Jedro

Četudi je bila že plačana terjatev iz osnovne kreditne pogodbe št.... z dne 11. 2. 2008, ki je bila kot prva zavarovana s pogodbo o zastavi nepremičnin, kakor to trdi pritožba, še vedno obstaja zavarovanje za terjatve iz kasnejših pravnih (kreditnih ali drugih obligacijskih) razmerij do najvišjega zneska 429.000,00 EUR. Namen maksimalne hipoteke je v zavarovanju obstoječih in bodočih terjatev, ki izvirajo iz obstoječih in bodočih pravnih razmerij, pri tem pa se s (prostovoljnim) poplačilom terjatev hipotekarnega dolžnika obseg zavarovanja do najvišjega določenega zneska ne spreminja. Dokler traja maksimalna hipoteka, je z njo zavarovano celotno pravno razmerje med kreditodajalcem (hipotekarnim upnikom) in kreditojemalcem (hipotekarnim dolžnikom) do dogovorjene celotne višine zneska.

Glede na v zgornji obrazložitvi že povzete ugotovitve sodišča prve stopnje, ki jih pritožba niti ni izpodbijala in ob upoštevanju zgoraj povzete trditvene podlage pravdnih strank glede dobrovernosti, oziroma nedobrovernosti tožnice, pritožbeno sodišče sprejema kot materialnopravno pravilno stališče sodišča prve stopnje, da je tožnica bila ustanovljena z namenom sanacije izgub, ki so jih ustvarile banke s svojim poslovanjem in da ustanovitev tožnice sploh ne bi bila potrebna, če terjatve bank ne bi bile tvegane in sporne, dolžniki pa ne bi bili nelikvidni. Pravilen je zato zaključek sodišča prve stopnje, da spornost zavarovane terjatve in vknjižena lastninska pravica toženke 24. 12. 2009 nista pravno pomembni dejstvi za presojo utemeljenosti zahtevka po nasprotni tožbi toženke. Pogodba o zastavi nepremičnin z dne 13. 2. 2008 in vknjižba maksimalne hipoteke na njeni podlagi dne 20. 2. 2008 sta pravno veljavni, prav tako pravni posel med Banko .... in tožnico z dne 18. 2. 2015.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se v celoti potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z uvodoma navedeno izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje ugodilo tožbenemu zahtevku tožeče stranke po tožbi (v nadaljevanju: tožnica) in zavrnilo tožbeni zahtevek po nasprotni tožbi tožene stranke (v nadaljevanju: toženka), in sicer je razsodilo: - pod točko I izreka je razsodilo, da je toženka dolžna priznati, da je tožnica upravičena zahtevati poplačilo svojih terjatev po pogodbi o kratkoročnem kreditu številka ... (v izreku je napačno navedena številka ...) z dne 15. 12. 2009 ter dodatku št. 1, dodatku št. 2 in dodatku št. 3 v višini 429.000,00 EUR iz zastavljene nepremičnine z ID znakom X-Y-Z, posamezni del številka Z v stavbi št. Y k.o. X, last toženke v celoti, toženka je dolžna dopustiti poplačilo terjatve tožnice v višini 429.000,00 EUR z izvršbo na navedeni nepremičnini, ki je last toženke v celoti, sicer ta sodba nadomesti dolžnost priznanja in poplačila ter da je toženka dolžna povrniti tožnici 6.028,80 EUR pravdnih stroškov, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 16. dneva po vročitvi sodbe tožnici dalje do plačila, - pod točko II izreka pa je zavrnilo tožbeni zahtevek po nasprotni tožbi, s katerim je toženka zahtevala, da se ugotovi, da je neveljavna vknjižba maksimalne hipoteke do višine 429.000,00 EUR z oznako ID pravice ......... vknjižene v korist tožeče stranke z veljavnostjo do 28. 2. 2028 pri nepremičninah ID znak del stavbe ..., ID znak del stavbe ..., ID znak del stavbe ..., ID znak del stavbe ... in se vzpostavi prejšnje zemljiškoknjižno stanje vpisov tako, da se izbriše vknjižena maksimalna hipoteka ID pravice ...

2. Toženka je s pritožbo izpodbijala sodbo sodišča prve stopnje v celoti z uveljavljanjem vseh treh pritožbenih razlogov iz prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Predlagala je ugoditev pritožbi in razveljavitev izpodbijane sodbe ter zavrnitev tožbe ter ugoditev nasprotni tožbi ter naložitev tožnici v plačilo vse pravdne stroške toženke skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva poteka paricijskega roka do plačila. V pritožbi je navajala, da je sodišče sledilo formalnemu zemljiškoknjižnemu stanju, s tem pa je dalo pravno veljavo zlorabam obligacijskih in stvarnih pravic s strani prednika tožnice Banke .... Tožnica želi izpostaviti drugačnost predmetne zadeve, saj tožnica svoje terjatve in zavarovanja ne uveljavlja iz posojilne pogodbe, ko je bila ustanovljena hipoteka, ali v času, ko je bila S. še formalna lastnica predmetnih nepremičnin. V predmetni zadevi tožnica svojo terjatev temelji na kreditni pogodbi, ki je bila sklenjena šele 15. 12. 2009 in brez sodelovanja toženke, torej skoraj dve leti po ustanovitvi maksimalne hipoteke, ko je že imela toženka overjeno zemljiškoknjižno dovolilo in čeprav je tožnica vedela, da je lastnik nepremičnin toženka. Prvotna kreditna pogodba, ki je bila podlaga za sklenitev hipoteke v višini 418.521,56 EUR je bila celoti poplačana. Ne gre prezreti, da je tožnica, oziroma Banka ...., profesionalna finančna inštitucija, ki ima specializirane službe za preverjanje ustreznosti in dejanskega stanja zavarovanja ter spremljanje finančnega stanja kreditojemalca. Ker je bilo za tožnico poslovanje z družbo S. visoko rizično, je tožnica izkoristila svoj edinstveni položaj in moč nad S.ter je 15. 12. 2009 vrinila predmetno posojilno pogodbo za 350.000,00 EUR v maksimalno hipoteko, ker formalno ni potrebovala sodelovanja toženke, s tem pa je zlorabila svoje pravice in riziko poslovanja z družbo S. prenesla na toženko, ki je v dobri veri in utemeljeno pričakovala prejem neobremenjen lastninske pravice po poplačilu celotne kupnine. Takšno ravnanje ni samo nemoralno, ampak je v nasprotju s splošnimi načeli OZ in SPZ. V drugem odstavku 146. člena SPZ je določeno, da se lahko zavaruje posamezna terjatev ali terjatve, ki izvirajo iz določenega pravnega razmerja, katerih višina v trenutku ustanovitve hipoteke ni določena. Pogodbena določila so torej tista, ki določajo, katere terjatve so lahko predmet zavarovanja po maksimalni hipoteki in katere ne. V pogodbi o zastavi nepremičnin zaradi zavarovanja denarnih terjatev z dne 13. 2. 2008 (v nadaljevanju: pogodba o zastavi) sta pogodbeni stranki v 2. členu določili pravna razmerja, oziroma terjatve, ki so lahko predmet zavarovanja po ustanovljeni maksimalni hipoteki: pogodbo o kratkoročnem kreditu št. 048809/7 za znesek 418.51,56 EUR (1. člen) in bodoče in pogojne terjatve iz kreditnih in posojilnih pogodb ter garancij. Prav tako sta pogodbeni stranki navedene zastavne pogodbe izrecno v drugem odstavku 2. člena omejili skupno višini hipoteke na 419.000,00 EUR. Iz navedenih določil je razvidno, da je bila maksimalna hipoteka po višini omejena in da Banka .... v navedeni zastavni pogodbi ni imela podlage, da v zavarovanje vključi več obveznosti, kot v višini 478,44 EUR. Posledično zatrjevana posojilna pogodba ni zavarovana z maksimalno hipoteko za več kot 478,44 EUR in tožnica nima podlage zahtevati poplačila celotne obveznosti. V izpodbijani sodbi je zgolj kratka ugotovitev v 17. točki, da je bila lahko vključena predmetna posojilna pogodba v hipoteko in da ni presežena višina hipoteke. Takšna ugotovitev je zmotna, ni pa ustrezne obrazložitve, ki bi jo utemeljila. Iz 2. člena pogodbe o zastavi jasno izhaja, da so predmet zavarovanja s hipoteko lahko samo takšne kreditne pogodbe, ki so bodoče in obenem pogojne. Če bi bila navedene pogodbene določbe nejasne, je pogodbo sestavljala tožnica, oziroma Banka Celje d.d. In je v skladu s 83. in 84. členom OZ potrebno takšna določila razlagati v korist toženke. Ker pa gre za maksimalno hipoteko in zavarovanje ter realno poroštvo, je potrebno vsa določila razlagati restriktivno in v korist realnega poroka, toženke. Pogodba o kratkoročnem kreditu št. ... je kreditna pogodba, je obenem tudi bodoča terjatev, vsekakor pa ni pogojna terjatev. Ker ni pogojna terjatev, ne izpolnjuje pogoja, da bi bila zajeta v zavarovanje, zato navedena kreditna pogodba ni zavarovana s predmetno maksimalno hipoteko. V trenutku, ko je bila v zavarovanje vrinjena predmetna posojilna pogodba z dne 15. 12. 2009 in vse do danes bila toženka lastnica predmetnih nepremičnin, ali je imela lastninsko pravico v pričakovanju, pri čemer pri posojilni pogodbi ni sodelovala. Pravni položaj toženke je izenačen z realnim porokom in ne dolžnikom. V izpodbijani sodbi je zavzeto stališče o petletnem zastaralnem roku, vendar je bila predmetna posojilna pogodba sklenjena med gospodarskima subjektoma in je zato gospodarska pogodba, za katero je potrebno uporabiti triletni zastaralni rok. Ker pa je toženka realni porok, je potrebno uporabiti dveletni zastaralni rok (349. člen in drugi odstavek 1034. člena OZ). Ne glede na zastaralni rok je pravno nevzdržno, da se obveznost, za katero odgovarja toženka kot realni porok, lahko enostransko brez sodelovanja toženke spreminja, oziroma podaljšuje rok zapadlosti in dogovorjene obresti. Ustavno pravno skladno stališče je lahko le, da naknadni dogovori in tri spremembe posojilne pogodbe ne vplivajo na toženko, ki pri pogodbi ni sodelovala. Po temeljni posojilni pogodbi je terjatev zapadla v plačilo 18. 12. 2010, torej je do dne prijave terjatve v stečaj 4. 11. 2014 terjatev v razmerju do toženke že zastarala. Po 133. členu SPZ mora zastavitelj imeti pravico razpolagati s predmetom zastave, da lahko pridobi pravno veljavno zastavno pravico na podlagi pravnega posla. Zastavitelj mora biti lastnik stvari, v 141. člena SPZ pa je določeno, da se za pridobitev hipoteke na podlagi pravnega posla zahteva vpis v zemljiško knjigo. Zemljiškoknjižno dovolilo je odraz formalnosti zemljiškoknjižnega prava in razpolagalni pravni posel, to je enostranski pravni posel, s katerim lastnik zastavljene nepremičnine nepogojno izjavlja voljo, da dovoli obremenitev svoje nepremičnine. Razpolagalni posel mora temeljiti na veljavni zastavni pogodbi, pravila za ustanovitev zastavne pravice so tako strožja od prenosa lastninske pravice, saj nelastnik ne more skleniti zastavne pogodbe. Po tretjem odstavku 141. člena SPZ mora biti pogodbena stranka zastavne pogodbe tudi lastnik nepremičnine, če ni istočasno tudi dolžnik. Družba S. je nepremičnine pridobila šele z overovitvijo in vpisom v zemljiško knjigo 20. 2. 2008, družba P, kot lastnik ni bila stranka zastavne pogodbe, zato je zastavna pogodba z dne 13. 2. 2008 nična, oziroma na njeni podlagi ni mogla nastati pravno veljavna maksimalna hipoteka. Družba S. je sklenila zastavno pogodbo z vsebovanim zemljiškoknjižnim dovolilom dne 13. 2. 2008, ko še ni bila lastnica predmetnih nepremičnin, nepremičnine je pridobila šele z vpisom v zemljiško knjigo 20. 2. 2008. Ker S. v času sklenitve zastavne pogodbe 13. 2. 2008 ni bila lastnica predmetnih nepremičnin, ni imela pravice razpolaganja, zemljiškoknjižni lastnik je bila družba P. Ker S. ni imela razpolagalne pravice, tudi ni mogla ustanoviti pravno veljavne zastavne pravice, saj je zastavna pogodba in v njej vsebovano zemljiškoknjižno dovolilo nično, oziroma nima pravnih učinkov. Posledično pa je tudi vknjižba hipoteke v zemljiško knjigo neveljavna iz materialnopravnih razlogov, saj temelji na nični listini, ki nima pravnih učinkov, zato je bila napačno zavrnjena nasprotna tožba. Ne drži, da naj višina terjatve ne bi bila relevantna. Tožnica je dolžna dokazati, da ima terjatev, ki se lahko poplača iz zastavljenih nepremičnin, prav tako iz tožbenega zahtevka izhaja, da tožnica zahteva poplačilo svojih terjatev v višini 429.000,00 EUR. Glede na postavljen tožbeni zahtevek in izrek izpodbijane sodbe toženka v postopku izvršbe ne bo imela možnost dokazovati manjšega ali zmanjšanega zneska terjatve, ki je nastopilo do datuma sodbe. Zato bi moralo sodišče upoštevati toženkine ugovore glede višine terjatve na dan sodbe in ustrezno ugoditi ali ne tožbenemu zahtevku. Tožnica se je sklicevala na dobrovernost, zato je relevantna prepletenost in povezanost Banke... s prodajalcem in lastnikom P. Banka ... je zaradi lastništva in obvladovanja ter nenazadnje tudi zaradi podelitve kredita, ker je dolžna preveriti vse relevantne okoliščine likvidnosti in ustreznosti zavarovanja, vedela, da v času sklenitve zastavne pogodbe ... ni bila lastnica zastavljenih nepremičnin, prav tako je bila dolžna spremljati poslovanje družbe ...in ustreznost zavarovanj. Če bi Banka ... izpolnjevala svojo strokovno skrbnost, ne bi leta 2009 dala posojila nelikvidni družbi, podaljševala zapadlosti in širila krog zavarovanih posojil na predmetno hipoteko. Zaradi svoje strokovne obveze je Banka ... vedela, da so predmetne nepremičnine odtujene, saj je dolžna pred podelitvijo posojila pripraviti cenitev, ki vključuje ogled nepremičnine, katerih edina posestnica je bila toženka, Vse navedeno je banka ignorirala, da je riziko neplačila naprtila toženki, torej ni bila dobroverna. Tudi v izpodbijani sodbi je ugotovljeno, da ima tožnica dolžnost in možnost, da vsestransko pregleda prenesene terjatve. Glede na navedeno je možen le zaključek, da tudi tožnica ni dobroverna, saj je imela možnost in dolžnost, da se seznani z nastalo situacijo. Navedeno ne vpliva na možnost, da je tožnica prevzela sporno terjatev, vpliva pa na njeno dobrovernost po ZZK-1. Zato je zmotna ugotovitev izpodbijane sodbe, da tožnica ni bila slaboverna. Posledično je napačna tudi odmera pravdnih stroškov.

3. Tožnica je v odgovoru na pritožbo navedla, da je toženka zgolj ponovila pavšalne navedbe iz prvostopenjskega postopka, ki pa so v celoti pravno neutemeljene. Predlagala je zavrnitev pritožbe in potrditev izpodbijane sodbe.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Tožnica ni univerzalni pravni naslednik Banke ... za katero toženka v pritožbi trdi, da je z družbo S. (v nadaljevanju S.) sklenila pogodbo o zastavi z dne 13. 2. 2008, ki je potrditvah toženke nična. Tožnica je le na podlagi pravnega posla (Pogodbe o potrditvi odstopa z dne 18. 2. 2015) pridobila terjatev Banke .... do S.– v stečaju, oziroma več njenih terjatev, med njimi tudi po pogodbi o kratkoročnem kreditu št. ... z dodatki št. 1, 2 in 3, Banka ... pa je tožnici izdala tudi zemljiškoknjižno dovolilo za prenos zastavni pravic, s katerimi so zavarovane odstopljene terjatve, in sicer prenos maksimalnih hipotek, vknjiženih na podlagi pogodbe o zastavi z dne 13. 2. 2008, s katero so bile zastavljene predmetne nepremičnine (po nasprotni tožbi). Iz pritožbenih trditev tako izhaja, da toženka zatrjuje nedobrovernost Banke ... pri sklenitvi pogodbe o zastavi nepremičnin z dne 13. 2. 2008 in tudi nedobrovernost tožnice pri sklenitvi pogodbe o potrditvi odstopa z dne 18. 2. 2015. 6. Pritožba ne izpodbija ugotovitev sodišča prve stopnje, da je Banka .... v dne 4. 6. 2014 začet stečajni postopek nad S. dne 5. 8. 2014 prijavila med drugim terjatev iz pogodbe o kratkoročnem kreditu št. ..., ki je na dan 12. 5. 2014 znašala 465.468,88 EUR in da ji je bila priglašena terjatev priznana. Pogodba o zastavi nepremičnin potrjuje ugotovitev sodišča prve stopnje, da je zastavna dolžnica S. dovolila vknjižbo maksimalne hipoteke v korist Banke ... do najvišjega zneska 429.000,00 EUR.

Zato ne drži pritožbena navedba, da je po zastavni pogodbi maksimalna hipoteka omejena le do 419.000,00 EUR.

Ker ima priznanje terjatve v stečajnem postopku pravni učinek pripoznave tožbenega zahtevka v pravdnem postopku, toženka pa pred sodiščem prve stopnje in tudi v pritožbi ne zatrjuje, da o terjatvi ni bilo pravnomočno odločeno s sklepom o preizkusu terjatev v stečajnem postopku zoper hipotekarnega dolžnika ..., je pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da je terjatev tožnice že pravnomočno ugotovljena. Zato so neutemeljene pritožbene navedbe, s katerimi toženka izpodbija višino terjatve in ugovarja njeno zastaranje.

7. Zmotna je tudi razlaga pritožbe, da so predmet zavarovanja z maksimalno hipoteko po 2. členu Pogodbe o zastavi nepremičnin le kreditne pogodbe (oziroma terjatve po kreditnih pogodbah), ki so bodoče in hkrati pogojne. Po presoji pritožbenega sodišča iz navedene pogodbene določbe jasno izhaja namen zavarovanja z maksimalno hipoteko do najvišjega zneska 429.000,00 EUR za vse bodoče in tudi vse pogojne terjatve iz bodočih (različnih in navedenih) obligacijskih razmerij, ki jih bosta pogodbeni stranki še sklenili. Posledično je zmotno tudi stališče pritožbe, da obstaja zavarovanje le še za terjatve do višine 478,44 EUR. Četudi je bila že plačana terjatev iz osnovne kreditne pogodbe št.... z dne 11. 2. 2008, ki je bila kot prva zavarovana s pogodbo o zastavi nepremičnin, kakor to trdi pritožba, še vedno obstaja zavarovanje za terjatve iz kasnejših pravnih (kreditnih ali drugih obligacijskih) razmerij do najvišjega zneska 429.000,00 EUR. Namen maksimalne hipoteke je v zavarovanju obstoječih in bodočih terjatev, ki izvirajo iz obstoječih in bodočih pravnih razmerij, pri tem pa se s (prostovoljnim) poplačilom terjatev hipotekarnega dolžnika obseg zavarovanja do najvišjega določenega zneska ne spreminja. Dokler traja maksimalna hipoteka, je z njo zavarovano celotno pravno razmerje med kreditodajalcem (hipotekarnim upnikom) in kreditojemalcem (hipotekarnim dolžnikom) do dogovorjene celotne višine zneska.

8. V izpodbijani sodbi je sodišče prve stopnje ugotovilo naslednja dejstva: - s pogodbo o prodaji posameznega dela stavbe z dne 11. 12. 2007 je družba P. prodala družbi S. štiri stanovanja v stavbi z ID številko ..., ki so vpisana v zemljiško knjigo kot posamezni deli stavbe št. Y, in sicer posamezni deli št. 1, 2, 3 in 4, ki predstavljajo dve stanovanji (posamezni del št. 1 in 2) ter dve parkirišči (posamezni del št. 3 in 4), - edina družbenica družbe P. je bila v času sklenitve te prodajne pogodbe Banka... d.d., je pa P. samostojna pravna oseba in je lahko veljavno razpolagala z nepremičninami in jih prodala S., - S. kot zastavna dolžnica in Banka... d.d. kot zastavna upnica sta 13. 2. 2008 sklenili pogodbo o zastavi nepremičnin, s katero sta zavarovali terjatev Banke .. po dne 11. 2. 2008 sklenjeni pogodbi o kratkoročnem kreditu št. ... za znesek 418.521,56 EUR z rokom vračila 31. 3. 2009 in z njo zavarovali tudi vse bodoče in pogojne terjatve iz kreditnih in posojilnih pogodb ter garancij in drugih medsebojnih obligacijskih razmerij, ki jih bosta v okviru te zastavne pogodbe šele sklenili, do najvišjega skupnega zneska 429.000,00 EUR in s katero je zastavna dolžnica (med drugim) zastavila navedene 4 nepremičnine in dovolila, da se pri teh nepremičninah vknjiži maksimalna hipoteka v korist zastavne upnice do najvišjega zneska 429.000,00 EUR, - da je bila pri predmetnih posameznih delih stavbe na podlagi prodajne pogodbe z dne 11. 12. 2007 dne 20. 2. 2008 vknjižena lastninska pravica v korist ... in pri teh nepremičninah isti dan, to je 20. 2. 2008, vknjižena maksimalna hipoteka na podlagi pogodbe o zastavi nepremičnin z dne 13. 2. 2008 za znesek 429.000,00 EUR z veljavnostjo do 28. 2. 2028, - da sta S..in G. (toženka) 18. 2. 2008 sklenili kupoprodajno pogodbo (samo zavezovalni posel) in z njo uvodoma ugotovili, da je S. dejanski lastnik (med drugim) predmetnih štirih nepremičnin (posameznih delov), v zemljiški knjigi pa je kot lastnik le-teh vpisana družba P, od katere je prodajalec S.. kupil le-te s kupoprodajno pogodbo z dne 11. 12. 2007, da je prodajalec S. izročil kupcu toženki predmetne nepremičnine, kupec pa je pred podpisom pogodbe plačal prodajalcu aro 58.621,18 EUR, kupnina je znašala 487.214,69 EUR in kupec se je zavezal plačati preostalo kupnino najkasneje do 28. 2. 2010 po izstavljenih računih z medsebojno kompenzacijo, da bo kupec postal lastnik z dnem plačila celotne kupnine in mu bo takrat prodajalec izdal zemljiškoknjižno dovolilo, prodajalec je kupcu jamčil pred plačilom kupnine bremen proste nepremičnine, - da je na podlagi kupoprodajne pogodbe kot zavezovalnega posla z dne 18. 2. 2008 in naknadno izdanega z.k. dovolila kot razpolagalnega posla bila dne 24. 12. 2009 pri predmetnih štirih nepremičninah kot lastnica vknjižena toženka in hkrati kot nova hipotekarna dolžnica, - da je toženka ob sklepanju pogodbe s S. 18. 2. 2008 vedela, da S. še ni vknjižena kot lastnica, - da ob vknjižbi hipoteke 20. 2. 2008 in ob sklenitvi kreditne pogodbe 15. 12. 2009 še ni bila pri predmetnih nepremičninah vpisana lastninska pravica na toženko, zastavna pogodba, na podlagi katere je bila vknjižena maksimalna hipoteka, pa je bila med S.in Banko ... sklenjena 5 dni pred sklenitvijo kupoprodajne pogodbe (zavezovalnega posla) med S. in toženko.

9. Na podlagi zgoraj povzetih ugotovljenih dejstev je sodišče prve stopnje sprejelo zaključek, da toženka ni dokazala, da je Banka ... ob sklepanju in vknjižbi zastavne pogodbe vedela za prodajno pogodbo (zavezovalni posel) z dne 18. 2. 2008 in da je Banka ... glede na stanje v zemljiški knjigi utemeljeno štela, da je S.(vse do 24. 12. 2009) lastnica predmetnih nepremičnin. Pravilno je presodilo, da je bila Banka .... pri sklepanju zastavne pogodbe in tudi kreditne pogodbe z dne 15. 12. 2009 dobroverna.

10. Iz podatkov v spisu izhaja, da je toženka utemeljevala svojo trditev, da tožnica ni bila v dobri veri pri pridobitvi zastavne pravice, z naslednjimi navedbami: - da je maksimalno hipoteko pridobila na podlagi določil Zakona o ukrepih Republike Slovenije za krepitev stabilnosti bank (ZUKSB), do banke je imela priviligiran in nadrejen položaj, na podlagi drugega odstavka 20. člena ZUKSB je lahko od banke zahtevala predložitev vseh informacij, na podlagi katerih je mogoče celovito in natančno oceniti tveganja pri poslovanju, vključno z informacijami Banke Slovenije, v okviru sodelovanja je tožnica na podlagi petega odstavka 20. člena ZUKSB in točke III Pogodbe o potrditvi odstopa imela možnost in dolžnost zagotoviti si informacije o odstopljeni terjatvi, dokumentacijo od odstopnika in pojasnila okoliščin v zvezi z zavarovanjem terjatve, imela je dolžnost natančno oceniti (pravno in ekonomsko) ponujeno premoženje in pravico odkloniti prevzem, - tožnica je strokovna institucija z zaposlenimi strokovnjaki z ekonomskega in pravnega področja, ki so pregledali potencialno terjatev za prevzem in so šele po temeljitem pregledu izvedli prenos predmetne terjatve, iz dokumentacije Banke ... je bila tožnica seznanjena s spornostjo predmetne zastavne pravice, - tožnica je videla, da je bila že polovica zavarovanja zbrisana, da je bilo zavarovanje sporno, da je od Banke ... toženka že večkrat zahtevala izbrisno pobotnico, da je toženka zatrjevala svojo lastninsko pravico, med toženko in Banko ... je potekala korespondenca glede sporne terjatve in Banke .... je že vložila tožbo zoper toženko, - tožnica je kot dober strokovnjak imela dolžnost od Banke ... zahtevati pojasnila, zato ni bila v dobri veri in se ne more sklicevati na zaupanje v zemljiško knjigo.

11. Tožnica pa je prerekala toženkine navedbe in glede svoje dobrovernosti pri pridobitvi maksimalne hipoteke navajala: - maksimalno hipoteko na predmetnih nepremičninah je pridobila na pravno poslovni podlagi in na podlagi zaupanja v zemljiško knjigo (od v zemljiško knjigo vpisanega hipotekarnega upnika), - pogodba o potrditvi odstopa z dne 18. 2. 2015 dokazuje prenos terjatve skupaj s stranskimi pravicami Banke .... na tožnico, tudi prenos terjatev iz naslova pogodbe o kratkoročnem kreditu z dne 15. 12. 2009 vključno s tremi dodatki, - tožnica je hipotekarna upnica postala na podlagi določbe 29. člena ZUKSB, ki izključuje uporabo 146. člena Stvarnopravnega zakonika (SPZ), ki prepoveduje prenosljivost maksimalne hipoteke, - prenos lastninske pravice začne učinkovati pred vknjižbo tudi do tretjih, ki vedo, da je bil razpolagalni posel med zemljiškoknjižnim lastnikom in pridobiteljem opravljen in Banka ... je vedela, da so bile predmetne nepremičnine na dan sklenitve pogodbe o zastavi nepremičnin 13. 2. 2008 v lasti...od leta 2007, zaradi česar je bila ustanovitev zastavne pravice veljavno ustanovljena in je učinkovala v razmerju do Banke ..., ... pa je 20. 2. 2008 istočasno z vpisom lastninske pravice vpisala tudi hipoteko v korist Banke .... v zemljiški knjigi (20. 2. 2008 je bila lastnik in je imela razpolagalno pravico).

12. Glede na v zgornji obrazložitvi že povzete ugotovitve sodišča prve stopnje, ki jih pritožba niti ni izpodbijala in ob upoštevanju zgoraj povzete trditvene podlage pravdnih strank glede dobrovernosti, oziroma nedobrovernosti tožnice, pritožbeno sodišče sprejema kot materialnopravno pravilno stališče sodišča prve stopnje, da je tožnica bila ustanovljena z namenom sanacije izgub, ki so jih ustvarile banke s svojim poslovanjem in da ustanovitev tožnice sploh ne bi bila potrebna, če terjatve bank ne bi bile tvegane in sporne, dolžniki pa ne bi bili nelikvidni. Pravilen je zato zaključek sodišča prve stopnje, da spornost zavarovane terjatve in vknjižena lastninska pravica toženke 24. 12. 2009 nista pravno pomembni dejstvi za presojo utemeljenosti zahtevka po nasprotni tožbi toženke. Pogodba o zastavi nepremičnin z dne 13. 2. 2008 in vknjižba maksimalne hipoteke na njeni podlagi dne 20. 2. 2008 sta pravno veljavni, prav tako pravni posel med Banko .... in tožnico z dne 18. 2. 2015. 13. Namen določb ZUKSB je, da z odplačnim prevzemom tveganih postavk na tožnico preidejo vsa upravičenja iz naslova tveganih postavk, ki so predmet prenosa, s čimer tožnica stopi v položaj upnika in v razmerju do dolžnika ni v slabšem položaju od položaja banke upravičenke pred dnem prenosa (tako sodba VS RS II Ips 242/2017).

14. Glede na vse obrazloženo je torej tožnica hipotekarna upnica in ima svojo terjatev v višini 429.000,00 EUR zavarovano s hipoteko na predmetni toženkini nepremičnini, zato je sodišče prve stopnje pravilno presodilo, da je utemeljen zahtevek tožeče stranke po tožbi.

15. Pritožba ni konkretizirano izpodbijala odločitve o stroških pravdnega postopka.

16. Pritožbeno sodišče je ugotovilo, da je sodišče prve stopnje ugotovilo vsa pravno pomembna dejstva za presojo tožbenih zahtevkov po tožbi in po nasprotni tožbi ter primerno obrazložilo razloge za ugoditev zahtevku po tožbi in za zavrnitev zahtevka po nasprotni tožbi, ki so omogočili pritožbenemu sodišču preizkus pravilnosti izpodbijane sodbe. Pravilno je uporabilo tudi materialno pravo, ki ga je izčrpno navedlo in citiralo v točkah 14, 15, 17 in 18 obrazložitve izpodbijane sodbe.

17. Pritožbeno sodišče je glede na vse obrazloženo presodilo, da pritožbeni očitek o storjeni bistveni kršitvi določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ni utemeljen, očitek o storjeni bistveni kršitvi določb pravdnega postopka iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP pa ni konkretiziran. Na slednjo kršitev pritožbeno sodišče ne pazi uradoma, zato tega očitka ni obravnavalo. Prav tako pritožbeno sodišče ni obravnavalo preostalih pritožbenih navedb, ker so pravno neupoštevne.

Glede na vse obrazloženo je pritožba neutemeljena, zato jo je pritožbeno sodišče zavrnilo in je potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

18. Toženka s pritožbo ni uspela, zato mora sama kriti svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP). Ker tožnica ni niti zaznamovala stroškov pritožbenega postopka, o teh ni odločeno (2. člen ZPP).