Jedro

V tretjem odstavku 1. člena sporazuma o razveljavitvi pogodbe o zaposlitvi sta se stranki dogovorili, da so medsebojno izpolnjene vse obveznosti iz delovnega razmerja in da med njima ni odprtih zadev. To pa velja velja tudi za pogodbeno kazen iz naslova konkurenčne klavzule. Po 1. odstavku 40. člena ZDR se lahko delodajalec in delavec sporazumno dogovorita o prenehanju veljavnosti konkurenčne klavzule. Četudi konkurenčna klavzula praviloma postane aktualna šele po prenehanju delovnega razmerja, je sodišče prve stopnje napačno sklepalo, da navedeni jasni vseobsegajoči dogovor, ki je bil sklenjen na sam datum prenehanja delovnega razmerja, ne more zajemati tudi toženčeve obveznosti za plačilo pogodbene kazni zaradi kršitve konkurenčne klavzule v času po prenehanju delovnega razmerja. Zato je pritožbeno sodišče sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu spremenilo tako, da je tožbeni zahtevek za plačilo pogodbene kazni zavrnilo.

Izrek

1. Pritožbi se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu (prvi odstavek I. točke izreka in II. točka izreka) spremeni tako, da se glasi: Zavrne se tožbeni zahtevek, ki se glasi: ''I. Tožena stranka je dolžna v roku 8 dni tožeči stranki plačati znesek 10.837,44 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 30. 7. 2005 dalje do plačila.''

II. Tožeča stranka krije sama svoje stroške postopka pred sodiščem prve stopnje, toženi stranki pa je dolžna povrniti njene stroške 712,50 EUR, v roku 8 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi po izteku roka dalje do plačila.

2. Tožeča stranka krije sama svoje stroške pritožbenega postopka, toženi stranki pa mora v roku 8 dni povrniti stroške pritožbenega postopka v višini 280,00 EUR.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je s sodbo z dne 18. 9. 2015 razsodilo, da je tožena stranka dolžna v roku 8 dni tožeči stranki plačati znesek 10.837,44 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 30. 7. 2005 dalje do plačila (prvi odstavek I. točke izreka). Kar je zahtevala tožeča stranka več (zakonske zamudne obresti pred 30. 7. 2005) je zavrnilo (drugi odstavek I. točke izreka). Odločilo je še, da tožena stranka krije sama svoje stroške postopka, tožeči stranki pa je dolžna v roku 8 dni povrniti stroške postopka v višini 3.767,61 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po izteku tega roka dalje do plačila (II. točka izreka).

2. Zoper ugodilni del sodbe in zoper odločitev o stroških se pravočasno pritožuje toženec (delavec) iz vseh pritožbenih razlogov. Predvsem navaja, da sodišče prve stopnje ni pravilno upoštevalo dejstva, da sta stranki sklenili sporazum o razveljavitvi pogodbe o zaposlitvi, s katerim sta se dogovorili, da ni odprtih zadev na strani delavca in delodajalca. O tem je toženec tudi jasno izpovedal. Odločitev bi morala temeljiti na tem sporazumu. Očitek sodišču prve stopnje je tudi siceršnja napačna uporaba zakonskih in pogodbenih določil v zvezi z uveljavljanjem konkurenčne klavzule. Predlaga spremembo sodbe v zavrnilno oziroma njeno razveljavitev ter vrnitev zadeve v novo sojenje. Priglaša pritožbene stroške.

3. Tožeča stranka v odgovoru na pritožbo obrazloženo predlaga zavrnitev pritožbe. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe v mejah razlogov, ki jih je uveljavljala pritožba, skladno z 2. odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl. - ZPP), pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP ter na pravilno uporabo materialnega prava.

6. Pritožbeno sodišče ni ugotovilo nobenih bistvenih kršitev postopka, ki je bil voden kot gospodarski spor od 2005 do 2015, ko je bila zadeva v predmetnem manjšem delu odstopljena delovnemu sodišču. Pritožnik napačno upoštevanje listinskega dokaza neustrezno opredeljuje kot postopkovno kršitev, utemeljeno pa s tem uveljavlja zmotno ugotovljeno dejansko stanje ter zmotno uporabo materialnega prava. Napačna dokazna ocena, da se določilo 3. odstavka 1. člena sporazuma z dne 31. 5. 2005 ne nanaša na obveznosti iz naslova konkurenčne klavzule, je namreč imela za posledico zmotno uporabo tega določila.

7. Pritožbeno sodišče je v skladu z 2. alinejo 1. odstavka 358. člena ZPP izpodbijano odločitev na seji spremenilo, ker je ugotovilo, da je sodišče prve stopnje zmotno presodilo listine (med katerimi je relevanten predvsem omenjeni sporazum) ter posredno izvedene dokaze (to so zaslišanja, ki so bila vsa izvedena v gospodarskem sporu, torej ne pred sodnico, ki je izdala izpodbijano sodbo(1) ), strankam pa je bila dana možnost obravnavanja teh dokazov v postopku pred sodiščem prve stopnje.

8. Prvi člen sporazuma o razveljavitvi pogodbe o zaposlitvi z dne 31. 5. 2005 se glasi: ''Stranki ugotavljata, da obstaja obojestranski interes, da se pogodba o zaposlitvi, sklenjena 29. 7. 2003, razveljavi (1. odstavek). Razveljavitev velja z dnem 31. 5. 2005 (2. odstavek). S tem sporazumom obe stranki ugotavljata, da so medsebojno izpolnjene vse obveznosti iz naslova delovnega razmerja in da ni odprtih zadev na strani delodajalca niti na strani delavca (3. odstavek)''.

9. V pogodbi o zaposlitvi z dne 29. 7. 2003 je bila v 14. členu dogovorjena konkurenčna klavzula, da toženec 24 mesecev po prenehanju pogodbe o zaposlitvi ne sme opravljati dejavnosti, ustanoviti družbe, skleniti delovnega razmerja ali na drug način izkoristiti poslovnih znanj in zvez, ki jih je pridobil v družbi, če bi s tem konkuriral oziroma škodil interesom družbe. V primeru kršitve je dolžan plačati pogodbeno kazen v višini 6-kratnika njegove povprečne plače za zadnje tri mesece pred prenehanjem delovnega razmerja. Dogovorjeno je bilo tudi toženčevo nadomestilo za primer spoštovanja konkurenčne klavzule ter odstopno upravičenje tožeče stranke, da najkasneje v roku 60 dni od prenehanja delovnega razmerja enostransko s priporočeno pošiljko izjavi, da odstopa od konkurenčne klavzule, s čimer sta obe stranki prosti obveznosti po tem členu.

10. Sodišče prve stopnje pravilno izpostavlja, da 1. odstavek 1. člena sporazuma opredeljuje le način prenehanja pogodbe o zaposlitvi in tako ni ključen za odločitev o pogodbeni kazni iz naslova konkurenčne klavzule. Takrat veljavni Zakon o delovnih razmerjih (Ur. l. RS, št. 42/2002 in nasl. - ZDR) je kot enega izmed načinov prenehanja veljavnosti pogodbe o zaposlitvi v 75. in 79. členu določal sporazumno razveljavitev pogodbe o zaposlitvi. Z novelo zakona iz leta 2007 (Ur. l. RS, št. 103/2007) je bil ta institut preimenovan. Od takrat se ustrezneje imenuje prenehanje pogodbe o zaposlitvi s sporazumom. Prvi odstavek 11. člena ZDR sicer določa, da se glede sklepanja, veljavnosti, prenehanja in drugih vprašanj pogodbe o zaposlitvi smiselno uporabljajo splošna pravila civilnega prava, vendar le, če ni s tem ali z drugim zakonom določeno drugače. Ker pa je ZDR posebej določil načine prenehanja pogodbe o zaposlitvi, četudi jih je imenoval neustrezno, ni mogoče slediti pritožbenemu zavzemanju za upoštevanje razveljavitve pogodbe v civilnopravnem smislu, da torej konkurenčna klavzula iz pogodbe o zaposlitvi že zgolj zaradi načina prenehanja pogodbe ne more učinkovati.

11. Utemeljeno pa se pritožba zavzema za upoštevanje 3. odstavka 1. člena sporazuma, s katerim sta se stranki jasno dogovorili, da so medsebojno izpolnjene vse obveznosti iz delovnega razmerja in da med njima ni odprtih zadev, kar velja tudi za pogodbeno kazen iz naslova konkurenčne klavzule. Po 1. odstavku 40. člena ZDR se lahko delodajalec in delavec sporazumno dogovorita o prenehanju veljavnosti konkurenčne klavzule. Četudi konkurenčna klavzula praviloma postane aktualna šele po prenehanju delovnega razmerja, je sodišče prve stopnje napačno sklepalo, da navedeni jasni vseobsegajoči dogovor, ki je bil sklenjen na sam datum prenehanja delovnega razmerja, ne more zajemati tudi toženčeve obveznosti za plačilo pogodbene kazni zaradi kršitve konkurenčne klavzule v času po prenehanju delovnega razmerja.

12. Sporazum je pripravila tožeča stranka, zato je nelogično, da se v sporu zavzema za drugačno interpretacijo besedila, kot ga je sama zapisala. V zvezi s tem sta bili zaslišani obe stranki, ki pa sporazuma niti nista podpisali hkrati, da bi lahko bilo ob sklepanju govora o vsebini sporazuma. Toženec je izpovedal, da mu je zakoniti zastopnik tožeče stranke že pred tem rekel, da bo uredil, da se razideta tako, da ne bosta imela več nobenih obveznosti eden do drugega, zaradi česar je bil po podpisu sporazuma prepričan, da to tudi drži. Iz izpovedi zakonitega zastopnika tožeče stranke izhaja, da se sporazum ne nanaša na konkurenčno klavzulo. Ker je ob tem delodajalec tudi močnejša stranka delovnega razmerja, izpoved zakonitega zastopnika tožeče stranke ne more imeti večje teže od izpovedi toženca, s katero je ta zgolj potrdil že tako jasno vsebino ključne listine. Navedeno daje podlago za zavrnitev tožbenega zahtevka(2).

13. Zato je pritožbeno sodišče v skladu s 358. členom ZPP pritožbi ugodilo in sodbo v izpodbijanem delu spremenilo tako, da je zavrnilo tudi del tožbenega zahtevka tožeče stranke za plačilo zneska 10.837,44 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 30. 7.2005 dalje do plačila. Ker se je zaradi tega spremenil uspeh strank v pravdi, je pritožbeno sodišče spremenilo tudi odločitev o stroških prvostopenjskega postopka (1. odstavek 154. člena ZPP), upoštevaje Odvetniško tarifo (Ur. l. RS, št. 67/03 in nasl.). Pri tem je upoštevalo, da je okrožno sodišče tožencu zaradi uspeha v gospodarskem sporu (iz naslova nelojalne konkurence za plačilo 389.612,56 EUR s pp) že priznalo 500 točk za odgovor na tožbo, ki je bil vložen le v zvezi s prvotnim zahtevkom, ta pa se je pred razširitvijo nanašal ravno na odstopljeni del zadeve. Sodišče lahko prizna le stroške, ki so bili potrebni za pravdo (1. odstavek 155. člena ZPP), vezano pa je tudi na okvir priglašenih stroškov. Zato se tožencu za pripravljalne vloge, ki se nanašajo tudi na konkurenčno klavzulo, prizna za vlogo z dne 4. 6. 2008 še 100 točk, za vlogo z dne 16. 7. 2008 še 75 točk, za vlogi z dne 23. 10. 2008 in 24. 3. 2009 še po 50 točk, za vlogo z dne 16. 7. 2015 se prizna 375 točk, za zastopanje na naroku 29. 1. 2009 še 100 točk, za zastopanje na narokih 5. 3. 2009, 2. 4. 2009, 19. 1. 2011, 9. 3. 2011, 15. 5. 2011 še po 50 točk, za zastopanje na naroku 17. 6. 2015 in 18. 9. 2015 se prizna po 125 točk, s tem da so stroški za konference s stranko zajeti v priznanih stroških zastopanja in sestave vlog. Materialni stroški znašajo 22,5 točk. Skupnih 1272,5 točk, glede na vrednost točke 0,459 EUR, znaša 584,07 EUR. Skupaj še z 22 % DDV pa mora tožeča stranka, ki krije sama svoje stroške postopka, tožencu povrniti 712,50 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, pri čemer je paricijski rok določen v skladu z 29. členom Zakonom o delovnih in socialnih sodiščih (Ur. l. RS, št. 2/2004 in nasl.).

14. V skladu z 2. odstavkom 165. člena ZPP je pritožbeno sodišče odločilo tudi o pritožbenih stroških. Ker je toženec s pritožbo v celoti uspel, mu mora tožeča stranka, ki krije sama svoje stroške odgovora na pritožbo, povrniti pritožbene stroške, in sicer 500 priglašenih točk za pritožbo, kar z 22 % DDV znaša 280,00 EUR.

(1) Glej: Zobec v Ude et al., Pravdni postopek: zakon s komentarjem, ur. l. RS in GV Založba, Ljubljana 2005-2010, 3. knjiga, str. 468. (2) Pritožbeno sodišče je o podobnem primeru že odločalo v sodbi Pdp 281/2015 z dne 5. 11. 2015.