Jedro

Nosilni del določbe 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPPje prvi del, po katerem gre za absolutno bistveno kršitev tedaj, če so pomanjkljivosti sodbe take, da je ni mogoče preizkusiti (ugotoviti, ali ima upoštevne pomanjkljivosti ali ne). Če ima sodba sicer pomanjkljive razloge, ki pa vendarle omogočajo njen preizkus, ne gre za postopkovno kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

Postopkovna kršitev iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP je podana, če je o odločilnih dejstvih nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin, zapisnikov o izvedbi dokazov ali prepisov zvočnih posnetkov, in med samimi temi listinami, zapisniki oziroma prepisi. Revidentka takega nasprotja ne uspe prikazati. Dejansko se ne strinja zgolj z dokazno presojo sodišča, napravljeno na podlagi listinske dokumentacije.

Izrek

I. Revizija se zavrne.

II. Tožeča stranka je dolžna povrniti toženi stranki njene stroške odgovora na revizijo v višini 1.956,56 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti.

Obrazložitev

**Dosedanji potek postopka**

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek za vrnitev zneska, ki je bil izplačan toženi stranki na podlagi Zakona o spodbujanju skladnega regionalnega razvoja (Uradni list RS, št. 60/99 in nasl., ZSRR).

2. Sodišče druge stopnje je pritožbo tožeče stranke zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo.

3. Tožeča stranka z revizijo napada sodbo sodišča druge stopnje, pri čemer uveljavlja razloge bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Vrhovnemu sodišču predlaga, da "napadeni sodbi razveljavi in vrne v ponovno sojenje oziroma spremeni izpodbijano sodbo tako, da ugodi tožbenemu zahtevku."

4. Tožena stranka je odgovorila na revizijo in predlagala njeno zavrnitev.

**Relevantno dejansko stanje**

5. Tožena stranka je uspela na razpisu za sofinanciranje projektov regionalne infrastrukture za leti 2002 in 2003 (Uradni list RS, Uradne objave, št. 98/99 z dne 7. 12. 2001). Za ureditev ekološkega parkirišča je prejela tedanjih 70,000.000,00 SIT (sedanjih 292.104,82 EUR). Sredstva so ji bila po sklenitvi pogodbe s tožečo stranko, ki jo je zastopal Javni sklad RS za regionalni razvoj in ohranjanje poseljenosti Slovenskega podeželja, št. ... z dne 1. 10. 2003, izplačana 21. 11. 2003. V 5. členu pogodbe je bilo določeno, da je črpanje sredstev možno le na podlagi poročila o opravljenih delih in potrjenih situacijah o opravljenih delih, v drugem odstavku 8. člena, da lahko naročnik (tožeča stranka) razdre pogodbo, "če ugotovi, da niso bili izpolnjeni vsi elementi, navedeni v investicijskem programu, oziroma so bila sredstva porabljena nenamensko", v 9. členu pa, da lahko naročnik zahteva takojšnje vračilo dodeljenih sredstev, če se (med drugim) uporabijo nenamensko.

6. V razpisu za sofinanciranje projektov regionalne infrastrukture je bilo določeno, da je prijavitelj in nosilka projekta regionalna razvojna agencija (v konkretnem primeru A., d. o. o.). Tej je tožena stranka poslala dva različna investicijska projekta, najprej "dokument identifikacije investicijskega projekta za ureditev ekološkega parkirišča iz decembra 2001 (v nadaljevanju dokument 2001) in v letu 2003 še "investicijski program ekološko parkirišče" (v nadaljevanju investicijski program 2003).

7. Tožeča stranka je v letu 2008 ugotovila, da sredstva niso bila porabljena v skladu s pogodbo oziroma v skladu z investicijskim programom in je zato izjavila, da pogodbo razdira.

**Nosilni razlogi drugostopenjske sodbe**

8. Sodišče druge stopnje je zavzelo stališče, da "ni stvar tožene stranke", kako je potekala komunikacija med A., d. o. o. in tožečo stranko, ker naj bi bila A. tista, "ki je na strani tožeče stranke projekt spremljala in nadzorovala" in prav njej "je bilo potrebno dostaviti v pregled in potrditev vso dokumentacijo." Tej pa je bila vsa dokumentacija tudi poslana. Pritožbeno sodišče je še dodalo, da že iz "dokumenta 2001 izhaja, da je potrebno izdelati še investicijski program, lokacijsko in gradbeno dokumentacijo ter pridobiti vsa potrebna soglasja in gradbeno dovoljenje." Ker je tožeča stranka dokument 2001 "sprejela kot listino, ki ustreza razpisnim pogojem, je s tem pristala tudi na možnost naknadnega dopolnjevanja že predložene dokumentacije." Tožeča stranka naj bi tako prevzela tveganje naknadnega spreminjanja že predloženih dokumentov.

9. Drugostopenjsko sodišče je tudi ugotovilo, da "očitki tožeče stranke, da investicija ni bila izvedena v skladu s pogodbo in investicijskim programom, ker je bila spremenjena lokacija parkirišč in število parkirnih mest, poleg tega pa ni bilo urejeno novo parkirišče, pač pa naj bi tožena stranka le preplastila staro, ki tudi sicer ni ekološko urejeno, niso z ničemer dokazno podprti." **Revizijske navedbe**

10. Revidentka v obsežni reviziji pogosto ponavlja dejanske trditve, postavljene že v postopku na prvi stopnji, ali nasprotuje dejanskih ugotovitvam sodišč nižjih stopenj. Ker po določbi tretjega odstavka 370. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, so v nadaljevanju navedene le tiste bistvene trditve revidentke, ki zadevajo uporabo materialnega prava ali upoštevne bistvene kršitve določb pravdnega postopka (1. in 2. točka prvega odstavka 370. člena ZPP).

11. Revidentka najprej uveljavlja absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka in "sicer v skladu s 1. točko prvega odstavka 370. člena ZPP v povezavi s 14. in 15. točko drugega odstavka 339. člena ZPP". Revidentka poudarja, da je bil ključni dokument za odločitev Vlade RS za odobritev sofinanciranja dokument 2001, medtem ko investicijskega programa 2003, po katerem se je gradnja izvajala, ni opredeljenega med dokumenti, predvidenimi s sklepom Vlade RS, s katerim je bilo odobreno sofinanciranje. Revidentka trdi, da po veljavni zakonski ureditvi že odobrenega investicijskega programa ni bilo mogoče bistveno spreminjati. Pritožbeno sodišče naj bi napačno razlagalo določbo 5. člena pogodbe, ki sta jo sklenili pravdni stranki, saj ta naj ne bi dovoljevala spremembe investicijskega programa.

12. Revidentka graja zavrnitev njenega dokaznega predloga za zaslišanje B.B., ki naj bi "podrobneje pojasnila ugotovitve" Notranje revizijske službe, ki je na kraju samem ugotovila, da investicija ni bila izvršena v roku in po programu. Graja tudi postopanje pritožbenega sodišča, ki naj ne bi presojalo vseh njenih pritožbenih navedb, med drugim naj ne bi presodilo razlik med investicijskim dokumentom 2001 in investicijskim programom 2003. **Razlogi za zavrnitev revizije**

13. Revidentka utemeljuje očitano kršitev 14. in 15. točke drugega odstavka ZPP s tem, "ker sodba ne navaja vseh razlogov o odločilnih dejstvih ali pa so ti razlogi nejasni in med sabo v nasprotju, prav tako pa obstaja nasprotje med tem, kar navaja sodba v razlogih in med samimi listinami v postopku." Revidentka pri tem selektivno povzema dele besedila 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

14. Po določbi 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP je bistvena kršitev določb pravdnega postopka vselej podana, če ima sodba pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne more preizkusiti, zlasti pa, če je izrek sodbe nerazumljiv, če nasprotuje samemu sebi ali razlogom sodbe ali če sodba sploh nima razlogov ali v njej niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih ali so ti razlogi nejasni ali med seboj v nasprotju. Nosilni del določbe je prvi del, po katerem gre za absolutno bistveno kršitev tedaj, če so pomanjkljivosti sodbe take, da je ni mogoče preizkusiti (ugotoviti, ali ima upoštevne pomanjkljivosti ali ne). Če ima sodba sicer pomanjkljive razloge, ki pa vendarle omogočajo njen preizkus, ne gre za postopkovno kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Če je mogoče ugotoviti, v čem je napaka sodbe, potem gre lahko za kakšen drug upošteven revizijski razlog (kršitev pravil postopka ali materialnega prava). Revidentka ne pojasni neposredno, katerega dela sodbe (izpodbijane ali prvostopenjske) ni mogoče preizkusiti. Na ta način ni mogoče uspešno utemeljevati postopkovne kršitve iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

15. Postopkovna kršitev iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP je podana, če je o odločilnih dejstvih nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin, zapisnikov o izvedbi dokazov ali prepisov zvočnih posnetkov, in med samimi temi listinami, zapisniki oziroma prepisi. Revidentka takega nasprotja ne uspe prikazati. Dejansko se ne strinja zgolj z dokazno presojo sodišča, napravljeno na podlagi listinske dokumentacije.

16. Revidentka ne pojasni prepričljivo, zakaj bi bilo treba zaslišati pričo B. B., ki naj bi podrobneje pojasnila ugotovitve Notranje revizijske službe. Tak predlog bi bil smiseln šele tedaj, če bi najprej ponudila dokaze, npr. zapisnik o nadzoru, ki bi izkazoval "glavne" ugotovitve Notranje revizijske službe in šele, če bi jim tožena stranka oporekala ali bi bile ugotovitve nejasne, bi bilo smiselno zaslišati pričo, da "podrobneje" pojasni, kar bi se pokazalo kot sporno ali nejasno. Kar neposredno zasliševati pričo o podrobnostih iz ugotovitev Notranje revizijske službe pa ni smiselno. Ponujeni dokaz je bil zato pravilno zavrnjen.

17. Iz revizije je mogoče razbrati, da revidentka uveljavlja kot sporno ugotovitev, "kateri dokument je bil ključen za odobritev sofinanciranja, ali dokument DIP iz leta 2001 ali njegova sprememba iz leta 2003." Da je Vlada RS odločala o odobritvi sofinanciranja na podlagi dokumenta 2001, ni za nikogar sporno. Sporno je lahko le, kateri dokument je bil podlaga za sklenitev pogodbe, ki sta jo sklenili pravdni stranki. Vendar pa revizija tega vprašanja ne načenja. Sodišče druge stopnje je v 10. točki obrazložitve izpodbijane sodbe pravilno ugotovilo, da je že sam "dokument DIP iz leta 2001", kot ga sicer imenuje revidentka, predvideval, da je treba izdelati še investicijski program, lokacijsko in gradbeno dokumentacijo ter pridobiti vsa potrebna soglasja in gradbeno dovoljenje. Pri izdelavi investicijskega programa torej ni šlo za spremembo dokumenta 2001, pač pa za izdelavo investicijskega programa, napovedanega z dokumentom 2001. Pogodba, ki sta jo sklenili pravdni stranki, omenja investicijski program (drugi odstavek 8. člena) in ne dokumenta 2001. Ker je pogodba tista, ki zavezuje pogodbeni stranki, je odločilno, kakšne zaveze je pogodba nalagala pogodbenima strankama in ne, kakšna dokumentacija je bila podlaga za odločanje Vlade RS o dodeljevanju sredstev.

18. Za odločanje o tožbenem zahtevku bi lahko bilo odločilno vprašanje, ali je investicijski program 2003 pomenil le konkretizacijo dokumenta 2001 in ni bistveno spreminjal njegovih nosilnih elementov, ki so bili podlaga za odločitev Vlade RS, ali pa je pomenil bistveno spremembo dokumenta 2001. Če se je investicijski program 2003 bistveno odmaknil od dokumenta 2001, kot je sicer ves čas zatrjevala tožeča stranka, potem takega rizika ne bi bilo mogoče naprtiti tožeči stranki, kot meni drugostopenjsko sodišče. Vendar pa je vse odvisno od tega, kako je bila investicija dejansko izvedena. Prav tega pa tožeči stranki ni uspelo dokazati. Zato je bil tožbeni zahtevek pravilno zavrnjen.

19. Po povedanem se je izkazalo, da niso podani razlogi, ki jih uveljavlja revizija in jo je bilo zato treba zavrniti (378. člen ZPP).

**O stroških postopka**

20. Izrek o revizijskih pravdnih stroških temelji na določbi prvega odstavka 165. člena in prvega odstavka 154. člena ZPP.