Jedro

Delo, ki ga je opravljala tožnica, je bilo stalno delo in ni šlo za povečan obseg dela. Uvedba novih plačilnih strojev se ne more šteti za razlog začasno povečanega dela, temveč predvideno bodoče zmanjšanje obsega dela, kar pa ni razlog iz 17. člena ZDR/90.

Izrek

Revizija se zavrne.

Tožeča stranka sama krije svoje stroške za odgovor na revizijo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je odločilo, da tožnici delovno razmerje za določen čas pri toženi stranki ni zakonito prenehalo 31. 8. 2001, ampak je trajalo kot delovno razmerje za nedoločen čas do 19. 11. 2002 z vsemi pravicami in obveznostmi, ki izhajajo iz delovnega razmerja. Toženi stranki je naložilo, da tožnici prizna delovno dobo za čas od 31. 8. 2001 do 19. 11. 2002 ter jo pozove nazaj na delo in razporedi na ustrezno delovno mesto. Odločilo je še, da tožena stranka dolžna tožnici za čas od 1. 9. 2001 do 30. 5. 2007 obračunati mesečne plače, stimulacijo, božičnice, trinajste plače, regres za letni dopust za leto 2002, ter ji po poravnavi davkov in prispevkov izplačati pripadajočo razliko. Ugotovilo je, da je tožena stranka v obdobju od julija 1995 do konca leta 1999 sklenila več pogodb in aneksov o izdelavi vplačilnih strojev. S tožnico naj bi sklenila večje število pogodb o zaposlitvi za določen čas ravno iz razloga, ker se je nabava izplačilnega stroja odmaknila vse do 19. 6. 2001. Z vpeljavo tega stroja je odpadla potreba po kontroli izplačanih dobitkov na sedežu tožene stranke, kar je opravljala tožnica, torej ni bilo več potrebe po njenem delu. Vendar je sodišče upoštevalo, da je bilo pred vpeljavo izplačilnih strojev delo kontrole izplačanih dobitkov na sedežu tožene stranke stalno. Delo je poleg tožnice opravljalo še nekaj kontrolorjev, ob uvedbi novih iger, ko je bilo dela veliko, pa so za delo najemali tudi študente. Zato ob sklenitvi delovnega razmerja ni bilo pogojev za delovno razmerje za določen čas, tožnici pa bi delovno razmerje lahko prenehalo kot trajno presežni delavki. Zahtevku za ugotovitev obstoja delovnega razmerja je ugodilo do zaposlitve pri drugem delodajalcu, ker je bilo prenehanje nezakonito pa je ugodilo tudi zahtevku po vrnitvi nazaj na delo. Pri izračunu višine denarnega zahtevka je sodišče upoštevalo izračun sodnega izvedenca, s katerim sta se strinjali obe stranki.

2. Sodišče druge stopnje je le deloma ugodilo pritožbi tožene stranke glede denarnega zahtevka za čas po 1. 6. 2007 in glede stroškov postopka, sicer pa je pritožbi tožene in tožeče stranke zavrnilo kot neutemeljeni. Presodilo je, da tožba ni bila vložena prepozno. Predhodni postopek pri delodajalcu je bil procesna predpostavka za sodno varstvo. Tožnica je transformacijo delovnega razmerja zahtevala v 15 dneh od prejema obvestila, njen ugovor pa je tožena stranka zavrnila z obvestilom, ki ima značaj dokončnega sklepa delodajalca brez pravnega pouka. Tak sklep po določbi drugega odstavka 102.a člena ZDR90 ni mogel biti v škodo tožnici in je zato ob upoštevanju 105. člena ZDR90 tožba vložena v okviru razumnega roka. Izrek, s katerim je toženi stranki naložena razporeditev tožnice ni neizvršljiv, čeprav novi ZDR tega instituta ne pozna več. Tožnica je zaposlena pri drugem delodajalcu od 20. 11. 2002 dalje in za ta čas ni zahtevala obstoja delovnega razmerja pri toženi stranki. Ima pa pravico do reintegracije in do povrnitve razlike v plači, ki bi jo prejemala pri toženi stranki in plačo, ki jo je prejemala pri novem delodajalcu. Z izračunom izvedenca sta se stranki strinjali. Sodišče druge stopnje se je strinjalo tudi z ugotovljenim dejanskim stanjem in presojo prvostopnega sodišča, da ni bilo zatrjevanega pogoja za sklenitev delovnega razmerja za določen čas. Delo, ki ga je opravljala tožnica, je bilo stalno delo, uvedbe novih plačilnih strojev pa ni mogoče šteti za povečan obseg dela, ampak gre za predvideno bodoče zmanjšanje obsega dela.

3. Zoper pravnomočno sodbo je tožena stranka vložila revizijo zaradi bistvene kršitve določb postopka pred sodiščem prve in druge stopnje ter zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da je z izpodbijano sodbo sodišče potrdilo prvostopno sodbo, s katero je bilo ugodeno tožbenemu zahtevku po temelju obstoja delovnega razmerja in obstoja pravic iz delovnega razmerja za čas od 31. 8. 2001 do 19. 11. 2002, po višini pa za čas od 1. 9. 2001 do 30. 5. 2007. Sodišče je namreč tudi za čas po 19. 11. 2002 razsodilo, da mora tožena stranka za tožnico obračunati plačo in druge prejemke in od njih plačati prispevke in davke. Plača je bistven element delovnega razmerja, katerega obstoja sodišče prve stopnje za čas od 19. 11. 2002 dalje ni ugotovilo. Tožnici bi šla največ odškodnina v višini razlik v plačah pri novem delodajalcu glede na plače, ki bi ji šle pri toženi stranki. Ker tožnica ne more imeti delovnega razmerja pri dveh delodajalcih je sodba sodišča prve stopnje v četrtem odstavku izreka neizvršljiva. Pri tem je sodišče druge stopnje storilo bistveno kršitev določb postopka, ko je zapisalo, da tožnica ni zahtevala obstoja delovnega razmerja za čas zaposlitve pri drugem delodajalcu. Za to oceno v tožbenih zahtevkih ni nikakršne podlage in je v obrazložitvi sodbe nasprotje med tistim, kar je sodišče kot relevantno pri odločanju upoštevalo in med tožbenimi zahtevki. Sodba je neizvršljiva tudi v drugem odstavku (izreka) prvostopne sodbe. Tožena stranka tožnice ne more razporediti na delovno mesto, ker ZDR od 1. 1. 2003 instituta razporeditve ne pozna. Ocena sodišča, da bo tožena stranka zaradi izvršitve sodbe morala postopati v skladu z določbami novega ZDR, pomeni zmotno uporabo materialnega prava. Institut razporeditve po svoji vsebini ni primerljiv z nobenim institutom po sedaj veljavnem ZDR. Tožena stranka vztraja tudi pri ugovoru, da je bila tožba vložena prepozno, saj ugovor zoper obvestilo o datumu prenehanja delovnega razmerja ni bil nikoli procesna predpostavka za sodno varstvo. Tožbeni zahtevek je tudi meritorno neutemeljen, saj je tožena stranka dokazala, da je obstajal razlog za sklenitev delovnega razmerja za določen čas.

4. Tožeča stranka je na revizijo odgovorila in predlaga, da jo sodišče kot neutemeljeno zavrne.

5. Revizija je izredno pravno sredstvo zoper pravnomočno sodbo, izdano na drugi stopnji (prvi odstavek 367. člena ZPP v zvezi z 19. členom Zakona o delovnih in socialnih sodiščih – ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004). Revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, pri čemer pazi po uradni dolžnosti na pravilno uporabo materialnega prava (371. člen ZPP).

6. Bistvene kršitve določb pravdnega postopka tožnica sicer zatrjuje, vendar ne navede izrecno, za katere kršitve naj bi šlo. Po določbi 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP je bistvena kršitev določb pravdnega postopka podana, če ima sodba (formalne) pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne more preizkusiti. Taka pomanjkljivost je lahko nerazumljivost izreka, ne pa njegova morebitna neizvršljivost. Bistvena kršitev določb pravdnega postopka bi bila lahko podana zaradi nasprotja med izrekom sodbe in njenimi razlogi ali zaradi nasprotja med razlogi samimi. Ni pa kot kršitve mogoče opredeliti domnevnega nasprotja med „tistim, kar je sodišče kot relevantno pri odločanju upoštevalo“ (torej razlogi o odločilnih dejstvih) in tožbenimi zahtevki. Tako „nasprotje“ lahko pomeni napačno odločitev, torej zmotno uporabo materialnega prava.

7. Tožba ni bila vložena prepozno. Tožnica je uveljavljala ugotovitev nezakonitosti prenehanja delovnega razmerja za določen čas s potekom časa, za katerega je bilo sklenjeno in sicer zato, ker naj bi zaradi nezakonitosti sklenitve takega delovnega razmerja le-to prešlo v delovno razmerje za nedoločen čas. Tako delovno razmerje pa zaradi poteka časa ne more (zakonito) prenehati. Sodišče je ugotovilo, da zatrjevanega razloga za sklenitev delovnega razmerja za določen čas (povečan obseg dela) tožena stranka ni dokazala. To ima za posledico ugotovitev, da je bilo delovno razmerje za določen čas sklenjeno v nasprotju z zakonom, zato se po 18. členu ZDR90 šteje, da je bilo delovno razmerje sklenjeno za nedoločen čas.

8. Tožnici je delovno razmerje prenehalo 31. 8. 2001. Ugovor „na prekinitev delovnega razmerja“ je pri toženi stranki vložila 3. 9. 2001, torej potem, ko ji je delovno razmerje tudi dejansko že prenehalo. Ravnala je torej v skladu s prvim odstavkom 80. člena ZTPDR. Tožena stranka je o njenem ugovoru odločila 12. 9. 2001. Odločitev ni bila izdana v pisni obliki sklepa s pravnim poukom, čeprav bi po določbi 102.a člena ZDR90 morala biti, tudi če upoštevamo, da bi bil tak sklep glede samega prenehanja delovnega razmerja za določen čas, le ugotovitvene narave. Ker je tožena stranka o ugovoru odločila, ne pride v poštev uporaba določbe 105. člena ZDR90. Vendar je že glede na določbo drugega odstavka 102.a člena ZDR90 tudi revizijsko sodišče treba strinja s presojo sodišča druge stopnje, da je bila tožba zoper dokončno odločitev tožene stranke vložena pravočasno.

9. Materialno pravo ni bilo zmotno uporabljeno.

10. Pri materialnopravni presoji pravnomočne sodbe je revizijsko sodišče vezano na dejansko stanje, kot ga je ugotovilo sodišče prve stopnje in preizkušalo sodišče druge stopnje, ker revizije ni možno vložiti zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (3. odstavek 370. čl. ZPP). Zato ni mogoče upoštevati revizijskih navedb o tem, da je tožena stranka dokazala obstoj zakonitega razloga za sklenitev delovnega razmerja za določen čas. Dejanske ugotovitve in dokazni zaključek sodišča prve stopnje, ki jih je preizkusilo tudi sodišče druge stopnje so drugačni. Delo, ki ga je opravljala tožnica je bilo stalno delo in ni šlo za povečan obseg dela. Uvedba novih plačilnih strojev se ne more šteti za kot razlog začasno povečanega dela, temveč predvideno bodoče zmanjšanje obsega dela, kar pa ni razlog iz 17. člena ZDR90. 11. Odločitev, da je tožena stranka dolžna tožnico razporediti na delovno mesto, na katero je bila razporejena pred 31. 8. 2001 ali na drugo primerno delovno mesto, ustrezno njeni izobrazbi in strokovni usposobljenosti, ni neizvršljiva. Sodišče druge stopnje ima prav, da bo tožena stranka morala postopati po določbah (novega) ZDR in ne more imeti nobenih formalnih težav in zadržkov pri prostovoljni izvršitvi obveznosti iz drugega odstavka izreka prvostopne sodbe, to je pri ponovni vzpostavitvi delovnega razmerja s tožnico.

12. Čeprav se zdi izrek prvostopne sodbe morda nejasen, pa temu ni tako. Tožnica je zahtevala ugotovitev obstoja delovnega razmerja za nedoločen čas, kar pomeni tudi, da je bilo prenehanje delovnega razmerja, sklenjenega za določen čas, nezakonito. Postavila je tudi reintegracijski in reparacijske zahtevke, ki jih je sodišče obravnavalo in o njih odločilo ob upoštevanju dejstva, da se je tožnica medtem zaposlila drugje. Sodišče je ugodilo reintegracijskemu zahtevku, kar pomeni, da jo je tožena stranka dolžna pozvati nazaj na delo, delovno dobo pa ji mora posebej priznati le za čas od 31. 8. 2001 do 19. 11. 2001, ko je bila tožnica brez zaposlitve. Za ta čas ji je dolžna plačati tudi pripadajoče plače v višini, kot bi jih prejemala pri toženi stranki. Od decembra 2002 dalje pa ji je tožena stranka dolžna plačati le razliko v plači med tisto, ki jo je prejela pri novem delodajalcu in tisto, ki bi jo prejela pri toženi stranki. To pa zajema ne samo osnovno plačo, temveč vse druge oblike izplačil iz naslova plače: stimulacijo, božičnice, trinajsto plačo. Iz naslova regresa za letni dopust je sodišče zahtevku ugodilo le za leto 2002, za ostali čas, ko je bila tožnica zaposlena drugje, pa je zahtevke iz tega naslova zavrnilo. Sodišče je torej ugodilo denarnim zahtevkom le v obsegu, za katerega tudi tožena stranka sama v reviziji navaja, da bi tožnici šel, višino razlik pa je izračunal sodni izvedenec. Z njegovim izračunam se je tudi tožena stranka strinjala.

13. Ker glede na navedeno zatrjevani revizijski razlogi niso podani je Vrhovno sodišče revizijo kot neutemeljeno zavrnilo (378. člen ZPP).

14. Ker tožeča stranka z odgovorom na revizijo ni ničesar prispevala k razjasnitvi zadeve, glede na določbo prvega odstavka 155. člena ZPP ni upravičena do povračila stroškov, ki so ji nastali z vložitvijo odgovora na revizijo.