Jedro

Tožnik je namesto odobrene višine izrednega limita za stranko v višini 1.500,00 EUR v računalniški sistem vnesel višino izrednega limita v znesku 15.000,00 EUR. Izvršil je vnovčitev menice stranke v napačni višini. Namesto dotacije za bankomat v višini 60.000,00 EUR in odvoda v višini 57.000,00 EUR je naročil oboje kot dotacijo. S tem je huje kršil obveznosti iz delovnega razmerja, zato je obstajal utemeljen razlog za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi po 2. alineji prvega odstavka 110. člena ZDR-1. Zaradi načina poslovanja tožene stranke (banke) je potrebna visoka stopnja zaupanja v zaposlene. Zaradi kršitev, ki jih je storil tožnik, je bilo zaupanje tožene stranke vanj porušeno in od tožene stranke ni mogoče pričakovati, da bi s tožnikom nadaljevala delovno razmerje niti do izteka odpovednega roka. Izpodbijana izredna odpoved pogodbe o zaposliti je zato zakonita.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijana sodba delno spremeni tako, da se v celoti glasi: „ „1. Zavrne se tožbeni zahtevek, ki se glasi: - Odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 5. 11. 2013, ki jo je tožeča stranka prejela 7. 11. 2013, je nezakonita.

- Tožeči stranki delovno razmerje pri toženi stranki ni prenehalo in jo je tožena stranka dolžna pozvati nazaj na delo, v roku 15 dni.

- Tožena stranka je dolžna tožeči stranki za obdobje ves čas od dneva vložitve tožbe dalje do dneva, ko bo tožeča stranka ponovno pozvana nazaj na delo, priznati delovno dobo in ga za navedeno obdobje prijaviti v socialna zavarovanja ter mu plačati nadomestilo plače v neto znesku mesečne plače, kot bi jo prejel, če bi delal, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15. dne v mesecu za pretekli mesec do plačila ter od navedenih zneskov odvesti zakonsko določene davke in prispevke od plač, v roku 8 dni.

- Tožena stranka je dolžna tožeči stranki plačati odškodnino za neizkoriščen letni dopust v znesku 568,92 EUR neto z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od vložitve tožbe dalje do plačila.“

2. Tožena stranka je dolžna tožniku obračunati nadomestilo dodatka za delovno dobo za obdobje od junija 2010 do decembra 2012 v bruto znesku 1.334.68 EUR, od tega zneska plačati prispevke in akontacijo dohodnine ter tožniku izplačati neto znesek z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva vložitve tožbe do plačila, v 8 dneh, višji zahtevek za plačilo bruto zneska z zakonskimi zamudnimi obrestmi, se zavrne.

3. Stranki sami krijeta vsaka svoje stroške postopka.“

II. V preostalem se pritožba zavrne in se v nespremenjenem delu potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

III. Stranki sami krijeta vsaka svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje ugodilo tožbenemu zahtevku, s katerim je tožnik zahteval ugotovitev nezakonitosti pogodbe o zaposlitvi z dne 5. 11. 2013, ki jo je prejel 7. 11. 2013 (točka I izreka). Ugotovilo je, da tožniku delovno razmerje pri toženi stranki ni prenehalo in ga je tožena stranka dolžna pozvati nazaj na delo v roku 15 dni (točka II izreka). Toženi stranki je naložilo, da je dolžna tožniku v roku 8 dni za obdobje od dneva vložitve tožbe do dneva poziva nazaj na delo priznati delovno dobo in ga za navedeno obdobje prijaviti v socialna zavarovanja ter mu izplačati nadomestilo plače v neto znesku mesečne plače, ki bi jo prejel, če bi delal, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15. dne v mesecu za pretekli mesec do plačila, ter od navedenih zneskov odvesti zakonsko določene davke in prispevke od plače (točka III izreka), plačati nadomestilo dodatka za delovno dobo za obdobje od junija 2010 do decembra 2012 v znesku 1.334,68 EUR bruto z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od vložitve tožbe dalje do plačila (točka IV izreka), plačati odškodnino za neizkoriščen letni dopust v znesku 568,92 EUR neto z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od dneva vložitve tožbe dalje do plačila (točka V izreka) in v istem roku povrniti stroške postopka v višini 1.064,45 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva zapadlosti do plačila (točka VI izreka).

2. Zoper sodbo se pravočasno pritožuje tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov po 1. odstavku 338. člena ZPP in predlaga, da pritožbeno sodišče njeni pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne in kot zakonito potrdi izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi, tožeči stranki pa naloži plačilo pravdnih stroškov.

Navaja, da je izpodbijana sodba nezakonita, saj so pravilni le zaključki sodišča prve stopnje o postopku izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi in o tem, da je do očitanih kršitev prišlo. Podana je protispisnost med razlogi sodbe o odločilnih dejstvih in vsebino zapisnikov o izjavi prič, prav tako pa je bilo tudi napačno uporabljeno materialno pravo. Tožnik ne zanika, da je očitane kršitve storil, kar ugotavlja tudi sodišče prve stopnje.

V zvezi s kršitvijo dne 29. 9. 2013, ko je tožnik v računalniški sistem vnesel napačno višino odobrenega limita stranki A.A. in sicer namesto odobrene višine 1.500,00 EUR znesek 15.000,00 EUR, pritožba poudarja, da je tožnik napačni znesek vnesel že v pogodbo o odobritvi izrednega limita, nato pa je isti znesek vnesel tudi v računalniški sistem. To izhaja tudi iz izvedenega dokaznega postopka. Napačno pa je sklepanje sodišča prve stopnje, da naj bi šlo pri tem tudi za napako direktorice B.B., ker je pogodbo sopodpisala. Glede na vzpostavljeni sistem hierarhije, velja načelo, da nadrejeni zaupa v delo podrejenega, zato razne pogodbe in druge listine sopodpiše v naglici, rutinsko, ne da bi jih pred tem prebral ali preveril. Tako je tožnik resno kršil delovne obveznosti podrejenega, ker pogodbe o odobritvi izrednega limita ni izvedel skladno s sklepi in napačni znesek vnesel še v računalniški sistem. Toženi stranki bi lahko nastala škoda v višini najmanj 13.500,00 EUR. Glede na stališče sodne prakse (sodba VS RS opr. št. VIII Ips 151/2012 z dne 14. 1. 2013) je nepomembno ali ji je škoda nastala ali ne. Nepomembno je tudi dejstvo, da je tožnik v ponedeljek blokiral stranki osebni račun in se stranki opravičil, saj je bila z njegove strani narejena huda napaka, ker bi moral vnos podatkov preveriti. Resne presoje tudi ne vzdrži stališče izpodbijane sodbe, da je tožnik delal v živahnem delovnem okolju, saj to izhaja iz izpovedi direktorice B.B.. Ta je govorila o svojem delu, ki pa se ne more primerjati z delom tožnika. Da gre za resno kršitev izhaja tudi iz določb tožnikove pogodbe o zaposlitvi, saj bi tožnik po 24. in 25. alineji 5. člena moral svoje delovne naloge izvajati v skladu z internimi akti, navodili in sklepi, tožnik pa je ravno v tem primeru resno kršil sklep o odobritvi izrednega limita.

Tudi pri kršitvi z vnovčenjem menice gre, glede na pravne standarde VDSS v sodbi opr. št. Pdp 998/2004 z dne 1. 12. 2005, za nedopustno ravnanje tožnika, ki ustreza definiciji hude malomarnosti, saj ni bil dovolj skrben pri vnosu številk v računalnik. Pri vnosu se je zmotil tako pri znesku evrov kot tudi pri znesku centov, saj je vnesel znesek 387,00 EUR namesto zneska 378,08 EUR. Tudi ta napaka se je sanirala, vendar pa je bila stranka zelo nejevoljna. Takšna nedopustna ravnanja tožnika brez dvoma škodijo ugledu tožene stranke, kar ta ne more tolerirati. Enako velja tudi za ostali kršitvi, med katerima še posebej izstopa odpiranje fiduciarnega računa na ime stečajnega upravitelja C.C.. Ta fiduciarni račun je tožnik odprl brez zahteve in dokumentacije stečajnega upravitelja kot upravičenca. V zvezi s tožniku očitano kršitvijo glede naročila dotacije bankovcev na bankomat in odvoda bankovcev pa tožena stranka poudarja, da je tožnik naročilo dotacije bankovcev za bankomat in odvod bankovcev pripravil v nasprotju s pisnim navodilom direktorice. Glede na že navedeno sodno prakso VS RS in sodbo VDSS opr. št. Pdp 686/2013 z dne 5. 9. 2013, ko je bila direktorici podružnice hranilnice izredno odpovedana pogodba o zaposlitvi iz krivdnih razlogov zgolj zato, ker je dopuščala delovanje kreditne komisije v zasedbi, ki ni bila v skladu s sklepi uprave in ker se kreditna komisija dejansko ni sestajala na sestankih, so tožniku očitane kršitve hujše in je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi utemeljena. Vse kršitve delovnih obveznosti so same po sebi dovolj resne, da ne omogočajo nadaljevanje delovnega procesa s tožnikom niti do izteka odpovednega roka. Odpiranje fiduciarnega računa brez zahteve in dokumentacije je prekršek po 91. členu Zakona o preprečevanju pranja denarja in financiranju terorizma za katerega je predpisana globa v višini 12.000,00 EUR in 120.000,00 EUR, če bi to odkrila kontrola Banke Slovenije. Ob tem pa tožena stranka še poudarja, da gre za resno kršitev delovnih obvez, storjeno najmanj iz hude malomarnosti, saj je moral tožnik izvesti večje število operacij na računalniku, da mu je ta regeneriral številko računa. Najmanj hudo malomarno pa je bilo tožnikovo ravnanje tudi po tem, ko v dnevniku dogodkov ni preveril, kaj je s podatki, ki jih je pred tem videl na zaslonu. Dejstvo je, da so morali tožnika na vse napake opozoriti drugi in jih ni ugotovil tožnik sam. Tožnik je bil le zadolžen za njihovo odpravo, kar pa ne pomeni, da s tem niso bili izdatno obremenjeni tudi drugi zaposleni, predvsem direktorica. Nadalje pritožba navaja tudi, da so zmotni zaključki sodišča prve stopnje, da bi morala tožena stranka, kljub nesporno dokazanim kršitvam delovnih obvez, do tožnika reagirati bolj tolerantno. Pri tem opozarja na kontinuiteto, količino in težo napak v zelo kratkem obdobju, pa tudi listinski dokazi potrjujejo, da je bil tožnik, kar se tiče kvalitete dela, zelo problematičen delavec. Njegove napake so nenazadnje povzročile tudi slabo voljo drugih zaposlenih, kar bi sodišče lahko ugotovilo z zaslišanjem prič, katerih zaslišanje pa je zavrnilo in s tem storilo bistveno kršitev določb ZPP, kar je tožena stranka pravočasno ugovarjala. Po objektivnih kriterijih so tožniku očitane kršitve - zlasti odpiranje fiduciarnega računa - takšne narave, da obstaja zakoniti razlog za takojšnjo prepoved del in izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi. Reintegracija takšnega delavca je zato nedopustna in nezakonita.

Po stališču pritožbe je izpodbijana sodba nezakonita tudi v odločitvi glede plačila za neizkoriščen letni dopust, pa tudi glede tožbenega zahtevka po izplačilu razlike dodatka za delovno dobo za čas od junija 2010 do decembra 2012. Po določbi 47. člena Kolektivne pogodbe pripada delavcu, ki se prvič zaposli pri toženi stranki dodatek za uspešnost (pravilno: delovno dobo) v višini 0,2 % od osnovne plače za polni delovni čas za vsako izpolnjeno leto delovne dobe. Ker se je tožnik pri toženi stranki zaposlil po pogodbi o zaposlitvi z dne 31. 5. 2010 prvič, mu pripada dodatek le v višini 0,2 % in ne v vtoževani višini 4,5 % . Ker pa tožnik ni do konca prvega naroka predložil izračuna svoje terjatve, je njegov tožbeni zahtevek neutemeljen tudi po višini in ga ni mogoče preizkusiti.

Pritožba še navaja, da je posledično zmotna tudi odločitev o stroških postopka.

3. Tožeča stranka je na pritožbo odgovorila. Navaja, da želi pritožba izpodbiti dokazno oceno sodišča. V sodbi so v zvezi z odpovednimi razlogi podana odločilna dejstva in razlogi, ti so jasni in niso sami s seboj v nasprotju. Drugačno tolmačenje listin, zapisnikov in prepisov, ki ga ponuja pritožba, ne predstavlja uveljavljanih pritožbenih kršitev, čeprav tem dokazom pritožba pripisuje drugačen pomen.

V zvezi s kršitvijo zapisa napačne višine limita, se tožeča stranka strinja z oceno sodišča prve stopnje, da so pri delu vnosa podatkov v računalnik predvidljive življenjske napake, zato je sistem zasnovan tako, da se jih čim prej zazna in odpravi. Prav tako se strinja s sodbo v delu, kjer je sodišče prve stopnje opozorilo na napake direktorice, ki je sopodpisala vse dokumente. Ne držijo pritožbeni očitki o potencialni škodi v višini 13.500,00 EUR, saj stranka ni imela urejenega elektronskega poslovanja, neutemeljen pa je tudi očitek sodišču prve stopnje o neupoštevanju sodne prakse, saj tožnik ni ravnal ne v nasprotju s pravilniki, ni kršil pooblastil, ni poneverjal dokumentacije in ni nikogar spravljal v zmoto.

V zvezi z izplačilom po menici, tožeča stranka navaja, da se strinja s stališčem sodišča prve stopnje, da gre tudi v tem primeru za predvidljivo tipkarsko napako, do katere je prišlo zaradi nepazljivosti tožnika in toženi stranki škoda ni nastala.

Zaradi tožnikove napake, ko je namesto odvoda naročil dotacijo, je prišlo le do podaljšanja časa pri prevzemu in oddaji gotovine, pritožbenih navedb o potencialni škodi, ki bi toženi stranki nastala v primeru ropa, ko zavarovalnica ne bi krila izpada gotovine nad dnevnim limitom, pa ni mogoče upoštevati, saj gre za pritožbeno novoto.

Glede na zaključek sodišča prve stopnje, da je šlo pri kršitvi odpiranja fiduciarnega računa za kršitev postopka odpiranja računa, tožena stranka nima pravnega interesa, da takšno odločitev sploh izpodbija, saj je v njeno korist. Ker je izpodbijana izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi nezakonita, je utemeljen tožbeni zahtevek za plačilo nadomestila za letni dopust, prav tako pa je ob pravilni razlagi 47. člena Kolektivne pogodbe utemeljen tudi zahtevek za plačilo dodatka za delovno dobo, kar je pravilno ugotovilo tudi sodišče prve stopnje.

Zaradi navedenega predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbo tožene stranke kot neutemeljeno zavrne in potrdi izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje, toženi stranki pa naloži v plačilo vse stroške pritožbenega postopka.

4. Pritožbeno sodišče je v obravnavani zadevi skladno s 347. členom Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in naslednji) izvedlo pritožbeno obravnavo, na kateri je ponovilo vse dokaze, ki jih je izvedlo sodišče prve stopnje, ter dodatno zaslišalo tožnika in pričo B.B..

5. Pritožba je delno utemeljena.

6. Pritožbeno sodišče je preizkusilo sodbo sodišča prve stopnje v mejah pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz 350. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti in tudi ne absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka po 15. točki 2. odstavka 339. člena ZPP, ki jo uveljavlja pritožba. V izpodbijani sodbi namreč ni nasprotja o odločilnih dejstvih med tem, kar je navedeno v razlogih sodbe o vsebini zapisnikov o izvedbi dokazov, dejstvo, da se pritožba ne strinja z dokazno oceno sodišča prve stopnje, pa ni absolutna bistvena kršitev, ki jo očita pritožba. Je pa sodišče prve stopnje delno napačno ugotovilo dejansko stanje in zaradi tega ni pravilno uporabilo materialnega prava, kar bo pojasnjeno v nadaljevanju.

7. V tem individualnem delovnem sporu tožnik izpodbija izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi, ki mu jo je tožena stranka podala dne 5. 11. 2013, zahteva reintegracijo in reparacijo, izplačilo odškodnine za neizkoriščen letni dopust z zakonskimi zamudnimi obrestmi ter plačilo nadomestila dodatka za delovno dobo za obdobje od junija 2010 do decembra 2012 z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Tožena stranka je tožniku izredno odpovedala pogodbo o zaposlitvi, ki je bila sklenjena za nedoločen čas dne 31. 5. 2010 za delovno mesto „komercialist - referent za poslovanje s pravnimi in fizičnimi osebami“, zaradi hujših kršitev delovnih obveznosti. Očitane so mu bile štiri hujše kršitve in sicer, da je dne - 29. 9. 2013 namesto odobrene višine izrednega limita za stranko A.A. v višini 1.500,00 EUR v računalniški sistem vnesel višino izrednega limita v znesku 15.000,00 EUR; - 30. 9. 2013 izvršil vnovčitev menice stranke D.D. v višini 387,08 EUR namesto v pravilni višini 378,08 EUR; - 17. 10. 2013 namesto dotacije za bankomat v višini 60.000,00 EUR in odvoda v višini 57.000,00 EUR, naročil oboje kot dotacijo; - 14. 10. 2013 odprl fiduciarni račun na ime stečajnega upravitelja C.C., za upravičenca E.E., čeprav za odprtje ni imel ne zahteve in tudi ne ustrezne dokumentacije poslovnega subjekta.

8. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je tožena stranka izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi tožniku podala pravočasno, da je tožnika pred izredno odpovedjo pisno seznanila z očitanimi kršitvami, mu omogočila zagovor, mu podala pisno izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi, obrazložila dejanski razlog odpovedi ter ga obvestila o pravnem varstvu in pravicah iz naslova zavarovanja za primer brezposelnosti. Tako je spoštovala določila 2. odstavka 109. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1, Ur. l. RS št. 21/2013), 2. odstavka 85. člena ZDR-1 in 87. člen istega zakona. Pravilna je tudi ugotovitev sodišča prve stopnje, da je tožnik navedene kršitve storil, kar med strankama ni sporno.

9. Sodišče prve stopnje pa je napačno zaključilo, da storjenih kršitev ni mogoče opredeliti kot hujših kršitev po 2. alineji 1. odstavka 110. člena ZDR-1. Tako glede prve kot tudi druge tožniku očitane kršitve je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je tožnik dejansko storil napako pri vnosu podatkov v računalniški program banke, ker je bil tožnik nepazljiv oziroma nepreviden. Za oba primera je ugotovilo, da do dejanske škode ni prišlo. Potencialna škoda v prvem primeru je znašala 13.500,00 EUR, v drugem pa 21,92 EUR. Tudi za tretjo kršitev - odprtje fiduciarnega računa brez ustrezne dokumentacije in soglasja dne 14. 10. 2013 in četrto kršitev dne 17. 10. 2013, ko je tožnik namesto odvoda v višini 57.000,00 EUR naročil dotacijo v tej višini, je sodišče ugotovilo, da škoda toženi stranki zaradi njegovega ravnanja ni nastala. Po stališču sodišča prve stopnje je delno soodgovorna tudi direktorica podružnice, ki je odobritev limita in izplačilo menice sopodpisala.

10. Po 1. odstavku 33. člena ZDR-1 mora delavec vestno opravljati delo na delovnem mestu oziroma v okviru vrste dela, za katerega je sklenil pogodbo o zaposlitvi, v času in kraju, ki sta določena za izvajanje dela, upoštevaje organizacijo dela in poslovanje pri delodajalcu. Tožnik ima v 20. in 24. alineji 5. člena pogodbe o zaposlitvi določeno, da je delavec v okviru delovnega mesta, na katerega je razporejen, dolžan med drugim izvajati naloge, v skladu z internimi akti, navodili in sklepi in izvajati druge naloge, ki jih naloži uprava delodajalca oziroma od nje pooblaščeni delavec. Iz 1. alineje 6. člena te pogodbe izhaja tudi, da je delavec dolžan delo, ki ga prevzema s to pogodbo, opravljati odgovorno, strokovno, učinkovito in pravočasno ter pri tem upoštevati temeljne usmeritve delodajalca in njegove interne akte.

11. Tožnik je v kratkem časovnem obdobju v dnevih 29. 9. 2013, 30. 9. 2013, 14. 10. 2013 in 17. 10. 2013 storil štiri kršitve delovnih obveznosti. Razlog je tožnikova malomarnost, saj ni preveril ali je pravilno, v skladu s sklepi oziroma navodili tožene stranke, izvršil vnose v računalniški program banke. Tožniku za očitane kršitve res ni mogoče očitati, da jih je storil naklepoma, vendar pa je ravnal hudo malomarno, ko ni preveril ali so podatki, ki jih je vnesel v računalniški sistem, točni. Tožena stranka utemeljeno od svojih uslužbencev pričakuje visoko stopnjo zaupanja, čeprav, kot je izpovedala direktorica poslovalnice, pri toženi stranki opravljajo dnevne kontrole. Neutemeljeno je pričakovati, da bi tožnikova predpostavljena sprotno kontrolirala vsako delo, ki ga je tožnik opravil. Zato je normalno, da posamezne dokumente, ki jih je potrebno dati stranki, sopodpiše takoj. Za poslovanje tožene stranke je pomembno, da stranka ne čaka po nepotrebnem in čim prej prejme ustrezne dokumente. Zaradi takega načina poslovanja je potrebna visoka stopnja zaupanja v posameznega uslužbenca, zato so ti pri svojem delu samostojni, saj se šele pred arhiviranjem zadev dokumentacija natančno pregleda.

12. Tožnik je bil bil pri toženi stranki zaposlen od leta 2010 in je bil z načinom dela pri toženi stranki seznanjen. Vedel je, da mora delo opraviti vestno in skrbno, zato bi moral vse vnose v računalniški sistem sprotno preveriti. Ker tega ni storil, je stranki dne 29. 9. 2013 odobril previsok limit in dne 30. 9. 2013 napačno plačilo po menici. Preveril tudi ni ali je pravilno izvršil naročilo dotacije bankovcev za dan 18. 10. 2013 in naročilo za odvod bankovcev za isti dan. Tudi v zvezi z odpiranjem poslovnega računa za stranko F.F. dne 14. 10. 2013 tožnik ni bil dovolj skrben, saj je odprl fiduciarni račun na ime druge stranke, ki take zahteve sploh ni podala. Glede na to, da je bil tožnik seznanjen s tem, da stranki ni odobril limita v pravilni višini, bi moral nadaljnje delo opravljati z večjo skrbnostjo in vsaj po tem preverjati ali je delo opravil pravilno, tega pa ni storil. Tožnik je svoje napake res pomagal odpravljati, vendar pa jih ni odkril sam. Res je tudi, da neposredna škoda toženi stranki zaradi tožnikovih kršitev obveznosti iz pogodbe o zaposlitvi ni nastala, je pa obstajala nevarnost njenega nastanka. Pri tem pa ni zanemarljivo dejstvo, da bi toženi stranki zaradi tega lahko nastala škoda na njenem poslovnem ugledu.

13. Ker je zaradi načina poslovanja tožene stranke potrebna visoka stopnja zaupanja v zaposlene, je zaradi kršitev, ki jih je storil tožnik, zaupanje tožene stranke vanj zagotovo porušeno in od tožene stranke ni mogoče pričakovati, da bi s tožnikom nadaljevala delovno razmerje niti do izteka odpovednega roka. Izredna odpoved pogodbe o zaposliti z dne 5. 11. 2013 je zato utemeljena. Posledično je zato tožnikov tožbeni zahtevek, ki se nanaša na reintegracijo in reparacijo neutemeljen. Prav tako pa je neutemeljen njegov zahtevek za plačilo odškodnine za neizkoriščen letni dopust v znesku 568,92 EUR, saj ga tožnik ni mogel izkoristiti po lastni krivdi.

14. Pravilno pa je ugotovilo sodišče prve stopnje, da tožena stranka tožniku v vtoževanem obdobju od junija 2010 do decembra 2012 neutemeljeno ni izplačevala dodatka za delovno dobo v višini 0,5 % za vsako dopolnjeno leto delovne dobe. Pritožbeno sodišče se v celoti strinja z obrazložitvijo sodišča prve stopnje v točki 12 izpodbijane sodbe. Določilo 47. člena Kolektivne pogodbe tožene stranke v tem delu je nejasno, saj iz njega ne izhaja, ali je do dodatka za delovno dobo v višini 0,2 % od osnovne plače delavca upravičen delavec, ki se prvič zaposli pri toženi stranki, pa je bil pred tem zaposlen drugje, ali pa delavec, ki se prvič zaposli pri toženi stranki, pa pred tem še ni bil zaposlen. Jasno je le določilo, da delavcu pripada za vsako dopolnjeno leto delovne dobe dodatek v višini 0,5 % njegove osnovne plače za polni delovni čas. Zaradi navedenega je sodišče pravilno odločilo, da tožniku pripada dodatek za delovno dobo v višin 0,5 % od njegove osnovne plače za vsako dopolnjeno leto delovne dobe. Vendar pa tožnik ni upravičen do plačila dodatka v bruto znesku, saj je tožena stranka dolžna obračunati bruto zneske in skladno z določbami Zakona o invalidskem in pokojninskem zavarovanju Slovenije (ZPIZ-2, Ur. l. RS, št. 96/2012) in Zakona o dohodnini (ZDoh-2, Ur. l. RS, št. 117/2006 in naslednji) od teh zneskov odvesti akontacijo dohodnine in plačati prispevke, tako da je tožnik upravičen do izplačila neto zneska z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Ker je tožnik svoj izračun prikrajšanja iz tega naslova priložil že k tožbi, je pritožbeni očitek, da da višine terjatve ni mogoče preizkusiti, neutemeljen.

15. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče pritožbi tožene stranke delno ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje delno spremenilo tako, da je zavrnilo zahtevek za ugotovitev nezakonitosti izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, zahtevek za reintegracijo in reparacijo, zahtevek za plačilo odškodnine za neizkoriščen dopust in zahtevek za izplačilo bruto zneska razlike dodatka za delovno dobo z zakonskimi zamudnimi obrestmi (1. odstavek 351. člena ZPP v zvezi s 1. alinejo 358. člena ZPP), v preostalem (za izplačilo neto zneska dodatka za delovno dobo z zakonskimi zamudnimi obrestmi) pa je pritožbo zavrnilo in v nespremenjenem delu potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP). Pritožbeno sodišče je skladno s 1. odstavkom 360. člena ZPP odgovorilo le na pritožbene navedbe, ki so odločilnega pomena.

16. Zaradi navedenega se je spremenil uspeh strank v sporu. Tožnik je v sporu delno uspel le z zahtevkom za izplačilo razlike v dodatku za delovno dobo, zato je pritožbeno sodišče odločilo, da sam krije svoje stroške postopka na prvi stopnji (1. odstavek 154. člena ZPP). Tožena stranka stroške v zvezi s prenehanjem delovnega razmerja skladno s 5. odstavkom 41. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004) krije sama, ker pa tudi z odločanjem o zahtevku za plačilo odškodnine za neizkoriščeni dopust niso nastali posebni stroški, je pritožbeno sodišče odločilo, da sama krije svoje stroške postopka na prvi stopnji (2. odstavek 154. člena ZPP).

17. Tožena stranka je s pritožbo delno uspela. Ker gre za spor o obstoju ali prenehanju delovnega razmerja skladno s 5. odstavkom 41. člena ZDSS-1 in ker je s pritožbo zoper odločitev o denarnem delu zahtevka uspela le delno (2. odstavek 154. člena ZPP), je pritožbeno sodišče odločilo, da sama krije svoje pritožbene stroške. Tožeča stranka z odgovorom na pritožbo ni k odločitvi bistveno pripomogla, zato skladno s 155. členom ZPP sama krije svoje pritožbene stroške. Izrek o pritožbenih stroških temelji na 1. in 2. odstavku 165. člena ZPP.