Jedro

Brez slehernega pomena bi bilo tudi toženčevo zavzemanje za nujnost upoštevanja morebitnega prispevka B. B. k nastali škodi, saj bi šlo kvečjemu za prispevek tretjega, ki spričo določb 206. člena ZOR ne bi imel nobenega vpliva na obseg odškodninske odgovornosti (v vsakem primeru še vedno solidarno odgovornega) toženca za tožnikoma nastalo celotno škodo.

Če se toženec z revizijskimi trditvami, da je bil iz plemenitih nagibov pripravljen na prijateljsko in brezplačno uslugo sosedu ter da pri sodiščih obeh stopenj pogreša občutek za pravičnost, smiselno morda zavzema za uporabo določb 191. člena ZOR o zmanjšanju odškodnine, mu je treba odgovoriti, da sodišče lahko zniža odškodnino na tej podlagi le na predlog oškodovalca, ki bi moral biti postavljen pred pravnomočnim zaključkom postopka in česar ni mogoče prvič uveljavljati šele v postopku z izrednim pravnim sredstvom.

Izrek

Revizija se v delu za izpodbijani znesek 208,65 EUR s pripadki prvi tožnici pravnomočno prisojene odškodnine za premoženjsko škodo z a v r ž e, sicer pa z a v r n e.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je delno ugodilo tožbenima zahtevkoma in tožencu naložilo, da mora prvi tožnici za povzročeno ji nepremoženjsko in premoženjsko škodo plačati odškodnino v znesku 3,950.000 SIT (zdaj 16.483,06 EUR) s pripadki, drugemu tožniku pa za povzročeno mu nepremoženjsko škodo odškodnino v znesku 4,050.000 SIT (zdaj 16.900,35 EUR) s pripadki, medtem ko je v presežku zahtevka prve tožnice (za znesek 4,550.000 SIT oz. zdaj 18.986,81 EUR s pripadki) in drugega tožnika (za znesek 6,050.000 SIT oz. zdaj 25.246,20 EUR s pripadki) zavrnilo. Sodišče prve stopnje je tožencu naprtilo izključno krivdno odgovornost za tožnikoma 15.12.1996 povzročeno škodo, ko je nenadoma eksplodiral nizkotlačni grelnik, ki ga je v začetku decembra istega leta nestrokovno montiral toženec v kuhinji stanovanjske hiše v Š. (v solasti prve tožnice in njenega brata B. B.).

Sodišče druge stopnje je toženčevo pritožbo zavrnilo in glede temelja pritrdilo odločitvi sodišča prve stopnje, delno pa je ugodilo pritožbi tožnikov in prvi tožnici zvišalo na prvi stopnji prisojeno odškodnino za 1,600.000 SIT oz. zdaj 6.676,68 EUR - torej na 5,550.000 SIT oz. zdaj 23.159,74 EUR, drugemu tožniku pa za 1,650.000 SIT oz. zdaj 6.885,33 EUR - torej na 5,700.000 SIT oz. zdaj 23.785,68 EUR.

Zoper sodbo sodišča druge stopnje je toženec vložil revizijo. Pravnomočno sodbo izpodbija v celotnem obsodilnem delu in se sklicuje na bistveno kršitev določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339.člena Zakona o pravdnem postopku kot uveljavljan revizijski razlog, sicer pa jo vsebinsko izpodbija tudi oziroma predvsem iz razloga zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da je v zvezi z nastankom škode še vedno nejasna vloga naročnika del B. B., brata prve tožnice, ki je toženca prosil za uslugo (brez dogovora o plačilu) in po čigar navodilih naj bi toženec delal, saj je pipo kupil B., ki se ni menil za toženčeva navodila in opozorila, ker je stremel le k temu, da se obnova starega stanovanja opravi s čim manjšimi stroški. Toženec je iz plemenitih nagibov pristal na prijateljsko in brezplačno uslugo sosedu, za katero je bil "nagrajen" z vložitvijo tožbe zoper njega; pri sodiščih obeh stopenj pogreša občutek za pravičnost. Pogreša pa tudi opredelitev sodišč do vloge drugega tožnika pri nastali škodi, saj je on priključil grelnik na električno omrežje in v vlogi elektroinštalaterja ključno sodeloval pri skupnem podjetju. Višino tožnikoma prisojenih odškodnin pa graja toženec z mnenjem o pretiranosti in neprimerljivosti z drugimi primeri v sodni praksi. Predlaga spremembo izpodbijanega dela pravnomočne sodbe v smeri zavrnitve zahtevkov tožnikov oziroma razveljavitev sodb sodišč obeh stopenj v obsodilnem delu in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje v tem obsegu.

V skladu z določbami 375. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP,Ur. l. RS, št. 73/2007 - uradno prečiščeno besedilo) je bil izvod revizije poslan tožnikoma, ki nanjo nista odgovorila, ter Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije.

Revizija delno ni dovoljena, sicer pa ni utemeljena.

O reviziji v delu, v katerem ni dovoljena.

V premoženjskih sporih je revizija po določbi drugega odstavka 367. člena ZPP dovoljena, če vrednost izpodbijanega dela pravnomočne sodbe presega 4.172,93 EUR (prej 1.000.000 SIT). Toženec izpodbija z revizijo celotni obsodilni del pravnomočne sodbe, s katero ni bil obsojen le na plačilo odškodnin za nepremoženjski škodi vsakega od obeh tožnikov, temveč tudi na plačilo odškodnine za premoženjsko škodo prve tožnice. Zato je treba ob preizkusu dovoljenosti toženčeve revizije zoper pravnomočno odločitev o prvi tožnici prisojene odškodnine upoštevati, da imata nepremoženjska in premoženjska škodo različno dejansko in pravno podlago tudi v primeru, ko se odškodnini za njiju uveljavljata z eno tožbo in da se zato v skladu z določbo drugega odstavka 41. člena ZPP vrednost spora določi po vrednosti vsakega posameznega zahtevka. Tako se izkaže, da znaša vrednost s toženčevo revizijo izpodbijanega dela pravnomočne sodbe o ugoditvi zahtevku prve tožnice za plačilo odškodnine za njeno premoženjsko škodo 50.000 tedanjih SIT (zdaj 208,65 EUR); to pa je znesek, ki ne presega mejnega zneska za dovoljenost revizije. Zato je bilo treba toženčevo revizijo v delu, ki se nanaša na obsodilni del pravnomočne odločitve o odškodnini za premoženjsko škodo prve tožnice, na podlagi določbe 377. člena ZPP zavreči, saj je v tem delu vložena zoper sodbo, zoper katero je po zakonu ni mogoče vložiti (nedovoljena revizija po določbi drugega odstavka 374. člena ZPP).

O reviziji v preostalem delu, v katerem je dovoljena, vendar neutemeljena: Toženec uveljavlja bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP kot revizijski razlog nekonkretizirano in s tem neupoštevno (371. člen istega zakona).

Z revizijo v dovoljenem delu izpodbijana pravnomočno odločitev je materialnopravno pravilna. Iz v postopku z revizijo neizpodbojnih dejanskih ugotovitev sodišč prve in druge stopnje (tretji odstavek 370. člena ZPP) izhaja, da je bil grelnik, ki je odprtega tipa, napačno montiran, saj je bil vgrajen v inštalacijo z iztočno pipo, predvideno za tlačni grelnik, da je pri grelniku odprtega tipa pomembno, da v njegovi posodi ne nastane nadtlak in da vedno vlada stanje tlaka okolice (atmosfersko stanje), da ta pogoj ne more biti izpolnjen z vgradnjo iztočne pipe za tlačne grelnike ter da je bila montaža grelniku neustrezne iztočne pipe izključni vzrok za eksplozijo ob nastanku nadtlaka v posodi grelnika. Glede na te dejanske ugotovitve ne more biti nikakršnega dvoma v materialnopravno pravilnost stališča sodišč prve in druge stopnje, ki sta tožencu naprtili izključno krivdno odgovornost za škodo z obrazložitvijo, da ni ravnal v skladu s strokovnimi zahtevami in se ni pozanimal niti o navodilih in tehničnih pogojih montaže grelnika, ki ga je vgradil na napačno (s strokovnega vidika neustrezno) pipo.

Upoštevaje pravkar obrazloženo je brez slehernega pomena toženčev revizijski očitek o nepojasnjenosti vloge naročnika B. B. pri nastanku škode in pomanjkanju razlogov o tem v sodbah sodišč prve in druge stopnje. Revizijski očitek, da se B. B. ni zmenil za toženčeva navodila in opozorila, je v opreki z neizpodbojno dejansko ugotovitvijo v pravnomočni sodbi o B. nakupu pipe v skladu z navodili toženca, ki je kupljeno (neustrezno) pipo tudi sicer sam vgradil oziroma inštaliral. Brez slehernega pomena pa bi bilo tudi iz tega izpeljano toženčevo zavzemanje za nujnost upoštevanja morebitnega prispevka B. B. k nastali škodi, saj bi šlo kvečjemu za prispevek tretjega, ki spričo določb 206. člena ob škodnem dogodku še veljavnega Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR) ne bi imel nobenega vpliva na obseg odškodninske odgovornosti (v vsakem primeru še vedno solidarno odgovornega) toženca za tožnikoma nastalo celotno škodo.

Toženec neutemeljeno pogreša v razlogih pravnomočne sodbe tudi opredelitev sodišč prve in druge stopnje do vloge drugega tožnika pri nastali škodi, ki je kot električar priključil grelnik na električno omrežje. V razlogih pravnomočne sodbe je namreč izrecno ugotovljeno, da eksplozija grelnika v nobenem primeru ne bi mogla biti v kakršnikoli vzročni zvezi z vprašanjem ustreznosti oziroma neustreznosti električnega priklopa.

Če se toženec z revizijskimi trditvami, da je bil iz plemenitih nagibov pripravljen na prijateljsko in brezplačno uslugo sosedu ter da pri sodiščih obeh stopenj pogreša občutek za pravičnost, smiselno morda zavzema za uporabo določb 191. člena ZOR o zmanjšanju odškodnine, mu je treba odgovoriti, da sodišče lahko zniža odškodnino na tej podlagi le na predlog oškodovalca, ki bi moral biti postavljen pred pravnomočnim zaključkom postopka in česar ni mogoče prvič uveljavljati šele v postopku z izrednim pravnim sredstvom (v katerem ni več mogoče širiti dejstvene in dokazno podprte podlage, relevantne za odločitev v sporu). Sicer pa revizijska trditev toženca o "brezplačni uslugi sosedu" nima opore v dejanskih ugotovitvah sodišča prve stopnje, ki jih toženec s tem v zvezi v pritožbi zoper prvostopenjsko sodbo sploh ni grajal. Ker obrazloženo uveljavljani revizijski razlogi niso podani in ker je materialnopravno pravilna tudi pravnomočna odločitev o obsegu obema tožnikoma pripadajočih denarnih zadoščenj za njuno pretrpljeno nepremoženjsko škodo, ki jo toženec neutemeljeno graja v reviziji le pavšalno in s tem neobrazloženo, je bilo treba njegovo revizijo v dovoljenem delu na podlagi določbe 378. člena ZPP kot neutemeljeno zavrniti.