Jedro

Prvi dve kršitvi sta bili takoj odkriti, zato bi moral delavec tudi ustna opozorila zaradi napak upoštevati v smislu povečanja skrbnosti pri opravljanju dela. V obravnavani zadevi revident tega ni upošteval in tudi po obeh ustnih opozorilih dela ni opravljal s pričakovano skrbnostjo.

Glede na to, da se tožena stranka ukvarja z bančno dejavnostjo in da so bile vse kršitve vezane na ravnanje z denarnimi sredstvi, upravičeno pričakuje s strani svojih delavcev ustrezno večjo pozornost pri opravljanju dela.

Izrek

Revizija se zavrne.

Tožena stranka krije sama svoje stroške revizijskega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je ugotovilo nezakonitost izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 5. 11. 2013. Ugodilo je tožnikovemu zahtevku za vrnitev na delo in za priznanje pravic iz delovnega razmerja do vrnitve na delo. Ugotovilo je, da tožnikove kršitve z dne 29. 9. 2013 (odobritev limita za 15.000 EUR namesto za 1.500 EUR), 30. 9. 2013 (unovčenje menice za 387,00 EUR namesto 378,08 EUR), 14. 10. 2013 (odprtje fiduciarnega računa brez naročila in soglasja stranke) in 17. 10. 2013 (naročilo dotacije v višini 117.000 EUR, čeprav je dejansko šlo za dotacijo v višini 60.000 EUR in odvod v višini 57.000 EUR) ne zadostijo pravnemu standardu hujših kršitev po 2. alineji prvega odstavka 110. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1, Ur. l. RS, št. 21/2013 in naslednji). Vse napake so bile odpravljene v kratkem času, tožnik je po napakah reagiral in jih skušal popraviti. Napake so se pojavljale tudi pri drugih sodelavcih. Tožnik bi moral biti za kršitve samo opomnjen v skladu s prvim odstavkom 85. člena ZDR-1. 2. Sodišče druge stopnje je po opravljeni obravnavi ugodilo pritožbi tožene stranke in sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je tožbeni zahtevek zavrnilo. Obrazložilo je, da je zaradi narave bančne dejavnosti in načina poslovanja potrebna visoka stopnja zaupanja tožene stranke v njene zaposlene. Tožnik je kršitve storil v kratkem časovnem razdobju med 29. 9. 2013 in 17. 10. 2013. Od direktorice poslovalnice ni mogoče pričakovati, da bi vse dokumente, ki jih podpiše vedno detajlno pregledala in na ta način opravila sprotni nadzor. Od bančnega delavca se pričakuje določena samostojnost, zato se mu mora zaupati pri opravljanju dela. Šele pred arhiviranjem zadev se dokumentacija natančneje pregleda. Ker je bil tožnik seznanjen s tem, da je napačno odobril limit, bi moral nadaljnje delo opraviti z večjo skrbnostjo.

3. Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje je tožnik vložil revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb pravdnega postopka. Navaja, da izpodbijana sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih, zaradi katerih je sodišče štelo njegova ravnanja kot hudo malomarna. Tako manjkajo dejstva, ki bi kazala na to, da se napake ne bi pripetile običajno skrbnemu delavcu. Zaradi tipkarski napak ne more odgovarjati za hujšo kršitev, saj tudi v sodnih odločbah pomote niso strogo sankcionirane, ker gre za tipkarske napake, ki so življenjsko gledano predvidljive. V obravnavani zadevi tožnik ni kršil pooblastil, ni poneverjal dokumentacije in ni spravljal v zmoto predsednika uprave. Direktorica poslovalnice je dve od štirih očitanih kršitev, to je kršitev z dne 29. 9. 2013 in 30. 9. 2013 zabeležila v poročilu o operativnem tveganju šele 21. 10. 2013, kar kaže na to, da ni šlo za hujše kršitve. Sodišče prve stopnje je upoštevalo, da gre za živahno delovno okolje, ki onemogoča delavcu, da bi v miru opravljal svoje dolžnosti. Sodišče druge stopnje pa se z okoliščinami, v katerih je prišlo do kršitev sploh ni ukvarjalo. Odgovornost direktorice poslovalnice bi se moralo presojati strožje, kot jo je sodišče prve stopnje, saj je bila pri dveh kršitvah sopodpisnica dokumentov. Izpoved direktorice, da šele pred arhiviranjem podrobneje pregledajo dokumente, je v nasprotju z bančnimi predpisi in pravilom štirih oči. Glede na ta dejstva je ravnanje tožnika zanj pravno manj obremenilno, kar pa sodišče druge stopnje ni upoštevalo pri svoji presoji. Če je sam ravnal hudo malomarno, potem bi morala odgovarjati tudi direktorica poslovalnice. Ker ta ni odgovarjala enako kot drugi zaposleni tožene stranke v podobnih situacijah, je bil tožnik neenako obravnavan. Sodišče druge stopnje je upoštevalo potencialno škodo, za kar ni imelo pravne podlage. Izredna odpoved je skrajna sankcija, zato bi tožena stranka morala uporabiti milejši ukrep.

4. Revizija je bila v skladu s 375. členom Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in naslednji) vročena toženi stranki, ki predlaga njeno zavrnitev.

5. Revizija ni utemeljena.

6. Revizija je izredno pravno sredstvo zoper pravnomočno sodbo, izdano na drugi stopnji (prvi odstavek 367. člena ZPP). Revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni (prvi odstavek 371. člena ZPP).

7. Neutemeljen je revizijski očitek o bistveni kršitvi določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Izpodbijana sodba vsebuje razloge, zakaj je sodišče druge stopnje štelo, da revidentu očitane kršitve izpolnjujejo pogoje, da se jih opredeli kot hujše kršitve, storjene iz hude malomarnosti. Obrazložitev omogoča preizkus odločilnih pravnih zaključkov glede na ugotovljeno dejansko stanje. Utemeljenost teh razlogov pa je predmet revizijskega preizkusa pravilne uporabe materialnega prava, kar je Vrhovno sodišče storilo v nadaljevanju.

8. Revident je po pogodbi o zaposlitvi delal na delovnem mestu komercialista – referenta za poslovanje s pravnimi in fizičnimi osebami. Dne 29. 9. 2013 je za fizično osebo namesto odobrene višine izrednega limita 1.500 EUR v računalniški sistem vnesel višino 15.000 EUR. Dne 30. 9. 2013 je izvršil vnovčenje menice za fizično osebo v višini 387 EUR namesto v pravilni višini 378,08 EUR. Dne 14. 10. 2013 je odprl fiducirani račun na ime stečajnega upravitelja za fizično osebo, čeprav za odprtje ni imel niti zahteve niti ustrezne dokumentacije. Dne 17. 10. 2013 je namesto dotacije za bankomat v višini 60.000 EUR in odvoda za poslovalnico v višini 57.000 EUR, oboje združil kot dotacijo v skupni višini 117.000 EUR. Tožena stranka je zaradi navedenih kršitev po presoji revizijskega sodišča revidentu utemeljeno podala izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi, saj je za to obstajal utemeljen razlog za izredno odpoved v skladu z drugo alinejo prvega odstavka 110. člena ZDR-1 in od tožene stranke ni bilo mogoče pričakovati, da bi z revidentom nadaljevala delovno razmerje do konca odpovednega roka (prvi odstavek 109. člena ZDR-1).

9. Revizija ima glede teže očitanih kršitev sicer prav, da gre pri kršitvah z dne 29. 9. 2013 in 30. 9. 2013 še za lapsuse, ki pa so bili (pre)pogosti. Vendar pa ne gre za manjše pomote pri kršitvah z dne 14. 10. 2013 in 17. 10. 2013, temveč sta ti kršitvi hujši po svoji naravi. Napačna sprememba odvoda v dotacijo gotovine nikakor ni le pisna pomota, ampak gre za večjo napako pri delu bančnega uslužbenca, ki lahko z zmotnim pomešanjem pozitivnih prilivov denarja z negativnimi odlivi zagotovo povzroči neželene posledice toženi stranki. Prav tako odpiranje bančnega računa brez vsakršnega naročila stranke nikakor ne more predstavljati manjšega spodrsljaja, ki bi ga lahko pripisali še sprejemljivi raztresenosti, saj je bilo ugotovljeno, da gre pri odpiranju računa za sorazmerno zapleten postopek računalniške obdelave podatkov, pri katerem do napake ne more priti zgolj zaradi hipne nepazljivosti. Navedeno pomeni, da je vsaj kršitvi storjeni 14. 10. 2013 in 17. 10. 2013 pritožbeno sodišče utemeljeno štelo za hujši kršitvi pogodbenih ali drugih obveznosti iz delovnega razmerja v smislu določbe 2. alineje prvega odstavka 110. člena ZDR-1. Za zakonitost izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi zadošča, da je ugotovljena vsaj ena hujša kršitev pogodbene ali druge obveznosti iz delovnega razmerja ob izpolnjenih ostalih predpostavkah (naklep oziroma huda malomarnost, nemožnost nadaljevanja delovnega razmerja do izteka odpovednega roka).

10. Glede kršitev storjenih 14. 10. 2013 in 17. 10. 2013 je pravilno stališče sodišča druge stopnje, da je tožnik obveznosti iz pogodbe o zaposlitvi kršil iz hude malomarnosti. Huda malomarnost pri opravljanju dela bančnega uslužbenca je podana, če delavec pri delu zanemari skrbnost, ki se lahko pričakuje od vsakega bančnega delavca. Tožnik je pri odpiranju fiduciarnega računa na ime stečajnega upravitelja A. A.. zanemaril tisto skrbnost, ki se pri odpiranju fiduciarnega računa lahko pričakuje od vsakega bančnega delavca. Enako velja glede skrbnosti, ki je potrebna pri izvrševanju navodila, da se opravi dotacija za bankomat in odvod gotovine. Noben bančni delavec pri ustrezni skrbnosti ne bi mogel dveh tako različnih operacij združiti v eno in tudi odvod obravnavati kot dotacijo. Revident ni ravnal s skrbnostjo, ki se pričakuje od bančnega delavca, takšno ravnanje pa v celoti ustreza standardu hude malomarnosti v smislu določbe 2. alineje prvega odstavka 110. člena ZDR-1. 11. Revident kljub relativno hitrem odkritju kršitev z dne 29. in 30. 9. 2013, svojega dela ni prilagodil tako, da bi bil bolj skrben. Revizija zmotno meni, da bi morala tožena stranka pisno opozoriti revidenta pred odpovedjo po prvem odstavku 85. člena ZDR-1. Prvi dve kršitvi sta bili takoj odkriti, zato bi moral delavec tudi ustna opozorila zaradi napak upoštevati v smislu povečanja skrbnosti pri opravljanju dela. V obravnavani zadevi revident tega ni upošteval in tudi po obeh ustnih opozorilih dela ni opravljal s pričakovano skrbnostjo.

12. Glede na to, da se tožena stranka ukvarja z bančno dejavnostjo in da so bile vse kršitve vezane na ravnanje z denarnimi sredstvi, upravičeno pričakuje s strani svojih delavcev ustrezno večjo pozornost pri opravljanju dela. Zaradi izgube zaupanja od tožene stranke upravičeno ni bilo mogoče pričakovati, da bi z revidentom nadaljevala delovno razmerje do izteka odpovednega roka (prvi odstavek 109. člena ZDR-1).

13. Pravilo štirih oči iz 25. člena Sklepa o upravljanju s tveganji in izvajanju procesa ocenjevanja ustreznega notranjega kapitala za banke in hranilnice (Sklep, Ur. l. RS, št. 135/2006 in naslednji) ni bilo prekršeno s strani tožene stranke. Pri kršitvah z dne 29. 9. 2013 in 17. 10. 2013 je bila sopodpisnica dokumentov direktorica poslovalnice. Vendar to nima odločilnega vpliva na presojo revidentovih kršitev, saj je bilo delo pri toženi stranki tako organizirano, da se je zaupalo zaposlenemu, ki je pripravil dokumente, te pa se je podrobneje preverjalo pozneje pred arhiviranjem. Sodišče druge stopnje je pravilno obrazložilo, da narava dela pri toženi stranki zahteva visoko stopnjo zaupanja v delavce in da bi bil takojšen in preveč natančen nadzor nad opravili delavca nesmiseln z vidika organiziranosti. Prava mera nadzora ne pomeni, da nadrejeni dejansko že prevzema delo podrejenega delavca, ampak je lahko nadzor urejen z naknadnimi kontrolami, kar ni v nasprotju s Sklepom.

14. Revizija se neutemeljeno sklicuje na obremenjujočo delovno okolje in na to, da ni nastala škoda. Za obstoj kršitev po 2. alineji prvega odstavka 110. člena ZDR-1 ni treba dokazovati nastanka škode, temveč zadostuje, da glede na očitane kršitve pride do možnosti škodovanja poslovnim interesom delodajalca (37. člen ZDR-1). Do tega pa je z ravnanji revidenta nedvomno prišlo, saj je morala tožena stranka napake pojasnjevati strankam, nastanek škode pa je še pravočasno preprečila. Delovno okolje je bilo enako obremenjujoče za vse zaposlene.

15. Glede na navedeno in v skladu s 378. členom ZPP je revizijsko sodišče revizijo zavrnilo kot neutemeljeno, saj je sodišče druge stopnje že zaradi kršitev storjenih po 14. 10. 2013 in 17. 10. 2013 pravilno štelo, da je tožena stranka tožniku zakonito podala izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi.

16. Tožena stranka krije sama svoje revizijske stroške, saj gre za spor o prenehanju delovnega razmerja - v primeru takšnega spora delodajalec krije svoje stroške postopka ne glede na njegov izid, razen če je delavec z vložitvijo tožbe ali z ravnanjem v postopkom zlorabljal procesne pravice (peti odstavek 41. člena ZDSS-1).