Jedro

V okviru 10. člena EKČP je varovana tudi ostra kritika sodnikovega dela, če ni osebno žaljiva ter ne pomeni destruktivnih in v temelju neupravičenih napadov na sodnike.

Sporne navedbe niso v nikakršni funkciji kritike sodbe, ampak so namenjene izključno žaljenju oziroma sramotenju senata in sodnic. Ni jih mogoče opredeliti kot ostro kritiko dela sodnic, temveč so osebno žaljive, saj pravzaprav predstavljajo očitek storitve kaznivega dejanja. S tega vidika pa tudi vse ostale, "nesporne" navedbe, pridobijo v celotnem kontekstu drugačno težo. V obravnavanem primeru ni mogoče upoštevati stališča ESČP, da so sprejemljivejše kritične pripombe, ki so dane v pravnem sredstvu in pri katerih gre v bistvu za interno komunikacijo med odvetnikom in pritožbenim sodiščem, ki se ne odvija pred očmi splošne javnosti. Prej nasprotno. Navedbe v reviziji (ali drugi pisni vlogi) morajo biti premišljene, usmerjene v kritiko izpodbijane odločbe in niso namenjene osebnemu obračunavanju z avtorjem izpodbijanega akta. Drugače je lahko na glavni obravnavi, kjer je stranka ali njen pooblaščenec lahko izzvana z izjavami nasprotne stranke, prič, izvedencev ali sodnikov, in zato emocionalno reagira in izjavi kaj, kar je lahko opredeljeno kot žalitev. Če torej v vlogi pooblaščenec žali sodišče ali sodnike, to kaže samo na to, da so take navedbe premišljene, in kot v obravnavanem primeru, z edinim namenom sramotenju sodnic in senata.

Izrek

Pritožba se zavrne in se izpodbijani sklep potrdi.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je Vrhovno sodišče Republike Slovenije kaznovalo pooblaščenca tožeče stranke A. A., notarja v ... (v nadaljevanju pritožnik), z denarno kaznijo 750,00 EUR. Izrek denarne kazni je utemeljilo na podlagi določb prvega odstavka 109. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP), s povzetkom žaljivih navedb v reviziji X Ips 137/2015 z dne 23. 3. 2015, vloženi zoper sodbo Upravnega sodišča Republike Slovenije I U 948/2014-10 z dne 10. 2. 2015. 2. V pritožbi pritožnik navaja, da spoštuje sodišče, v reviziji pa je ocenjeval izpodbijano sodbo in ne sodnic. Po njegovem mnenju navedbe v reviziji v kontekstu obrazložitve niso žaljive in izražajo strokovno kritiko dela sodišča, ki je napačno uporabilo pravo. Silogizem v sodbi Upravnega sodišča je bil sam s seboj v nasprotju, zato je imel občutek, da ga takšna obrazložitev sodišča kot pravnika, notarja, prej tudi sodnika, zasmehuje. Meni, da se ima po 12. členu Kodeksa notarske etike tudi sam pravico braniti pred takšnim ciničnim zasmehovanjem (ignoriranjem). Trdi, da ni prekoračil meje dostojanstva sodišča in da je šlo samo za ostro strokovno kritiko. Tudi višina kazni je pretirana.

3. Vrhovno sodišče je s sklepom II Up 1/2016 z dne 18. 5. 2016 tožnikovo pritožbo zavrglo z obrazložitvijo, da je zoper odločitev Vrhovnega sodišča po določbah Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) pritožba izključena.

4. Pritožnik je zoper navedeni sklep Vrhovnega sodišča vložil ustavno pritožbo, ki ji je Ustavno sodišče ugodilo, izpodbijani sklep Vrhovnega sodišča razveljavilo in zadevo vrnilo temu sodišču v novo odločanje. Po presoji Ustavnega sodišča je stališče Vrhovnega sodišča o nedovoljenosti pritožbe zoper sklep o kaznovanju, ki ga v zvezi z odločanjem o reviziji v upravnem sporu izda Vrhovno sodišče po določbah ZPP, nezdružljivo s pravico do pritožbe. Taka razlaga zakona Vrhovnega sodišča ni ustavnoskladna in z njo je Vrhovno sodišče kršilo pritožnikovo pravico do pravnega sredstva iz 25. člena Ustave.

5. Vrhovno sodišče je zato vsebinsko presojalo pritožbo.

6. Pritožba ni utemeljena.

**Dejansko stanje in pravna podlaga**

7. Zoper pravnomočno sodbo Upravnega sodišča I U 948/2014 z dne 10. 2. 2015 sta tožnika po pooblaščencu notarju A. A. vložila revizijo.

8. V reviziji, ki jo je kot pooblaščenec podpisal in vložil notar A. A., upravnemu sodišču očita: "da se smeši" in "v posmeh presodi", "da si senat domišlja, da lahko sprevrača dejstva v tem primeru", in da so sodnice senata "od lobija nepremičninarjev dobile po prstih, in na pritisk spremenile mnenje". Prvostopenjsko sodbo označi kot: "strokovno nedodelano, pomanjkljivo, žaljivo, ignorantsko" in se v nadaljevanju sprašuje: "ali je to res naročeno od lobijev, ki uspejo v pravni red vnašati korupcijo tako, da jo kar uzakonijo". Odločbi Vrhovnega sodišča X Ips 143/2013, na katero se sklicuje sodišče prve stopnje, očita "nizek strokovni nivo" ter dodaja "pravi posmeh pravu je točka 12 obrazložitve".

9. Po prvem odstavku 109. člena v zvezi z 11. členom ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) sodišče kaznuje tistega, ki v vlogi žali sodišče, stranko ali drugega udeleženca v postopku z denarno kaznijo do 1.300,00 EUR. Namen citirane določbe ZPP je zavarovati zaupanje v sodstvo in ugled ter avtoriteto sodstva, to je sodne veje oblasti v celoti. Navedena določba tako omogoča obrambo ugleda oziroma avtoritete sodišča tedaj, ko se s slabšalnimi vrednostnimi sodbami ter s posplošenimi in nepotrebnimi napadi na delo sodišča ali osebno na konkretnega sodnika vnaša vzdušje nezaupanja v delo sodišč.

**Sodna praksa v zvezi s kaznovanjem odvetnikov in drugih pooblaščencev**

10. V dosedanji sodni praksi Ustavnega sodišča,1 Evropskega sodišča za človekove pravice2 (v nadaljevanju ESČP) in tudi Vrhovnega sodišča,3 se je oblikovala obsežna sodna praksa glede obravnavane problematike kaznovanja odvetnikov in drugih pooblaščencev v sodnih postopkih. Glavni poudarki Ustavnega sodišča so, da je treba v postopku kaznovanja odvetnikov opraviti tehtanje med odvetnikovo svobodo izražanja iz prvega odstavka 39. člena Ustave Republike Slovenije (v nadaljevanju Ustava) in javnim interesom, ki je v zagotavljanju ugleda sodstva iz drugega odstavka 10. člena Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (v nadaljevanju EKČP), da se upoštevajo ustavnopravno odločilne okoliščine oziroma merila, izoblikovana v ustavnosodni presoji in praksi ESČP in da se glede na pomen in cilj upoštevne človekove pravice oziroma javni interes, ustrezno ovrednotijo posamezna merila.

11. Ustava v prvem odstavku 39. člena zagotavlja svobodo izražanja, misli, govora in javnega nastopanja, tiska ter drugih oblik javnega obveščanja in izražanja. Vsakdo lahko svobodno izbira, sprejema ter širi vesti in mnenja. Svoboda izražanja ne varuje le širjenja mnenj, ki so sprejeta z naklonjenostjo, temveč zajema tudi kritične in ostre izjave. Če naj bo razprava res svobodna, mora biti pravica posameznika izražati svoje mnenje praviloma varovana ne glede na to, ali je izjava groba ali nevtralna, racionalna ali čustveno nabita, blaga ali napadalna, koristna ali škodljiva, pravilna ali napačna. Po ustaljeni ustavnosodni presoji so meje sprejemljive kritike v pomembni meri odvisne od družbene vloge tistega, ki ga zadevajo. Človek, ki se odloči za javno funkcijo oziroma nastopanje, vzbuja večji interes javnosti. Zato mora vzeti to v zakup in mora biti v večji meri pripravljen na morebiti tudi kritične in neprijetne besede, še posebno, če gre za poročanje o zadevah v zvezi z opravljanjem njegove funkcije.4

12. Ustava v prvem odstavku 39. člena izrecno sicer ne določa razlogov, ki lahko utemeljijo dopustnost posega v svobodo izražanja. So pa taki razlogi navedeni v drugem odstavku 10. člena Evropske konvencije o človekovih pravicah (v nadaljevanju EKČP).5 Glede na peti odstavek 15. člena Ustave je treba torej pri presoji dopustnosti posega v pravico do svobode izražanja upoštevati navedene razloge, vključno s prakso Evropskega sodišča za človekove pravice (v nadaljevanju ESČP). Tudi po presoji ESČP pomeni svoboda izražanja enega od bistvenih temeljev demokratične družbe ter enega od temeljnih pogojev za njen napredek in za samouresničitev vsakega posameznika. Tako svoboda izražanja ne varuje le informacij in idej, ki so sprejeta z naklonjenostjo in ki štejejo kot nežaljive ali nevtralne, temveč tudi tiste, ki žalijo, šokirajo ali vznemirjajo. Čeprav so v skladu z drugim odstavkom 10. člena EKČP dopustne določene omejitve svobode izražanja, je treba te razlagati ozko, nujnost kakršnekoli omejitve pa mora biti prepričljivo utemeljena. ESČP poseg v pravico do svobode izražanja presoja v luči primera kot celote in oceni, ali je bil sorazmeren z legitimnim ciljem in ali so razlogi, ki so jih navedla nacionalna sodišča, da bi upravičila poseg, upoštevni in zadostni. ESČP preveri tudi, ali so nacionalna sodišča uporabila merila, ki so v skladu z načeli iz 10. člena EKČP, in ali so sprejemljivo ocenila upoštevna dejstva. Varstvo pravice do svobode izražanja po praksi ESČP sicer ne zajema žaljivih izjav, ki pomenijo objestno, samovoljno klevetanje (očrnitev), na primer izjav, katerih edini namen je žaljenje oziroma sramotenje. Meje sprejemljive kritike pa so lahko po stališču ESČP v določenih okoliščinah širše, če se izjave nanašajo na nosilce javnih funkcij v zvezi z izvrševanjem njihovih pristojnosti.

13. ESČP je že v več zadevah presojalo upravičenost omejitev svobode izražanja odvetnikov zaradi varovanja avtoritete in nepristranskosti sodstva. Pri tem je opozorilo na posebno vlogo sodstva, ki mora biti garant pravice, temeljne vrednote v pravni državi, v veliki meri uživati zaupanje javnosti, da je svojo vlogo sposobno izpolniti. Zato je nujno, da se sodišča zaščitijo pred grobimi in očitno neutemeljenimi napadi (kadar gre torej za pomanjkanje vezi med napadi in ravnanji osebe, na katero se napadi nanašajo), zlasti ker so sodniki, ki so podvrženi kritiki, omejeni pri možnosti odgovoriti nanje. Vendar pa je delovanje pravosodja vprašanje javnega pomena, zato ESČP poudarja, da so meje sprejemljive kritike sodnikov, ki opravljajo svojo funkcijo, širše v primerjavi z mejami sprejemljive kritike navadnih državljanov. Tako je v okviru 10. člena EKČP varovana tudi ostra kritika sodnikovega dela, če ni osebno žaljiva ter ne pomeni destruktivnih in v temelju neupravičenih napadov na sodnike. Po presoji ESČP je svoboda izražanja odvetnikov na sodišču lahko omejena med drugim tudi zaradi varovanja avtoritete sodišč, vendar pa je taka omejitev, četudi v obliki mile kazni, nujna le v izjemnih okoliščinah. Pomemben je namreč tudi tako imenovani zastraševalni učinek, ki bi ga tako kaznovanje lahko povzročilo in s tem ogrozilo ne le svobodo izražanja odvetnikov, temveč tudi pravico do poštenega sojenja iz 6. člena EKČP. Tako je po stališču ESČP na primer dopustna kritika načina, na katerega sodnik vodi postopek ali kritika sodnikovega ravnanja v konkretni zadevi. Pri tem kritike sodnikov, izražene v sodni dvorani ali v pravnem sredstvu, pri katerih gre za interno komunikacijo med odvetnikom in pritožbenim sodiščem, uživajo močnejše varstvo kot kritika, izražena na primer v medijih in s tem na očeh javnosti. Pri presoji posega so pomembni ne le vsebina podanih izjav, temveč tudi kontekst, v katerem so bile podane, in oblike izjave.

Ocena pritožnikovih spornih navedb v obravnavani zadevi

14. V obravnavanem primeru se pomembno pravno vprašanje nanaša na meje svobode izražanja v sodnem postopku oziroma natančneje, ali je sodišče, ki je kaznovalo pritožnika z denarno kaznijo, pravilno začrtalo meje svobode izražanja pritožnika nasproti javnemu interesu za zaščito avtoritete in ugleda sodišča ter ali obstajajo upoštevni razlogi, ki utemeljujejo nujnost izrečene kazni v demokratični družbi. Pri tem je treba upoštevati več dejavnikov, med drugim tudi okoliščine primera (ali je pritožnikove navedbe morda razumeti kot način obrambe ogrožene pravice oziroma strank), obliko spornega sporočila ter omejenost njihovega dosega.

15. Sodišča so dolžna sprejemati tiste kritične ocene svojega dela, ki jih dopušča človekova pravica do svobode izražanja. Izpodbijanje sodne odločbe s pravnim sredstvom vedno predstavlja določeno kritiko dela sodišč in sodnikov. Pri oceni kritike ne gre pripisovati prevelikega pomena golemu semantičnemu pomenu besed in fraz, ko so izrečene6 ali napisane. Pravno sredstvo lahko vsebuje kritične razloge, tudi ostre, vendar z njimi ne sme omajati avtoritete sodišča in sodnikov, posegati v njihovo dostojanstvo in ne smejo predstavljati protipravnega napada, omalovaževanja in osebnega napada na sodnika ali senat, ter s tem destruktivno rušiti ugled in avtoriteto sodstva. Določena stopnja sovražnosti pri izražanju oziroma jedkega tona pri komentarjih, ki se nanašajo na sodnika, ni že sama po sebi neskladna z 10. členom EKČP,7 in sodniki, ki delujejo v okviru svoje funkcije, morajo kot del temeljne ustanove države prenašati kritiko v večji meri kot navadni državljani.

16. ZPP v 109. členu določa meje načina podajanja te kritike. Določitev prave mere in opredelitev meja ne pomeni neke jasne, vnaprej določene ločnice med ostro kritiko na eni strani, in žaljivo kritiko na drugi strani, zato zahteva v vsakem primeru posebej na konkretni ravni skrbno tehtanje, ali gre pri kritičnih, ostrih in morda v določeni meri čustveno obarvanih izjavah, res za žaljive izjave oziroma navedbe.8 Za izrek kazni ne zadostujeta že (subjektivna) ocena o žaljivosti izjav odvetnika (pooblaščenca) v vlogi in stališče, da bi revizijsko grajo lahko izrazil na primernejši način.9 Ocena o žaljivosti pooblaščenčevega izražanja je le uvod v nadaljnjo presojo, s katero se ocena žaljivosti tudi objektivizira.10

17. Celotna revizija (v kateri se nahajajo sporne navedbe) je napisana v posmehljivem in žaljivem tonu, in to tudi v delih, kjer se vsebinsko graja odločitev in razlogi izpodbijane sodbe. Tudi vse sporne pritožnikove navedbe v reviziji (navedene v 8. točki obrazložitve) so brez dvoma imele negativno konotacijo. Bile so neprimerne, neotesane in v delu, ki se nanaša na senat oziroma sodnice tudi subjektivno žaljive, in več kot o kritiki sodne odločbe in senata povedo o kritiku (pritožniku) samem. Zagotovo bi bilo mogoče sporne revizijske izjave podati na pravno in intelektualno sprejemljivejši način. Vseeno je večino spornih navedb mogoče vsebinsko opredeliti tudi zgolj kot negativno vrednostno oceno izpodbijane sodbe v obliki kritike, ki kot taka ni presegla meje dopustnega. Vendar pa to po presoji Vrhovnega sodišča ne velja za vse sporne navedbe.

18. Če je v skladu z obsoječo prakso ESČP in Ustavnega sodišča mogoče tolerirati navedbe, kot so "si senat domišlja, da lahko sprevrača dejstva", "da se (senat) smeši", "da v posmeh presodi" in "da je sodba strokovno nedodelana, pomanjkljiva, žaljiva in ignorantska", pa po presoji Vrhovnega sodišča tega ni mogoče storiti za navedbe v reviziji, ki namigujejo na koruptivnost senata oziroma insinuirajo na podkupljivost sodnic. Navedba v tretjem odstavku na 5. strani revizije "Ali je res to naročeno od lobijev (nepremičninarjev, posrednikov), ki uspejo v pravni red vnašati korupcijo tako, da jo kar uzakonijo?" je sicer res napisana v vprašalni obliki in bi lahko predstavljala tudi kritiko zakonodajalca, vendar je nato v petem odstavku na 7. strani podkrepljena in osredotočena na sodnice z navedbo v trdilni, nepogojni obliki, saj se glasi: "Torej, so jih od lobija nepremičninarjev dobile po prstih, in na pritisk spremenila mnenje." Čeprav je dopustna tudi ostra kritika sodbe, vendar pa ne taka, ki je primarno namenjena žalitvi. Sporne navedbe niso v nikakršni funkciji kritike sodbe, ampak so namenjene izključno žaljenju oziroma sramotenju senata in sodnic. Ni jih mogoče opredeliti kot ostro kritiko dela sodnic, temveč so osebno žaljive, saj pravzaprav predstavljajo očitek storitve kaznivega dejanja. S tega vidika pa tudi vse ostale, "nesporne" navedbe, pridobijo v celotnem kontekstu drugačno težo. 19. Ob tehtanju med pritožnikovo svobodo izražanja iz prvega odstavka 39. člena Ustave in javnim interesom, ki je v zaščiti ugleda in pravic sodnic ter ohranjanju avtoritete in nepristranskosti sodstva, daje Vrhovno sodišče v obravnavanem primeru iz navedenih razlogov prednost slednjemu. Pri tem v obravnavanem primeru ni mogoče upoštevati stališča ESČP, da so sprejemljivejše kritične pripombe, ki so dane v pravnem sredstvu in pri katerih gre v bistvu za interno komunikacijo med odvetnikom in in pritožbenim sodiščem, ki se ne odvija pred očmi splošne javnosti.11 Prej nasprotno. Navedbe v reviziji (ali drugi pisni vlogi) morajo biti premišljene, usmerjene v kritiko izpodbijane odločbe in niso namenjene osebnemu obračunavanju z avtorjem izpodbijanega akta. Drugače je lahko na glavni obravnavi, kjer je stranka ali njen pooblaščenec lahko izzvana z izjavami nasprotne stranke, prič, izvedencev ali sodnikov, in zato emocionalno reagira in izjavi kaj, kar je lahko opredeljeno kot žalitev. Če torej v vlogi pooblaščenec žali sodišče ali sodnike, to kaže samo na to, da so take navedbe premišljene, in kot v obravnavanem primeru, z edinim namenom sramotenju sodnic in senata. Po presoji Vrhovnega sodišča ima varstvo ugleda sodišča in sodnic posebno težo in predstavlja vrednoto, ki v obravnavanem primeru opravičuje poseg v svobodo govora. Tudi z vidika javnega interesa je poseg v navedeno pravico upravičen in tudi nujen. Meje svobode govora so v javni komunikaciji nemalokrat presežene, ali pa komaj še na meji sprejemljivega. Notar, kot oseba javnega zaupanja in nosilec javnih pooblastil, ki v tem primeru nastopa tudi kot pooblaščenec strank, pa bi se teh meja moral še posebej zavedati.

20. Glede višine kazni pritožnik v pritožbi zgolj navrže, da je pretirana. Vrhovno sodišče take neargumentirane in neobrazložene navedbe ne more presojati. Lahko le pripomni, da tudi iz objektivnih okoliščin zadeve ni videti, kako bi lahko bila kazen v višini 750,00 EUR za pritožnika kot notarja pretirana.

21. Glede na navedeno je Vrhovno sodišče pritožbo na podlagi druge točke 365. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUP kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijani sklep.

1 Npr. odločba Up-455/15 z dne 24. 1. 2019. 2 Npr. zadeva 40975/08 Čeferin proti Sloveniji. 3 Npr. sklep Cp 19/2012 z dne 17. 1. 2013. 4 Glej tudi odločbi Ustavnega sodišča št. Up 1128/12, 11. točka obrazložitve, in št. 614/15 z dne 21. 5. 2018. 5 Izvrševanje teh svoboščin vključuje tudi dolžnosti in odgovornosti in je zato lahko podvrženo obličnostnim pogojem, omejitvam ali kaznim, ki jih določa zakon in ki so nujne v demokratični družbi zaradi varnosti države, njene ozemeljske celovitosti, zaradi javne varnosti, preprečevanja neredov ali zločinov, za zavarovanje zdravja ali morale, za zavarovanje ugleda ali pravic drugih ljudi, za preprečitev razkritja zaupnih informacij ali za varovanje avtoritete in nepristranskosti sodstva. 6 Glej 55. in 62. točko obrazložitve v zadevi Čeferin proti Sloveniji z dne 16. 1. 2018. 7 Primerjaj s sodbo ESČP v zadevi Morice proti Franciji z dne 23. 4. 2015, 125., 126. in 161. točka obrazložitve. 8 Tako v Vrhovno sodišče v sklepu Cp 19/2012 z dne 17. 1. 2013, 5. točka obrazložitve. 9 Odločba Ustavnega sodišča Up-455/15, 14. točka obrazložitve. 10 Isto tam. 11 Primerjaj sodbo ESČP v zadevi Radobuljac proti Hrvaški z dne 28. 6. 2016, 62. in 66. točka obrazložitve.