Jedro

Tožena stranka je tožnici, ki je pri opravljanju inventure podrejenima delavcema podala nezakonito navodilo, da naj potrdita zalogo izdelkov po računalniškem stanju, čeprav takšnega števila izdelkov dejansko ni bilo na zalogi, utemeljeno redno odpovedala pogodbo o zaposlitvi iz krivdnega razloga. Njeno ravnanje ima tudi vse znake kaznivega dejanja ponarejanja listin.

Izrek

Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba sodišča prve stopnje potrdi.

Tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbe.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo kot neutemeljeno in nezakonito razveljavilo redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga z dne 13. 12. 2005, ki jo je tožnici podala tožena stranka, in ugotovilo, da je tožnica tudi po 13. 1. 2006 delavka tožene stranke. Kot neutemeljeno in nezakonito je razveljavilo tudi odločbo o prepovedi opravljanja dela z dne 6. 12. 2005, ki jo je tožnici izdala tožena stranka. Toženi stranki je naložilo, da je dolžna tožnico takoj poklicati nazaj na delo, jo prijaviti v zavarovanje od 13. 1. 2006 dalje in ji priznati vse pravice iz delovnega razmerja od 13. 1. 2006 dalje, vključno s plačo, izračunano na osnovi osnovne plače delavke v znesku 133.742,00 SIT, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. v mesecu za plačo iz preteklega meseca ter ji plačati razliko v plači med prejetim nadomestilom plače in polno plačo od 6. 12. 2005 do 13. 1. 2006 z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. v mesecu za plačo iz preteklega meseca. Odločilo je, da je tožena stranka dolžna tožnici povrniti 368.220,00 SIT stroškov postopka s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Zoper to sodbo se iz vseh pritožbenih razlogov pravočasno pritožuje tožena stranka, predlaga pritožbenemu sodišču, da sodbo sodišča prve stopnje razveljavi in samo odloči o tožbenem zahtevku tako, da ga v celoti zavrne, ter priglaša pritožbene stroške. Ne strinja se z dokaznimi zaključki in oceno sodišča prve stopnje, saj meni, da ni v zadostni meri upoštevalo izjav zaslišanih prič oziroma je upoštevalo le dele njihovih izpovedb. Sklicuje se na izpovedbo H. in P. o tem, da sta izjavi z dne 4. 11. 2005 napisala sama, ne da bi jima kdo vsebino narekoval in da sta inventuro delala tudi po računalniški evidenci, ker diference nista mogla odkriti. Navaja, da je H. izpovedal, da manjkajočih žaluzij ni našel, zaradi česar je zavestno potrdil, kar dejansko ni bilo. Ni sicer vedel povedati, ali mu je to naročila tožnica ali S.D., vendar po mnenju tožene stranke iz tega izhaja, da je tožnica dopuščala, da podrejeni upoštevajo računalniško evidenco, saj se manjkajočih žaluzij nikoli ni našlo, pri čemer je tudi priča H. izpovedal, da bi on vedel, ali se te nahajajo v škatlah v nadregalu, pa tega ni vedel. Meni, da izjava tožnice, da se priča H. ne želi komu zameriti, kaže na to, da je ta priča neverodostojna. Opozarja, da je sodišče izpovedi priče S.D. v delu poklonilo vero, v delu pa ne, za kar ni bilo razlogov, in da sodišče ni obrazložilo, zakaj ni upoštevalo izpovedb prič P., S.B. in Š. ter zakaj je zavrnilo dokaz z vpogledom v inventurne liste in za postavitev izvedenca finančne stroke. Tožena stranka navaja, da je izvedla celoten postopek zato, ker je tožnica v kritičnem času na svojem oddelku „pridelala“ čez 3 milijone SIT inventurnega manjka, kar so potrdile tudi priče. Meni, da bi se že tako zahteven postopek še bolj zavlekel, če bi tožena stranka že na prvi narok prinesla vse inventurne liste za kritično obdobje, iz katerih izhaja, da sta H. in P. vsakodnevno po tožničinih navodilih potrjevala stanje zalog kar po računalniškem stanju. Ravno onadva pa sta izjavi na sodišču brez razloga popolnoma spremenila in bi zato sodišče njuni izpovedbi moralo presojati z večjo kritičnostjo, saj sta neresnični in po prepričanju tožene stranke spremenjeni pod pritiskom tožnice, pri čemer opozarja na tožničin siceršnji odnos do dela. Navaja še, da brez svoje krivde pravočasno ni mogla navesti dejstev o ostalih kršitvah inventurnih manjkov in posledično prinesti vse dnevne inventurne izpiske, saj ni mogla vedeti, da bosta H. in P. svoji izjavi na sodišču 100 % spremenila. Pri tem se sklicuje na drugi odstavek 286. člena ZPP, saj je zavrnitev dokaznega predloga po vpogledu v ostale inventurne liste nezakonita in v nasprotju s temeljnimi načeli civilnega procesnega prava – zlasti z načelom kontradiktornosti, kar predstavlja bistveno kršitev ZPP, pri čemer sodišče zavrnitve tega dokaza niti ni obrazložilo. Meni, da sodbe zaradi tega tudi ni mogoče preizkusiti.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je izpodbijano sodbo preizkusilo v mejah pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99, 96/2002, 2/2004 in 52/2007) in na pravilno uporabo materialnega prava. Ob navedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo nobenih bistvenih kršitev pravil postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, prav tako pa tudi ne s pritožbo smiselno uveljavljane bistvene kršitve po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, saj niso podani razlogi, zaradi katerih bi bila sodba nerazumljiva in se je ne bi dalo preizkusiti, vsebuje razloge o vseh odločilnih dejstvih, ki med seboj niso v nasprotju, jasni pa so tudi razlogi sodbe. To kršitev uveljavlja v zvezi z dokazno oceno sodišča prve stopnje glede izpovedb zaslišanih prič, kar pa ne more biti bistvena kršitev postopka, temveč pomeni izpodbijanje ugotovljenega dejanskega stanja. Tudi zavrnitev izvedbe predlaganih dokazov z vpogledom v ostale inventurne liste za leti 2004 in 2005, ki sta jih potrjevala P. in H., ter s postavitvijo izvedenca finančne stroke ne pomeni kršitve ZPP, saj je odločitev ustrezno obrazložena (zapisnik o naroku za glavno obravnavo z dne 15. 5. 2006, dokazni sklep pod tč. 4, list. št. 111) in utemeljena. Ker so bile predmet izpodbijane redne odpovedi in s tem konkretnega spora zgolj inventure, opravljene dne 21. 3. 2005, 17. 5. 2005 ter 5. 9. 2005, je izvedba omenjenih dokazov, ki se nanašajo na celotno inventuro v letih 2004 in 2005, očitno nepotrebna, saj na odločitev sodišča o zakonitosti izpodbijane redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi ne bi mogla vplivati. Na podlagi 213. člena ZPP v povezavi s prvim odstavkom 11. člena ZPP (načelo ekonomičnosti postopka) dokazovanje obsega le dejstva, ki so pomembna za odločbo, zato je sodišče prve stopnje izvedbo teh dokazov utemeljeno zavrnilo. Pritožba tako zmotno uveljavlja kršitev drugega odstavka 286. člena ZPP.

Na podlagi pravilno in popolno ugotovljenega dejanskega stanja je sodišče prve stopnje tudi pravilno uporabilo materialno pravo, zato pritožbeno sodišče soglaša z dejanskimi ugotovitvami in pravnimi zaključki sodišča prve stopnje, v zvezi s pritožbenimi navedbami pa še dodaja: Iz izpodbijane sodbe in izvedenega dokaznega postopka izhaja, da je tožena stranka tožnici dne 13. 12. 2005 redno odpovedala pogodbo o zaposlitvi iz krivdnega razloga in sicer zaradi opustitve dolžnega ravnanja v primeru ugotovitve inventurnega manjka, v posledici česar je toženi stranki nastala materialna škoda. Sporni sta bili le inventuri dne 21. 3. 2005, ki jo je opravil K.P., in dne 17. 5. 2005, ki jo je opravil A.H.. Tožena stranka tožnici očita, da naj bi pri spornih inventurah podrejenima delavcema dala izrecno nezakonito navodilo, da naj potrdita zalogo izdelkov (srebrne alu žaluzije) po računalniškem stanju, čeprav takšnega števila teh izdelkov dejansko ni bilo na zalogi, s čimer naj bi prikrila dejanski inventurni manjko in ponaredila inventuro. Tožnici zaradi tega očita, da njeno ravnanje vsebuje vse elemente kaznivega dejanja ponarejanja listin iz 256. člena Kazenskega zakonika (KZ, Ur. l. RS, št. 63/1994, 23/1999, 40/2004). Izpodbijana odpoved temelji izključno na pisnih izjavah A.H. in K.P., da sta inventuro izvajala po računalniškem stanju, čeprav sta vedela, da blaga ni, pri čemer sta upoštevala izrecna tožničina navodila.

Če redno odpoveduje pogodbo o zaposlitvi delodajalec, je dolžan dokazati utemeljen razlog odpovedi (prvi odstavek 82. člena ZDR). Po podaji odpovedi razloga zanjo ne more širiti ali spreminjati. Člen 215 ZPP določa, da če sodišče na podlagi izvedenih dokazov ne more zanesljivo ugotoviti kakega dejstva, sklepa o njem na podlagi pravila o dokaznem bremenu.

V konkretnem primeru bi torej tožena stranka morala izkazati, da je tožnica v zvezi s spornima inventurama podrejenima delavcema v resnici dala nezakonito navodilo, da naj potrdita zalogo spornih žaluzij po računalniškem stanju, kar pa tako po oceni prvostopnega kot tudi pritožbenega sodišča glede na izvedeni dokazni postopek ni dokazano. Obe ključni priči, na čigar pisnih izjavah temelji izpodbijana odpoved pogodbe o zaposlitvi in izjave vseh ostalih prič v zvezi s tem, sta namreč v postopku pred sodiščem prve stopnje izrecno izpovedali, da sta izjavi neresnični in dani pod pritiskom in zahtevo tožene stranke. Drugi izvedeni dokazi pa za sporni dve inventuri neposredno ne izkazujejo, da bi tožnica prikrivala dejanski manjko na oddelku. Ostale priče so namreč izpovedovale bodisi na podlagi izjav, ki so bile preklicane (J.P., R.V., S.B.), bodisi glede na celotni izvedeni dokazni postopek niso verodostojne (S.D.), bodisi so situacijo spremljale kasneje (S.B., R.V.), zaradi česar lahko le sklepajo o tem, kaj se je dogajalo, pričati pa o dogodkih ne morejo. Pri tem pa pritožbeno sodišče dodaja, da se je dejanski manjko ugotovil šele ob inventuri dne 5. 9. 2005, ko tožnice že več kot dva meseca ni bilo na tem delovnem mestu oziroma sploh na delu pri toženi stranki (od sredine junija pa vse do odpovedi je bila tožnica opravičeno odsotna) in da spornih inventur sploh ni podpisala tožnica, temveč njena podrejena delavca, pri čemer je bila za pravilnost inventur odgovorna tudi S.D., za katero je sodišče prve stopnje na podlagi izvedenega dokaznega postopka ugotovilo, da je podrejenim dajala sporna navodila.

Sodišče pri presoji zakonitosti in utemeljenosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi te ne more prekvalificirati ali ugotavljati drugih razlogov, ki bi odpoved utemeljevali, če iz teh razlogov odpoved glede na njeno vsebino in obrazložitev sploh ni bila podana. Sodišče presoja le obstoj in utemeljenost tistih razlogov za odpoved, zaradi katerih je bila odpoved pogodbe o zaposlitvi dejansko podana, zato so vse pritožbene navedbe izven dejanskih odpovednih razlogov neupoštevne.

Pritožbeno sodišče se v celoti strinja z izčrpno dokazno oceno sodišča prve stopnje, ki je izvedena vestno in skrbno, kot to določa 8. člen ZPP. Pritožba je v zvezi s tem neutemeljena, pri čemer najprej očita neverodostojnost izpovedi priče A.H., potem pa se na njegovo izpoved sklicuje. Bistveno je, da sta obe priči prepričljivo izpovedali, da sta pisno izjavo podali pod prisilo in da ni resnična, saj jima tožnica navodil, da naj izvedeta inventuro po računalniškem stanju, ni dala. Na kakšen način sta podrejena delavca inventuro dejansko opravljala in ali sta našla sporne izdelke ali ne, pa za odločitev v tej zadevi ni bistveno, saj se tožnici očita le dajanje nezakonitih navodil delavcema z namenom prikrivanja dejanskega stanja. Izpodbijana sodba vsebuje tudi izčrpno obrazložitev, zakaj sodišče izpovedi priče S.D. v delu, ki se nanaša na inventurne manjke, ni poklonilo vere, s čimer se v celoti strinja tudi pritožbeno sodišče. Priča B.Š.M. pa v zvezi s spornimi inventurnimi manjki, ki so bili razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi, sploh ni podala izjave. Pritožba pavšalno in brez kakršnihkoli dokazov navaja, da sta ključni priči izjavo spremenili pod tožničinim pritiskom, zato je tudi v tem delu neutemeljena.

Glede na izvedeni dokazni postopek je torej pravilen zaključek prvostopnega sodišča, da očitane kršitve delovnih obveznosti in s tem utemeljen razlog za redno odpoved tožničine pogodbe o zaposlitvi niso dokazani, v posledici česar je pravilna in zakonita tudi izpodbijana odločitev sodišča prve stopnje o razveljavitvi redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 13. 12. 2005 ter ugoditev tožničinemu reintegracijskemu in reparacijskim zahtevkom.

Po določbi prvega odstavka 360. člena ZPP mora pritožbeno sodišče v obrazložitvi sodbe presoditi navedbe pritožbe, ki so odločilnega pomena, zato se do ostalih pritožbenih navedb ni opredeljevalo.

Ker je pritožbeno sodišče ugotovilo, da niso podani razlogi, iz katerih se sodba izpodbija, in tudi ne tisti, na obstoj katerih mora paziti po uradni dolžnosti, je pritožbo v skladu s 353. členom ZPP zavrnilo, ker ni utemeljena, in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.

Tožena stranka s pritožbo ni uspela, zato pritožbene stroške na podlagi 154. člena ZPP v povezavi s 165. členom ZPP krije sama. Poleg tega gre za spor v zvezi s prenehanjem delovnega razmerja, zaradi česar po določbi 5. odstavka 41. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004) tožena stranka kot delodajalec krije svoje stroške postopka ne glede na izid postopka.