Jedro

Sodišče prve stopnje je pravilno, in ne napačno, kot trdi pritožba, uporabilo materialno pravo, ko spornega zidu ni štelo kot oviro (neravnino) na pohodni poti v objektu. Neutemeljen je tudi nadaljnji očitek, da so posledično bili tudi zaključki sodišča, da naj bi bila pohodna pot (na desno stran objekta, kamor je tožnik nesel opaž) varna in da toženka ni bila dolžna zavarovati spornega zidu oziroma preko njega položiti pohodne ploščadi, napačni. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da s predpisi s področja varnosti in zdravja ni nikjer predpisano, da se zidovi v gradnji zavarujejo s posebnimi ograjami, trakovi, da se npr. preko njih dela dostopne ploščadi in stopnice, če se lahko normalno prehaja mimo njih preko za to predvidenih, projektiranih, nepozidanih vratnih odprtin ipd. Upravičeno je sledilo izvedenki, da se zid v gradnji nikoli posebej ne varuje, ker to ni smiselno. Zato je povsem pravilno zaključilo, da zavarovanec toženke preko spornega zidu ni bil dolžan urediti varnega prehoda.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka sama krije svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

1. Tožeča stranka je s tožbo zahtevala, da ji tožena stranka v 15 dneh plača 72.629,44 EUR skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 72.000,00 EUR od 10. 5. 2017 dalje do plačila, od 107,00 EUR od 11. 10. 2014 dalje do plačila in od 522,44 EUR od 7. 3. 2017 dalje do plačila ter povrne pravdne stroške v 15 dneh od deneva izreka sodbe sodišča prve stopnje, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka roka za prostovoljno izpolnitev dalje do plačila. Sodišče prve stopnje je tožbeni zahtevek zavrnilo in odločilo, da je tožeča stranka dolžna toženi stranki poravnati pravdne stroške v višini 30,00 EUR v roku 15 dni po prejemu te sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki začnejo teči naslednji dan po poteku tega roka.

2. Tožeča stranka zavrnilno sodbo izpodbija v celoti zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP), zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja iz 340. člena ZPP in napačne uporabe materialnega prava iz 341. člena ZPP. Tožeča stranka predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in sodbo sodišča prve stopnje spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, toženi stranki pa naloži v plačilo stroške postopka, podrejeno pa, da izpodbijano sodbo razveljavi in vrne v ponovno odločanje prvostopenjskemu sodišču. Ostale pritožbene navedbe so povzete in presojene v nadaljevanju obrazložitve.

3. Tožena stranka ni odgovorila na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Tožnik zahteva odškodnino od zavarovalnice, pri kateri je imel v času škodnega dogodka (4. 6. 2013) sklenjeno zavarovanje splošne civilne odgovornosti zavarovanec tožene stranke – tožnikov delodajalec. Tožnik se je telesno poškodoval med opravljanjem dela pomočnika zidarja na gradbišču, kjer se je zidala stanovanjska hiša. Prvostopenjsko sodišče je pravilno in popolno ugotovilo vsa pravno pomembna dejstva. Razlogi izpodbijane sodbe so izčrpni, skladni in prepričljivi ter se pritožbeno sodišče v izogib ponavljanju v celoti sklicuje nanje, v nadaljnji obrazložitvi pa povzema zgolj bistvene ugotovitve oziroma zaključke. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožnik nesel opaž, ki je bil dolg 2 m, širok 0,5 m, debel 0,027 m in težek 12,5 kg, in ko je prišel čez odprtino, predvideno za vgradnjo vhodnih vrat na vhodu v hodnik kleti, je takoj skrenil desno in se spotaknil na zidu, visokem 20 cm, ki je bil namenjen za naknadno pozidavo, in padel. Zaključilo je, da je v konkretni situaciji prišlo do nepredvidene nepozornosti delavca pri hoji po gradbišču in da gre te okoliščine pripisati izključno subjektivnim lastnostim na strani delavca v danem trenutku, ter da zatrjevane kršitve zavarovanca toženke v smislu nedopustnega oziroma protipravnega ravnanja kot pogoja za krivdno odškodninsko odgovornost niso izkazane. Zato je tožbeni zahtevek zavrnilo.

6. Tožeča stranka neutemeljeno sodišču prve stopnje očita, da je bistveno kršilo 254. člen ZPP v povezavi s 339. členom ZPP, ko je zavrnilo tožnikov predlog po angažiranju novega izvedenca iz področja varstva pri delu (VPD), in da je omenjena kršitev vplivala na (ne)zakonitost sodbe. Tožeča stranka v pritožbi navaja, da je dejstvo, da je izvedenka VPD H. A. svojo oceno, da bi lahko tožnik pri nošnji opaža uporabil za to predvideni odprtini (2x) za vrata v zidu, v prvi vrsti gradila na napačnem dejanskem stanju in so zato bile posledično tudi njene ugotovitve napačne. Navedeno ne drži in je vzeto iz konteksta. Izvedenka je namreč navedla tudi (in kar je v tej zadevi bistveno), da ni nič narobe, če je tožnik pri hoji želel prestopiti zastavljen zid višine 20 cm, in dodala, da bi pač moral gledati, kje hodi. Zato tožeča stranka zaman v pritožbi ponavlja, da je v tožbi zatrjevala in tudi v skico kraja škodnega dogodka označila neprekinjen potek 15-20 cm zidu preko celotne dolžine), in izpostavlja, da je sporni zid potekal (neprekinjeno) preko celotne dolžine objekta v notranjosti, kar torej pomeni, da kakršnihkoli odprtin v zidu oziroma prehodov ni bilo. Nerelevantno, glede na ugotovitve in mnenje, ki ga je v postopku podala izvedenka, je zato dejstvo, da tožena stranka trditev glede zastavljenega zidu preko celotne dolžine v objektu ni prerekala (oziroma ni zatrjevala, da bi v spornem zidu bile kakšne odprtine in da bi tožnik lahko uporabil le te za prehod), zaradi česar ni utemeljeno sklepanje, da bi se moralo v skladu z načelom afirmativne litiskontestacije (214. člen ZPP) šteti, da je zid potekal neprekinjeno (in da odprtin za vrata v zidu ni bilo) in da je bilo potrebno za prehod na desno stran objekta (v notranjosti) prestopati sporni zid. Pa tudi sicer je sodišče jasno v točki 22 obrazložitve izpodbijane sodbe navedlo, da je izvedenka (ki je opravila tudi ogled kraja nezgode s pravdnima strankama) ugotovila, da je tožnik v objekt vstopil skozi odprtino, predvideno za vgradnjo vhodnih vrat na vhodu v hodnik kleti. Do območja, kamor je dostopal, bi lahko dostopil preko prekinitve zidu predvidene za vratno odprtino, ni pa nič narobe, če je pri hoji želel prestopiti zastavljen zid višine 20 cm, moral bi pač gledati, kje hodi. Izvedenka je torej obrazložila dve možnosti dostopa, od katere ena ne nasprotuje trditvam tožnika (da je bil zastavljen zid po celi dolžini). Ne drži, da je sodišče prve stopnje zaključilo, da bi lahko tožnik pri nošnji opaža prešel na desno stran objekta skozi odprtino za vrata, in da je s tem bistveno kršilo 214. člen ZPP v povezavi s 339. členom (saj je dejansko stanje glede poteka zidu ugotavljalo mimo neprerekanih dejstev). Sodišče prve stopnje je obrazložilo, da cit. ″Kljub temu, da je tožeča stranka zatrjevala (7. člen ZPP), da je sporni zid potekal (neprekinjeno) preko celotne dolžine objekta v notranjosti, kar torej pomeni, da kakršnihkoli odprtin v zidu oz. prehodov ni bilo, je izvedenka potrdila, da je šlo za zid v gradnji, odprt prostor in sončno svetlobo in tudi v tem primeru ni potrebno narediti prehodov, označb ali kaj podobnega oziroma ga zavarovati. Takšen zid je na gradbišču običajna zadeva in ga je mogoče prestopiti tudi z bremenom v roki. Tveganje predstavlja le, če delavec ne gleda, kje hodi.″ Iz gornje obrazložitve sodišča prve stopnje torej evidentno izhaja, da ni ugotavljalo dejanskega stanja glede poteka zidu mimo neprerekanih dejstev. Neutemeljen je zato nadaljnji očitek, da je posledično sodišče dejansko stanje ugotovilo napačno in zato tudi materialno pravo uporabilo napačno.

7. Tožeča stranka pravilno v nadaljevanju pritožbe izpostavlja, da so ključne ugotovitve izvedenke glede tega, ali je sporni zid predstavljal oviro na pohodni poti; ali bi moral biti zavarovan oziroma ali bi čez njega morala biti speljana pohodna ploščad; oziroma ali je bila zagotovljena varna pohodna pot. Zmotno pa zaključuje, da so te ugotovitve podane v nasprotju z materialnim pravom (Pravilnikom o zahtevah za zagotavljanje varnosti in zdravja delavcev na delovnih mestih); v nadaljevanju: Pravilnik. Tožeča stranka meni, da je zaključek izvedenke, da ni nič narobe, če mora delavec pri delu prestopati 20 cm zid, že na prvi pogled sila sporen in materialno pravno zmoten. Navedeno pa neuspešno poskuša izpodbiti z nedovoljenimi pritožbenimi navedbami. Prvič namreč šele v pritožbi navaja, (-) da omenjeni (20 cm) zid, brez vsakršne odprtine, za delavca predstavlja oviro in da nikakor ni varno, da mora ob prehodu na desno stran objekta (in nato ob vračanju nazaj) vsakič znova prestopati zid; (-) ter da pri tem vsekakor obstaja nevarnost, da bo delavec ob enem izmed takšnih prestopanj zadel ob zid (oziroma se spotaknil ob zid) in padel (še posebej, če ob tem nosi delovni material ali se npr. med delom mudi,..); (-) da takšen način odrejenega dela, ko se moraš v delovnem prostoru izogibati/prestopati oviro, nikakor ne more biti varen, pri tem pa ne izkaže pogojev iz prvega odstavka 337. člena ZPP. Posledično je brez osnove in zato neutemeljeno pritožbeno sklepanje, da bi se takšno nevarnost dalo enostavno odpraviti s tem, da bi se čez zid namestila pohodna/dostopna ploščad/klančina, ki bi onemogočala spotik ob zid. Izvedenka je pojasnila, da je šlo za zid v gradnji (za konstrukcijski element) in da se le-ta ne zavaruje, zato se tožeča stranka neutemeljeno sklicuje na Pravila VPD, da se morajo neravnine v delovnem okolju odpraviti oziroma zavarovati - zid, ki je na pohodni (delovni) površini, pa da vsekakor predstavlja takšno neravnino/oviro za delavce, ki predstavlja tveganje za nastanek nezgod. Ne drži, da je bila podobna situacija v zadevi Okrožnega sodišča v Ljubljani P 2535/2012 z dne 23. 4. 2012, potrjeni s sodbo Višjega sodišča v Ljubljani II Cp 2402/2013 z dne 15. 1. 2014, saj kot navaja že pritožba, je šlo za 3 cm rob v trgovini in ne za zid v gradnji. Tožeča stranka navaja, da je v Pravilniku o zahtevah za zagotavljanje varnosti in zdravja delavcev na delovnih mestih (v nad. Pravilnik) jasno predpisano, da morajo biti pohodne površine proste ovir in če niso, kako jih je potrebno zavarovati/urediti, in meni, da bi moral toženkin zavarovanec glede na to, da je sporni zid vsekakor predstavljal oviro/neravnino na pohodni površini (torej protipravno stanje), poskrbeti za to, da pohodna pot ne bi imela takšne neravnine (npr. tako, da bi čez njo namestil pohodno ploščad) oziroma, da bi sporni zid zavaroval na ta način, da bi ga označil na predpisan način. Glede na razloge sodišča prve stopnje, ki temeljijo na pravilni dokazni oceni izvedenskega mnenja, je neutemeljen očitek, da je ocena izvedenke, da v danem primeru nič od tega ni bilo potrebno, v eklatantnem nasprotju s 4., 37., 52. in 97. členom Pravilnika1. Ne drži, da izvedenka po tožeči stranki zatrjevanih nasprotij med njenimi ocenami in materialnim pravom, niti na zaslišanju ni odpravila in da je pri neposrednem zaslišanju celo prihajala sama s seboj v nasprotje. Glede na že zgoraj povzeto mnenje izvedenke, da je šlo za zid v gradnji, ki se ne zavaruje, ne gre za nasprotje med njeno oceno, da morajo biti delovne poti proste ovir in da je pot, po kateri je hodil tožnik, bila delovna pot, in oceno, da zid, ki se je nahajal na tej delovni poti, ni predstavljal ovire. Zato se upravičeno sodišču prve stopnje ni porajal resen dvom o pravilnosti izvedenskega mnenja izvedenke A., ki bi terjal angažiranje novega izvedenca VPD, kot v pritožbi meni tožeča stranka. Zato tudi ne drži, da je sodba, zato ker bazira na ocenah izvedenke, ki so v direktnem nasprotju z materialnim pravom, nezakonita. Sodišče prve stopnje je torej utemeljeno zavrnilo tožnikov predlog za angažiranje novega izvedenca VPD (s katerim bi tožnik, kot navaja v pritožbi, lahko dokazal, da toženka ni zagotovila varne pohodne poti oziroma, da je ravnala protipravno, ko spornega zidu ni zavarovala oziroma nanj ni namestila pohodne ploščadi in da če bi jo, do škodnega dogodka ne bi prišlo, saj se tožnik v takšnem primeru ne bi spotaknil ob zid, ampak bi šel preko njega čez ploščad), s čimer bi tožnik dokazal temelj toženkine odgovornosti. Tožeča stranka tako zmotno meni, da je podana vzročna zveza med kršitvijo sodišča (254. člen ZPP), ko ni ugodilo dokaznemu predlogu tožnika po angažiranju novega izvedenca VPD, in (ne)zakonitostjo sodbe. Po obrazloženem ni utemeljen očitek, da so tudi zaključki sodišča o tem, da v danem primeru ni podan temelj odškodninske odgovornosti, napačni, ker je sodišče prve stopnje uporabilo napačno izvedensko mnenje.

8. Sodišče prve stopnje je pravilno, in ne napačno, kot trdi pritožba, uporabilo materialno pravo, ko spornega zidu ni štelo kot oviro (neravnino) na pohodni poti v objektu. Neutemeljen je tudi nadaljnji očitek, da so posledično bili tudi zaključki sodišča, da naj bi bila pohodna pot (na desno stran objekta, kamor je tožnik nesel opaž) varna in da toženka ni bila dolžna zavarovati spornega zidu oziroma preko njega položiti pohodne ploščadi, napačni. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da s predpisi s področja varnosti in zdravja ni nikjer predpisano, da se zidovi v gradnji zavarujejo s posebnimi ograjami, trakovi, da se npr. preko njih dela dostopne ploščadi in stopnice, če se lahko normalno prehaja mimo njih preko za to predvidenih, projektiranih, nepozidanih vratnih odprtin ipd. Upravičeno je sledilo izvedenki, da se zid v gradnji nikoli posebej ne varuje, ker to ni smiselno. Zato je povsem pravilno zaključilo, da zavarovanec toženke preko spornega zidu ni bil dolžan urediti varnega prehoda.

9. Tožeča stranka nadalje v pritožbi poudarja, da je dejstvo, da se je tekom postopka izkazalo (kar, kot pravi sama, sicer pravilno ugotavlja tudi sodišče), da toženkin zavarovanec: - ni pravilno izvajal nadzora nad delovnim procesom; - ni imel izdelanega Varnostnega načrta; - ni imel pravilno sprejete in revidirane Izjave o varnosti z oceno tveganja; - ni ustrezno usposobil (teoretično in praktično) tožnika za izvajanje del, kar pomeni, da je toženkin zavarovanec kršil številne predpise iz področja VPD. Lasten, dokazno nepodprt, zaključek, pa predstavlja nadaljnja pritožbena navedba, da so omenjene kršitve toženkinega zavarovanca vsekakor bile vzrok za nastanek škodnega dogodka.

10. Sodišče prve stopnje je v 25. točki ugotovilo, da zavarovanec toženke ni pravilno izvajal nadzora nad varnim delom izvajanjem/opravljanjem dela na gradbišču (in ne, da ni pravilno izvajal nadzora nad delovnim procesom, kot je navedeno v pritožbi), in sicer s strani za to posebej predpisanih vodstvenih delavcev, a je glede na popolno in pravilno ugotovljeno dejansko stanje pravilno zaključilo, da navedba, da nadzora ni izvajal pravilno s strani za to posebej predpisanih vodstvenih delavcev, ni v vzročni zvezi s škodnim dogodkom oziroma le-ta ni posledica te domnevne opisane opustitve. Pravilno je ugotovilo, da za konkretna gradbena dela (zidarska dela), ki jih je na dan nastanka obravnavane poškodbe pri delu opravljal tožnik, stalna prisotnost vodje posameznih del niti ni predpisana. Tožniku ni moč pritrditi, da bi toženkin zavarovanec lahko preprečil škodni dogodek v primeru izvedbe (pravilnega) nadzora nad delovnim procesom. Tožnik je namreč izpovedal, da je opaž nesel tako, da je imel na desni strani telesa opaž navzgor, na levi pa navzdol, v rokah ga je držal diagonalno, in da če bi ga držal navpično, potem ne bi nič videl naprej in tudi skozi vrata na tak način ne bi mogel iti (zapisnik o zaslišanju stranke na listni št. 54). Opaže je že nosil vedno na podoben način, bil je previden na to, kar nosi. Tožnik je torej s svojo izpovedbo, četudi je v nadaljevanju zaslišanja izpovedal, da mu je opaž delno zakrival pogled, zanikal tožbeno trditev, da mu je pogled zastiral opaž. Ker je tudi izvedenka navedla, da opaž ne zakriva pogleda, če ga pravilno nosiš, in ker je torej tožnik opaž nosil tako, da je videl naprej, kot je sam izpovedal, se ni moč strinjati s pritožbo, da bi v primeru nadzora zavarovanec tožene stranke lahko ugotovil, da tožnik nosi opažno ploščo tako, da mu ta zastira pogled (in da posledično ne vidi, kje hodi in da lahko zato pride do spotika ob zid), pri čemer bi mu takšen način nošnje moral prepovedati (in odrediti takšnega, da opažna plošča ne bi zastirala tožnikovega pogleda).

11. Pritožba nedosledno povzema obrazložitev sodišča prve stopnje v 27. točki, saj sodišče ni ugotovilo le to, da toženkin zavarovanec ni imel izdelanega Varnostnega načrta, pač pa tudi, da to ni bila njegova zaveza. Drži, da je sodišče ugotovilo, da toženkin zavarovanec ni imel pravilno sprejete in revidirane Izjave o varnosti z oceno tveganja, a je pravilno zaključilo, da kljub tem pomanjkljivostim ni izkazano, da je škodni dogodek v vzročni zvezi z navedenimi pomanjkljivostmi, saj iz mnenja izvedenke izhaja, da se je tožnik poškodoval pri hoji, ko je prenašal lažje breme preko nižjega zidu, ki je na gradbišču običajen (pritožbeno sodišče na tem mestu izpostavlja izpovedbo izvedenke, da gre za konstrukcijski element), in kar zahteva le normalno pazljivost delavca. Po obrazloženem je neutemeljena pritožbena graja, da je gornji zaključek sodišča prve stopnje popolnoma neobrazložen in posledično nepreverljiv in da je zato podana kršitev 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, saj se sodbe v tem delu ne da preizkusiti.

12. Izvedenka je resda ugotovila, da toženkin zavarovanec ni izkazal obstoja vseh predpisanih dokumentov v zvezi z izvedenim usposabljanjem tožnika ter ni izkazal usposabljanja tožnika v predpisanih rokih, vendar pa je mnenja in sodišče ji je upravičeno kot strokovnjakinji na svojem področju sledilo, da je bilo usposabljanje tožnika izvedeno korektno, kar pa je nenazadnje izpovedal tudi tožnik sam, potrdile pa tudi priče D. in K., ter zaključilo, da navedene nepravilnosti niso v vzročni zvezi s škodnim dogodkom, saj je tožnik kljub temu delo dobro poznal in bi pri delu moral paziti, kje hodi. Zaključki sodišča prve stopnje, da zgoraj povzete ugotovljene kršitve toženkinega zavarovanca niso v vzročni zvezi s samo nesrečo, so materialno pravno pravilni in tudi obrazloženi, zato ni podana očitana bistvena kršitev določb 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Glede na že zgoraj navedeno, da je tožnik izpovedal, da je pri hoji z opažem videl naprej, kar pomeni, da mu opaž ni zastiral pogleda, se pritožbeno sodišče ne strinja s pritožnikom, da če bi toženkin zavarovanec teoretično in praktično usposobil tožnika za delo ter mu pokazal (oziroma ga poučil), da se opaž nosi tako, da ne zastira pogleda, bi tožnik pri hoji opazil zid (oviro) in do spotika ob zid ne bi prišlo (posledično pa tudi ne do škodnega dogodka).

13. Sodišče prve stopnje se je v 25. in 29. točki obrazložitve izpodbijane sodbe opredelilo do tožnikovih trditev, da obstaja vzročna zveza med opustitvijo nadzora oziroma nepravilnim nadzorom, teoretično/praktično neusposobljenostjo tožnika in škodnim dogodkom, zato ni utemeljen nasprotni očitek in očitek o izostanku razlogov o odločilnih dejstvih in ni podana kršitev 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

14. Ker niso podani niti uveljavljeni pritožbeni razlogi niti tisti, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je pritožbeno sodišče neutemeljeno pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

15. Tožeča stranka s pritožbo ni uspela, zato mora sama kriti svoje pritožbene stroške (prvi odstavek 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP).

1 Pravilnik o zahtevah za zagotavljanje varnosti in zdravja delavcev na delovnih mestih - v 4. členu določa, da mora delodajalec delovna mesta urediti tako, da ni ogrožena varnost in zdravje delavcev pri delu na takšnih delovnih mestih; da mora z ustrezno organizacijo dela preprečiti ali omejiti tveganja, ki lahko nastopijo na delovnih mestih, in predvideti ukrepe za izredne okoliščine, ki se lahko pojavijo na delovnih mestih; da mora delovna mesta, na katerih delavci opravljajo delo, urediti in vzdrževati tako, da sama po sebi ne predstavljajo tveganj za varnost in zdravje pri delu; - v 37. členu določa, da mora delodajalec zagotoviti, da tla v delovnih prostorih nimajo izboklin, lukenj ali podobnih neravnin in da če so nivoji tal delovnega prostora različni, mora delodajalec prehode med nivoji označiti (rob višjega nivoja oziroma stopnice mora biti na zgornji strani označen s predpisanim znakom po vsej dolžini, širina označbe pa ne sme biti ožja od 5 cm); - v 52. členu določa, da mora delodajalec zagotoviti, da so neravnine na poteh za gibanje delavcev in prometnih poteh označene s predpisanimi znaki za varnost in zdravje pri delu; - v 95. členu določa, da morajo biti prometne poti morajo proste, da jih lahko delavci neovirano uporabljajo.