Jedro

Ker mora biti opredelitev očitkov v odpovedi dovolj določna, da se lahko delavec zoper njih brani oziroma se o njih izjavi, sta se sodišči druge in prve stopnje pri presoji zakonitosti izpodbijane odpovedi pravilno omejili le na tiste očitke kršitev, ki so bili časovno in nasploh vsebinsko dovolj določno opredeljeni, da jih je bilo sploh mogoče obravnavati.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. Tožena stranka je 13. 12. 2005 tožnici redno odpovedala pogodbo o zaposlitvi iz krivdnega razloga. Očitala ji je, da je opustila dolžna ravnanja v primeru ugotovitve inventurnega manjka, zaradi česar je toženi stranki nastala materialna škoda. Tožnica je bila zadolžena za nadzorovanje pravilnega opravljanja inventur, le-te pa niso bile izvedene pravilno. Odpoved pogodbe o zaposlitvi je temeljila na poročilu revizorja R. V. ter izjavah dveh delavcev (A. H. in K. P.), ki naj bi toženi stranki povedala, da sta po izrecnih navodilih tožnice inventuro izvajala na podlagi računalniškega stanja, čeprav sta vedela, da blaga ni. Tožnici je bilo očitano, da je za inventurni manjko vedela, vendar v zvezi s tem ni ukrepala, pač pa ga je z izrecnimi navodili podrejenim prikrivala. Njeno ravnanje naj bi pomenilo kršitev pogodbenih obveznosti iz delovnega razmerja, ki jih določata 31. in 34. člen Zakona o delovnih razmerjih (ZDR - Ur. l. RS, št. 42/2002), izpolnjeni pa naj bi bili tudi vsi znaki kaznivih dejanj ponarejanja listin in overitve lažne vsebine.

2. Sodišče prve stopnje je izpodbijano odpoved pogodbe o zaposlitvi ter odločbo o prepovedi opravljanja dela z dne 6. 12. 2005 kot neutemeljeni in nezakoniti razveljavilo ter ugotovilo, da je tožnica tudi po 13. 1. 2006 delavka tožene stranke. Ugodilo je reintegracijskemu zahtevku tožnice ter njenim reparacijskim zahtevkom in odločilo, da ji mora tožena stranka povrniti stroške postopka. Ugotovilo je, da tožena stranka ni dokazala obstoja utemeljenega razloga za odpoved pogodbe o zaposlitvi, saj ji ni uspelo dokazati, da bi tožnica svoje delo nevestno opravljala ter da bi podrejenim delavcem dajala navodila, da morajo dejanski manjko izravnavati z računalniškim stanjem in s tem prikriti pravo in resnično stanje zalog. Izjavi delavcev A. H. in K. P., na podlagi katerih je tožena stranka tožnici odpovedala pogodbo o zaposlitvi, sta se v sodnem postopku namreč pokazali za neresnični in podani pod pritiskom na zahtevo tožene stranke.

3. Sodišče druge stopnje je pritožbo tožene stranke zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje ter odločilo, da tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka. Strinjalo se je z dejanskimi in pravnimi zaključki sodišča prve stopnje.

4. Zoper pravnomočno sodbo, izdano na drugi stopnji, je tožena stranka vložila revizijo iz revizijskih razlogov bistvene kršitve določb pravdnega postopka (1. in 2. točka 370. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP – Ur. l. RS, št. 26/99 in nadaljnji) in zmotne uporabe materialnega prava (3. točka 370. člena ZPP). Glede bistvenih kršitev določb pravdnega postopka navaja, da je izpodbijana sodba tako obremenjena s procesnimi kršitvami, da je ni mogoče preizkusiti, in zatrjuje več bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Navaja, da je o odločilnih dejstvih v razlogih sodbe podano nasprotje oz. so le-ti v nasprotju z vsebino listin in zapisnikov, o določenih odločilnih dejstvih pa sodba sploh ne vsebuje razlogov. Graja dokazno oceno, po kateri sta sodišči druge in prve stopnje verjeli izpovedbam tožnice ter prič A. H. in K. P., nista pa verjeli izpovedbam prič S. D. in S. B.. Sodišču prve stopnje očita, da je neutemeljeno zavrnilo izvedbo dokaza z vpogledom v inventurne liste za leti 2004 in 2005, obema nižjima sodiščema pa da o številnih izvedenih dokazih sploh ne vsebujeta dokazne ocene ali pa je le-ta pomanjkljiva. Sodišče prve stopnje je svojo odločitev oprlo zgolj na posamezne dele izpovedb zaslišanih prič, ki so v prid končni odločitvi sodišča. Ostalih izpovedb in listin ni upoštevalo, s tem pa kršilo določbo 8. člena ZPP. Kršitev je ponovilo tudi sodišče druge stopnje, ki je ravnanje sodišča prve stopnje potrdilo in navedlo, da je bila dokazna ocena narejena skrbno in vestno. Opozarja na dolžnost sodišča prve stopnje, da izvede predlagane dokaze, zavrnitev dokaznih predlogov pa obrazloži. Če tega ne stori, krši določbe 213. in 287. člena ZPP, poleg tega pa je podana tudi kršitev 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ter kršitev 22. člena Ustave RS. V kolikor sodišče brez upravičenega razloga zavrne dokazni predlog, krši načelo kontradiktornosti ter pravico stranke do izjave v postopku. Ker so pravno relevantna dejstva ostala neraziskana, sodišče pa je opustilo dolžnost izvajanja preiskovalnega načela, je kršilo tudi določbo 34. člena ZDSS-1. Sklicuje se na sodbo Višjega delovnega in socialnega sodišča Pdp 1759/2004 z dne 16. 9. 2005, kjer je bila ob primerljivem dejanskem stanju sprejeta drugačna odločitev. Sodišči druge in prve stopnje tudi nista uporabili določb prvega odstavka 31., 32., drugega odstavka 34. in 35. člena ZDR, 5. in 6. člena Obligacijskega zakonika, 51. člena Zakona o gospodarskih družbah ter 256., prvega odstavka 258. in 26. člena Kazenskega zakonika. V kolikor bi jih uporabili in bi jih uporabili pravilno, bi prišli do zaključka, da je utemeljen razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga podan.

5. Revizija ni utemeljena.

6. Po določbi 371. člena ZPP revizijsko sodišče izpodbijano sodbo preizkusi samo v delu, v katerem se z revizijo izpodbija, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni. Po uradni dolžnosti pazi na pravilno uporabo materialnega prava. Pri materialno pravni presoji izpodbijane sodbe je revizijsko sodišče vezano na dejansko stanje, kot ga je ugotovilo sodišče prve stopnje in preizkušalo sodišče druge stopnje. Po izrecni določbi tretjega odstavka 370. člena ZPP revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Zato ni mogoče upoštevati vseh tistih navedb v reviziji, iz katerih izhaja le, da se tožena stranka ne strinja z ugotovljenim dejanskim stanjem in dokazno oceno sodišča. 7. Tudi revizijske navedbe, s katerimi tožena stranka utemeljuje kršitev določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, predstavljajo zgolj nestrinjanje z dokazno oceno sodišča prve in druge stopnje, ki pa glede na že pojasnjeno vezanost revizijskega sodišča na dejansko stanje, ugotovljeno v izpodbijanih sodbah, ne more biti predmet revizijske presoje. Tožena stranka namreč v reviziji povzema vsebino v postopku izvedenih dokazov (prebranih listin in izpovedb tožnice ter zaslišanih prič) ter podaja svoje videnje dokazne ocene, seveda na način, ki ustreza njenim trditvam v postopku. Očitka t. i. protispisnosti v smislu 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP pa na tak način ni mogoče utemeljiti. Ta kršitev namreč ni podana, ko je obrazložitev sodbe v nasprotju z izvedenimi dokazi, z izpovedbami prič in zaslišanih strank, temveč je podana le, če je o odločilnih dejstvih nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin ali zapisnikov o izpovedbah v postopku, in med samimi temi listinami oziroma zapisniki. Takega nasprotja tožena stranka v reviziji ne zatrjuje.

8. Tudi sicer očitek bistvene kršitve določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ni utemeljen, saj po mnenju revizijskega sodišča nista formalno pomanjkljivi niti sodba sodišča prve stopnje niti izpodbijana sodba. Iz obrazložitve sodbe sodišča prve stopnje jasno izhajajo razlogi o odločilnih dejstvih, neutemeljen pa je tudi revizijski očitek pomanjkljive dokazne ocene. Enako velja za sodbo sodišča druge stopnje, saj je iz njenih razlogov razvidno, da se je sodišče s pritožbenimi ugovori tožene stranke seznanilo in jih v okviru preizkusa dokazne ocene tudi obravnavalo. Iz njih jasno izhaja, katera stališča sodišča prve stopnje je tožena stranka izpodbijala, jasni pa so tudi odgovori pritožbenega sodišča na njeno kritiko. Zahteva, da bi moralo pritožbeno sodišče pojasnjevati in se opredeljevati do vsakršnih dokaznih neusklajenosti ali še več, da bi moralo v okviru dokazne ocene polemizirati s subjektivnimi dokaznimi ocenami pravdnih strank, pa je glede na določbo prvega odstavka 360. člena ZPP pretirana. Dokazna ocena je v prvi vrsti pridržana sodišču prve stopnje, ki se lahko o verodostojnosti posameznih dokazov prepriča tudi z neposrednim vtisom.

9. Revizijski očitek bistvene kršitve določb pravdnega postopka se nanaša tudi na postopanje sodišča prve stopnje, ki ni ugodilo predlogu tožene stranke za izvedbo dokaza z vpogledom v inventurne liste za leti 2004 in 2005, in tudi na odločitev pritožbenega sodišča, ki je pritožbo tožene stranke zoper takšno ravnanje zavrnilo kot neutemeljeno. Zavrnitev dokaznega predloga samo po sebi ne predstavlja kršitve pravice do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave RS, na katerega se sklicuje tožena stranka. Navedeno ustavno jamstvo stranki namreč ne zagotavlja pravice do izvedbe vseh dokazov, ki jih predlaga. Če sodišče razumno oceni, da nekateri predlagani dokazi oziroma dejstva, ki naj se z njimi ugotovijo, za odločitev v sporu niso odločilni ali da je neko dejstvo že dokazano, nadaljnjih dokazov ni dolžno izvajati, mora pa zavrnitev dokaznega predloga stranke ustrezno obrazložiti. Sodišče prve stopnje je predmetni dokazni predlog tožene stranke zavrnilo kot nepotreben z obrazložitvijo, da sta glede na vsebino izpodbijane odpovedi sporni le inventuri z dne 21. 3. 2005 in 17. 5. 2005. Zakaj izvedba predlaganega dokaza za odločitev sodišča ni bila bistvena, je v svojih razlogih dodatno pojasnilo še sodišče druge stopnje. Poudarilo je, da lahko sodišče presoja le obstoj in utemeljenost tistih razlogov za odpoved, zaradi katerih je bila ta tudi dejansko podana, ter da je glede na določbo prvega odstavka 82. člena ZDR dokazno breme v zvezi s tem na delodajalcu, ki pa po podaji odpovedi razlogov zanjo ne more več širiti ali spreminjati. Glede na navedeno so v reviziji zatrjevane bistvene kršitve postopka neutemeljene, po presoji revizijskega sodišča pa je bilo s tem zadoščeno tudi zahtevam, ki v zvezi z jamstvi strank v dokaznem postopku izhajajo iz 22. člena Ustave.

10. Glede na vse navedeno revizijsko sodišče ugotavlja, da argumentacija v izpodbijani sodbi zadeva vse tisto, kar je za odločitev ključnega pomena, in pomeni tudi ustrezen pritožbeni preizkus dokazne ocene sodišča prve stopnje. Sodišče druge stopnje je zavzelo stališče do bistvenih pritožbenih navedb glede s strani tožene stranke zatrjevanih netočnosti, neskladij in pomanjkljivosti dokazne ocene sodišča prve stopnje. Navedlo je razloge, zakaj pritrjuje dokazni oceni sodišča prve stopnje ter poudarilo, da pritožbenih navedb izven dejanskih odpovednih razlogov ni mogoče upoštevati. Pri tem je tudi materialno pravo uporabilo pravilno.

11. Glede na že omenjeno določbo prvega odstavka 82. člena ZDR mora utemeljen razlog odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga dokazati delodajalec. Pri tem ne zadošča, da npr. dokaže obstoj inventurnega manjka, ampak mora dokazati v odpovedi zatrjevano kršenje pogodbenih ali drugih obveznosti iz delovnega razmerja. Podajo odpovedi je tožena stranka utemeljevala s splošnim očitkom, da je tožnica opustila dolžna ravnanja v zvezi z nadzorovanjem pravilnega opravljanja inventur, ki pa ga je nadalje konkretizirala z izjavama dveh delavcev (A. H. in K. P.), da sta po izrecnih navodilih tožnice inventuro izvajala na podlagi računalniškega stanja, čeprav sta vedela, da blaga ni, in sicer je šlo za inventuro z dne 21. 3. 2005, ki jo je izvajal K. P., in za inventuro z dne 17. 5. 2005, ki jo je izvajal A. H.. Ker mora biti opredelitev očitkov v odpovedi dovolj določna, da se lahko delavec zoper njih brani oz. se o njih izjavi, sta se sodišči druge in prve stopnje pri presoji zakonitosti izpodbijane odpovedi pravilno omejili le na tiste očitke kršitev, ki so bili časovno in nasploh vsebinsko dovolj določno opredeljeni, da jih je bilo sploh mogoče obravnavati. Ker tožena stranka le-teh v sodnem postopku ni uspela dokazati, je pravilna presoja sodišča druge in prve stopnje, da je izpodbijana odpoved pogodbe o zaposlitvi nezakonita. Izhajajoč iz dejanskih zaključkov (da sta A. H. in K. P. pisni izjavi, s katerima je tožena stranka utemeljevala izpodbijano odpoved pogodbe o zaposlitvi, podala pod prisilo in da ti njuni izjavi nista resnični, saj jima tožnica ni dala navodil, da naj izvedeta inventuro po računalniškem stanju), na katere je revizijsko sodišče vezano, je takšna pravna presoja logična in utemeljena. Revizijskih očitkov, ki merijo na izpodbijanje dejanskih ugotovitev, pa kot že rečeno ni mogoče upoštevati.

12. Tožena stranka se v reviziji neutemeljeno sklicuje tudi na sodbo Višjega delovnega in socialnega sodišča Pdp 1759/2004 z dne 16. 9. 2005. Citirana sodba je bila namreč skupaj s sodbo sodišča prve stopnje razveljavljena s sklepom Vrhovnega sodišča RS VIII Ips 359/2005 z dne 31. 1. 2006 in je bila zadeva vrnjena sodišču prve stopnje v novo sojenje. V razveljavitvenem sklepu pa je revizijsko sodišče med drugim poudarilo stališče, ki je odločilno tudi v tej zadevi, in sicer da lahko sodišče le presoja, ali je zatrjevani razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi dokazan - kolikor ugotovi, da tak razlog ni dokazan, lahko le ugotovi nezakonitost odpovedi, ne more pa samo iskati morebitnih drugih razlogov za odpoved pogodbe o zaposlitvi.

13. Glede na navedeno revizijski razlogi niso podani. Zato je sodišče na podlagi 378. člena ZPP revizijo, v delu, v katerem je dovoljena, kot neutemeljeno zavrnilo.