Jedro

V primeru, ko je že pogodbeno predvideno in dopuščeno posredovanje (dodatne) dokumentacije še po sklenitvi pogodbe, je tožeča stranka tista, ki nosi riziko, da bo naknadno predložena dokumentacija drugačna od tiste, s katero je razpolagala ob sklenitvi pogodbe. Povedano drugače: s tem, ko je tožeča stranka pristala na takšno pogodbeno določilo, je sprejela tveganje naknadnega spreminjanja že predloženih dokumentov. Čim pa je temu tako, se v tem postopku ne more sklicevati na to, da ob sklenitvi pogodbe z investicijskim programom 2003 ni bila seznanjena, še manj, da pogodbe na njegovi podlagi ne bi sklenila.

Če je tožeča stranka uveljavljala ugovor neizpolnitve oziroma nepravilne izpolnitve, bi to morala tudi dokazati, pa ne s predlaganim izvedencem, ki bi šele ugotovil nenamensko uporabo sredstev, pač pa tako, da bi predložila poročilo Notranje revizije, ki naj bi zatrjevane nepravilnosti ugotovilo. Šele v tem primeru bi sodišče z angažiranjem izvedenca strokovno preverilo zatrjevane napake oziroma kršitve, ki bi tožeči stranki dajale odstopno upravičenje.

Listina je najzanesljivejše in najučinkovitejše dokazno sredstvo, za razliko od prič, ki so lahko nezanesljiv spoznavni vir, še zlasti, če gre za oddaljene dogodke. Dokaz z zaslišanjem prič tudi sicer ni namenjen temu, da se navedejo (nova) dejstva, pač pa samo temu, da se ugotovi resničnost dejstev, ki sta jih stranki že zatrjevali.

V vseh primerih zatrjevanih napak (sprememba lokacije parkirišča in števila parkirnih mest, preplastitev starega parkirišča namesto izgradnja novega, neekološka ureditev parkirišča) gre za očitne napake, ki bi jih moral nadzor tožeče stranke pri pregledu in prevzemu del ugotoviti in ustrezno grajati.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

II. Tožeča in tožena stranka sami nosita pritožbene stroške.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje se je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek za plačilo zneska 292.104,82 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 21. 11. 2003 ter sklenilo, da bo o stroških postopka odločeno s posebnim sklepom.

2. Zoper navedeno sodbo se je iz vseh pritožbenih razlogov pravočasno pritožila tožeča stranka. Predlagala je razveljavitev izpodbijane sodbe ter priglasila pritožbene stroške.

3. Tožena stranka je navedbam v pritožbi nasprotovala, predlagala potrditev izpodbijane sodbe ter priglasila stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Dejansko stanje je sledeče: - Republika Slovenija, Ministrstvo za gospodarstvo, je na podlagi Zakona o vzpodbujanju skladnega regionalnega razvoja 17. 12. 2001 v Uradnem listu RS 98/99 objavilo razpis za sofinanciranje projektov regionalne infrastrukture za leti 2002 in 2003; - na razpis se je prijavila tožena stranka, tožeča stranka pa je 23. 4. 2002 sprejela sklep, da se za ureditev ekološkega parkirišča v letu 2003 Občini Lendava dodeli 70,000.000,00 SIT; - tožena stranka je predložila zahtevano dokumentacijo, pri čemer je med strankama sporno, ali je predložila „dokument identifikacije investicijskega projekta za ureditev ekološkega parkirišča“ iz decembra 2001, ali tudi „investicijski program ekološko parkirišče“ iz junija 2003; - 1. 10. 2003 je bila med strankama sklenjena pogodba, sredstva pa toženi stranki nakazana 21. 11. 2003 - tožeča stranka je neznanega dne v letu 2008 ugotovila, da sredstva niso bila porabljena v skladu s pogodbo oziroma v skladu z investicijskim programom, zato je pogodbo razdrla. S tožbo zahteva vračilo celotnega izplačanega zneska.

6. Sodišče prve stopnje je po izvedenem dokaznem postopku tožbeni zahtevek v celoti zavrnilo z nosilnimi razlogi, da so bila dela opravljena in kvalitetno prevzeta, glede pogodbenega naknadnega roka pa tožeča stranka zaradi zamude ni mogla odstopiti od pogodbe. Nobene od teh ugotovitev pritožnica ne izpodbija, kot bistveno sporno pa tudi v pritožbi ponavlja, da je bil ključni dokument, na podlagi katerega je bila pogodba s toženo stranko sklenjena, „dokument identifikacije investicijskega projekta za ureditev ekološkega parkirišča“ iz decembra 2001 (v nadaljevanju: dokument 2001), in ne investicijski program iz junija 2003, kot je to ugotovilo sodišče prve stopnje.

7. V zvezi s spornim investicijskih programom iz junija 2003, ki naj bi bil po navedbah tožeče stranke bistveno drugačen od dokumenta iz decembra 2001, in za katerega tožeča stranka trdi, da ga je prejela šele v letu 2008, višje sodišče ugotavlja sledeče: tožeča stranka je v tožbi v točki I navedla, da je tožena stranka v razpisnem postopku predložila investicijski program junija 2003, to dokazno listino je tudi sama predložila v dokazne namene ter se nanjo na prvem naroku za glavno obravnavo 17. 10. 2012 izrecno sklicevala (konkretno: na točko 5.12. investicijskega programa iz junija 2003). Tožeča stranka tožbenih navedb torej ni gradila na očitkih, da za vsebinsko bistveno spremenjen investicijski program iz junija 2003 ob sklenitvi pogodbe ni vedela, niti se na dokument 2001 v tožbi ni sklicevala. Te navedbe je podala šele v nadaljevanju postopka, ko je prvotne tožbene navedbe spremenila tako, da je navajala, da zaradi vsebinsko bistvenih razlik med dokumentoma do podpisa pogodbe sploh ne bi prišlo, če bi bila seznanjena s programom iz leta 2003. Očitke toženi stranki, da sredstva niso bila porabljena v skladu z razpisom in investicijskim programom, tožeča stranka tudi v pritožbi gradi na dokumentu iz leta 2001 in trdi, da je program iz junija 2003 prejela šele v letu 2008. 8. Natančnega odgovora na vprašanje, kdaj je bila tožeča stranka dejansko seznanjena s programom iz leta 2003, dokazni postopek ni dal, saj je tožena stranka pojasnila, da nima nobenih pisnih dokazov o izročitvi programa tožeči stranki oziroma regionalni razvojni agenciji, ki je projekt tudi sicer spremljala in o njem poročala tožeči stranki (v nadaljevanju RRA). V dokaznem postopku zaslišana priča D. K., direktor RRA, je povedal, da se razlik med programoma ne spomni, prav tako se ni spomnil podrobnosti v zvezi z listino Potrditev dokumentacije za projekt „Ureditev ekološkega parkirišča“ z dne 26. 9. 2003, za katero tožena stranka trdi, da potrjuje prejem tudi spornega investicijskega programa iz junija 2003. Ne glede na to, da pisnih dokazov o načinu izročitve programa iz leta 2003 v spisu ni (takega dokazila pa ni niti za dokument 2001), višje sodišče zaključuje, da ni mogoče slediti pritožbenim navedbam iz razlogov, navedenih v nadaljevanju.

9. Že v razpisu za sofinanciranje projektov za leti 2002 in 2003 je bilo določeno, da je bilo potrebno vso zahtevano dokumentacijo za vse faze razpisa dostavljati regionalni razvojni agenciji, ki jo potrdi in dostavi na naslov Javnega sklada RS za regionalni razvoj in ohranjanje posebnosti slovenskega podeželja. Dokazni postopek ni potrdil navedb tožeče stranke, da ni bila seznanjena s programom iz junija 2003, saj je priča D. K. potrdil, da je investicijski program „videl in obravnaval, saj je bilo to osnova za karkoli“, kolikor se je spomnil, pa ga je moral potrditi celo občinski svet. Kako je potekala komunikacija med RRA in tožečo stranko, ni stvar tožene stranke. RRA je bila tista, ki je na strani tožeče stranke projekt spremljala in nadzorovala, njej pa je bilo potrebno dostaviti v pregled in potrditev vso dokumentacijo. Z izročitvijo zahtevane dokumentacije RRA je tožena stranka svoje pogodbene dolžnosti v tem delu izpolnila. Kdaj in kako (če sploh) je RRA tožečo stranko seznanila s prejetimi listinami, pa za odločitev ne more biti relevantno.

10. Višje sodišče pa opozarja še na sledeče: že iz dokumenta 2001 izhaja, da je potrebno izdelati še investicijski program, lokacijsko in gradbeno dokumentacijo ter pridobiti vsa potrebna soglasja in gradbeno dovoljenje. Navedeno pomeni, da je že sam dokument 2001 predvideval, da se bo investicijski program šele izdelal; glede na to, da je tožeča stranka ta dokument sprejela kot listino, ki ustreza razpisnim pogojem, je s tem pristala tudi na možnost naknadnega dopolnjevanja že predložene dokumentacije. Nenazadnje pa tudi iz zadnjega odstavka 5. člena pogodbe izhaja, da je datum 15. 10. 2003 skrajni rok za posredovanje dokumentacije za črpanje sredstev v letu 2003, kar pomeni, da je že sama pogodba dopuščala možnost, da se dokumentacija tožeči stranki posreduje šele po sklenitvi pogodbe. V takem primeru, ko je torej že pogodbeno predvideno in dopuščeno posredovanje (dodatne) dokumentacije še po sklenitvi pogodbe, je tožeča stranka tista, ki nosi riziko, da bo naknadno predložena dokumentacija drugačna od tiste, s katero je razpolagala ob sklenitvi pogodbe. Povedano drugače: s tem, ko je tožeča stranka pristala na takšno pogodbeno določilo, je sprejela tveganje naknadnega spreminjanja že predloženih dokumentov. Čim pa je temu tako, se v tem postopku ne more sklicevati na to, da ob sklenitvi pogodbe z investicijskim programom 2003 ni bila seznanjena, še manj, da pogodbe na njegovi podlagi ne bi sklenila.

11. Glede pritožničinega sklicevanja na napake volje (zmoto; prim. 46. člen OZ), češ da ni vedela za investicijski program 2003 oziroma pogodbe na podlagi tega programa ne bi sklenila, višje sodišče ugotavlja, da s temi navedbami ne more uspeti. Sankcije za morebitno napako volje (izpodbojnost, prim. 94. člen OZ) tožeča stranka ni uveljavljala ne v obliki ustreznega (oblikovalnega) zahtevka niti v za to določenih prekluzivnih rokih. Že sodišče prve stopnje pravilno ugotavlja, da tožeča stranka ni pojasnila, kdaj je ugotovila, da investicija ni bila izvedena po programu. Posplošena tožbena navajanja, da je bilo „z ogledom ugotovljeno, potrjeno pa s pregledom najpomembnejših dogodkov v obdobju 2003 – 2006“, ki naj bi ga tožeča stranka opravila oziroma, da je „Notranje revizijska služba tožeče stranke izvajala revizijo in jo tudi končala ter podala poročilo, nepravilnosti ugotovljene v tem poročilu pa so bile osnova, da se je tožeča stranka odločila za vložitev tožbe“, ne dajejo odgovora na vprašanje, kdaj naj bi bile zatrjevane nepravilnosti ugotovljene, še zlasti, ker tožeča stranka ne v postopku na prvi stopnji ne v pritožbi ni izpodbijala navedb o kvantitativnem in kvalitativnem prevzemu del. Neizpodbita je ostala tudi ugotovitev, da nadzor, kakršnega je tožeča stranka sama predvidela v razpisni dokumentaciji, ni ugotovil nobenih nepravilnosti.

12. Upravičenje tožeče stranke do enostranske prekinitve pogodbenega razmerja ter vrnitvega zahtevka iz krivdnih razlogov na strani tožene stranke je bilo pogodbeno urejeno v 8. členu pogodbe (višje sodišče na tem mestu ponovno opozarja, da navedeni člen govori o „investicijskem programu“, tak naziv pa je imel le investicijski program iz junija 2003, ne pa tudi dokument iz decembra 2001. To dodatno kaže na to, da je bila tožeča stranka ob sklenitvi pogodbe seznanjena s spornim investicijskim programom iz leta 2003). Takšno pravno posledico sta pogodbeni stranki predvideli za primer, da se ugotovi, da niso bili izpolnjeni vsi elementi, navedeni v investicijskem programu oziroma da so bila sredstva nenamensko porabljena. Očitki tožeče stranke, da investicija ni bila izvedena v skladu s pogodbo in investicijskim programom, ker je bila spremenjena lokacija parkirišč in število parkirnih mest, poleg tega pa ni bilo urejeno novo parkirišče, pač pa naj bi tožena stranka le preplastila staro, ki tudi sicer ni ekološko urejeno, niso z ničemer dokazno podprti. Tožeča stranka se je v zvezi s tem sklicevala na ugotovitve Notranje revizijske službe in njeno poročilo, ki pa ga v postopku ni predložila (poleg tega, da niti ni jasno, kdaj in kdo je opravil nadzor), zaradi česar zatrjevanih nepravilnosti zgolj na podlagi navedb ni mogoče uvrstiti v okvir s pogodbo predvidenih primerov, ki so tožeči stranki dajali upravičenje, da od pogodbe odstopi. Če je namreč tožeča stranka uveljavljala ugovor neizpolnitve oziroma nepravilne izpolnitve, bi to morala tudi dokazati, pa ne s predlaganim izvedencem, ki bi šele ugotovil nenamensko uporabo sredstev, pač pa tako, da bi predložila poročilo Notranje revizije, ki naj bi zatrjevane nepravilnosti ugotovilo. Šele v tem primeru bi sodišče z angažiranjem izvedenca strokovno preverilo zatrjevane napake oziroma kršitve, ki bi tožeči stranki dajale odstopno upravičenje.

13. Za ugotovitev zatrjevanih nepravilnosti je neprimeren tudi dokazni predlog z zaslišanjem vodje Notranje revizijske službe. Listina je najzanesljivejše in najučinkovitejše dokazno sredstvo, za razliko od prič, ki so lahko nezanesljiv spoznavni vir, še zlasti, če gre za oddaljene dogodke. Dokaz z zaslišanjem prič tudi sicer ni namenjen temu, da se navedejo (nova) dejstva, pač pa samo temu, da se ugotovi resničnost dejstev, ki sta jih stranki že zatrjevali. Zaradi tega je sodišče prve stopnje dokazni predlog za zaslišanje priče D. T. pravilno zavrnilo, pritožbena navajanja, da bi predlagana priča natančno obrazložila, kdaj je bil ogled spornega objekta opravljen in katere konkretne napake so bile ob tem ugotovljene, pa so še vedno zgolj na ravni pavšalnega zatrjevanja, ki dokaznega predloga ne opravičujejo. Višje sodišče na tem mestu ponovno poudarja, da je prevzem opravljenih del opravil za to pooblaščen organ, tožeča stranka pa je tudi sicer imela vse možnosti za nadzor in je spremljanje projekta ter nadzor tudi opravljala. Kot je bilo že pojasnjeno, nadzor ni ugotovil nikakršnih nepravilnosti, še najmanj take, kakršne v tem postopku zatrjuje tožeča stranka, zato je mogoče pritrditi zaključku izpodbijane sodbe, da v kolikor nadzor tožeče stranke ni bil opravljen tako, kot ga je tožeča stranka sama predvidela, to ne more iti v škodo tožene stranke. Nenazadnje gre v vseh primerih zatrjevanih napak (sprememba lokacije parkirišča in števila parkirnih mest, preplastitev starega parkirišča namesto izgradnja novega, neekološka ureditev parkirišča) za očitne napake (633. člen OZ v zvezi s 660. členom OZ), ki bi jih moral nadzor tožeče stranke pri pregledu in prevzemu del ugotoviti in ustrezno grajati, kar pa se ni zgodilo. Sodelovalna dolžnost tožeče stranke je bila s pogodbo izrecno predvidena; nenazadnje tudi zato, da se zagotovi spoštovanje pogodbenih določil ter izvajanje pogodbe v skladu z načelom vestnosti in poštenja. Tožeča stranka je dela kvantitativno in kvalitativno prevzela brez pripomb, šele neugotovljenega dne pa naj bi ugotovila take napake, da je zaradi njih več let po prevzemu vložila predmetno tožbo. Pritožbena navajanja, da vseh svojih sofinanciranih projektov ne more neposredno nadzirati, pravno niso upoštevna, v konkretnem primeru pa tudi sicer ne gre za to, da nadzor ne bil opravljen, pač pa za to, da nadzor niti med izvajanjem del niti ob prevzemu ni ugotovil nobenih nepravilnosti, še najmanj take, kakršne zatrjuje v tem postopku tožeča stranka.

14. Ne da bi presojalo ostale pritožbene navedbe, ki za odločitev niso odločilnega pomena (prvi odstavek 360. člena ZPP), je višje sodišče zavrnilo pritožbo in potrdilo izpodbijano sodbo (353. člena ZPP). Ta je namreč pravilna. Konkretno uveljavljeni pritožbeni razlogi niso utemeljeni, niso pa podani niti razlogi, na katere višje sodišče pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP).

15. Izrek o pritožbenih stroških tožeče stranke temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP. Ker tožeča stranka s pritožbo ni uspela, sama nosi pritožbene stroške. Izrek o stroških pritožbenega postopka tožene stranke temelji na prvem odstavka 155. člena ZPP. Pri odločanju o tem, kateri stroški naj se stranki povrnejo, sodišče upošteva samo tiste stroške, ki so bili za pravdo potrebni. Stranki se torej povrnejo le potrebni, ne pa vsi stroški, pri čemer so potrebni stroški tisti, ki so pripomogli k odločitvi sodišča. Ker v primeru stroškov odgovora na pritožbo, ki ga je vložila tožena stranka, ne gre za takšne stroške, je le-te dolžna nositi sama.