Jedro

Tožnica je zahtevala plačilo regresa za letni dopust za čas, ko je bila po prenehanju delovnega razmerja pri toženi stranki, ki ni bilo zakonito, zaposlena pri drugem delodajalcu in sicer iz razloga, ker ji slednji regresa za letni dopust ni izplačal. Ker v času, na katerega se nanaša tožbeni zahtevek, ni bila delavka tožene stranke, tožena stranka ni zavezanec za plačilo, ampak bi morala tožnica plačilo regresa za letni dopust terjati od svojega takratnega delodajalca.

Izrek

Pritožba tožeče stranke se zavrne, pritožbi tožene stranke se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje: v delu četrtega odstavka izreka, ki zajema odločitev o zahtevku tožnice za plačilo 404,87 EUR od 1. 6. 2007 dalje do vrnitve nazaj na delo z zakonskimi zamudnimi obrestmi spremeni tako, da se zahtevek zavrne ter spremeni v delu odločitve o stroških postopka tako, da se glasi: „Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške postopka v znesku 2.988,90 EUR ter stroške sodne takse za tožbo in sodbo v višini 700,59 EUR, v roku osmih dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izteka tega roka do plačila.“.

V ostalem se pritožba tožene stranke zavrne in se v nespremenjenem izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka sama krije svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da tožnici delovno razmerje za določen čas pri toženi stranki dne 31. 8. 2001 ni zakonito prenehalo in je trajalo kot delovno razmerje za nedoločen čas do 19.11.2002 z vsemi pravicami in obveznostmi iz delovnega razmerja, tožena stranka jo je dolžna pozvati nazaj na delo in jo razporediti na delovno mesto, na katero je bila razporejena pred 31. 8. 2001 oziroma na drugo ustrezno delovno mesto, ustrezno njeni izobrazbi in strokovni usposobljenosti, ji vpisati delovno dobo za čas od 31. 8. 2001 do 19. 11. 2002 v delovno knjižico in ji za čas od 1. 9. 2001 dalje do 30. 5. 2007 obračunati mesečne plače, stimulacijo, božičnice, 13 plače, regres za letni dopust za leto 2002 in od njih poravnati vse prispevke in davke, ki se plačujejo od bruto plač te ji za celoten čas izplačati pripadajočo zapadlo in neizplačano razliko v zneskih in datumih zapadlosti, razvidnih iz četrtega odstavka izreka sodbe, za čas od 1. 6. 2007 dalje do vrnitve nazaj na delo, pa ji plačevati mesečno neto po 404,87 EUR, in sicer do vsakega 13. dne v mesecu in v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva zapadlosti vsakega zneska dalje do plačila, vse v osmih dneh pod izvršbo. Kar je zahtevala tožnica več je zavrnilo. Odločilo je, da je tožena stranka dolžna tožnici povrniti stroške postopka v znesku 2.988,90 EUR z zakonitimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje prvostopne sodbe dalje do plačila ter stroške sodne takse za tožbo in sodbo v višini 7,95 EUR, v roku osmih dni pod izvršbo.

Zoper sodbo se pritožujeta obe stranki.

Tožena stranka se pritožuje iz razloga bistvene kršitve določb postopka, zmotne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi in spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne. Meni, da je tožba vložena prepozno in bi jo bilo potrebno zavreči. Tožnici je delovno razmerje prenehalo 31. 8. 2001, dne 3. 9. 2001 je tožnica po odvetniku ugovarjala prekinitvi delovnega razmerja, dne 12. 9. 2001 je tožena stranka odgovorila, odvetnik K. je odgovor prejel najkasneje 1. 10. 2001, tožba pa je bila vložena 14. 11. 2001, kar pomeni po izteku 15-dnevnega roka, določenega v ZDR, saj le-ta ni določal obveznosti pravnega pouka. Sodišče je lahko odločalo le v okviru tožbenega zahtevka. Toženi stranki je naložilo razporeditev tožnice na delovno mesto, razporeditve novi ZDR ne pozna in je sodba neizvršljiva. Tožbeni zahtevek je tudi nerazumljiv. Tožnica je zahtevala vzpostavitev stanja na dan prenehanja delovnega razmerja brez vpisa delovnega razmerja za čas zaposlitve pri drugem delodajalcu, pri čemer časa zaposlitve pri drugem delodajalcu ni opredelila, jasen tudi ni reparacijski zahtevek. Nezakonit je tudi izrek v delu teka zamudnih obresti od stroškov. Meni, da je dokazala, da so bili v spornem obdobju naročeni in izdelani ter vpeljevanji novi vplačilni stroji, ki so pomenili veliko racionalizacijo dela tožene stranke. Ni šlo za zmanjšan obseg dela po vpeljavi novih strojev, ampak za opravo več dela z manj stroški s pomočjo strojev. S tožnico je bilo res sklenjenih več pogodb o zaposlitvi za določen čas, vedno zaradi povečanega obsega dela, kar pa je bila posledica že načrtovanih novih iger, za katere se je tožena stranka odločila zaradi prepričanja, da jih bo zmogla opraviti z manj ročnega in več strojnega dela. Podana je zmotna uporaba materialnega prava, ker je sodišče ugodilo tožbenemu zahtevku na plačilo razlike v plači za čas po 1. 6. 2007 dalje. Verjetnosti, kaj šele gotovosti bodoče škode tožnica ni izkazala, zato je zahtevek neutemeljen in iz navedenih razlogov je neutemeljena tudi odločitev o stroških postopka.

Tožnica se pritožuje zoper zavrnilni del sodbe iz pritožbenega razloga zmotne ugotovitve dejanskega stanja in napačne uporabe materialnega prava. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi v celoti ugodi in sodbo v zavrnilnem delu spremeni tako, da v celoti ugodi zahtevku, oziroma podredno, da jo v zavrnilnem delu razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Soglaša s stališčem sodišča prve stopnje, da se je 20. 11. 2002 zaposlila pri drugem delodajalcu, v kolikor ji ne bi pri toženi stranki delovno razmerje prenehalo na nezakonit način, bi bila ves čas zaposlena pri njej in se ji ne bi bilo potrebno zaposliti pri drugem delodajalcu, kjer prejema nižjo plačo in kjer nikoli ni prejela regresa za letni dopust. Za zavrnitev zahtevka za plačilo regresa za letni dopust niso podani razlogi niti podlaga. Neutemeljeno je sodišče prve stopnje delno zavrnilo zahtevek za razliko pri plači za čas od 1. 1. 2007. Sodišče bi moralo tudi za ta čas ugotavljati dejansko stanje ter materialno resnico. Izkazalo bi se, da je izguba na plači višja kot le 726,09 EUR na mesec, prisojeni zneski po 404,87 EUR ne dosegajo niti minimuma. Priglaša pritožbene stroške.

Pritožba tožnice ni utemeljena, pritožba tožene stranke je delno utemeljena.

Pritožbeno sodišče je v tej zadevi že odločalo in s sklepom opr. št. Pdp 1510/2003 z dne 17.3.2005 pritožbi ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Sodišče prve stopnje je v nadaljnjem postopku dopolnilo dokazni postopek ter zahtevku tožnice delno ugodilo. Ugotovilo je, da ob sklenitvi delovnega razmerja s tožnico niso bili podani pogoji za sklenitev delovnega razmerja za določen čas, ker ni šlo za povečan obseg dela, temveč za stalno delovno nalogo.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje v okviru pritožbenih razlogov in pri tem pazilo na pravilno uporabo materialnega prava in absolutno bistvene kršitve pravil postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, ko preizkuša sodbo sodišča prve stopnje, kot mu to nalaga določba 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS št. 26/99 in nadaljnji).

V tem individualnem delovnem sporu je tožnica uveljavljala, da ji je delovno razmerje pri toženi stranki nezakonito prenehalo. Uveljavljala je, da ji je delovno razmerje sklenjeno za določen čas po posameznih pogodbah o zaposlitvi neprekinjeno od 1. 6. 1995 do 31. 8. 2001 prešlo v delovno razmerje za nedoločen čas, ker je šlo za delovno razmerje trajnega značaja in niso bili izpolnjeni pogoji, opredeljeni v 17. členu Zakona o delovnih razmerjih (ZDR/90 – Ur. l. RS, št. 14/90 in nadaljnji).

K pritožbi tožene stranke: Pritožba neutemeljeno uveljavlja, da je tožba vložena prepozno. Tožnica je zahtevala transformacijo delovnega razmerja, sklenjenega za določen čas v delovno razmerje za nedoločen čas v 15-ih dneh od prejema obvestila (torej, ko je izvedela za kršitev svojih pravic) pri toženi stranki, saj je bil predhoden postopek pri delodajalcu procesna predpostavka za sodno varstvo. Ugovor tožnice z dne 3. 9. 2001 je tožena stranka zavrnila dne 12.9.2001. Odgovor tožene stranke ni vseboval pravnega pouka. Prvi odstavek 83. člena Zakona o temeljnih pravicah iz delovnega razmerja (ZTPDR – Ur. l. SFRJ, št. 60/89 in nadaljnji), določa, da delavec, ki ni zadovoljen s dokončno odločitvijo pristojnega organa pri delodajalcu, ali če ta organ ne odloči v 30-ih dneh od vložitve zahteve oziroma ugovora, ima pravico v nadaljnjih 15-ih dneh zahtevati varstvo pravic pri pristojnem sodišču. Po določbi 2. odstavka 102. a člena ZDR/90 odločba brez pravnega pouka ali z napačnim pravnim poukom ne more biti v škodo delavca. Gre za procesno določbo, ki delavca ščiti pred izgubo pravice do uveljavljanja sodnega varstva v primeru, ko gre za prenehanje delovnega razmerja. Ta procesna določba ščiti tudi delavca, ki ga v postopku varstva pravic pri delodajalcu zastopa odvetnik. Obvestilo, ki ga je prejel odvetnik tožnice, ima značaj dokončnega sklepa delodajalca, ki ni imelo pravnega pouka o pravici do sodnega varstva, kot to določa 1. odstavek 102. a člena ZDR/90. Po določbi 2. odstavka navedenega člena odločba brez pravnega pouka ali z napačnim pravnim poukom ne more biti v škodo delavca. Ker ima delavec v skladu z določbo 105. člena ZDR/90 pravico do sodnega varstva tudi po preteku 15-dnevnega roka iz 1. odstavka 83. člena ZTPDR, navedeni rok ni več prekluziven in ga je mogoče upoštevati le kot splošni zastaralni rok. Delavec ima pravico in dolžnost, da uveljavlja svoje pravice v roku, ki so zakonsko določeni, oziroma v primernih rokih, v nasprotnem primeru se z nerazumnim podaljševanjem rokov zmanjšuje pravna varnost. Zahteva po upoštevanju razumnih rokov izhaja tudi iz določbe 3. odstavka 8. člena Konvencije MOD št. 158 o prenehanju delovnega razmerja, tako da se po navedeni določbi šteje, da delavec ne bo uveljavljal svoje pravice do pritožbe zoper prenehanje delovnega razmerja, če je ni uveljavil v določenem roku po prenehanju delovnega razmerja. Ker odgovor o zavrnitvi ugovora z dne 12. 9. 2001 nima pravnega pouka, je bila tožba vložena 14. 11. 2001 v okviru razumnega roka za vložitev tožbe.

Pritožba tudi neutemeljeno uveljavlja, da je sodba sodišča prve stopnje v delu izreka, ki nalaga toženi stranki, da tožnico razporedi na delovno mesto, neizvršljiva. Pritožbeno sodišče se strinja s stališčem pritožbe, da novi Zakon o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS št. 42/2002 in naslednji) ne pozna več instituta razporeditve, kljub temu pa odločba sodišča prve stopnje ni neizvršljiva in bo tožena stranka v nadaljevanju morala postopati v skladu z določbami novega ZDR.

Pritožba tudi neutemeljeno uveljavlja, da je tožbeni zahtevek neizvršljiv, ker ni opredeljen čas zaposlitve pri drugem delodajalcu. Kot izhaja izvedenega dokaznega postopka je bila tožnica po prenehanju delovnega razmerja do 19. 11. 2002 nezaposlena, od 20. 11. 2002 pa zaposlena pri drugem delodajalcu. Zato ne drži trditev, da čas zaposlitve pri drugem delodajalcu ni opredeljen. Tožnica ni zahtevala za čas zaposlitve pri drugem delodajalcu obstoja delovnega razmerja pri toženi stranki, saj istočasno ne more biti v delovnem razmerju pri dveh delodajalcih. Ima pa pravico do reintegracije in do reparacije, ki v konkretnem primeru pomeni povrnitev razlike v plači, ki bi jo prejemala pri toženi stranki in plačo, ki jo je prejemala pri novem delodajalcu. Z izračunom izvedenca finančne stroke sta se stranki strinjali, zato je odločitev sodišča prve stopnje v delu, ki se nanaša na plačilo razlike v plači, pravilna.

Sodišče prve stopnje je tudi pravilno zaključilo, da je bilo delo kontrole izplačanih dobitkov (kontrolor) stalno, zato ob sklenitvi delovnega razmerja s tožnico pogoji za sklenitev delovnega razmerja za določena čas niso bili podani, saj ni šlo za povečan obseg dela. Po določbi 17. člena ZDR/90 se lahko sklene delovno razmerje za določen čas le v primerih, določenih v 1. odstavku oziroma v drugih primerih, ki jih določa zakon oziroma v skladu z zakonom, kolektivno pogodbo, oziroma s splošnim aktom. Sodišče prve stopnje je izvedlo vse relevantne dokaze in napravilo pravilno dokazno oceno. Tako je sodišče prve stopnje pravilno izhajalo iz tega, da že pri prvi pogodbi o zaposlitvi ni bil podan razlog (povečan obseg dela) za sklenitev delovnega razmerja za določen čas. Dejstvo je, da je bilo delo, ki ga je opravljala tožnica, stalno delo in da v času njene zaposlitve ni šlo za povečan obseg dela, kot to zatrjuje tožena stranka. Uvedba novih plačilnih strojev, ki je bila končana v letu 1999, se ne more šteti, kot razlog začasno povečanega dela, temveč predvideno bodoče zmanjšanje obsega dela, kar pa ni razlog iz 17. člena ZDR/90. Razlog, ki ga navaja tožena stranka v pritožbi (načrtovanje novih iger), ki naj bi povzročil povečan obseg dela, do vpeljave novih plačilnih strojev, pa ne more biti razlog za sklenitev delovnega razmerja za določen čas po zakonskih določbah.

Utemeljena pa je pritožba v delu, ki se nanaša na priznanje razlike v plači za čas od 1. 6. 2007 dalje. Sodišče prve stopnje je tožnici priznalo razliko v plači tudi za čas od 1. 6. 2007 dalje, torej za čas po odločitvi sodišča prve stopnje. Sodišče odloča po stanju na dan zadnje glavne obravnave, ko še ni znano, ali bo tožnici škoda (razlika v plači) pri drugem delodajalcu sploh nastala. Zato je pritožbeno sodišče v tem delu pritožbi ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je zahtevek na plačilo razlike v plači od 1. 6. 2007 dalje zavrnilo.

Utemeljena je tudi pritožba v delu odločitve o stroških postopka. Po načelnem pravnem mnenju Vrhovnega sodišča Republike Slovenije, sprejetem 13. 12. 2006, tečejo zamudne obresti potem, če dolžnik ne izpolni obveznosti v roku, ki je določen za izpolnitev. Rok za prostovoljno povrnitev stroškov postopka določi sodišče na podlagi 313. člena ZPP. Ta rok sicer predstavlja paricijski rok, ki odlaga izvršljivost obveznosti. V primeru odločanja o stroških postopka je ta rok tudi rok za izpolnitev obveznosti iz 1. odstavka 299. člena Obligacijskega zakona (OZ – Ur. l. RS, št. 83/2001 in naslednji). Če zavezanec stroškov postopka v tem roku ne povrne, pride v zamudo in poleg stroškov dolguje tudi zakonske zamudne obresti. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče pritožbi v tem delu ugodilo in odločitev o stroških postopka spremenilo tako, kot izhaja iz izreka sodbe. V ostalem delu je pritožbo tožene stranke zavrnilo in potrdilo izpodbijani nespremenjeni del sodbe sodišča prve stopnje, za kar je imelo podlago v 353. členu ZPP.

K pritožbi tožnice: Pritožba neutemeljeno uveljavlja, da je sodišče prve stopnje brez podlage zavrnilo zahtevek na plačilo regresa za letni dopust. Tožnica je poleg ostalega zahtevala plačilo regresa za letni dopust za čas, ko je bila v delovnem razmerju pri drugem delodajalcu, in sicer iz razloga, ker ji le-ta regresa za letni dopust v spornem obdobju ni izplačal. Pritožbeno sodišče se strinja z odločitvijo sodišča prve stopnje o zavrnitvi tega dela zahtevka. Zavezanec za plačilo regresa je delodajalec delavca. Za čas, ko tožnica zahteva izplačilo regresa za letni dopust, ni bila delavka tožene stranke, zato le-ta ni zavezanec za plačilo regresa, kljub temu, da ji je pri toženi stranki nezakonito prenehalo delovno razmerje. Zato bo morala tožnica plačilo regresa terjati od svojega takratnega delodajalca.

Pravilna je tudi odločitev o delni zavrnitvi zahtevka na plačilo razlike v plači od 1. 1. 2007 dalje. Izvedensko mnenje, ki je bilo podlaga za izračun razlike v plači, se nanaša le na čas od decembra 2002 do decembra 2006. Ker tožnica ni dokazala razlike v plači za čas od 1. 1. 2007 dalje je sodišče prve stopnje ravnalo pravilno, ko je pri odmeri upoštevalo povprečje razlike iz preteklih mesecev. Za višji priznani zahtevek ni bilo podlage, zato so nasprotnem pritožbene navedbe neutemeljene. Tožnica bi morala v okviru trditvenega in dokaznega bremena dokazati, ali je pri novem delodajalcu prišlo do znižanja plače, iz kakšnih razlogov in v kakšni višini. Ker tega ni dokazala, je odločitev sodišča prve stopnje pravilna.

Glede na navedeno in v skladu z določbo 353. člena ZPP je pritožbeno sodišče pritožbo tožnice zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo (zavrnilni) del sodbe sodišča prve stopnje.

Tožnica je priglasila stroške za pritožbo, in ker s pritožbo ni uspela, je pritožbeno sodišče odločilo, da jih krije sama.