Jedro

Bralcu v tisku popolno reproduciranega pisemskega zapisa je prihranjena vsakršna interpretacija vsebine, nihče sporočenega pred tem ne popisuje, opisuje, vrednosti, interpretira, saj vmesnih členov med piscem in bralcem ni. Bralec v vlogi sporočevalca vidi le pisca pisma in nikogar drugega. Ker je odločitev o tem, komu bo posameznik namenil točno določene besede, komu bo torej zaupal nek opredmeteni delček svoje osebnosti, trdno zvezana s samim bistvom pravice do zasebnosti iz 35. in 37. člena URS, določitve naslovnikov pisma ni mogoče prepustiti nikomur drugemu, kot piscu samemu.

(Ne)možnost odločati o lastni besedi, o neposredni odslikavi lastne osebnosti, ki sta jih pisca spornih pisem z odločitvijo za skrajno zaupen način sporočitve (osebno pismo) dodala še posebej zaupno noto, predstavlja točko, do katere domet svobode izražanja avtorice knjige ne glede na vsebino zapisanega v spornih pismih ne seže.

Izrek

Reviziji se ugodi, sodba sodišča druge stopnje se spremeni tako, da se pritožba tožene stranke zoper sodbo sodišča prve stopnje zavrne in potrdi sodba sodišča prve stopnje. Tožena stranka mora v 15 dneh od vročitve te sodbe povrniti tožeči stranki njene revizijske stroške v znesku 336 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti, določenega v tej točki izreka, do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je toženi stranki naložilo, da mora iz trgovskih tokov odstraniti knjigo z naslovom ..., ki vsebuje na straneh 95, 255 in 256 objavljeno vsebino zasebnega pisma prve tožnice A. A. in B. B., in na strani 295 objavljeno vsebino zasebnega pisma drugega tožnika D. D. Poleg tega je toženi stranki prepovedalo nadaljnje reproduciranje in distribuiranje te knjige ter izdajo, distribuiranje in prodajo katerekoli druge publikacije, v kateri bi bili objavljeni deli zasebnih pisem tožnikov ali ta pisma v celoti. Določilo je tudi znesek, ki bi ga bila tožena stranka dolžna plačati vsakemu od tožnikov za vsako posamezno kršitev teh dolžnosti, in toženo stranko zavezalo k povrnitvi pravdnih stroškov tožeče stranke. Nosilni argument, ki ga je uporabilo pri presoji, je, da pravica do komunikacijske zasebnosti (varstva tajnosti pisem) zagotavlja vsakomur, da sam določa naslovnika svojih (zasebnih) pisem. To pomeni, da le on odloča, komu, kako širokemu krogu ljudi bo posredoval oziroma omogočil vpogled v vsebino svojega pisanja. S tem, ko tožnika nista bila niti seznanjena, da bosta besedili pisem objavljeni v knjigi, jima je bila odvzeta pravica odločati se o samem sebi, kar je bistveni element človekove osebnosti in pravice do zasebnosti. Dejstvo, da v citatih pisem ni ničesar iz intimne sfere pošiljateljev, pa zasebne korespondence še ne napravi za javno oziroma javno dostopno.

2. Sodišče druge stopnje je ugodilo toženkini pritožbi in sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je tožbene zahtevke v celoti zavrnilo. Po mnenju tega sodišča objava zasebnega pisma brez dovoljenja prizadetih načeloma ni dovoljena, vendar pravica do pisemske tajnosti ni absolutna. Omejena je z drugo ustavno zagotovljeno pravico, to je s svobodo izražanja (39. člen Ustave Republike Slovenije - v nadaljevanju URS), ki zajema tudi pravico javnosti do obveščenosti o dogodkih, do katerih ima upravičen interes. Tožnika sta bila v času nastanka pisem funkcionarja javnih društev in kot taka t.i. relativni osebi iz javnega življenja, pri posegu v pravico do zasebnosti takih oseb pa je brez njihove privolitve dovoljeno opisovati dejstva, ki se tičejo značaja, dejanj in mišljenj teh oseb v zvezi z njihovim javnim udejstvovanjem. Ker se v knjigi objavljeni deli pisem tičejo prav in izključno te (javne) sfere delovanja tožnikov, je objava citatov iz pisem dovoljena, pravica tožnikov do pisemske tajnosti pa ni bila kršena.

3. Zoper to sodbo sta tožnika vložila revizijo. V njej trdita, da je izpodbijana sodba materialnopravno napačna, nepravilna in nezakonita, saj so v njej pomanjkljivosti, zaradi katerih je ni mogoče preizkusiti, obenem pa ta sodba predstavlja kršitev pravic tožnikov do pisemske tajnosti po 37. členu URS. Menita, da sta za materialnopravno presojo v tej pravdi bistveni le dve dejanski vprašanji: (1) ali gre za zasebni pisanji tožnikov in (2) ali je imel avtor oz. založnik dovoljenje tožnikov kot pošiljateljev za javno objavo pisem. Zmota višjega sodišča temelji predvsem na stališču, da je lahko ustavna pravica do pisemske tajnosti omejena s pravico javnosti do obveščenosti. Sorazmernostni test med pravicama do zasebnosti in pisemske tajnosti na eni strani in interesom javnosti do obveščenosti na drugi je ustavnopravno nepravilen in vodi v absurd, ko bi po tej interpretaciji ustavno zajamčeno varstvo pisemske tajnosti pomenilo, da je vsako zasebno pismo mogoče objaviti, če za to obstaja dovolj močan javni interes. Opozarjata, da (splošne) pravice do zasebnosti (35. člen URS) ni mogoče enačiti s pravico do pisemske tajnosti (37. člen URS). Razlika med obema je predvsem v tem, da je prva, če gre za osebe iz javnega življenja, pod določenimi pogoji lahko omejena s pravico javnosti pridobiti informacijo javnega značaja po drugem odstavku 39. člena URS in je v tem kontekstu lahko relevanten tudi omenjeni ustavni test sorazmernosti, pravica do varstva pisemske tajnosti pa je bolj specifična pravica, pri kateri takega testa sploh ni mogoče uporabiti. Pisemska tajnost je v URS določena praktično kot absolutna pravica, za takšno velja tudi v splošni teoriji ustavnega prava, saj po svoji naravi ne more biti in tudi ni omejena z nobeno drugo ustavno pravico, prav tako pa po svoji naravi ne more posegati v sfero drugih ustavnih pravic, s katerimi bi jo bilo treba tehtati. Za razliko od varstva pravice do zasebnosti pri pisemski tajnosti namreč ne gre za to, da bi neka (pol)javna oseba v javnosti nekaj počela, nekdo drug, novinar ali pisatelj, pa bi potem o tem pisal in bi nato lahko tehtali, ali je pravica te osebe do zasebnosti večja ali manjša od pravice javnosti, da izve podatke iz življenja te osebe. Pisec pisma, ki v intimi svojega doma zapiše nekaj osebnega, utemeljeno pričakuje, da bo to ostalo tajno, zato, podobno kot pri avtorski pravici, pri pisemski tajnosti pravica drugega do objave pisma brez dovoljenja pisca pisma ne obstaja, in to ne glede na to, kakšna je vsebina pisma in kako močan in izkazan je interes javnosti do objave. Da gre pri pisemski tajnosti za povsem drugo kvaliteto ustavnega jamstva, kot pri (splošni) pravici do zasebnosti, nenazadnje izhaja tudi iz določbe drugega odstavka 37. člena URS, s katero je že ustavodajalec sam predpisal pogoje, pod katerimi je (edino) mogoče omejiti varstvo pisemske tajnosti, in med katerimi ni drugih ustavnih pravic. Zaključuje, da je v predmetni zadevi presoja po načelu sorazmernosti ustavnih pravic zmotna, brez pomena pa je tudi ugotavljanje, ali sta bila pisca t.i. relativni osebi iz javnega življenja ali ne in ali je bila vsebina njunih zasebnih pisanj intimna ali morda ne tako intimna. V kolikor bi obveljalo nasprotno stališče pritožbenega sodišča, osebe iz javnega življenja dejansko nimajo pravice do varstva pisemske tajnosti, tako da npr. predsednik države nikakor ne bi mogel napisati zasebnega pisma oziroma bi se moral vseskozi spraševati, ali je dovolj intimno, da ga lahko napiše brez strahu pred objavo brez njegovega dovoljenja.

4. Tožena stranka v odgovoru na revizijo pojasnjuje, da pravica do komunikacijske zasebnosti iz 37. člena URS varuje posameznika le pred prestrezanjem komunikacije in pred seznanitvijo z njeno vsebino, ali je bilo prestreženo sporočilo pozneje uporabljeno v kakšen namen ali ne, pa je nepomembno. Meni, da je v zadevi bistveno, da ne avtorica ne tožena stranka spornih pisem nista prestregli, temveč ju je avtorica, trdi, dobila od naslovnikov. To pa pomeni, da sta tožnika imela nadzor nad tem, komu, v kakšnem obsegu, na kakšen način itn. sta pismi posredovala, z dospetjem pisem v roke naslovnikov pa je bila komunikacija že zaključena. Ne strinja se z ugotovitvami sodišča prve stopnje o tem, da sta sporni pismi po naravi zasebni, in ponavlja navedbe iz pritožbe.

5. Sodišče je revizijo vročilo tudi Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije.

6. Revizija je utemeljena.

7. Pravica do spoštovanja človekove zasebnosti je po svoji naravi splošna pravica, ki tako z javnopravnega vidika kot v svojstvu osebnostne pravice obsega in s tem pred vplivom države in pred posegi drugih posameznikov varuje širok spekter dobrin s področja človekove svobode. Nekatere izmed teh dobrin, kot v izhodišču pravilno zapiše pritožbeno sodišče, so zaradi pomena za ohranitev nedotakljivosti in za razvoj posameznikove osebnosti povzdignjene na raven samostojnih ustavnih pravic, za katere URS poleg splošnega določa poseben režim varstva. Med na ta način posebej zavarovane aspekte (pravice do) zasebnosti poleg pravice do nedotakljivosti stanovanja (36. člen) sodita tudi pravica do varnosti osebnih podatkov (38. člen) in pravica do varstva tajnosti pisem in drugih občil (37. člen).

8. Tajnost zasebnih pisanj URS tako varuje dvakrat: v 35. členu, kjer postavi splošno pravilo, da ima vsakdo pravico do zasebnosti in da je zasebnost nedotakljiva, in nato še posebej v 37. členu, s katerim zagotavlja tajnost pisem in drugih občil in določa pogoje za omejitev te pravice(1). Ti so štirje, osrednje mesto pa pripada pogoju, da lahko omejitev tega dela človekove zasebnosti predpiše samo zakon. Ustava zakonodajalcu s tem izrecno nalaga, da mora vsako materijo posega v ta aspekt zasebnosti ne le zakonsko urediti, ampak da jo mora urediti določno in nedvoumno(2). Iz vsebine zakonov, ki v Republiki Sloveniji določajo pogoje in postopek za dopustnost posegov v tajnost pisem in drugih občil, izhaja, da je poseg v pisemsko tajnost brez dovoljenja sporočevalca dopusten zgolj določenim državnim organom in vselej na podlagi odredbe sodišča ter pod drugimi strogo določenimi pogoji. To pomeni, da ne glede na njeno vsebino v zasebno korespondenco organi oblasti nimajo vpogleda, in sicer vse dokler posega vanjo (ob predpostavki izpolnjevanja ostalih pogojev) ne odredi sodišče oziroma dokler jim tega ne dovolijo upravičenci sami.

9. Vendar v predmetni pravdi nimamo opravka s pisemsko tajnostjo v javnopravnem smislu, temveč zgolj v razmerju med samimi zasebnopravnimi subjekti, zato določil (zlasti drugega odstavka) 37. člena Ustave RS za presojo dopustnosti posega v tajnost spornih pisem na tem mestu ni mogoče neposredno uporabiti. Vseeno pa pri vrednotenju različnih pravno zavarovanih dobrin, ki si v obravnavani zadevi konkurirajo, ni mogoče spregledati posebnega pomena, ki ga je pravici do pisemske tajnosti z njeno izločitvijo iz okvira splošne pravice do zasebnosti (35. člen URS) in z opredelitvijo za samostojno ustavno pravico pripisal ustavodajalec. Pri presoji, ali naj svoboda izražanja, konkretneje pravica javnosti do obveščenosti o zadevah, za katere ima upravičen interes, v navezi s svobodo avtoričinega umetniškega ustvarjanja, prevlada nad osebnostno pravico tožnikov do ohranitve tajnosti njunih pisem zasebne narave, gre zato vrednoti ohranjanja zaupnosti takih pisem priznati temu primerno težo. 10. Besede, zapisane v osebnem pismu, dnevniku, zapiskih ali drugih zasebnih pisanjih predstavljajo neposreden odraz posameznikove psihične zasebnosti. So opredmetene misli, ki razkrivajo najgloblje jedro piščeve osebnosti, ki pripada samo njemu in nikomur drugemu, zato je lahko le pisec tisti, ki določa, kdo se sme z vsebino zapisa seznaniti in kdo ne. Pisemski besedni zapis, enako kot na primer posnetek glasu, naslovniku oz. bralcu daje neposreden vpogled v piščevo duševnost in razum v času nastanka pisma, obenem pa mu - in to je v zadevi bistveno - po naravi stvari omogoča njuno neomejeno in popolno reprodukcijo(3). Prav ta lastnost, vezanost besed na fizični nosilec, ki omogoča enostavno reproduciranje, je namreč dejavnik, ki sporočeni vsebini zagotavlja pristnost in omogoča vsakomur, ki pride v stik z njo, neposredno vez s skoznjo izraženo osebnostjo pisca. Bralcu popolno reproduciranega pisemskega zapisa je prihranjena vsakršna interpretacija vsebine, nihče sporočenega pred tem ne popisuje, opisuje, vrednoti, interpretira, saj vmesnih členov med piscem in bralcem ni. Bralec v vlogi sporočevalca vidi le pisca pisma in nikogar drugega. Ker je odločitev o tem, komu bo posameznik namenil točno določene besede, komu bo torej zaupal nek opredmeteni delček svoje osebnosti, trdno zvezana s samim bistvom pravice do zasebnosti iz 35. in 37. člena URS, določitve naslovnikov pisma ni mogoče prepustiti nikomur drugemu, kot piscu samemu.

11. Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da sta bili sporni pismi namenjeni točno določenim naslovnikom in da sta njuna pisca želela, obenem pa utemeljeno pričakovala, da vsebine pisma ne bo videl nihče tretji. To pismoma daje naravo osebnih pisem kot ene izmed oblik zasebnih pisanj, ki že zaradi gole možnosti (dejansko pa velike verjetnosti), da je pisec v njih ''izpovedal'' nekaj, kar sodi v sfero njegove najgloblje intime in s čimer ne želi seznaniti nikogar drugega kot naslovnika, ohranjajo lastnost zaupnosti tudi potem, ko se naslovniki seznanijo z njihovo vsebino. Ne glede na to pa dejstvo, da se je avtorica, ki ni bila med naslovniki spornih pisem, z njuno vsebino nedvomno seznanila, za zadevo ni toliko pomembno, kot to, kaj je nato s pismoma storila. Res je sicer, kot je v izpodbijani sodbi zapisalo sodišče druge stopnje(4), da gre avtorju v okviru svobode izražanja oziroma svobode umetniškega ustvarjanja pravica, da ''... v okviru opisovanja lastnega življenja razkriva zasebno življenje drugega...'' in da lahko ''... v svojem delu popiše osebe, s katerimi je prihajal v stik, in dogodke, ki jih je z njimi doživel, ne da bi za to potreboval njihovo privolitev...'' ter da mu gre ta pravica ''... ne glede na to, ali gre za osebo iz javnega življenja ali za kateregakoli posameznika.'' Vendar, gledano z vidika citiranih odstavkov spornih pisem, avtorica v njih ni ne opisovala, popisovala ali vrednotila oseb ali dogodkov iz pisem, niti ni razkrivala, izražala ali sporočala svojega mnenja oziroma vtisov o tem delčku opredmetene zasebnosti tožnikov, s katero je prišla v stik, temveč jo je le (dobesedno) reproducirala. S tem je iz tako podane vsebine knjige hote izločila samo sebe kot sporočevalko in v vlogo osebe, ki vstopa v neposreden odnos z vsakokratnim bralcem, postavila oba pisca pisem. Slednja sta se tako znašla v situaciji, ko sta osebno naslavljala praktično neomejen krog naslovnikov, ne da bi se tega sploh zavedala. (Ne)možnost odločati o lastni besedi, o neposredni odslikavi lastne osebnosti, ki sta ji pisca spornih pisem z odločitvijo za skrajno zaupen način sporočitve (osebno pismo) dodala še posebej zaupno noto, po prepričanju revizijskega sodišča predstavlja točko, do katere domet svobode izražanja avtorice ne glede na vsebino zapisanega v spornih pismih ne seže. 12. Za dopustnost razpolaganja z osebnima pismoma tožnikov na način, kot je to v svoji monografski tiskani publikaciji storila tožena stranka, bi slednja torej morala poprej pridobiti privolitev vsakega od avtorjev. A tega, ugotovljeno, ne avtorica ne tožena stranka nista storili. Zato sta nedopustno posegli v osebnostno pravico tožnikov do pisemske tajnosti.

13. Ker je pritožbeno sodišče z nasprotno presojo zmotno uporabilo materialno pravo, je Vrhovno sodišče RS ugodilo reviziji tožnikov in izpodbijano sodbo spremenilo tako, da se pritožba zavrne in potrdi sodba prvostopenjskega sodišča (prvi odstavek 380. člena ZPP).

14. Tožnikoma, ki sta z revizijo uspela, mora tožena stranka povrniti stroške revizijskega postopka (drugi odstavek 165. člena in prvi odstavek 154. člena ZPP). Ti stroški predstavljajo nagrado za delo odvetnika, davek na dodano vrednost in administrativne stroške.

.Op. št. (1): Primerjaj Sklep in sodbo II Ips 473/2005 in 474/2005 z dne 10.10.2007. Op. št. (2): Več o tem odločba U-I-25/95. Op. št. (3): Tudi citat je oblika popolne reprodukcije.Op. št. (4): To stališče je pritožbeno sodišče povzelo po odločbi Ustavnega sodišča RS Up-50/99 z dne 14. 12. 2000.