Jedro

Zakon pri prepovedi veriženja pogodb o zaposlitvi za določen čas ne govori o prepovedi sklepanja zaporednih pogodb za isto delovno mesto, ampak take pogodbe prepoveduje, če gre za isto delo. Tako sodišče tudi v primeru, če delavec sklene več pogodb za različna delovna mesta, presoja, ali gre za isto ali različno delo. Ker je v konkretnem primeru ugotovilo, da je tožnik s toženo stranko sklepal pogodbe o zaposlitvi za dve različni delovni mesti in za dve različni deli, je – ker niti za eno niti za drugo delo pogodbe niso presegle skupnega trajanja dveh let – pravilno zavrnilo tožbeni zahtevek, da je šteje, da je tožnik s toženo stranko sklenil pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožnik sam krije stoje stroške pritožbe.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo zahtevek za ugotovitev, da tožniku delovno razmerje pri toženi stranki ni prenehalo, temveč se šteje, da je tožnik s toženo stranko sklenil pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas z neprekinjenim trajanjem od 29. 8. 2006 dalje, zato ga je tožena stranka dolžna pozvati nazaj na delo in ga zaposliti na delovnem mestu, ki ustreza stopnji njegove izobrazbe in delovni zmožnosti, mu priznati delovno dobo od 1. 4. 2009 do 2. 7. 2009 in od 13. 10. 2009 dalje ter vse pravice iz delovnega razmerja kot če bi delal. Zoper takšno sodbo se tožnik pritožuje iz vseh treh pritožbenih razlogov, navedenih v prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/1999, 96/2002, 2/2004, 52/2007, 45/2008). Navaja, da sodišče prve stopnje nekaterih predlaganih dokazov sploh ni izvedlo, čeprav na koncu obrazložitve ob ocenjevanju izpovedb prič navaja določene listine v spisu, vendar jih ne komentira in tudi ne pove podrobneje, na katere listine misli. Zaradi navedenega je podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka, saj v tem delu izpodbijana sodba nima ustrezne obrazložitve oziroma nima navedenih razlogov za odločitev. Tožnik je pri toženi stranki opravljal delo mizarja, na podlagi prvih pogodb o zaposlitvi za določen čas je delal na takoimenovanem delovnem mestu monter III, to je nekakšen pomožni monter, ki dela ne opravlja samostojno, saj nima prakse. Tožnik je delo zato opravljal v paru z izkušenim monterjem, katerega delo je bilo označeno kot monter II. Tožnika so po določenem času prerazporedili na monterja II in je imel nalogo, da samostojno opravlja delo monterja. Iz izpovedbe priče M.F. izhaja, da ni bilo na razpolago kvalificiranega kadra in da so na novo zaposlovali monterja III oziroma pomožne monterje ter da je vsak začel delati kot pomožni monter. Tožnik je na višje delovno mesto napredoval na lastno željo, saj se je čutil sposobnega za samostojno opravljanje dela, na tem delovnem mestu pa je bila tudi nekoliko višja plača. Sodišče prve stopnje ni ocenilo izpovedbe priče B.S. o tem, da so imeli v oddelku, v katerem je delal tožnik, bolj ali manj standardno število zaposlenih. Ta izjava kaže na to, da eventualno zvišanje naročil oziroma posledično povečan obseg dela ni vplival na število zaposlenih v skupini, v kateri je kot monter mizar delal tožnik. Iz razpoložljivih komercialnih podatkov tožene stranke, ki so dostopni na AJPESU in iz letnega poročila za leto 2007 izhajajo povsem drugačni kazalniki, kot so jih prikazovale priče. Iz teh listin izhaja, da pri gibanju prodaje in številu povprečno zaposlenih ni nobenih nihanj, temveč je pri obeh kazalnikih celo viden trend naraščanja. Iz izpovedb prič izhajajo zgolj pavšalne navedbe, da so se v nekem obdobju naročila povečala, potem pa drastično padla. Tožena stranka se izgovarja na recesijo v letu 2008. Tožnika je držala v negotovosti in pred potekom 3-letnega obdobja, za vsak slučaj, prekinila sklepanje verižnih pogodb s tožnikom. To dokazujeta tudi novi ponudbi tožene stranke z dne 23. 6. 2009 in 2. 7. 2009 o ponovni zaposlitvi tožnika za določen času, tokrat naj bi šlo za nadomeščanje zaradi izrabe letnih dopustov. Tožnik se sprašuje, koliko zaporednih pogodb o zaposlitvi za določen čas iz istega razloga je potrebno za ugotovitev, da je takšno ravnanje nezakonito. Iz izpodbijane sodbe izhaja, da osem pogodb še ne zadošča in da tudi skoraj triletno obdobje še ni dovolj. Tožnik je vseskozi delal ista dela – sestavljal je bivalne kontejnerje, pri tem ni pomembno, ali jih je sestavljal pod nadzorom predpostavljenega ali sam. Delovne operacije med monterjem II in III niso bile tako precizno razmejene, da bi se iz tega lahko sklepalo, da je strogo formalno šlo za dve povsem različni delovni mesti. Tožnik predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Tožena stranka je v odgovoru na pritožbo navedla, da tožnik v tožbi ni uveljavljal, da bi bile pogodbe o zaposlitvi za določen čas sklenjene v nasprotju z zakonom in da se zato šteje, da so bile sklenjene za nedoločen čas. Tožnik je izhajal iz zmotnega prepričanja, da zato, ker je bil zaposlen več kot dve leti, to avtomatično pomeni transformacijo delovnega razmerja za določen čas v delovno razmerje za nedoločen čas. Tožena stranka je dokazala, da tožnik ni delal nad dopustnim obdobjem in da ni opravljal istega dela ter da tako ni kršila določb Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002, 103/2007), na katere se je v tožbi skliceval tožnik. Tožnik v pritožbi manipulira z izpovedbami prič, tako da iz konteksta iztrga posamezne stavke, pri tem pa pozabi, da je v tožbi uveljavljal le kršitev 237. člena ZDR v zvezi s 53. členom ZDR. Tožnik je tožbeni zahtevek oblikoval tako, da nima pravne podlage. Tožnik s pritožbo ne more terjati drugega, kot je vtoževal. V kolikor tožnik s pritožbenimi navedbami uveljavlja, da ni bilo pravne podlage za sklepanje pogodb o zaposlitvi za določen čas, potem bi to moral uveljavljati na prvi stopnji in ustrezno oblikovati tožbeni zahtevek. Iz izvedenih dokazov izhaja, da je šlo v spornem obdobju za nepričakovano povečanje proizvodnje, ki ni bilo znano vnaprej in ga tudi ni bilo mogoče časovno opredeliti po pričetku ali koncu. S spremembo položaja na trgu, to je konec leta 2008, pa so se stvari hitro obračale na slabše. Takrat je prišlo do drastičnega upada naročil in do zmanjšanja števila zaposlenih za 99 delavcev, kasneje pa je to zmanjšanje znašalo celo 127 delavcev. Tožnik se neutemeljeno sklicuje na bolj ali manj standardno število zaposlenih v skupini, tožnik je delal v več skupinah in bi lahko delal v katerikoli skupini. Skupina, ki se oblikuje znotraj proizvodnega procesa, ni poslovna enota z zaposlenimi v tej enoti. Tožena stranka je z listinskimi dokazi in pričevanjem dokazala, da je tožnika zaposlovala zakonito in da so bile izkazane potrebe za zaposlitev za določen čas, ne glede na to, da tožnik v tožbi nasprotnega niti ni uveljavljal, saj je tožbeni zahtevek utemeljil zgolj na prepričanju, da je enako delo opravljal več kot dve leti. Tožnik v pritožbi ne govori več le o prekoračitvi dveletnega obdobja in po svoje tolmači proizvodnjo in njene potrebe. Tožena stranka je tožnika res povabila k zaposlitvi za določen čas zaradi nadomeščanja v času dopustov. Zmotno je prepričanje tožnika, da je ves čas opravljal isto delo. Res je, da tožnik večji del časa delal na sestavi kontejnerjev, vendar ne gre za isto delo, saj so kontejnerji raznovrstni, delovne operacije v njih pa mnogovrstne in različnih zahtevnosti. Tožena stranka predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbo zavrne kot neutemeljeno in potrdi izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.

Pritožba ni utemeljena.

Na podlagi drugega odstavka 350. člena ZPP je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo preizkusilo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava.

Tožnik je transformacijo delovnega razmerja za določen čas v delovno razmerje za nedoločen čas uveljavljal zaradi tega, ker naj bi na podlagi pogodb o zaposlitvi za določen čas več kot dve leti brez prekinitve opravljal isto delo, kar bi pomenilo, da je tožena stranka kršila prepoved iz drugega odstavka 53. člena ZDR. Tožnik ves čas postopka pred sodiščem prve stopnje ni podal nobenih navedb, ki bi kazale na to, da ni bil podan v pogodbah o zaposlitvi zatrjevani začasno povečan obseg dela. Pri vprašanju, ali je pogodba o zaposlitvi nezakonita, ker ni podan v njej navedeni dopustni razlog za sklenitev takšne pogodbe, gre sicer res za uporabo materialnega prava, vendar pa je sodišče pri tem vezano na trditveno podlago tožbe. Tožnik šele v pritožbi prvič nakazuje, da naj bi bile pogodbe o zaposlitvi za določen čas sklenjene v nasprotju z zakonom zaradi tega, ker sploh ni obstajal zakoniti razlog za njihovo sklenitev, češ da naj bi šlo za trajno povečan obseg dela in ne le za začasno povečanje tega obsega. Pri tem tožnik niti ne zatrjuje, da teh navedb brez svoje krivde ni mogel podati že prej, zato je s takšnimi navedbami prekludiran.

Pritožba obstoj bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP uveljavlja, ker je sodišče prve stopnje svojo ugotovitev, da je bil začasno povečan obseg dela razlog za zaposlitve tožnika za določen čas, oprlo na izpovedbe prič in listine v spisu, ne da bi pri tem te listine posebej specificiralo. Glede na pomanjkljivo trditveno podlago tožbe, ki neobstoja razloga začasno povečanega obsega dela sploh ni uveljavljala, navedeno ne more biti odločilno dejstvo in zato tudi ne more biti podana zatrjevana bistvena kršitev določb pravdnega postopka. Sicer pa je sodišče prve stopnje svojo ugotovitev utemeljeno oprlo na izpovedbe zaslišanih prič, saj so te v resnici vse govorile o začasno povečanem obsegu dela in tudi dovolj prepričljivo pojasnile, da po sklenitvi zadnje pogodbe o zaposlitvi za določen čas, tega začasno povečanega obsega dela ni bilo več. To je nenazadnje razvidno tudi iz izpovedb prič o drastičnem padcu naročil konec leta 2008 in tudi kasnejšem zmanjševanju obsega proizvodnje kontejnerjev. Sodišče prve stopnje je sicer res ravnalo nepravilno, ko se je kar pavšalno sklicevalo na listine v spisu, iz katerih naj bi bilo razvidno, da je pri toženi stranki šlo za začasno povečan obseg dela, vendar ta nepravilnost ni mogla vplivati na pravilnost in zakonitost izpodbijane sodbe. Ne le, da glede na pomanjkljivo trditveno podlago tožbe navedeno ne more biti odločilno dejstvo, kakor je to že razloženo zgoraj, tudi sicer iz nobene od listin ne izhaja, da bi šlo pri toženi stranki za trajno povečan obseg dela. Nenazadnje se listine v spisu, s katerimi tožnik dokazuje obseg dela, sploh ne nanašajo na čas, ko naj bi začasno povečan obseg dela prenehal, to je na konec leta 2008 in leta 2009. Izjema je objava prostih delovnih mest dne 25. 1. 2009 (priloga A/13), vendar je glede tega tožena stranka prepričljivo pojasnila, da na podlagi te objave niso nikogar zaposlili ter da tudi sicer zmanjšujejo število zaposlenih.

Obstoj bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP pritožba smiselno uveljavlja tudi z navedbo, da sodišče prve stopnje ni ocenilo izpovedbe priče B.S. o tem, da je bilo število zaposlenih v skupini, ki jo je vodil bolj ali manj standardno. Navedeno ne more biti odločilno v tem sporu, saj velikost skupine, kot posebne oblike dela ne pove ničesar o trajnem ali začasno povečanem obsegu dela. Ista priča je namreč prepričljivo izpovedala, da je imela lani konec decembra (to je konec leta 2008) 52 monterjev, sedaj (8. 9. 2009) pa jih ima 36. Navedeno zanesljivo kaže na prenehanje začasno povečanega obsega dela na delovnem mestu, ki ga je opravljal tožnik, to je na delovnem mestu monterja.

Tožnik se neutemeljeno sklicuje na podatke iz letnega poročila za leto 2007, saj je v tistem času še vedno šlo za povečan obseg dela, kakor so izpovedale vse zaslišane priče, do zmanjšanja tega obsega pa je začelo prihajati šele kasneje.

Na podlagi izvedenih dokazov je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da so bile pogodbe o zaposlitvi za določen čas sklenjene zaradi začasno povečanega obsega dela, kar je glede na določbo 3. alineje prvega odstavka 52. člena ZDR zakoniti razlog za sklepanje pogodb o zaposlitvi za določen čas.

Zmotno je pritožbeno stališče, da je potrebno šteti, da se na delovnih mestih monterja II in monterja III opravlja isto delo, češ da gre v obeh primerih za montažo kontejnerjev. Zakon pri prepovedi veriženja pogodb o zaposlitvi za določen čas ne govori o prepovedi sklepanja zaporednih pogodb za isto delovno mesto, temveč takšne pogodbe prepoveduje, če gre za isto delo. Namen takšne določbe je, da se s tem preprečijo zlorabe, ko bi bilo v pogodbi sicer navedeno neko drugo delovno mesto, v resnici pa bi delavec ves čas opravljal isto delo. Zaradi navedenega mora sodišče tudi v primeru, če je delavec sklenil več pogodb za različna delovna mesta, ob ustrezni trditveni podlagi, preveriti, ali gre v resnici za isto ali različno delo. Ne glede na abstraktnost opisa dela v pogodbah o zaposlitvi za določen čas je potrebno ugotoviti, da se opisa del na delovnih mestih monterja III in monterja II razlikujeta. Tako monter III izvaja vsa srednje zahtevna dela montaže in instalacij na objektih, monter II pa samostojno dela vsa zahtevna dela montaže na objektih. Monter III izvaja srednje zahtevna dela s stroji in orodji za obdelavo materiala in jih vzdržuje, monter II pa samostojno dela z NC stroji ter ostalimi stroji in orodji za obdelavo materiala, jih nastavi in vzdržuje ter je skrbnik stroja. Monter III kot pomočnik opravlja vsa dela na osnovi delovnega naloga ter drugih navodil, vari, avtogeno reže, izvaja vse srednje zahtevne naloge montaže materialov in priključkov na energetske vire, monter II pa vsa ta dela opravlja samostojno. Skratka, razlika med monterjem III in monterjem II je v tem, da prvi delo opravlja kot pomočnik, drugi pa ista dela opravlja samostojno. Nenazadnje je tudi tožnik, ki je sicer zatrjeval, da po določenem času ni nobene razlike med monterjem II in monterjem III, zaslišan kot stranka navedel, da je razlika v odgovornosti in da za isto plačo tudi tožnik ne bi hotel biti bolj odgovoren monter. Razlika v odgovornosti in vsebini dela je razvidna tudi iz tožnikove izpovedbe, da so potem, ko je tožnik postal monter II, k njemu v skupino prišli novi monterji.

Tožnik je pogodbe o zaposlitvi za določen čas za delo monterja III sklepal za čas od 29. 8. 2006 do 22. 6. 2008, kar pomeni, da ni bila presežena časovna omejitev sklepanja pogodb o zaposlitvi za določen čas, kakršna je določena v 2. odstavku 53. člena ZDR. Še manj pa bi ta omejitev lahko bila presežena s pogodbami o zaposlitvi, ki jih je tožnik sklepal za delovno mesto monterja II, saj so te pogodbe bile sklenjene za čas od 1. 4. 2008 do 31. 3. 2009. Ob ugotovitvi pri opravljanju dela na delovnih mestih monterja II in monterja III ne gre za isto delo, je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo materialno pravo, ko je štelo, da tudi s sklenitvijo zadnje pogodbe o zaposlitvi za določen čas ni bila presežena časovna omejitev iz drugega odstavka 53. člena ZDR. Tožena stranka ni manjši delodajalec, zato je prehodno obdobje za postopno uveljavljanje časovne omejitve sklepanja pogodb o zaposlitvi za določen čas zanjo izteklo 1. 1. 2007. To pomeni, da po 1. 1. 2007 tožena stranka s tožnikom ne bi smela skleniti nobene pogodbe o zaposlitvi za določen čas, zaradi katere bi tožnik isto delo opravljal več kot dve leti, ne glede na to, kdaj so bile sklenjene prejšnje pogodbe o zaposlitvi za določen čas. Vendar pa ta omejitev za delovno mesto monterja III ni bila presežena, saj je tožnik prvo pogodbo o zaposlitvi za določen čas za to delovno mesto sklenil za čas od 29. 8. 2006, zadnja pogodba o zaposlitvi za določen čas za to delovno mesto pa je bila sklenjena za čas do 22. 6. 2008, realizirana pa le za čas do 31. 3. 2008. Ponudbi, ki ju je tožena stranka dala tožniku v juniju oziroma juliju 2009, da ga zaposli za določen čas zaradi nadomeščanja odsotnih delavcev v času letnega dopusta, v ničemer ne moreta vplivati na utemeljenost tožbenega zahtevka. Celo v primeru, če bi tožnik takšno ponudbo sprejel ne bi šlo za kršitev prepovedi iz drugega odstavka 53. člena ZDR, saj ne bi šlo za neprekinjeni čas opravljanja istega dela, kar je pogoj za transformacijo delovnega razmerja za določen čas v delovno razmerje za nedoločen čas zaradi kršitve prepovedi iz drugega odstavka 53. člena ZDR.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče utemeljeno zavrnilo tožnikov zahtevek za transformacijo delovnega razmerja za določen čas v delovno razmerje za nedoločen čas, saj pogodbe o zaposlitvi za določen čas niso bile sklenjene v nasprotju z zakonom. Na podlagi 353. člena ZPP je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno, saj je ugotovilo, da niso podani s pritožbo uveljavljani razlogi, prav tako tudi ne razlogi, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti.

Tožnik s pritožbo ni uspel, zato v skladu z načelom odgovornosti za uspeh, kot ga določa 154. člen ZPP, sam krije svoje stroške pritožbenega postopka.