Jedro

Tudi toženec ni ravnal s primerno skrbnostjo, prevzel je delo, za katerega se je izkazalo, da zanj ni bil primerno strokoven, prav tako se ni pozanimal o navodilih in tehničnih pogojih za montažo grelnika, tako da je opravil vgradnjo grelnika na neustrezno iztočno pipo, kar je imelo za posledico eksplozijo. Ravnanje je torej treba opredeliti kot malomarnost, zaradi česar je podana njegova odškodninska odgovornost.

Izrek

Pritožbi tožeče stranke se deloma ugodi in se sodba sodišča prve stopnje s p r e m e n i tako, da se v končnem besedilu glasi: "Toženec L.H. je dolžan plačati prvi tožnici N.S. 5.550.000,00 SIT z zamudnimi obrestmi v višini predpisane obrestne mere, zmanjšane za temeljno obrestno mero od 01.01.2002 dalje do 27.06.2003, od 28.06.2003 do plačila pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi, in drugemu tožniku A.S. 5.700.000,00 SIT z zamudnimi obrestmi v višini predpisane obrestne mere, zmanjšane za temeljno obrestno mero od 01.01.2002 dalje do 27.06.2003, od 28.06.2003 do plačila pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi ter jima povrniti pravdne stroške v znesku 791.899,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje sodne odločbe (28.04.2004) dalje do plačila, vse v 15-ih dneh, da ne bo izvršbe. Višji tožbeni zahtevek se zavrne." V ostalem delu se pritožba tožnikov in v celoti pritožba toženca zavrnejo in v nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Toženec mora povrniti tožnikoma stroške pritožbenega postopka v znesku 349.875,00 SIT v roku 15 dni.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje razsodilo, da je toženec dolžan plačati prvi tožnici odškodnino v višini 3.950.000,00 SIT in drugemu tožniku 4.050.000,00 SIT, obema z zamudnimi obrestmi, kot izhaja iz izreka sodbe, in jima povrniti pravdne stroške v višini 639.486,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje sodne odločbe dalje ter zavrnilo višji tožbeni zahtevek.

Zoper sodbo se pritožujeta tožnika in toženec.

Tožnika se pritožujeta zoper zavrnilni del sodbe iz razloga napačne uporabe materialnega prava. V pritožbi navajata, da je sodišče prvi tožnici iz naslova odškodnine za telesne bolečine od vtoževanih 3.500.000,00 SIT prisodilo le 1.700.000,00 SIT. Pri tem je sodišče pravilno povzelo ugotovitve izvedenca dr. T. in izpovedbo same tožnice, vendar pa je sodišče zmotno uporabilo materialno pravo, natančneje določbo 200.čl. Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR), saj prisojeni znesek odškodnine ne ustreza intenzivnosti in času trajanja telesnih bolečin, ki jih je prva tožnica trpela. Prav tako se prva tožnica ne strinja s prisojenim zneskom odškodnine za strah, ki je bistveno prenizek. Strah, ki ga je utrpela, je bil izjemno intenziven in je kot tak tudi dolgo časa trajal. Poleg tega bi sodišče moralo v večji meri upoštevati strah zaradi možne posledice utrpelih poškodb. Če bi sodišče za strah odmerilo pravično denarno odškodnino, bi jo gotovo odmerilo v zahtevanem znesku in ne samo v znesku 700.000,00 SIT. Prenizek je tudi prisojeni znesek odškodnine iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja splošnih življenjskih aktivnosti, saj sodišče ni upoštevalo kriterija sodne prakse za odmero odškodnin v podobnih primerih. Tožbeni zahtevek prve tožnice za plačilo 1.600.000,00 SIT je bil oblikovan povsem v skladu z odškodninami, ki jih sodišča prisojajo v podobnih primerih, seveda ob upoštevanju posebnosti tega škodnega primera. Iz istega razloga se prva tožnica pritožuje tudi glede prisojenega zneska odškodnine za duševne bolečine zaradi skaženosti in za tujo pomoč.

Drugi tožnik meni, da je sodišče odškodnino za telesne bolečine ocenilo prenizko, ko mu je od vtoževanega zneska 4.000.000,00 SIT priznalo le znesek 1.650.000,00 SIT odškodnine. Tako odmerjena odškodnina za pretrpljene telesne bolečine je po mnenju drugega tožnika prenizka in sodišče pri določanju njene višine ni v zadostni meri upoštevalo značaja poškodb, ki jih je utrpel, prav tako ne posledic le-teh, kot tudi ne z njimi povezanih bolečin in nevšečnosti. Sodišče prav tako ni prisodilo pravične denarne odškodnine drugemu tožniku za strah, ko mu je od vtoževanih 2.500.000,00 SIT odškodnine prisodilo zgolj 800.000,00 SIT. Tako odmerjena odškodnina ni v skladu z objektivno obstoječimi okoliščinami o obsegu in intenzivnosti škode ter ugotovljenim in v obrazložitvi sodbe sicer korektno povzetim subjektivnim doživljanjem drugega tožnika samega. Drugi tožnik se je namreč zelo ustrašil že same eksplozije, nedvomno pa je moral utrpeti tudi izredno močan sekundarni strah. V veliki meri je treba upoštevati, da je drugi tožnik povedal, da se dan po dogodku ni upal niti pogledati v ogledalo, zlasti zaradi opeklin na obrazu. Zaradi dejstva, da je bil praktično opečen do pasu in da prvih 14 dni po dogodku, ko je bil hospitaliziran, sploh ni mogel premikati glave, saj je imel žive rane, je moral biti tudi izredno zaskrbljen zaradi izida zdravljenja in posledične skaženosti ter možne delne invalidnosti. Vseh teh okoliščin sodišče po oceni drugega tožnika ni dovolj upoštevalo, saj bi mu v nasprotnem primeru gotovo prisodilo višji znesek odškodnine iz tega naslova. Iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja splošnih življenjskih aktivnosti je sodišče drugemu tožniku od vtoževanih 1.500.000,00 SIT priznalo 1.000.000,00 SIT. Tudi pri presoji višine odškodnine po tej postavki prisojeni znesek ne predstavlja pravične denarne odškodnine, saj bi jo sicer priznalo v celotnem vtoževanem znesku. Dejstvo je namreč, kar je sodišče tudi samo povzelo v obrazložitvi sodbe, da je izvedenec ugotovil, da gre pri drugemu tožniku za zmanjšanje življenjskih aktivnosti za 10%. Izjemno pomembno je tudi, da je drugi tožnik mlada oseba, sedaj je star 29 let in da bo posledice trajnega zmanjšanja življenjskih aktivnosti čutil še zelo dolgo. Res je sicer sodišče v obrazložitvi navedlo, da je tudi to okoliščino upoštevalo pri presoji višje odškodnine, vendar po oceni drugega tožnika premalo. Drugi tožnik je na zaslišanju med drugim namreč povedal, da je imel največ bolečin zaradi gibov, saj ga je vse vezalo in je potreboval nekaj časa, da se privadi. Že zadnji del te izpovedi, da je potreboval nekaj časa, da se privadi, očitno na navedene neprijetnosti, če ne celo bolečine, kažejo na to, da drugi tožnik določene stvari sedaj opravlja s povečanimi napori, to pa gotovo utemeljuje prisojo višjega zneska odškodnine iz tega naslova. Odškodnino za duševne bolečine zaradi skaženosti je sodišče po oceni drugega tožnika bistveno prenizko ovrednotilo. Premalo je upoštevalo tudi okoliščino, da gre pri drugem tožniku za trajno skaženost in to po desni roki ter prsnemu košu. Ker brazgotine, kot jih je utrpel drugi tožnik, zbujajo nelagodje ne le pri njemu, ampak tudi pri drugih ljudeh, to pa je zanj kot mladega človeka še toliko bolj obremenjujoče in neugodno, jih je prisiljen v poletnem času, kolikor se pač da, nekako skriti z majico. Glede na navedeno je očitno, da je sodišče tudi pri presoji višine odškodnine po navedeni postavki zmotno uporabilo materialno pravo, natančneje člen 200 ZOR, 1. in 2. odst., na podlagi katerega sodišče prisodi pravično odškodnino, če spozna, da okoliščine primera, zlasti pa stopnja bolečin in strahu ter njihovo trajanje to opravičujejo. Pri odmeri odškodnine mora sodišče gledati na pomen prizadete dobrine in na namen odškodnine. Drugi tožnik meni, da je bila ta materialna določba tudi v tem primeru zmotno uporabljena. Sodišče je prav tako neupravičeno v celoti zavrnilo zahtevek drugega tožnika za plačilo odškodnine iz naslova tuje pomoči z obrazložitvijo, da bi se lahko mazal s kremo in masiral sam glede na to, da so se poškodbe nahajale na sprednji strani telesa. Sodišče je pri tem v celoti ignoriralo dejstvo, da je v mesecih po poškodbi drugi tožnik trpel močne bolečine, še posebej zaradi gibov, saj ga je vse vezalo, zato ni pravilen zaključek prvostopnega sodišča, da tuje pomoči ni potreboval. Iz pritožbenih navedb tako izhaja, da sodišče pri presoji ni pravilno uporabilo materialne določbe 200.čl. ZOR, s čimer je podan pritožbeni razlog napačne uporabe materialnega prava. Pri presoji bi sodišče namreč moralo upoštevati tako subjektivna merila, torej stopnjo in trajanje telesnih in duševnih bolečin ter strahu in druge okoliščine primera, kot tudi objektivna merila, to je pomen prizadete dobrine in namen denarne odškodnine, poleg tega pa tudi, da ta ne bi šla na roko težnjam, ki niso združljive z njeno naravo in družbenim namenom. Tožnika predlagata, da Višje sodišče v K. pritožbi ugodi in sodbo spremeni v izpodbijanem delu tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi oziroma podrejeno sodbo v izpodbijanem delu razveljavi ter zadevo v tem delu vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje.

Zoper sodbo se pritožuje tudi toženec z lastno pritožbo. V pritožbi navaja, da jo vlaga zaradi nekorektnosti sojenja in enostranske vere v korist tožečih strank. Navaja, da je že večkrat povedal in še enkrat trdi, da ni kriv za nastalo eksplozijo bojlerja. Po dogovoru z B.B. je dne 05.07.1996 montiral odtočne cevi v kopalnici. Isti dan sta se dogovorila še za montažo pocinkanih vodovodnih cevi iz kuhinje v prostor zraven kuhinje in za montažo banje v kopalnici. Do takrat je ves material kupoval sam. Dne 27.10.1996 ga je poklical B., da bi se dogovorila za montažo bojlerja. Prišel je k njemu na Š. in sta se dogovorila za montažo in sicer, da bo on kupil vse potrebno za montažo in povezavo bojlerja tako, da si lahko izberejo tudi pipo po njihovi želji. Opozoril ga je, naj bo primerna za bojler in vprašal, zakaj ne bi kupil novega bojlerja, ker je ta že star in ni primeren za montažo. Odgovoril mu je, naj montira star bojler, ker če je delal do sedaj, bo še naprej. Za povezavo bojlerja in pipe je trdil, da je bilo prej tudi tako povezano in tako naj tudi on naredi. Pritožnik ga je opozoril, da bojler na njegovo zahtevo tako montira, toda če se kaj zgodi, ne odgovarja za to. Še enkrat je rekel, naj ga montira in če se prej ni nič zgodilo, se tudi sedaj ne bo. Dogovorila sta se, da on kupi odgovarjajoči material za povezavo ter ustrezno pipo in naj mu sporoči, kdaj lahko pride montirat. Ko mu je sporočil, da je pripravljeno za montažo, sta se dogovorila, da bo pri montaži prisoten A.S., ker njega nekaj časa ne bo doma. Dne 07.11.1996 je montiral bojler in se dogovoril z A., da pride naslednji dan popoldne povezat še gibljive cevi na bojlerju, ker B. ni kupil reducirk in tesnil za cevi. Naslednji dan sta šla z ženo v I. nekaj kupovat in sta se spotoma ustavila na Š., da pritožnik poveže bojler do konca. Prisoten je bil A. in je rekel, da bo on povezal elektriko na bojler, ko bo pritožnik povezal cevi. Ko je povezal cevi, je spustil vodo v bojler in poklical A., da se dogovorita za povezavo elektrike. Vprašal ga je, če je preveril delovanje termostata v bojlerju in ga opozoril, da če termostat ne dela, lahko pride do pregrevanja vode in tudi do eksplozije. Rekel mu je, da če ne dela termostat, naj ne priklaplja elektrike ampak da se bo treba dogovoriti z B. za nakup novega. Rekel je, da bo preveril in potem priklopil. A. je rekel, da če je želja strica B., da je bojler pod pomivalnim koritom, naj bo tam tudi, če ni prav tako. B.B. bi lahko povedal, kakšen pritisk je bil v vodovodni inštalaciji. Ker je posojal vodo sosedom, ki so izvajali strojne omete in rabili pritisk vode nad 5 ATM, je veliko pripomoglo k eksploziji bojerja. Pritožnik ne razume, zakaj sodišče tako enostransko verjame izjavam tožečih strank, ki so neresnične in se večkrat spreminjajo ter nočejo priznati resnice in kako je bilo dogovorjeno ter so bili opozorjeni na to. Kot pošten državljan samostojni podjetnik že vrsto let, ne pa delavec na črno, kot ga je sodišče opredelilo ter na koncu veteran vojne za Slovenijo, je razočaran nad delom in sodbo sodišča in upa, da bo višje sodišče videlo napako, razveljavilo sodbo in razsodilo v njegovo korist. Pritožba tožnikov je delno utemeljena, pritožba toženca pa ni utemeljena.

Preizkus izpodbijane sodbe je pokazal, da sodišče ni zagrešilo nobene uradoma upoštevne kršitve določb pravdnega postopka (2. odstavek 350. člena Zakona o pravdnem postopku - ZPP), dejansko stanje je pravilno ugotovilo, je pa pri odmeri višine odškodnine napačno uporabilo materialno pravo, kar bo obrazloženo v nadaljevanju.

K temelju: Glede temelja se pritožuje toženec, ki v pritožbi ponavlja tisto, kar je trdil že med postopkom in dokazne ocene ni izpodbil in se pritožbeno sodišče pridružuje zaključkom sodišča prve stopnje. Njegova odgovornost temelji na 1.odst. 154.čl. Zakona o obligacijskih razmerjih - ZOR (ki se uporablja v konkretnem primeru na podlagi 1060.čl. veljavnega Obligacijskega zakonika - OZ), ki določa, da je tisti, ki povzroči drugemu škodo, to dolžan povrniti, če ne dokaže, da je nastala brez njegove krivde. Tudi pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da toženec ni dokazal, da ni kriv, zato je v celoti podana njegova odškodninska odgovornost. Sodišče prve stopnje se je oprlo na izvedensko mnenje izvedenca vodoinštalaterske stroke, ki ugotavlja, da je vzrok za eksplozijo, ker je bil uporabljeni grelnik vode (bojler) odprtega tipa napačno montiran, saj je bil vgrajen v inštalacijo z iztočno pipo, predvideno za tlačni grelnik. V konkretnem primeru je bila montirana grelniku neustrezna iztočna pipa, kar je imelo za posledico eksplozijo ob nastanku nadtlaka v posodi grelnika. Ob tem je izvedenec ocenil, kot ugotavlja tudi sodišče prve stopnje, da za pojav eksplozije ni bila relevantna postavitev grelnika pod ali nad koritom, niti med pravdnima strankama sporno vprašanje, kje je bil nameščen obravnavani grelnik pred tem, ko ga je toženec montiral pod pomivalno korito. Izvedenec je namreč povedal, da če bi bil takšen grelnik z isto mešalno baterijo montiran nad pomivalnim koritom, bi prav tako prišlo do eksplozije. Prav tako morebitna nepravilna priključitev grelnika na električno omrežje ni mogla imeti za posledico eksplozije istega. Na odškodninsko odgovornost toženca tudi ne vpliva vprašanje, kdo je postavil grelnik v ležeč položaj. Izvedenec je zaključil, da je bil v konkretnem primeru vzrok eksplozije pritisk v vodovodnem omrežju zaradi napačnega izbora pipe in ne pritisk zaradi segrevanja zraka v grelniku. Toženec je med postopkom trdil, da je B.B. in tudi drugega tožnika opozarjal, da gre za grelnik, ki ga je treba montirati nad pomivalno korito in da lahko pride do eksplozije, vendar teh trditev, ki jih je B.B. zanikal, toženec ni izkazal. Tudi pritožbeno sodišče soglaša z zaključkom sodišča prve stopnje, da ne gre slediti prizadevanjem toženca, ki bi rad prikazal, da sta se B.B. in drugi tožnik zavestno odločila za nevarnost eksplozije. Če bi jima resnost nevarnosti resnično predstavil na primeren in strokoven način, bi se ji gotovo poskušala izogniti. Pipo je res kupil B.B. in če bi ga toženec opozoril, da zaradi njenega izbora lahko pride do eksplozije, bi B.B. prav gotovo ne vztrajal pri montaži te pipe in bi gotovo nabavil novo pipo. Toženec pa ni niti konkretno zatrjeval in izpovedal, da bi kogarkoli opozarjal ravno na pravi vzrok končne eksplozije, namreč na napačen izbor pipe. Montažo grelnika bi tudi po mnenju pritožbenega sodišča moral brezpogojno zavrniti, da bi odvrnil pretečo nevarnost. Poleg tega je toženec še povedal, da ni poznal navodil in tehničnih pogojev montaže grelnika, saj le-teh ne montira. Tudi pritožbeno sodišče soglaša z zaključki sodišča prve stopnje, da toženec ni ravnal s primerno skrbnostjo, prevzel je delo, za katerega se je izkazalo, da zanj ni bil primerno strokoven, prav tako se ni pozanimal o navodilih in tehničnih pogojih za montažo grelnika, tako da je opravil vgradnjo grelnika na neustrezno iztočno pipo, kar je imelo za posledico eksplozijo. Ravnanje je torej treba opredeliti kot malomarnost, zaradi česar je podana njegova odškodninska odgovornost. Iz navedenih razlogov pritožba toženca ni utemeljena, zato jo je pritožbeno sodišče zavrnilo, saj je v celoti podan temelj njegove odškodninske odgovornosti, ki s pritožbenimi izvajanji ni omajal ugotovitev in zaključkov sodišča prve stopnje.

O višini škode: Sodišče prve stopnje je na podlagi mnenja izvedenca in zaslišanja tožnikov pravilno in popolno ter zelo natančno povzelo, kakšne poškodbe sta utrpela tožnika v eksploziji, kakšna zdravstvena oskrba je bila potrebna, kakšne bolečine sta imela, kako dolgo so trajale in kakšne nevšečnosti sta imela zaradi zdravljenja, tako da se pritožbeno sodišče v celoti sklicuje na povzetke sodišča prve stopnje. Po mnenju pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje dejansko stanje pravilno in popolno ugotovilo. V postopku je izvedlo vse predlagane dokaze in obseg škode tožnikov zanesljivo ugotovilo, delno zmotno pa je uporabilo materialno pravo (določbe členov 200 in 203 ZOR), ko je dosodilo odškodnino iz naslova telesnih bolečin in nevšečnosti med zdravljenjem, strahu in duševnih bolečin zaradi znižanja življenjskih aktivnosti in skaženosti za oba tožnika, ki utemeljeno opozarjata, da je odškodnina odmerjena nekoliko prenizko. Prva tožnica je v eksploziji grelnika utrpela zelo hude poškodbe in sicer obsežne kožne opekline po sprednji strani trupa od brade in vratu navzdol po celem prsnem košu in trebuhu, do vključno dimelj ter po srednjih in delno notranjih straneh obeh stegen in na notranji strani desnega kolena. Pri približno polovici opečene površine je šlo za povrhnje kožne opekline, medtem ko so bile globoke opekline kože na spodnjem delu trebuha pod dimljami in na sprednji strani obeh stegen. Od skupne telesne površine je bilo opečene kar 28% kože. Potrebno je bilo dolgotrajno sprva kirurško konzervativno zdravljenje in nato še plastično kirurško zdravljenje. Prva tožnica bila ob silnih opeklinskih bolečinah hospitalizirana v S.b.I. od 16.12.1996 do 13.01.1997, kjer so jo zdravili konzervativno, nudili so ji potrebno terapijo, razgibavanje udov, dihalne vaje, potrebna so bila številna prevezovanja, morala je jemati tudi analgetike. Povrhnje kožne opekline so postopno v dveh do štirih tednih epitalizirale, ostajali pa so nezaceljeni granulirajoči kožni otočki. Na področju sprednje strani obeh stegen, obojestransko v dimljah in po spodnjem trebuhu je bilo zaradi totalne izgube debeline kože in kožnih mrtvin indicirano kirurško izrezanje teh otočkov in kritje kožnih manjkov s presaditvijo kože, odvzete po zunanji strani levega stegna skupne kožne površine približno 5%. Zaradi tega je bila prva tožnica od 02.04.1997 do 14.04.1997 hospitalizirana na opeklinski kliniki v K.c. v L., kjer so opravili operacijo v splošni anesteziji. V začetku je imela prva tožnica zadebeljene in pojačane kožne brazgotine. Za njihovo zmanjšanje je morala eno leto in pol nositi zunanjo kompresijsko obleko, napravljeno po meri za stegna in trebuh. Prva tožnica je bila skupno med zdravljenjem samo bolnišnično 30-krat prevezovana tudi pod analgetiki, nadalje pa ambulantno in tudi doma. Nezmožna za poklicno delo in v bolniškem staležu je bila od 16.12.1996 do 01.08.1997. Prva tožnica je 8 dni trpela zelo hude bolečine, en mesec močne, srednje zmerne tri mesece in bolečine manjše intenzitete še štiri mesce. Ob upoštevanju vrste in intenzitete bolečin, ki jih je prva tožnica trpela, ter vseh opisanih nevšečnosti, ki so bile v njenem primeru izjemno neprijetne, bi po mnenju pritožbenega sodišča pravilna materialnopravna presoja narekovala pravično odškodnino za to vrsto škode v višini 2.100.000,00 SIT. Pritožbeno sodišče je zato v tem delu pritožbi prve tožnice ugodilo in zvišalo odškodnino, ki jo je iz tega naslova priznalo sodišče prve stopnje v znesku 1.700.000,00 SIT. Glede drugega tožnika je sodišče prve stopnje na podlagi mnenja izvedenca ugotovilo, da je imel povrhnje in do polovice opečene kožne površine, nadalje globoke kožne opekline in to lažje po obrazu in vratu, delno na sprednji strani prsnega koša ter težje in globlje po prsnem košu, na sprednji strani desne rame, na obeh prsnih predelih, po celi desni nadlahti in podlahti ter na hrbtišču levice, skupno je imel opečene kožne površine 25%. Skupno 25 dni je bil urgentno hospitaliziran, na kirurškem oddelku v bolnišnici v I. od 16.12.1996 do 27.12.1996 in nato na Kliniki za opekline v L. od 27.12.1996 do 08.01.1997. 30.12.1996 so mu operativno izrezali opeklinske nekroze (mrtvine) opečene kože na desni podlahti in nadlahti in pokrili s kožnimi prostimi presadki, odvzetimi na desnem stegnu. Sledila so prevezovanja v bolnišnicah in kontrole. Drugi tožnik je bil ponovno hospitaliziran od 22.07.1997 do 24.07.1997, ko so plastično kirurško korigirali kožno brazgotinasto kontakturo - skrčenost nadlahti v desnem ramenu in na sprednji strani pazdušne gube za končno sprostitev zavrtega gibanja nadlahti v rami. Po mnenju izvedenca je trpel prve dni po poškodovanju silne in zelo intenzivne, nadalje pa podaljšano močne bolečine zaradi obsežnih ran ob in po prevezovanjih, razgibavanjih in negi. Opeklinske bolečine se lajša z opijati in močnimi analgetiki. Sodišče prve stopnje ugotavlja, da mnenje izvedenca v celoti potrjuje tožbene navedbe, da je drugi tožnik trpel 10 dni izredno močne bolečine, nato še mesec dni močne, dva meseca srednje in tri mesece bolečine manjše intenzitete. Tudi pri drugemu tožniku ob upoštevanju vrste in intenzitete bolečin, ki jih je trpel in glede na njegovo mladost v času poškodovanja (rojen 30.5.1975) ter vse nevšečnosti, ki so bile tudi v njegovem primeru izjemno neprijetne, bi po mnenju pritožbenega sodišča pravilna materialno pravna presoja narekovala pravično odškodnino za to škodo v višini 2.000.000,00 SIT (sodišče prve stopnje mu je priznalo 1.650.000,00 SIT).

Tudi glede strahu se je sodišče prve stopnje oprlo na mnenje izvedenca in navedbe tožnikov ob zaslišanju. Izvedenec je ocenil, da je prva tožnica ob poškodovanju in silno bolečih opeklinah utrpela silen primarni strah, ki je mogel trajati do štiri tedne. V nadaljevanju je bila vsekakor zaskrbljena za dober potek in izid zdravljenja, predvsem zaradi pričakovanih grdih in obsežnih opeklinskih kožnih brazgotin, zaradi zmanjšane gibljivosti desne noge v kolenu in kolku, zaradi plastične kirurške operacije, zaradi invalidnosti in manjvrednosti kože. Intenzivnejši sekundarni strah je po mnenju izvedenca lahko trajal tri mesece in pol do operacije in nato manj intenziven še do tri mesece. Tudi pritožbeno sodišče ne dvomi, da je prva tožnica utrpela izjemno intenziven primaren strah, velik in dolgotrajen pa je bil tudi strah za izid in trajanje zdravljenja ter preostale posledice glede na velik obseg poškodovane kože in je bilo zaradi strahu porušeno njeno duševno ravnovesje. Tudi v tem primeru bi pravilna materialno pravna presoja narekovala pravično odškodnino za to vrsto škode v višini 1.000.000,00 SIT (sodišče prve stopnje ji je dosodilo 700.000,00 SIT). Sodišče prve stopnje je glede drugega tožnika ugotovilo podlagi mnenja izvedenca, da je gotovo utrpel silen primaren strah, ki je mogel trajati prve tri tedne, nato pa manj intenziven še najmanj 14 dni. Po mnenju izvedenca je bil v strahu pred kirurškima operacijama glede poteka in izida zdravljenja ter lahko tudi pred posledično skaženostjo in možno delno invalidnostjo, saj je imel zavrto in omejeno zmožnost gibanja desne roke v ramenu. Ocenil je, da je sekundarni strah lahko trajal skupno pol leta. Tudi pri drugemu tožniku pritožbeno sodišče tako kot sodišče prve stopnje ne dvomi v izjemno intenzivnost primarnega strahu, glede na obseg in zapletenost poškodb pa tudi ne v precejšnjo jakost in s strani izvedenca ocenjeno trajanje nadaljnjega sekundarnega strahu. Pravična denarna odškodnina za to vrsto škode bi po mnenju pritožbenega sodišča znašala 1.300.000,00 SIT ob upoštevanju, da je imel opekline tudi po obrazu, in je bil zato še bolj zaskrbljen za izid zdravljenja (sodišče prve stopnje je dosodilo 800.000,00 SIT).

Pritožbeno sodišče tudi ne dvomi, da trpita oba tožnika duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti in skaženosti. Izvedenec je ugotovil, da ima prva tožnica manjvredno kožo na opečenih površinah, ki je nepravilno pigmentirano spremenjena, plosko spremenjena in tanjša. Koža, ki je opeklinsko brazgotinasta in tanjša, je ranljiva in manj odporna na zunanje in mehanske vplive. Občutljiva je na sonce. Prva tožnica je povedala, da koža sedaj ni več elastična in jo na določenih mestih še vedno veže ter so opečeni deli bolj občutljivi. Koža potrebuje več pravilne nege. Pri prvi tožnici je kožna senzibiliteta desnega stegna zmanjšana, ima tudi zmanjšano zmožnost obračanja desne noge v kolku in s tem desnega stopala. To jo moti v skrajnih gibih noge v kolku, pri obračanju noge navzven. Izvedenec je glede brazgotinasto spremenjene kože po celem trebuhu, delno pa na spodnjem delu prsnega koša, na stegnih in v dimljah ter delno na ledjih ocenil pritožničino zmanjšanje življenjskih aktivnosti na 10%, lažje stopnje zavrto zmožnosti obračanja desne noge pa na 2%. Tožničine življenjske aktivnosti so zaradi opisanih posledic nedvomno zmanjšane, kar ji povzroča precejšnje duševne bolečine, kot ugotavlja sodišče prve stopnje. Glede na navedeno bi bila po presoji pritožbenega sodišča primerna odškodnina v višini 1.200.000,00 SIT (priznano ji je bilo 1.000.000,00 SIT). Drugi tožnik je povedal, da se mu je obraz kar lepo zacelil, da pa ima roko bolj prizadeto, koža je veliko bolj občutljiva, tako da mora biti v senci, zlasti poleti. Gibe in druge aktivnosti sedaj dela normalno, se pa mora še vedno mazati s kremo vsak drugi dan, poleti pa vsak dan. Izvedenec dr. T. je ugotovil obstoj preostalih brazgotin, povedal je, da je na sprednji strani prsnega koša, na desni rami, na podlahti in nadlahti manjvreden kožni pokrov. Brazgotine so občutljive na mehanske in temperaturne vplive ter na sončno sevanje. Drugi tožnik se mora paziti pred premočnimi zunanjimi vplivi sevanja in uporabljati zaščitno kožno kremo. Po več letih so možne kasne sekundarne spremembe na brazgotinah kože. Tudi pritožbeno sodišče meni, da trpi precejšnje duševne bolečine in ga bodo posledice še dolgo spremljale (ob sojenju je imel 29 let) in je po oceni pritožbenega sodišča pravična odškodnina za to vrsto škode 1.200.000,00 SIT (prisojeno mu je bilo 1.1000.000,00 SIT).

Prva tožnica ima trajne brazgotine na nogah, trebuhu in prsnem košu. Povedala je, da se na plaži sicer sleče, vendar išče bolj mirne kotičke. Izvedenec ugotavlja, da gre pri prvi tožnici za brazgotinasto plosko spremenjeno kožo po opeklinski poškodbi na področju celega trebuha, delno spodnjega dela prsnega koša, obeh dimelj in stegen. Ta trajna skaženost je vsaj zmerne srednje stopnje in lahko prvo tožnico utemeljeno moti. Določene predele sicer z obleko običajno lahko zakriva, skaženost na desnem stegnu ob in nad kolenom pa je brez temnih nogavic opazna ob nošnji krajšega krila. Glede zapaženega negativnega odnosa do sprejemanja lastnega spremenjenega zunanjega izgleda, sodišče prve stopnje zaključuje, in tem zaključkom se pridružuje tudi pritožbeno sodišče, da prva tožnica trpi duševne bolečine glede na velik obseg poškodovane kože, predvsem če je izpostavljena pogledom tretjih. Pritožbeno sodišče meni, da je pravična denarna odškodnina za skaženost za prvo tožnico 1.200.000,00 SIT (dosojeno 500.000,00 SIT). Drugi tožnik je že v tožbi navedel, da ima trajne brazgotine na prsnem košu in rokah in ob zaslišanju poudaril, da ga zelo moti skaženost. Sodišče prve stopnje je neposredno ugotovilo, da so na desni roki vidne posledice skaženosti hujše stopnje, koža je deformirana in temnejše barve. Na sprednjem delu prsnega koša gre zgolj za manjše brazgotine, na obrazu pa ni vidnih posledic. Tudi iz izvedeniškega mnenja izhaja, da se skaženost drugega tožnika kaže v brazgotinasti nadomestni koži, neravnih površin in lisastega izgleda in sicer na sprednji strani prsnega koša obojestransko ter na desni nad in podlahti. Drugi tožnik te skaženosti srednje stopnje ne more skrivati slečen. Ob upoštevanju, da gre za mladega človeka, je tudi za to vrsto škode primerna odškodnina v višini 1.200.000,00 SIT (dosojeno 600.000,00 SIT).

Glede odškodnine za tujo pomoč pritožbeno sodišče meni, da je za prvo tožnico pravilno odmerjena, saj kaj drugega ni izkazala, prav tako pa tovrstne škode ni izkazal niti drugi tožnik in sodišče v celoti soglaša z razlogi sodišča prve stopnje.

V ostalem delu je pritožbeno sodišče pritožbo tožnikov zavrnilo. Primerjava njunih škod s podobnimi škodami in zanje prisojenimi odškodninami ne utemeljuje višjega zvišanja odškodnine za že opisane vrste škode. Glede na ugotovljeno dejansko stanje in glede na merila iz člena 200 ZOR je primerna odškodnina za negmotno škodo za prvo tožnico v višini 5.550.000,00 SIT in za drugega tožnika v višini 5.700.000,00 SIT in je pritožbeno sodišče v tem obsegu spremenilo sodbo sodišča prve stopnje (4. točka 358. člena ZPP), v ostalem pa je pritožbo tožnikov kot neutemeljeno zavrnilo in pritožbo toženca v celoti in v nespremenjenem, a izpodbijanem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (člen 353).

Ker je pritožbeno sodišče delno spremenilo odločbo o glavni stvari, je po 165.čl. ZPP spremenilo tudi odločbo o stroških. Uspeh tožnikov se je zaradi zvišanja odškodnine zvišal in sedaj znaša 80,5 %. Sodišče prve stopnje je ugotovilo višino pravdnih stroškov tožnikov v višini 1.126.588,80 SIT in toženca v višini 589.770,40 SIT in ugotovljene višine pravdnih stroškov pritožniki niso izpodbijali. V novem razmerju je pritožbeno sodišče spremenilo odločbo o stroških. Toženec je dolžan povrniti tožnikoma 80,5 % stroškov, odmerjenih na prvi stopnji, kar znese 906.904,00 SIT. Tožnika pa sta dolžna povrniti tožencu 19,5 % njegovih stroškov, kar znese 115.005,00 SIT. Po pobotanju stroškov mora toženec povrniti tožnikoma po spremenjeni odločbi 791.899,00 SIT.

Ker sta tožnika delno uspela s pritožbo, jima je toženec dolžan povrniti tudi stroške pritožbenega postopka, ki jih je pritožbeno sodišče odmerilo od zneska, s katerim sta tožnika v pritožbi uspela, to je od zneska 3.250.000,00 SIT. Stroški pritožbenega postopka znašajo 348,500,00 SIT in predstavljajo nagrado za sestavo pritožbe, takso, materialne stroške in DDV, odmerjene po veljavni taksni in odvetniški tarifi.