Jedro

Ustava v 1. odstavku 37. člena zagotavlja tajnost pisem in drugih občil kot posebno obliko (kategorijo) pravice zasebnosti (35. člen Ustave). Pravico je mogoče kršiti ne le v primeru, ko tretja oseba na nek nedovoljen način pride do komunikacijskega sredstva - pisma in se na ta način seznani z njegovo vsebino, temveč tudi, če se vsebina pisma brez dovoljenja javno objavi (v tisku, knjigi ali na drugačen način tako, da postane dostopna javnosti), pa to javnosti ni bilo namenjeno (npr. odprto pismo). Objava pisma načeloma ni dovoljena, če ni dovoljenja prizadete osebe. Prizadeta oseba pa je predvsem pošiljatelj, saj je predvsem on tisti, katerega osebnost se izraža skozi pisano besedo (je pa seveda tudi naslovnik, če se npr. vsebina pisma tiče njegovega zasebnega življenja ali če je njemu namenjeno pismo prišlo v roke drugi osebi). Lastništvo pisma naslovniku ne daje proste razpolage z njim tako, da z vsebino pisma seznani kogarkoli (tako da mu pokaže pismo, pove za njegovo vsebino ipd.). Tudi naslovnika veže pošiljateljeva pravica pisemske tajnosti - toliko bolj, za kolikor bolj osebno pismo gre oziroma kolikor bolj se v pismu razkriva zasebnost pošiljatelja. Če je objava pisma prepovedana, ker pomeni kršitev pravice pisemske tajnosti, to pomeni, da tudi ni dovoljeno povzemanje njegove vsebine. Kršitev pravice pisemske tajnosti namreč ne predstavlja samo citat (dobesedna navedba besed) iz pisem, temveč tudi povzemanje vsebine pisem. Bistvo pravice pisemske tajnosti je vendarle v tajnosti vsebine pisma. Ustava govori o tajnosti pisem in drugih občil (37. člen) - ali povedano širše, vsebine tistega, kar se prenaša z določenim sredstvom komunikacije.

Pravica pisemske tajnosti ni absolutna. Tako kot vse druge pravice je omejena s pravicami drugih in v primerih, ki jih določa ustava (3. odstavek 15. člena Ustave). Z ustavo pa je tudi zagotovljena pravica svobodnega izražanja, ki zajema tudi pravico javnosti do obveščenosti o dogodkih, do katerih ima upravičen interes, vključno s pravico sprejemanja, zbiranja, sporočanja in širjenja vesti, mnenj, obvestil in idej (39. člen Ustave, tako tudi 10. člen EKČP). Iz odločbe Ustavnega sodišča Up-50/99 izhaja, da je pri presoji posega v pravice zasebnosti treba presoditi tudi značilnosti subjekta, v katerega pravice se posega. Tožnika sta kot funkcionarja društva (tožnica kot tajnica in toženec kot predsednik društva) glede delovanja društva nedvomno predstavljala t.i. relativne osebe iz javnega življenja. Pri takih osebah pa je brez privolitve prizadetega dovoljeno opisati zlasti tisto, kar je potrebno za značaj, dejanja in mišljenja teh oseb glede na njihovo javno udejstvovanje. Izhajajoč iz tega je torej dovoljeno opisati tisto, kar se nanaša na delovanje tožnikov kot funkcionarjev društva. Objavlja se torej lahko to, kar se tiče delovanja teh oseb v javnosti, ne pa to, kar se tiče zasebnega ali družinskega življenja. Ponovna presoja objavljenih citatov iz pisem tožnikov v tej luči pokaže, da se tičejo izključno delovanja društev, torej ravno tiste sfere življenja in delovanja tožnikov, ki jima daje značaj relativne osebe iz javnega življenja. Interes javnosti je v obravnavanem primeru treba opredeliti kot interes, da zve, za kaj sta se zavzemali društvi v času po osamosvojitvi Slovenije in začetku njenega vključevanja v evropske integracije - ta dejstva so splošno znana in danes predstavljajo že pretekle dogodke. Nedvomno pa so še sveži in vsem znani dogodki ob vključevanju Slovenije v Evropsko Unijo in tedaj izraženih zahtevah in pogojih. Gre za vprašanja, ki so bila pomembna za Slovenijo, čeprav so bila najbolj aktualna ravno za člane društva. Zato je bila javnost v tistem času zanje nedvomno zainteresirana in ima tudi sedaj pravico v takšnem zgodovinsko - retrospektivnem avtorskem delu, kot je obravnavano, na ustrezen način zvedeti za tovrstno delovanje oziroma aktivnosti. Ker se citati pisem tičejo ravno teh vprašanj in ker gre za pisma funkcionarjev društva, v katerih ne predstavljajo le svojega osebnega pogleda na delovanje in cilje društva, temveč delovanje, ki je bilo tudi sicer navzven zaznavno, pritožbeno sodišče ocenjuje, da z objavo vsebine tega dela pisem, ki se nanašajo na tedaj aktualne dogodke v Sloveniji, ni bila kršena pravica tožnikov do pisemske tajnosti. Način objave (citati z zaznamkom vira oziroma ustreznega dokumenta in ne morda le povzetek vsebine pisem) pa je takšen, kot si ga je avtorica knjižnega dela zamislila pri podajanju posameznih dogodkov v celotnem avtorskem delu.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi in se sodba prve stopnje premeni spremeni tako, da se zavrne preostali del tožbenega zahtevka, ki se glasi: "1. Tožena stranka je dolžna iz pravnega prometa oziroma trgovskih tokov odstraniti publikacijo z naslovom "Iskalci grala - poskus oživljanja nemške manjšine v Sloveniji" avtorice A.A., ki vsebuje zasebna pisma tožnikov, to je na strani 95, 255 in 256 publikacije objavljeno vsebino zasebnega pisma prve tožnice H.I.J. in E.K. z dne 6.2.1998 ter na strani 295 publikacije objavljeno vsebino zasebnega pisma drugega tožnika D.L.K. z dne 23.4.2002. 2. Toženi stranki se prepoveduje izdajanje, prodaja in distribucija publikacije z naslovom "Iskalci grala - poskus oživljanja nemške manjšine v Sloveniji" avtorice A.A. ali katerekoli druge publikacije, v kateri bi bila objavljena zasebna pisma tožnikov ali v celoti ali delno povzeta vsebina zasebnih pisem tožnikov. 3. Tožena stranka je dolžna v primeru kršitve 1. in 2. točke te sodbe plačati vsakemu od tožnikov za vsako posamezno kršitev denarni znesek v višini 30.000,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva kršitve dalje do plačila, v 15 dneh. 4. Tožena stranka je dolžna tožnikoma povrniti njune pravdne stroške z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izdaje sodbe do plačila v 15 dneh." II. Tožeča stranka je dolžna toženi stranki povrniti njene stroške postopka v znesku 242.880,00 SIT v 15 dneh.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je toženi stranki naložilo, da iz pravnega prometa oziroma trgovskih tokov odstrani publikacijo z naslovom "Iskalci grala - poskus oživljanja nemške manjšine v Sloveniji" avtorice A.A., ki vsebuje zasebna pisma tožnikov, to je na strani 95, 255 in 256 publikacije objavljeno vsebino zasebnega pisma tožnice H.I.J. in E.K. z dne 6.2.1998 ter na strani 295 publikacije objavljeno vsebino zasebnega pisma tožnika D.L.K. z dne 23.4.2002. Obenem je toženi stranki prepovedalo izdajanje, prodajo in distribucijo te publikacije ali katerekoli druge publikacije, v kateri bi bila objavljena zasebna pisma tožnikov ali v celoti ali delno povzeta vsebina pisma tožnikov, za primer kršitve teh prepovedi pa ji je naložilo, da vsakemu tožniku plača za vsako posamezno kršitev denarni znesek v višini 30.000,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva kršitve do plačila. Odločilo je še, da je tožena stranka dolžna tožnikoma povrniti njune pravdne stroške v višini

248.300,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izdaje sodbe do plačila. Zoper sodbo se je pravočasno pritožila tožena stranka zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. Meni, da je z izpodbijano sodbo negirana pravica do svobodnega izražanja, ki jo zagotavlja Ustava Republike Slovenije, odločba pa je tudi v nasprotju s 60. členom Ustave, ki zagotavlja pravice ustvarjalnosti. Ustava v 37. členu zagotavlja pravico do komunikacijske zasebnosti. Ta predstavlja varstvo posameznikovega interesa, da se država ali nepovabljeni tretji ne seznanijo z vsebino sporočila, ki ga posredujejo preko kateregakoli komunikacijskega sredstva, kot tudi posameznikovega interesa, da ima nadzor nad tem komu, v kakšnem obsegu, na kakšen način in pod kakšnimi pogoji bo posredoval določeno sporočilo. Poseg v ustavno varovano pravico do komunikacijske zasebnosti nastane že z dejstvom, da je nekdo izven ustavnih in zakonskih omejitev prestregel komunikacijo in se seznanil z njeno vsebino. V konkretnem primeru ni moč govoriti o tem, da je bila kršena ustavna pravica tožnikov do komunikacijske zasebnosti.

Tožena stranka ni pisma zasegla ali prestregla. Tudi avtorica knjige ni kršila pravice tožnikov, saj je pisma pridobila od naslovnikov. To je izrecno izpovedal D.K.. Vedel je, da se A. ukvarja s publicistiko in tudi, za kakšen namen bo pismo uporabila. Torej je s tem dal tudi privolitev, da pismo objavi. Drugo pismo je avtorica dobila od K. Tudi on je vedel, da pripravlja knjigo in da jo pisma zanimajo prav iz tega razloga. Logično je, da je s tem, da ji je pismo pokazal in ji dovolil, da si stvari beleži, dopustil, da pismo prepiše in ji hkrati s takšnim konkludentnim ravnanjem dal soglasje za objavo pisma. Po mnenju tožene stranke se sodišče prve stopnje v sodbi nepravilno sklicuje na odločbo Ustavnega sodišča Up 422/2002. Razloge iz te odločbe je "smiselno" preneslo na področje pisne komunikacije.

Telefonski razgovor je nedvomno nekaj drugega kot pismo. Telefonski razgovor predstavlja komunikacijo med dvema osebama, ki izhaja iz nekih trenutnih okoliščin, razpoloženja, emocij, reagiranja na sobesednikove izjave itd. Okoliščine, ki so prisotne ob telefonskem razgovoru, torej niso enake tistim, ki so prisotne ob oblikovanju pisnega sporočila. Sestava pisma (v konkretnem primeru sploh ne gre za pisanje o zasebnih, intimnih zadevah) omogoča razmislek o zapisanem, še zlasti ob vedenju pisca, da pismo prehaja v roke naslovnika, ki potem z njim razpolaga in ga lahko pokaže tudi nekomu tretjemu. To kar je zapisano, pač šteje (litera scripta manet). Ko sta pismi napisala, sta se tožnika izpostavila tveganju, da naslovnika s pismom razpolagata in ga pokažeta ali celo pošljeta nekomu tretjemu. Takšno pravico naslovnik ima, saj je bilo pismo namenjeno njemu in je postalo njegova last. Vrhovno sodišče RS je v odločbi II Ips 80/98 v zvezi z vprašanjem ustavno zagotovljene tajnosti pisem ugotovilo: "Kar zadeva vprašanje ustavno zagotovljene tajnosti pisem in drugih občil, pa je seveda brez posebnega razčlenjevanja jasno, da pisemska tajnost ni kršena, če naslovnik pisma da komu prebrati pismo". Naslovnika pisem sta na glavni obravnavi povedala, da pismi nista zasebne narave. Tako je E.K. povedal, da pismo ni bilo mišljeno "dragemu E.", ampak njemu (članu društva) ter predsedniku drugega društva o načinu delovanja društva, sicer pa je po zakonu delovanje društva javno, D.K. pa, da mu je pisal kot predsedniku društva staroselcev in predsedniku društva M. S.. Ker pisanje ni bilo strogo zasebne narave, tožena stranka opozarja na stališče Ustavnega sodišča v odločbi U-I-172/94, "da mora posameznik z vstopom v prostor družbenega dogajanja prevzeti nase tudi tveganja, da bo njegovo ravnanje predmet diskusije in presoje".

Tožena stranka nasprotno od sodišča prve stopnje meni, da gre za pomembne informacije, za katere je slovenska javnost še kako zainteresirana in ima do njih vso pravico. Po prepričanju avtorice in tožene stranke so citati pisem še kako pomembni za vsebino knjige in obstaja tudi močan interes javnosti o vsebini citatov pisem, saj je bilo vprašanje nemške manjšine v Sloveniji doslej zamolčano poglavje.

Avtorica se z nemško manjšino v Sloveniji ukvarja že od leta 1996. Kot novinarko jo pri delu vodi poklicna dolžnost, da javnost seznani z informacijami, ki zadevajo javni interes. V konkretnem primeru gre za dejavnost društev, ki imajo nemajhen vpliv na mednarodni položaj Republike Slovenije in njene odnose z Avstrijo, Nemčijo, ZDA in vključevanje v EU. Kot je izpovedala priča A., ni bilo dovolj jasno, ali se društva zavzemajo za nemško manjšino ali ne in tudi informacije, ki so sledile v tujini, so bile drugačne od tistih, do katerih so imeli dostop novinarji v Sloveniji. Statut je govoril eno, praksa je govorila drugo, bile so nejasnosti, ti dve pismi pa sta podkrepili njene dvome o tem, za kaj pri stvari v resnici sploh gre - za priznanje manjšine, vračanje premoženja tistim Kočevarjem, ki so v tujini in razveljavitev avnojskih sklepov. Ko je knjiga izšla, je o njej razpravljal tudi občanski forum Novo mesto, sodelujoči, med katerimi so bili tudi pomembni znanstveniki, pa so podprli knjigo in se strinjali, da je omenjena problematika v Sloveniji pereča, da jo je treba z vidika javnega interesa osvetljevati, ne pa ignorirati in zatirati. Pri iskanju odgovora na vprašanje, kje je meja med ustavno pravico do zasebnosti in pravico do svobodnega izražanja, je treba slediti mnenju Ustavnega sodišča v odločbi Up-50/99, ki jo pritožba obširneje citira. Podobno stališče je potrdila tudi evropska sodna praksa, pri čemer se pritožba sklicuje na Case of Wille v. Liechtenstein. Sodišče prve stopnje je samo ugotovilo, da kršitev tožnikovih ustavnih pravic ni bila velika, saj pismi ne vsebujeta zelo osebnih, intimnih stvari in so bila torej na sami meji ustavno varovane zasebnosti. Tožena stranka meni, da kršitve ustavnih pravic tožnikov v objavi citatov iz obeh pisem sploh ni, saj vsebujejo zgolj zapise o mnenjih pošiljateljev glede društvenih zadev. Pri opisovanju življenjskih dogodkov absolutnih in relativnih oseb - kar tožnika vsekakor sta (tajnica in predsednik društva) - je brez privolitve prizadetega dovoljeno opisati tisto, kar je pomembno za značaj, dejanja in mišljenja teh oseb glede na njihovo udejstvovanje. V konkretnem primeru je šlo za mnenja tožnikov glede društvenih zadev.

Tožena stranka zavrača pripombe sodišča prve stopnje, da jo je pri izdaji knjige vodilo ustvarjanje dobička. Tovrstna publicistika ne prinaša nikakršnega posebnega dobička, saj gre za objave v nizkih nakladah in na majhnem tržišču. Objava publikacije torej ni rezultat lova za profitom, ampak želje po kar se le da celoviti, čeprav osebni interpretaciji pomembnih in zanimivih okoliščin v zvezi s ponovnim formiranjem nemške manjšine v Sloveniji. Tožena stranka se tudi ne strinja z odločitvijo o pravdnih stroških, saj meni, da je napačna ugotovitev, da tožnika nista uspela le s sorazmerno majhnim delom svojega zahtevka. Predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne, podrejeno pa, da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Pritožba je bila vročena tožeči stranki, ki nanjo ni odgovorila.

Pritožba je utemeljena. Tožena stranka ne uveljavlja pritožbenega razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka, zato je obstoj tega pritožbeno sodišče opravilo le v obsegu, ki ga narekuje 2. odstavek 350. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP).

Pri tem preizkusu ni ugotovilo v tem določilu naštetih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz 2. odstavka 339. člena ZPP. Pač pa tožena stranka izrecno uveljavlja pritožbeni razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja. V čem se ta kaže, izrecno ne pove, iz njenih navedb pa je mogoče sklepati, da naj bi sodišče prve stopnje napačno ugotovilo, da E.K. ni dal soglasja za objavo citatov iz pisma, naslovljenega nanj, in da je tožena stranka izdala knjigo z namenom ustvarjanja dobička. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da gre za dejstvi, ki za odločitev v tem sporu nista odločilni. Kot bo obrazloženo še v nadaljevanju, je subjekt pravice pisemske tajnosti poleg naslovnika tudi (včasih celo predvsem) pošiljatelj pisma, zato morebitno dovoljenje naslovnikov za objavo pisem ne more zadoščati za zaključek, da ta pravica ni bila kršena. Četudi bi bilo torej to dejstvo zmotno ugotovljeno, to ne predstavlja zmotne ugotovitve o odločilnem dejstvu (340. člen ZPP). Tožena stranka je gospodarska družba, v dejavnost katere spada tudi izdajanje knjig, opravljanje pridobitne dejavnosti (torej dejavnosti z namenom doseči določen dobiček) na trgu pa je sestavina definicije gospodarske družbe (1. odstavek 1. člena Zakona o gospodarskih družbah). Izdana knjiga kaže, da je avtorica prenesla na toženo stranko kot založnika pravico reproduciranja svojega dela v obliki tiskanja in pravico distribuiranja primerkov avtorskega dela. Odločitev o tem, ali gre za (nedopusten) poseg v pravice tožnikov, ne more biti odvisna od pričakovanega ali doseženega dobička s prodajo knjige in pravdni stranki tudi ne trdita, da je bila zatrjevana kršitev povzročena z namenom pridobitve večjega dobička ali iz reklamnih ali komercialnih namenov tožene stranke. Osrednja pritožbena graja je namenjena zmotni uporabi materialnega prava. Ta presoja pa terja odgovor na vprašanji, ki si ju je pravilno zastavilo tudi sodišče prve stopnje, in sicer:

1.ali je bila z objavo citatov iz pisem tožnikov kršena njuna pravica pisemske tajnosti, 2.in če je bila, ali je bil poseg v to pravico dopusten, torej sorazmeren z interesom javnosti do obveščenosti (gre za načelo sorazmernosti med pravico tožnikov in javnim interesom) ali pravico avtorice do umetniškega ustvarjanja, ki jo omenja pritožba (načelo sorazmernosti med pravico tožnikov in drugo pravico posameznika, ki je s to pravico v konfliktu). Teh dveh vprašanj ni mogoče obravnavati povsem ločeno, temveč v medsebojni odvisnosti od stopnje zasebnosti in interesa javnosti oziroma pravic drugih oseb.

Ustava v 1. odstavku 37. člena zagotavlja tajnost pisem in drugih občil (enako tudi določila Evropske konvencije o človekovih pravicah, v nadaljevanju EKČP in Mednarodni pakt o državljanskih in političnih pravicah, ki jih citira sodba prve stopnje) kot posebno obliko (kategorijo) pravice zasebnosti (35. člen Ustave). Pravica pisemske tajnosti pripada tako piscu - pošiljatelju pisma kot tudi njegovemu naslovniku. Sodišče prve stopnje v razlogih pravilno zaključuje, da se v človekovi pisani besedi izraža človekova osebnost in da se človek v pisni komunikaciji prilagodi vsakokratnemu naslovniku.

Človek ima pravico svobodnega izražanja v pisani besedi, to pa zajema tudi pravico določiti krog oseb, ki mu je ta beseda namenjena - torej sam določi krog oseb, ki so prejemniki določenega pisma. Že iz teh razlogov je razvidno, da je subjekt pravice pisemske tajnosti (tudi) pošiljatelj pisma. Očitno se z navedenim vsaj deloma strinja tudi pritožba, saj navaja, da pravica do komunikacijske zasebnosti predstavlja varstvo posameznikovega interesa, da se država ali nepovabljeni tretji ne seznanijo z vsebino sporočila, ki ga posredujejo preko določenega komunikacijskega sredstva oziroma varstvo posameznikovega interesa, da ima nadzor nad tem, komu in v kakšnem obsegu, na kakšen način in pod kakšnimi pogoji bo posredoval določeno sporočilo. Vendar pa nato pritožba zmotno nadaljuje, da bi šlo v konkretnem primeru za kršitev pravice do komunikacijske zasebnosti (le), če bi tožena stranka pisma zasegla ali prestregla ali če bi to storila avtorica knjige. Pravico je namreč mogoče kršiti ne le v primeru, ko tretja oseba na nek nedovoljen način pride do komunikacijskega sredstva - pisma in se na ta način seznani z njegovo vsebino, temveč tudi, če se vsebina pisma brez dovoljenja javno objavi (v tisku, knjigi ali na drugačen način tako, da postane dostopna javnosti), pa to javnosti ni bilo namenjeno (npr. odprto pismo). Objava pisma načeloma ni dovoljena, če ni dovoljenja prizadete osebe. Kot je bilo obrazloženo, pa je prizadeta oseba predvsem pošiljatelj, saj je predvsem on tisti, katerega osebnost se izraža skozi pisano besedo (je pa seveda tudi naslovnik, če se npr. vsebina pisma tiče njegovega zasebnega življenja ali če je njemu namenjeno pismo prišlo v roke drugi osebi). Sklicevanje tožene stranke na to, da je bilo pridobljeno soglasje naslovnikov, zato po presoji pritožbenega sodišča ne more biti relevantno. Tudi ni mogoče pritrditi trditvi, da se pošiljatelj potem, ko pismo pošlje, izpostavi tveganju, da naslovnik s pismom razpolaga in da naslovnik takšno pravico ima, saj pismo postane njegova last. Lastništvo pisma namreč naslovniku ne daje proste razpolage z njim tako, da z vsebino pisma seznani kogarkoli (tako da mu pokaže pismo, pove za njegovo vsebino ipd.). Tudi naslovnika veže pošiljateljeva pravica pisemske tajnosti - toliko bolj, za kolikor bolj osebno pismo gre oziroma kolikor bolj se v pismu razkriva zasebnost pošiljatelja. Omenjeno je že bilo, da prepoved javne objave pisma ne bi veljala v primeru, če bi bilo pismo naslovljeno javnosti. Nedvomno v obravnavani zadevi ne gre za tak primer. Omenjeno pa je bilo tudi, da je pomembna vsebina pisma. Bolj ko se vsebina pisma nanaša na področje intimnega, zasebnega življenja posameznika, večjo zaščito uživa in obratno, čim manj se tiče zasebnega življenja posameznika, tem manjšo pravno zaščito uživa, kadar pride v kolizijo z interesi in pravicami drugih posameznikov. To je pravilno poudarilo tudi sodišče prve stopnje.

Vsebina objavljenih citatov iz pisem tožnikov ni sporna in sodišče prve stopnje jo v sodbi tudi natančno povzame in zaključi, da v teh citatih ni ničesar, kar bi sodilo v intimno sfero pošiljateljev, temveč vsebujejo zapise o mnenju pošiljateljev glede društvenih zadev. Čeprav je delo društev po Zakonu o društvih javno, pa s tem ni mišljeno, da je javnosti dostopna vsa korespondenca članov društva predsednikom društva. Ker sta tožnika utemeljeno pričakovala zasebnost glede vsebine pisem, je bila po presoji sodišča prve stopnje z objavo njunih pisem v knjigi, ki jo je izdala tožena stranka, kršena njuna ustavna pravica do tajnosti pisem. Pritožbeno sodišče takšno presojo sprejema le deloma. Med pravdnima strankama ni bilo spora, da sta bili obe pismi naslovljeni na točno določene osebe, prav tako ne, da sta bili pismi napisani na navadnem papirju in brez kakšne posebne oznake, da gre za zadeve društva. V tem delu pritožbeno sodišče pritrjuje razlogom sodišča prve stopnje, da ne gre za pismi, ki bi ju tožnika naslovila na naslovnika kot na predsednika društva (povsem jasno je tako pismo tožnice naslovljeno na "Dragi E., dragi H.") in bi bila namenjena nedoločenemu krogu ljudi oziroma javnosti, kar sta z objavo citatov v knjigi postali. Vendar pa zgolj to dejstvo samo po sebi ne zadostuje za zaključek, da je s tem bilo že nedopustno poseženo v pravico tožnikov do pisemske tajnosti kot oblike njune zasebnosti. Za tak zaključek je namreč treba opredeliti zasebnost na eni strani in interes javnosti na drugi strani, torej opraviti presojo po načelu sorazmernosti. Pri opredelitvi pravice zasebnosti se pritožba sklicuje na odločbo Ustavnega sodišča RS št. Up-50/99. V njej je ustavno sodišče med drugim zapisalo: "Zasebnost sodobna pravna teorija opredeljuje kot področje posameznika, v katerega ne sme nihče posegati brez posebnega zakonskega pooblastila.

Pravica do zasebnosti posamezniku vzpostavlja krog intimnega lastnega delovanja, kjer sme z garancijo države sam odločati o tem, katere posege vanj bo dopustil. Toda, pravica do zasebnosti ni absolutna pravica, temveč je omejena z varstvom pravic in koristi drugih ter z vedenjem posameznika v javnosti. Človek se namreč kot družbeno bitje, ki nenehno prihaja v stik z drugimi ljudmi, ne more povsem izogniti temu, da se iz raznih vzrokov in nagibov tudi drugi zanimajo zanj in za njegovo zasebno življenje. Pri tem bi področje zasebnega življenja posameznika lahko razdelili: na področje intimnega in družinskega življenja, na področje zasebnega življenja, ki se ne odvija v javnosti, in na področje življenja posameznika v javnosti. Na splošno velja, da čim manj intimno je področje zasebnega življenja posameznika, tem manjšo pravno zaščito uživa, kadar pride v kolizijo z interesi in pravicami drugih posameznikov. Pri presoji dopustnosti posega v posameznikovo pravico do zasebnosti je treba upoštevati tudi značilnosti subjekta, v katerega pravico se posega. Ob tem pravna teorija navaja, da je brez privolitve prizadetega mogoče pisati o zasebnem življenju osebnosti iz sodobnega življenja, ki zanimajo javnost (t. i. absolutne osebe iz javnega življenja) in osebe, ki javnost zanima samo v zvezi z nekim konkretnim dogodkom (t. i. relativne osebe iz javnega življenja), ne pa tudi o drugih osebah.

Pri opisovanju življenjskih dogodkov absolutnih in relativnih oseb javnega življenja je brez privolitve prizadetega dovoljeno opisati zlasti tisto, kar je pomembno za značaj, dejanja in mišljenja teh oseb glede na njihovo javno udejstvovanje. Toda tudi pri teh osebah brez privolitve prizadetega ni dovoljeno objavljati stvari iz njihovega intimnega življenja. Posebna pravila za reševanje kolizije med pravico do zasebnosti in svobodo izražanja oziroma pravico do umetniškega ustvarjanja pa veljajo, kadar oseba (v pogovoru ali umetniškem delu) v okviru opisovanja lastnega življenja razkriva zasebno življenje druge osebe. Svoboden razvoj posameznikove osebnosti namreč zahteva, da človeku ne gre samo obstoj, ki je izoliran od vseh drugih bitij, temveč moramo posamezniku prav zaradi svobodnega razvoja njegove osebnosti (ta je podlaga za priznanje vseh posameznih osebnostnih pravic) omogočiti aktiven, ekstravertiran razvoj. Človeku kot družbenemu bitju mora biti omogočeno, da svoja mnenja ne samo oblikuje, temveč tudi posreduje (ustno, pisno ali pa s konkludentnimi dejanji) in jih dograjuje v stikih z drugimi. Glede na to mora imeti avtor pravico, da, upoštevajoč omejitve glede popisovanja posameznikovega intimnega življenja, v svojem delu popiše (ali v pogovoru, ki se nanaša na njegovo življenje, omeni) osebe, s katerimi je prihajal v stik, in dogodke, ki jih je z njimi doživel, ne da bi za to potreboval njihovo privolitev. Ta pravica mu gre v okviru njegove svobode izražanja oziroma umetniškega ustvarjanja in to ne glede na to, ali gre za osebo iz javnega življenja ali za kateregakoli posameznika". Avtorsko delo A.A. obravnava življenje Kočevskih Nemcev na Slovenskem. Gre deloma za zgodovinski prikaz, podkrepljen s številnimi dokumenti in pričevanji, deloma pa oseben pogled na določena pretekla in polpretekla dogajanja na Kočevskem ali v zvezi s Kočevskimi Nemci. V ta namen je avtorica pregledala dokumentacijo v različnih arhivih, opravila razgovore s številnimi osebami, spremljala aktualna dogajanja doma in v tujini skozi daljše časovno obdobje, časopisne članke ipd., vse svoje ugotovitve pa ustrezno dokumentirala oziroma v opombah natančno zapisala, kje in na kakšen način je prišla do določenih podatkov. Avtorica v obravnavanem delu objavlja citate iz pisem tožnikov in ne opisuje tožnikov ali dogodkov, v katerih je prihajala v stik z njima. Ne gre za to, da sama v okviru lastnega opisovanja ali zaznavanja dogodkov razkriva podrobnosti iz (osebnega) življenja ali delovanja tožnikov, kar je bistven element umetniškega ustvarjanja, pač pa za dobeseden prepis vsebine njihovih pisem. Tako pravica avtorice do umetniškega ustvarjanja po presoji pritožbenega sodišča lahko prihaja v kolizijo z zatrjevano pravico tožnikov le kot način predstavitve vsebine pisem, saj ključno vprašanje v obravnavanem primeru ni, ali gre za dobesedno citiranje odlomkov pisem tožnikov ali za povzemanje njihove vsebine. Ključno vprašanje je namreč kolizija pravice avtorice (obenem novinarke) do svobodnega izražanja in njej imanentni pravici javnosti do obveščenosti. Pač pa iz prej citirane odločbe Ustavnega sodišča izhaja, da je pri presoji posega v pravice zasebnosti treba presoditi tudi značilnosti subjekta, v katerega pravice se posega. S tem v zvezi je treba pritrditi pritožbi tožene stranke, da sta tožnika kot funkcionarja društva (tožnica kot tajnica in toženec kot predsednik društva) glede delovanja društva nedvomno predstavljala t.i. relativne osebe iz javnega življenja. Pri takih osebah pa je brez privolitve prizadetega dovoljeno opisati zlasti tisto, kar je potrebno za značaj, dejanja in mišljenja teh oseb glede na njihovo javno udejstvovanje. Izhajajoč iz tega je torej dovoljeno opisati tisto, kar se nanaša na delovanje tožnikov kot funkcionarjev društva.

Objavlja se torej lahko to, kar se tiče delovanja teh oseb v javnosti, ne pa to, kar se tiče zasebnega ali družinskega življenja.

Ponovna presoja objavljenih citatov iz pisem tožnikov v tej luči pokaže, da se tičejo izključno delovanja društev, torej ravno tiste sfere življenja in delovanja tožnikov, ki jima daje značaj relativne osebe iz javnega življenja. Doslej povedano kaže na naslednje zaključke: tožnika sta relativni osebi iz javnega življenja; vsebina citatov pisem se nanaša na področje javnega udejstvovanja tožnikov; pismi tožnikov nista bili namenjeni širšemu krogu ljudi. Pravica pisemske tajnosti ni absolutna. Tako kot vse druge pravice je omejena s pravicami drugih in v primerih, ki jih določa ustava (3. odstavek

15. člena Ustave). Tako ima obramba lastnih pravic lahko prednost pred pisemsko tajnostjo (npr. uporaba pisma v sodnih postopkih, za kar gre v zadevi, ki jo omenja pritožba, t.j. Case of Wille v. Liechtenstein Evropskega sodišča za človekove pravice, ne pa tudi v obravnavanem primeru). Z ustavo pa je tudi zagotovljena pravica svobodnega izražanja, ki zajema tudi pravico javnosti do obveščenosti o dogodkih, do katerih ima upravičen interes, vključno s pravico sprejemanja, zbiranja, sporočanja in širjenja vesti, mnenj, obvestil in idej (39. člen Ustave, tako tudi 10. člen EKČP). Na to pravico se sklicuje tožena stranka in še tudi v pritožbi poudarja, da je interes javnosti o delovanju društva velik zlasti zaradi njegovega vpliva na mednarodni položaj Slovenije v času po osamosvojitvi in v postopku vključevanja v Evropsko Unijo in druge evropske integracije (Svet Evrope, Nato ipd., kar izhaja iz publikacije tožene stranke). V iskanju ravnovesja med tema dvema ustavno zagotovljenima pravicama je sodišče prve stopnje na eni strani navedlo, "da kršitev tožnikovih ustavnih pravic ni bila velika, ker pisma niso vsebovala zelo osebnih, intimnih stvari in so bila torej na sami meji ustavno zavarovane zasebnosti", na drugi strani pa, da je "tudi zatrjevana kršitev svobode izražanja na sami meji ustavnega varstva, saj sporni citati govore o delovanju društev. V tem primeru ni šlo za društva, ki bi imela status društva, ki deluje v javnem interesu, ki se društvu v skladu z Zakonom o društvih dodeli, če njegovo delovanje presega interese njegovih članov (torej nek širši interes)". Sodišče prve stopnje je nato zaključilo, "da ni bilo tako močnega interesa javnosti do obveščenosti o vsebini citatov pisem, ki bi opravičeval tak poseg v zasebnost tožnikov, saj bi se lahko avtorica izognila takemu posegu in enostavno vprašala tožnika za dovoljenje za objavo pisma, česar avtorica ni storila", citati pisem pa "po mnenju sodišča niso bistveni za celotno podobo in vsebino knjige, saj bi lahko avtorica o tej vsebini opravila intervju z naslovnikoma pisem in bi nato (subjektivno) povzela pogovore v svojo knjigo". Tem razlogom pa pritožbeno sodišče ne more pritrditi. Če je objava pisma prepovedana, ker pomeni kršitev pravice pisemske tajnosti, to pomeni, da tudi ni dovoljeno povzemanje njegove vsebine (nenazadnje tožeča stranka s tožbenim zahtevkom uveljavlja tudi prepoved povzemanja vsebine pisem tožnikov v katerikoli publikaciji tožene stranke). Kršitev pravice pisemske tajnosti namreč ne predstavlja samo citat (dobesedna navedba besed) iz pisem, temveč tudi povzemanje vsebine pisem. Bistvo pravice pisemske tajnosti je vendarle v tajnosti vsebine pisma. Ustava govori o tajnosti pisem in drugih občil (37. člen) - ali povedano širše, vsebine tistega, kar se prenaša z določenim sredstvom komunikacije.

Čeprav je res, kar je obširno navedlo sodišče prve stopnje in kar je bilo omenjeno že tudi v tej obrazložitvi, da se skozi pisano besedo izraža tudi osebnost pisca, tega ni mogoče povsem enačiti s pravico na glasu, kot je to storilo sodišče prve stopnje (čeprav je navedlo, da je tisto, kar velja za to pravico, smiselno preneslo na področje pisne komunikacije). V besedni komunikaciji prihaja v veliko večji meri do izraza osebnost določene osebe, saj verbalna komunikacija terja takojšnje reagiranje, takojšnji odgovor na sobesednikove izjave in zato v manjši meri premišljeno in kontrolirano izražanje, v veliko večji meri pa instiktivno in tudi čustveno reakcijo. Presoja v tu obravnavni publikaciji tožene stranke objavljenih citatov pisem tožnikov pa pokaže, da se v njih osebnosti tožnikov ne izražata v načinu pisanja, pač pa kvečjemu v izražanju nazorov, kako društvi, v katera se združujejo Kočevski Nemci, delujeta oziroma kako naj bi delovali. Torej gre spet za tisto delovanje, zaradi katerega se tožnika opredeljujeta za relativni osebi javnega življenja. To pa po presoji pritožbenega sodišča kaže tudi na napačno izenačevanje pravice na glasu s pravico pisemske tajnosti v konkretnem primeru.

Nadalje pa pritožbeno sodišče kot zmotno opredeljuje stališče sodišča prve stopnje, da je zato, ker društvoma, ki sta združevali Kočevske Nemce, ni bil podeljen status društva, ki deluje v javnem interesu (torej njuno delovanje ni presegalo interesov njunih članov - 2. odstavek 3. člena Zakona o društvih), tudi zatrjevana kršitev svobode izražanja na sami meji ustavnega varstva. Na podlagi navedenega je očitno sodišče prve stopnje zaključilo, da interes javnosti ne opravičuje posega v pravico tožnikov do pisemske tajnosti. Interesa javnosti sodišče prve stopnje ni posebej opredelilo, izhaja pa iz tistih ugotovitev sodbe prve stopnje, ki sledijo izpovedbi avtorice A.A., zaslišane kot priče. Iz teh izhaja, da je v obravnavanem primeru treba interes javnosti opredeliti kot interes, da zve, za kaj sta se zavzemali društvi v času po osamosvojitvi Slovenije in začetku njenega vključevanja v evropske integracije - ta dejstva so splošno znana in danes predstavljajo že pretekle dogodke. Nedvomno pa so še sveži in vsem znani dogodki ob vključevanju Slovenije v Evropsko Unijo in tedaj izraženih zahtevah in pogojih določenih domačih in tujih oseb, institucij in tudi držav po razveljavitvi avnojskih sklepov (obenem z razveljavitvijo Beneševih dekretov), vračanju premoženja določenim osebam - tudi tistim, ki jim po tedanji (in sedanji) zakonodaji o "popravi krivic" ne gre in tudi o tretji manjšini v Sloveniji. Gre za vprašanja, ki so bila pomembna za Slovenijo, čeprav so bila najbolj aktualna ravno za člane društva.

Zato je bila javnost v tistem času zanje nedvomno zainteresirana in ima tudi sedaj pravico v takšnem zgodovinsko - retrospektivnem avtorskem delu, kot je obravnavano, na ustrezen način zvedeti za tovrstno delovanje oziroma aktivnosti. Ker se citati pisem tičejo ravno teh vprašanj in ker gre za pisma funkcionarjev društva, v katerih ne predstavljajo le svojega osebnega pogleda na delovanje in cilje društva, temveč delovanje, ki je bilo tudi sicer navzven zaznavno (ne nazadnje to izhaja iz izpovedb E.K. in D.K., ki sta oba kot naslovnika pisem ocenila, da gre za pismi, ki sta bili namenjeni predsedniku društva in sta jih kot taki tudi sprejela, pa tudi iz knjige same), pritožbeno sodišče ocenjuje, da z objavo vsebine tega dela pisem, ki se nanašajo na tedaj aktualne dogodke v Sloveniji, ni bila kršena pravica tožnikov do pisemske tajnosti. Način objave (citati z zaznamkom vira oziroma ustreznega dokumenta in ne morda le povzetek vsebine pisem) pa je takšen, kot si ga je avtorica knjižnega dela zamislila pri podajanju posameznih dogodkov v celotnem avtorskem delu. Glede na navedeno torej pritožbeno sodišče sodi, da je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo. Zato je pritožbi tožene stranke ugodilo in izpodbijano sodbo na podlagi 4. točke 358. člena ZPP spremenilo tako, da je zavrnilo tožbeni zahtevek tudi v tistem delu, v katerem mu je sicer sodišče prve stopnje ugodilo. Če sodišče spremeni odločbo, zoper katero je bilo vloženo pravno sredstvo, odloči o stroških vsega postopka (165. člen ZPP). Glede na to je pritožbeno sodišče toženi stranki priznalo vse njene potrebne pravdne stroške, ki ji jih mora po načelu uspeha v postopku (1. odstavek 154. člena ZPP) povrniti tožeča stranka. Ti stroški predstavljajo stroške sestave odgovora na tožbo (400 odvetniških točk), taksa zanj (11.000,00 SIT), stroške zastopanja na naroku

14.2.2005 (400 točk + 100 točk glede na trajanje), sestave pritožbe (500 točk), takse za pritožbo (44.000,00 SIT), 2 % materialni stroški in 20 % DDV. Potrebnih stroškov pa ne predstavljajo stroški ugovora in takse zanj, saj s tem pravnim sredstvom tožena stranka ni uspela ter stroški posveta s stranko, saj so ti stroški vsebovani že v priznanju plačila za storitev, zaradi katere je bil ta posvet potreben (sestave odgovora na tožbo in pritožbe).