrazložitev glede uporabe zakona, pa gre v resnici za uveljavljanje pritožbenega razloga zmotne uporabe materialnega prava, do česar se bo pritožbeno sodišče opredelilo v nadaljevanju.

7. Tožena stranka v pritožbi neutemeljeno navaja, da je podano nasprotje med tem, kar sodišče prve stopnje navaja v razlogih sodbe o vsebini izpovedi tožene stranke, in med samim zapisnikom o zaslišanju tožene stranke. Po ugotovitvi pritožbenega sodišča je tožena stranka dejansko izpovedala, da bi tožnici zagovor omogočila, če bi šlo za znesek v razumnih mejah (zapisnik z dne 11. 3. 2015 - list. št. 40) in izpoved tožene stranke s takšno vsebino sodišče prve stopnje tudi navaja v obrazložitvi sodbe. Očitano protislovje in s tem absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP tako nista podana.

8. Neutemeljen je tudi pritožbeni očitek, da sodišče prve stopnje toženi stranki ni dalo možnosti, da se izjavi o zagovoru tožnice. Tožena stranka v pritožbi sicer navaja, da je sodišče prve stopnje s tem kršilo določbo 5. člena ZPP, vendar gre po vsebini za očitek absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Sodišče prve stopnje v 14. točki obrazložitve izpodbijane sodbe sicer res povzema tožničin zagovor, podan z izjavo v predkazenskem postopku (listina A4), ki ga je pravilno upoštevalo kot del njene trditvene podlage (tožnica se na navedeno izjavo sklicuje v tožbi). Vendar njenega zagovora sodišče prve stopnje ne povzema z namenom presojati utemeljenost odpovednega razloga, ampak zgolj za potrebe ugotovitve, ali bi tožničin zagovor pred podajo izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi lahko prispeval k razjasnitvi okoliščin očitanega dejanja. Zato je neutemeljen pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje toženo stranko postavilo v manj ugoden položaj v primerjavi s tožnico, ker ji ni omogočilo, da bi se izjasnila o vsebini tožničine izjave in v dokaz svojih trditev predlagala tudi dokaze. Pritožbeno sodišče pa ne odgovarja na pritožbene navedbe, ki se nanašajo na vsebino tožničinega zagovora, saj zaradi presoje sodišča prve stopnje, da je izpodbijana odpoved pogodbe o zaposlitvi nezakonita iz formalnega razloga, za rešitev v predmetni zadevi niso odločilnega pomena (prvi odstavek 360. člena ZPP).

9. Predmet tega individualnega delovnega spora je presoja zakonitosti izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, podane tožnici s strani tožene stranke dne 25. 10. 2014. Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je bila tožnica pri toženi stranki zaposlena na podlagi pogodbe o zaposlitvi z dne 5. 3. 1996 na delovnem mestu tajnica administrator. Izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi ji je bila podana zaradi nastale razlike med deponirano in prejeto gotovino v letih 2013 in 2014 v skupni višini 183.805,64 EUR. Do navedene razlike naj bi prišlo zaradi hudo malomarnega dela tožnice, ki je bila zadolžena za gotovinsko poslovanje pri toženi stranki, oziroma protipravne prilastitve navedenega zneska s strani tožnice. Ker je sodišče prve stopnje ugotovilo, da tožena stranka tožnice pred podajo izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi ni seznanila z očitanimi kršitvami in ji ni omogočila zagovora, hkrati pa niso obstajale okoliščine, zaradi katerih bi bilo od tožene stranke neupravičeno pričakovati, da tožnici zagovor omogoči, je presodilo, da izpodbijana izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi ni zakonita in posledično ugodilo postavljenim tožbenim zahtevkom (razen v delu tožbenega zahtevka za denarno povračilo - drugi odstavek IV. točke izreka izpodbijane sodbe).

10. Drugi odstavek 85. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1; Ur. l. RS, št. 21/2013 in nadalj.) med drugim določa, da mora delodajalec pred izredno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi delavca pisno seznaniti z očitanimi kršitvami in mu omogočiti zagovor v razumnem roku, ki ne sme biti krajši od treh delovnih dni, razen če obstajajo okoliščine, zaradi katerih bi bilo od delodajalca neupravičeno pričakovati, da delavcu to omogoči. Citirana zakonska ureditev ima podlago v Konvenciji Mednarodne organizacije dela št. 158 o prenehanju delovnega razmerja na pobudo delodajalca (Zakon o ratifikaciji, Ur. l. SFRJ, Mednarodne pogodbe št. 4/1984, v zvezi z aktom o nasledstvu, Ur. l. RS, št. 15/1992; v nadaljevanju: Konvencija 158 MOD). Ta v 7. členu določa pravico do zagovora pred prenehanjem delovnega razmerja zaradi razlogov v zvezi z obnašanjem delavca ali njegovim delom, razen če od delodajalca ni pričakovati, da mu zagovor omogoči. Pravica do zagovora je pravica delavca, da se izjasni o očitkih in eventualno pojasni svoja ravnanja(1). Vendar ta pravica delavca ni absolutna, saj mu jo lahko delodajalec odreče, če obstajajo okoliščine, zaradi katerih bi bilo od njega neupravičeno pričakovati, da delavcu zagovor omogoči. Gre za izjemo od splošnega načela pravice do zagovora, zato jo je po stališču sodne prakse treba razlagati restriktivno(2).

11. Tožena stranka tožnici ni omogočila zagovora v smislu drugega odstavka 85. člena ZDR-1, kar med strankama ni sporno. Sporno pa je, ali je obstajala materialnopravna podlaga za stališče in ravnanje tožene stranke, da tožnici ob njenem ravnanju v zvezi z očitanimi kršitvami pogodbenih in drugih obveznosti iz delovnega razmerja pred odpovedjo pogodbe o zaposlitvi ni bila dolžna omogočiti zagovora v skladu z določbami ZDR-1. Tožena stranka je v postopku pred sodiščem prve stopnje (in tudi še sedaj v pritožbenem postopku) zatrjevala, da so obstajale okoliščine, zaradi katerih bi bilo od nje neupravičeno pričakovati, da tožnici omogoči zagovor. Navajala je, da jo je celotna situacija okrog tako velike vsote manjkajočega denarja globoko prizadela, da je tožnica, ki je bila pri njej zaposlena 19 let, več let izrabljala njeno zaupanje in da ni bilo nobenega dvoma o storilcu, zato zagovor tožnice ne bi prispeval k razjasnitvi okoliščin, ki so pripeljale do tolikšne razlike med prejeto in položeno gotovino.

12. Drugi odstavek 85. člena ZDR-1 ne določa, katere so tiste okoliščine, zaradi katerih lahko delodajalec delavcu odreče pravico do zagovora. Gre za pravni standard, ki ga mora napolniti sodna praksa v vsakem konkretnem primeru posebej. Ta se je že postavila na stališče, da je od delodajalca neupravičeno pričakovati, da delavcu zagovor omogoči, kadar je na primer delodajalec ali njegov zakoniti zastopnik sam žrtev kršitev (na primer v primeru fizičnega napada ali verbalnih groženj delavca, usmerjenih proti vodstvu delodajalca(3) ) ali kadar na razlog odpovedi pogodbe o zaposlitvi niti teoretično stranki ne moreta več vplivati (na primer v primeru razrešitve oziroma odpoklica ali poteka mandata delavcu na nekaterih funkcijah pri delodajalcu(4) , v primeru prestajanja kazni zapora, ki je daljše od šestih mesecev kot razloga za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi(5) , v primeru, ko se delavec sam odloči, da se ne bo zagovarjal oziroma udeležil zagovora(6) ali v primeru neuspešno opravljenega poskusnega dela(7) ).

13. Teža ugotovljene kršitve oziroma velik obseg ali velika vrednost prisvojenih predmetov pa po stališču sodne prakse(8) ni okoliščina, zaradi katere bi bilo od delodajalca neupravičeno pričakovati, da delavcu omogoči zagovor. Celo nasprotno, ravno zaradi tega razloga bi delavec, ki mu grozi izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi, moral imeti možnost podati svoj zagovor, povedati, kaj meni o očitku, kakšno je njegovo stališče do predvidenega ukrepa delodajalca, do okoliščin in podobno. Še posebej, če gre za delavca, ki je pri delodajalcu zaposlen daljše časovno obdobje in je pred očitano kršitvijo korektno opravljal svoje delo. Če bi se v takšnem primeru sodišče postavilo na stališče, da je od delodajalca neupravičeno pričakovati, da delavcu omogoči zagovor, bi pomenilo izjemno široko razlago določbe drugega odstavka 85. člena ZDR-1 in 7. člena Konvencije 158 MOD in bi lahko prišli v položaj, ko delavcu ne bi omogočili izvajanja pravice do zagovora. Iz navedenih razlogov je neutemeljen pritožbeni očitek, da je bilo od tožene stranke zaradi hude kršitve tožnice in visoke vrednosti denarnega manka neupravičeno pričakovati, da ji omogoči zagovor. V zvezi z navedenim se tožena stranka v pritožbi neutemeljeno sklicuje na sodbo pritožbenega sodišča, opr. št. Pdp 1583/2004 z dne 23. 3. 2006, v kateri se je pritožbeno sodišče postavilo na stališče, da je „tako velik obseg prisvojenih predmetov tožene stranke prav gotovo tista okoliščina, zaradi katere je zaupanje tožene stranke do tožnika tako omajano, da bi bilo od tožene stranke neupravičeno pričakovati, da mu omogoči zagovor“. Ta sodba je bila spremenjena s sodbo VS RS, opr. št. VIII Ips 210/2006 z dne 24. 10. 2006, v kateri se je VS RS postavilo na nasprotno že zgoraj navedeno stališče, da teža kršitve oziroma obseg prisvojenih predmetov ne vpliva na pravico delavca do zagovora.

14. Neutemeljen je tudi pritožbeni očitek, da zagovor, čeprav bi bil opravljen, odločitve tožene stranke ne bi mogel spremeniti, ker je bilo glede na ugotovljeno dejansko stanje povsem jasno, da je ravno tožnica storila očitano kršitev. Namen zakonske zahteve po zagovoru ni niti dokazovanje utemeljenosti očitanega niti ugotavljanje dejanskega stanja(9) , pač pa možnost in pravica delavca, da se izjavi o očitkih in eventualno pojasni svoja ravnanja. Na to pravico delavca ne more in ne sme vplivati nikakršno še tako močno subjektivno prepričanje delodajalca, da je delavec očitano kršitev storil in da je s tem podan razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi. Tudi osebna prizadetost delodajalca pri tem ne sme igrati nobene vloge.

15. Ker je sodišče prve stopnje pravilno presodilo, da v konkretnem primeru niso podane okoliščine, zaradi katerih bi bilo od tožene stranke neupravičeno pričakovati, da tožnici omogoči zagovor, je pravilno uporabilo materialno pravo. Ker torej tožena stranka tožnice neupravičeno ni seznanila z očitanimi kršitvami in ji ni omogočila zagovora, je izpodbijana odpoved pogodbe o zaposlitvi že iz tega razloga nezakonita. Odločitev sodišča prve stopnje je tako pravilna, pravilna pa je tudi odločitev o preostalih tožbenih zahtevkih, tudi o višini denarnega povračila, ki jo je pritožbeno sodišče preizkusilo v okviru preizkusa po uradni dolžnosti. Po presoji pritožbenega sodišča tako niso podani niti s pritožbo uveljavljani razlogi niti razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, zato je pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje (355. člen ZPP).

16. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na določbi prvega odstavka 165. člena ZPP. Stroški odgovora na pritožbo tožnice niso bili potrebni za odločitev v predmetni zadevi, zato jih pritožbeno sodišče ni priznalo (prvi odstavek 155. člena ZPP). Tožena stranka pa pritožbenih stroškov ni priglasila, zato pritožbeno sodišče o njih ni odločilo (prvi odstavek 163. člena ZPP).

(1) Sodba VS RS, opr. št. VIII Ips 43/2013 z dne 27. 5. 2013, opr. št. VIII Ips 205/2013 z dne 10. 2. 2014 in številne druge.

(2) Sodba pritožbenega sodišča, opr. št. Pdp 1189/2014 z dne 26. 2. 2015, sodba in sklep VS RS, opr. št. VIII Ips 7/2011 z dne 16. 4. 2012. (3) Sodba VIII Ips 296/2006 z dne 21. 11. 2006 in opr. št. VIII Ips 5/2010 z dne 8. 11. 2011. (4) Sodba VS RS, opr. št. VIII Ips 460/2006 z dne 18. 6. 2007, opr. št. VIII Ips 513/2008 z dne 8. 11. 2010 in opr. št, VIII Ips 474/2009 z dne 7. 3. 2011, sklep VS RS, opr. št. VIII Ips 405/2009 z dne 23. 11. 2010. (5) Sodba VS RS, opr. št. VIII Ips 73/2011 z dne 19. 3. 2012. (6) Sodba VS RS, opr. št. VIII Ips 122/2013 z dne 11. 11. 2013 in opr. št. VIII Ips 236/2013 z dne 10. 2. 2014. (7) Sodba in sklep VS RS, opr. št. VIII Ips 7/2011 z dne 16. 4. 2012. (8) Sodba VS RS, opr. št. VIII Ips 199/2009 z dne 19. 4. 2011, opr. št. VIII Ips 210/2006 z dne 24. 10. 2006, opr. št. VIII Ips 154/2006 z dne 10. 10. 2006. (9) Sodba pritožbenega sodišča, opr. št. Pdp 1189/2014 z dne 26. 2. 2015, sodba VS RS, opr. št. VIII Ips 43/2013.