Jedro

Tožeča stranka zmotno meni, da je opravljanje konkurenčne dejavnosti delavca po prenehanju delovnega razmerja že samo po sebi prepovedano oziroma predstavlja nedopustno škodljivo ravnanje. V nasprotju s prepovedjo opravljanja konkurenčne dejavnosti delavca med trajanjem delovnega razmerja, ki je prepovedana že po samem zakonu (37. člen ZDR), se opravljanje konkurenčne dejavnosti po prenehanju delovnega razmerja delavcu lahko prepove le s pisnim dogovorom (pogodbo) med delavcem in delodajalcem.

Možnost sklenitve dogovora o prenehanju veljavnosti konkurenčne klavzule jasno izhaja že iz določbe prvega odstavka 40. člena ZDR, po kateri se delodajalec in delavec lahko sporazumno dogovorita o prenehanju veljavnosti konkurenčne klavzule. Zakonska zahteva po oblični sklenitvi konkurenčne klavzule je namenjena zaščiti delavca, kot šibkejše pogodbene stranke, ki s sklenitvijo konkurenčne klavzule prevzame določeno obveznost v svoje breme in v korist delodajalca. S sklenitvijo dogovora o prenehanju prevzete obveznosti pa potreba po zaščiti preneha. Zakon ne določa posebnih pravil glede tega, kakšen mora biti ta dogovor in tudi ne omogoča razlage, po kateri bi prenehanje veljavnosti konkurenčne klavzule veljalo le v primeru izrecnega in povsem jasnega zapisa, da dogovorjena konkurenčna klavzula preneha veljati. Zato je možna sklenitev tovrstnega dogovora tudi s splošno določbo, kot jo vsebuje sporazum z dne 31. 5. 2005, v kolikor bi volja strank ob sklenitvi tega sporazuma zajemala tudi sklenitev takšnega dogovora.

Izrek

I. Revizija se zavrne.

II. Tožeča stranka mora v 15 dneh od vročitve te sodbe povrniti toženi stranki njene stroške odgovora na revizijo v znesku 428,37 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti, določenega v tej točki izreka, do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je ugodilo zahtevku tožeče stranke, da ji mora toženec iz naslova pogodbene kazni zaradi kršitve konkurenčne klavzule plačati znesek 10.837,44 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 30. 7. 2005 dalje do plačila, zahtevek za plačilo zakonskih zamudnih obresti pred tem datumom pa je zavrnilo.

2. Sodišče druge stopnje je pritožbi toženca ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je zahtevek tožeče stranke v celoti zavrnilo.

3. Tožeča stranka je vložila predlog za dopustitev revizije, ki mu je Vrhovno sodišče s sklepom VIII DoR 20/2016 z dne 6. 4. 2016 ugodilo in revizijo dopustilo glede vprašanja, ali splošna klavzula iz sporazuma o razveljavitvi pogodbe o zaposlitvi o tem, da so medsebojno izpolnjene vse obveznosti iz delovnega razmerja in da ni odprtih zadev na strani delodajalca niti na strani delavca, v okoliščinah konkretnega primera velja tudi za konkurenčno klavzulo, dogovorjeno s pogodbo o zaposlitvi za čas po prenehanju delovnega razmerja.

4. Zoper pravnomočno odločbo sodišča druge stopnje je tožena stranka vložila revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb pravdnega postopka. Navaja, da se stranki s klavzulo o medsebojni izpolnitvi obveznosti lahko odpovesta le zapadlim in znanim zahtevkom, ne pa tudi bodočim negotovim zahtevkom, kot je zahtevek za plačilo pogodbene kazni zaradi kršitve konkurenčne klavzule. Odpoved delodajalca svojim pravicam v primeru sklenitve sporazuma bi morala biti jasna, izrecna in nedvoumna. Tožeča stranka naj se ne bi mogla veljavno odpovedati reparaciji povzročene škode v obliki pogodbene kazni. Prav tako naj se ne bi mogla odpovedati pogodbeni kazni, še preden je nastala podlaga za njeno uveljavljanje - kršitev konkurenčne klavzule toženca. V času podpisa sporazuma, tožeča stranka ni vedela, da toženec krši konkurenčno klavzulo, zato naj se ne bi mogla veljavno odpovedati zahtevku, za katerega ni vedela, da ga ima. Uveljavlja tudi bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (1) (v nadaljevanju ZPP).

5. Toženec je vložil odgovor na revizijo in predlagal njeno zavrnitev in povrnitev stroškov revizijskega postopka.

6. Na podlagi drugega odstavka 371. člena ZPP sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu in glede tistih konkretnih pravnih vprašanj, glede katerih je bila revizija dopuščena. Zato revizijsko sodišče ni presojalo revizijskih navedb v zvezi z zatrjevano bistveno kršitvijo določb pravdnega postopka, saj glede tega revizija ni bila dopuščena.

7. Revizija ni utemeljena.

8. Iz ugotovljenega dejanskega stanja izhaja, da je toženec dne 29. 7. 2003 s tožečo stranko sklenil pogodbo o zaposlitvi za delovno mesto direktorja. Ta pogodba je v prvem odstavku 14. člena določala, da toženec 24 mesecev od prenehanja pogodbe o zaposlitvi ne sme opravljati dejavnosti, ustanoviti družbe, skleniti delovnega razmerja ali na drug način izkoristiti poslovnih znanj in zvez, ki jih je pridobil v družbi, če bi s tem konkuriral ali škodil interesom družbe. V drugem odstavku 14. člena je določala, da je toženec v primeru kršitve te prepovedi družbi dolžan plačati pogodbeno kazen v višini 6-kratnika njegove povprečne plače za zadnji dve leti, v tretjem pa, da bo v primeru uveljavitve konkurenčne klavzule po prenehanju pogodbe o zaposlitvi po predhodnem členu (2), tožeča stranka tožniku ves čas spoštovanja prepovedi, izplačevala nadomestilo v višini 1/3 mesečne plače v zadnjih treh mesecih pred prenehanjem pogodbe o zaposlitvi. Stranki sta dne 31. 5. 2005 sklenili sporazum o prenehanju delovnega razmerja (naslovljen kot sporazum o razveljavitvi delovnega razmerja), kjer sta v tretjem odstavku 1. člena določili, da „s tem sporazumom obe stranki ugotavljata, da so medsebojno izpolnjene vse obveznosti iz naslova delovnega razmerja in da ni odprtih zadev na strani delodajalca niti na strani delavca.“

9. Prvi odstavek 38. člena Zakona o delovnih razmerjih (3) (v nadaljevanju ZDR) določa, da če delavec pri svojem delu ali v zvezi z delom pridobiva tehnična, proizvodna ali poslovna znanja in poslovne zveze, lahko delavec in delodajalec v pogodbi o zaposlitvi dogovorita prepoved opravljanja konkurenčne dejavnosti po prenehanju delovnega razmerja (v nadaljnjem besedilu: konkurenčna klavzula). Na podlagi prvega odstavka 40. člena ZDR se delodajalec in delavec lahko sporazumno dogovorita o prenehanju veljavnosti konkurenčne klavzule.

10. Sporazum o prenehanju delovnega razmerja z dne 31. 5. 2005 predstavlja dvostransko pogodbo. Toženec zatrjuje, da sta se stranki z določbo sporazuma, da so medsebojno izpolnjene vse obveznosti iz naslova delovnega razmerja in da ni odprtih zadev na strani delodajalca niti na strani delavca, dogovorili tudi o prenehanju veljavnosti konkurenčne klavzule. Tožeča stranka nasprotno trdi, da sta se stranki s sporazumom dogovorili le o prenehanju delovnega razmerja, ne pa tudi o prenehanju veljavnosti konkurenčne klavzule.

11. Revizijsko sodišče uvodoma ugotavlja, da tožeča stranka zmotno meni, da je opravljanje konkurenčne dejavnosti delavca po prenehanju delovnega razmerja že samo po sebi prepovedano oziroma predstavlja nedopustno škodljivo ravnanje. V nasprotju s prepovedjo opravljanja konkurenčne dejavnosti delavca med trajanjem delovnega razmerja, ki je prepovedana že po samem zakonu (37. člen ZDR), se opravljanje konkurenčne dejavnosti po prenehanju delovnega razmerja delavcu lahko prepove le s pisnim dogovorom (pogodbo) med delavcem in delodajalcem. Vsakemu posamezniku je namreč že z Ustavo Republike Slovenije (v nadaljevanju URS) zagotovljena svoboda dela (drugi odstavek 49. člena URS) in svoboda gospodarske pobude (tretji odstavek 74. člena URS). S prenehanjem delovnega razmerja delavec tako ni več dolžan ščititi interesov delodajalca in praviloma sme opravljati kakršnokoli dejavnost, izkoriščati svoje znanje, izkušnje in poslovne zveze, pa čeprav jih je pridobil pri delu za delodajalca. To ne velja le v primeru, ko se delavec in delodajalec s pogodbo dogovorita drugače, v obliki sklenitve konkurenčne klavzule, katere osnovni namen je zaščititi delodajalca pred dejanji nelojalne konkurence (tretji odstavek 74. člena URS).

12. Pri sporazumu o prenehanju veljavnosti konkurenčne klavzule ne gre za odpoved neki bodoči terjatvi ali pa odpoved bodoči škodi, kot zmotno meni tožeča stranka. S sporazumom o prenehanju veljavnosti konkurenčne klavzule obveznost delavca vzdržati se konkurenčnih ravnanj po prenehanju delovnega razmerja preneha. Ker odpade pogodbena prepoved opravljanja konkurenčne dejavnosti po prenehanju delovnega razmerja, odpade tudi pravna podlaga za potencialne bodoče zahtevke za plačilo plačilo pogodbene kazni v primeru kršitve konkurenčne klavzule ali za plačilo nadomestila za spoštovanje konkurenčne klavzule. Zato s prenehanjem veljavnosti konkurenčne klavzule, opravljanje konkurenčne dejavnosti delavca po prenehanju delovnega razmerja samo po sebi ne pomeni kršitve prisilnih predpisov niti kršitve pogodbenih obveznosti. Pa tudi sicer tožeča stranka zmotno meni, da se delodajalec v nobenem primeru ne more pravno veljavno odpovedati bodočim in negotovim zahtevkom.

13. Prav tako ni mogoče enačiti pojmov odškodnine in pogodbene kazni, saj gre za dva različna instituta, ki izvirata iz različnih pravnih temeljev. Na podlagi 253. člena OZ ima upnik namreč pravico zahtevati pogodbeno kazen, tudi če presega škodo, ki mu je nastala, in celo če ta sploh ni nastala (4). Pogodbena kazen torej ni enaka odškodnini.

14. Možnost sklenitve dogovora o prenehanju veljavnosti konkurenčne klavzule jasno izhaja že iz določbe prvega odstavka 40. člena ZDR, po kateri se delodajalec in delavec lahko sporazumno dogovorita o prenehanju veljavnosti konkurenčne klavzule. Zakonska zahteva po oblični sklenitvi konkurenčne klavzule je namenjena zaščiti delavca, kot šibkejše pogodbene stranke, ki s sklenitvijo konkurenčne klavzule prevzame določeno obveznost v svoje breme in v korist delodajalca. S sklenitvijo dogovora o prenehanju prevzete obveznosti pa potreba po zaščiti preneha. Zakon ne določa posebnih pravil glede tega, kakšen mora biti ta dogovor in tudi ne omogoča razlage, po kateri bi prenehanje veljavnosti konkurenčne klavzule veljalo le v primeru izrecnega in povsem jasnega zapisa, da dogovorjena konkurenčna klavzula preneha veljati. Zato je možna sklenitev tovrstnega dogovora tudi s splošno določbo, kot jo vsebuje sporazum z dne 31. 5. 2005, v kolikor bi volja strank ob sklenitvi tega sporazuma zajemala tudi sklenitev takšnega dogovora.

15. Ker je sporazum z dne 31. 5. 2005 pogodba, je pri razlagi njegovih določb na podlagi prvega odstavka 11. člena ZDR (5), treba uporabiti relevantne določbe Obligacijskega zakonika (6) (v nadaljevanju OZ) o razlagi pogodb. Prvi odstavek 82. člena OZ določa, da se določila pogodbe uporabljajo tako, kot se glasijo, drugi odstavek istega člena pa, da se pri razlagi spornih določil ni treba držati dobesednega pomena uporabljenih izrazov, temveč je treba iskati skupen namen pogodbenikov in določilo razumeti tako, kot ustreza načelom obligacijskega prava. Če je bila pogodba sklenjena po vnaprej natisnjeni vsebini ali je bila kako drugače pripravljena in predlagana od ene pogodbene stranke, je treba nejasna pogodbena določila določila razlagati v korist druge stranke (83. člen OZ).

16. Revizijsko sodišče ugotavlja, da sta tako sodišče prve kot sodišče druge stopnje v zvezi z razlago sporazuma uporabili pravilno materialno podlago, vendar pa sta prišli do različnih dejanskih zaključkov. Tako je sodišče prve stopnje ugotovilo, da skupni namen pogodbenih strank ob sklenitvi sporazuma ni bil razveljavitev določbe o konkurenčne klavzule iz pogodbe o zaposlitvi z dne 29. 7. 2003, pač pa zgolj ureditev prenehanja delovnega razmerja. Sodišče druge stopnje je na pritožbo toženca v zvezi s tolmačenjem sporazuma med strankama navedlo (12. točka obrazložitve), da je „sporazum pripravila tožeča stranka, zaradi česar je nelogično, da se v sporazumu zavzema za drugačno interpretacijo besedila, kot ga je sama zapisala“, vendar ta zapis neutemeljeno predpostavlja, da interpretacija, da sporazum zajema tudi prenehanje veljavnosti konkurenčne klavzule, že jasno izhaja iz zapisanega sporazuma, kar ne drži. Vendar je sodišče v nadaljevanju tudi z upoštevanjem položaja obeh strank večjo težo poklonilo izpovedi toženca in ne tožeče stranke. Na ta način je spremenilo dokazno oceno sodišča prve stopnje in presodilo, da sta se stranki s sporazumom dogovorili tudi o prenehanju veljavnosti konkurenčne klavzule. Izvedene dokaze je torej ocenilo drugače kot sodišče prve stopnje, pri čemer je lahko utemeljeno upoštevalo tudi pravilo o dokaznem bremenu in pravilo iz 83. člena OZ (7). Gre za dejanski zaključek, napravljen na pravilnih materialnopravnih izhodiščih, na katerega je revizijsko sodišče vezano (8).

17. Ob ugotovitvi, da sta se stranki s sporazumom z dne 31. 5. 2005 (med drugim) dogovorili o prenehanju veljavnosti konkurenčne klavzule iz pogodbe o zaposlitvi z dne 29. 7. 2003, je sodišče druge stopnje pravilno presodilo, da je zahtevek tožeče stranke za plačilo pogodbene kazni na podlagi te klavzule, neutemeljen.

18. Glede na navedeno in v skladu s 378. členom ZPP je revizijsko sodišče revizijo zavrnilo kot neutemeljeno.

19. Odločitev o stroških temelji na 154. členu ZPP. V skladu z Odvetniško tarifo (9) mora tožeča stranka toženi stranki povrniti stroške odgovora na revizijo v znesku 428,37 EUR.

(1) Ur. l. RS, št. 26/99 in nadaljnji.

(2) Sklicevanje na predhodni člen v tem pogodbenem določilu je nesmiselno, saj ta ureja konkurenčno prepoved med trajanjem delovnega razmerja v smislu 37. člena ZDR.

(3) Ur. l. RS, št. 42/2002 in nadaljnji.

(4) Primerjaj VIII Ips 320/2015 z dne 22. 3. 2016. (5) Glede sklepanja, veljavnosti, prenehanja in drugih vprašanj pogodbe o zaposlitvi se smiselno uporabljajo splošna pravila civilnega prava, če ni s tem ali z drugim zakonom drugače določeno.

(6) Ur. l. RS, št. 83/2001 in nadaljnji.

(7) Sodišče druge stopnje se sicer poimensko ne sklicuje na določbo 83. člena OZ, jo pa vsebinsko povzema.

(8) Sprememba dokaznega zaključka ni bila predmet dovoljene revizije niti vprašanj v predlogu za dopustitev revizije. Zato revizijsko sodišče izpodbijane sodbe v to smer ni moglo in smelo preizkusiti.

(9)

Ur. l. RS, št. 67/03 in nadaljnji.