Jedro

Dopis direkcije tožene stranke, s katerim se pojasnjuje pogoje pridobitve statusa zavarovanca obveznega zdravstvenega zavarovanja, ki nima sestavin pisne odločbe, ni dokončna odločba, zoper katero bi bilo dopustno vložiti tožbo v socialnem sporu.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrglo tožnikovo tožbo po ugotovitvi, da je ni dopolnil tako, kot mu je bilo naloženo s sklepom prvostopenjskega sodišča opr. št. Ps 677/2010 z dne 29. 3. 2010. Z omenjenim sklepom mu je sodišče naložilo, da v 15 dneh tožbo dopolni s tem, da priloži izpodbijano dokončno odločbo v izvirniku ali overjenem prepisu. Opozorilo ga je tudi, da bo tožbo v skladu s 4. odst. 108. čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 – 45/08) zavrglo, če je v postavljenem 15 dnevnem roku ne bo dopolnil. Tožnik je nato sodišču poslal vlogo, kot pojasnilo v zadevi ter priložil dopis Direkcije Zavoda za zdravstveno zavarovanje Slovenije št. ... z dne 26. 11. 2009 (priloga A 10) s katerim ga je vodja oddelka za mednarodno zavarovanje pri toženi stranki obvestila, da ne izpolnjuje pogojev za vključitev v obvezno zdravstveno zavarovanje v Republiki Sloveniji, upoštevajoč določbo 15. čl. Zakona o zdravstvenem varstvu in zdravstvenem zavarovanju (uradno prečiščeno besedilo, ZZVZZ-UPB2, Ur. l. RS, št. 100/2005 s spremembami).

Zoper sklep se je smiselno zaradi kršitve določb postopka pritožil tožnik in navedel, da bi sodišče moralo o zahtevi za vključitev v obvezno zdravstveno zavarovanje odločiti po vsebini. Zaradi nezakonitega ravnanja Zavoda za zdravstveno zavarovanje je bilo ogroženo njegovo zdravje. Ko je prejel dopis oz. pojasnilo Zavoda z dne 26. 11. 2009, s katerim mu je bilo pojasnjeno, da ga v zavarovanje ni mogoče vključiti, ker nima v Republiki Sloveniji stalnega prebivališča, se je v roku 7 dni ponovno obrnil na Zavod. Pristojni organ je odločil ustno, kot dopušča 210. čl. Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP, Ur. l. RS, št. 80/99 s spremembami) in sicer je bila zahteva za vključitev v obvezno zavarovanje zavrnjena. Nezadovoljen z odločitvijo tožene stranke, je vložil pritožbo pri Upravnem sodišču Republike Slovenije. Po osmih mesecih trajanja postopka bi tožena stranka lahko izdala odločbo, česar doslej še ni storila in bi bil sodni postopek nepotreben. Tudi sicer je omenjeni dopis izdan na uradnem obrazcu tožene stranke, opremljen s štampiljko in podpisom uradne osebe. Domneva, da direktor Zavoda lahko pooblasti vodjo oddelka za mednarodno sodelovanje za podpis listine. Višje delovno in socialno sodišče naj ugotovi, ali vodja oddelka ni imela pooblastila za podpis. Tožena stranka ga ni obvestila o postopkih vključitve v obvezno zavarovanje. Postopek je začel pri enoti zavoda ob navzočnosti prič, vendar so mu vključitev v obvezno zavarovanje zavrnili. Najprej je pri direkciji Zavoda zahteval ustno pojasnilo, zakaj je območna enota zavrnila vključitev v obvezno zavarovanje in je nato vključitev v zavarovanje zahteval še pisno, odgovor pa je prejel v obliki omenjenega dopisa, ki ga je zato šteti za dokončno odločbo po 207. in 210. členu ZUP. Opozarja na dopis Ministrstva za ..., ki ga je generalni direktor Direktorata za ... poslal toženi stranki v zvezi z njegovim zavarovanjem. Direkcija se je oprla na to mnenje in zavrnila zahtevo. Iz sklepa Upravnega sodišča izhaja, da je ugotovilo, da je postopek na drugi oz. pritožbeni stopnji zaključen, v nasprotnem primeru bi zadevo odstopilo direkciji tožene stranke. Moti ga oblika sklepa sodišča prve stopnje, saj ni podpisan, niti opremljen s faksimilom podpisa. Če je bilo sodišče prve stopnje mnenja, da pogoji za sodno varstvo niso izpolnjeni, bi zadevo moralo vrniti Upravnemu sodišču. Prilaga fotokopijo dopisa Ministrstva za ... z dne 19. 11. 2009 in pisno izjavo treh prič pogovorov pri toženi stranki z dne 5. 9. 2010. Pritožba ni utemeljena.

Sodišče prve stopnje je tožbo zavrglo po pravilno ugotovljenem dejanskem stanju in ob pravilni uporabi določb Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l., RS, št. 2/2004 in 10/2004) oz. določb ZPP, ki se v postopku v socialnih sporih uporablja na podlagi 19. čl. ZDSS-1, če z ZDSS-1 ni določeno drugače. O pridobitvi, spremembi ali izgubi lastnosti zavarovane osebe v obveznem zdravstvenem zavarovanju v Republiki Sloveniji na podlagi 84. čl. ZZVZZ na prvi stopnji odloča Območna enota zavoda, na drugi stopnji pa direkcija zavoda. Za postopek, v katerem se odloča o pravicah iz obveznega zdravstvenega zavarovanja, se po 85. čl. ZZVZZ uporablja Zakon o splošnem upravnem postopku (ZUP, Ur. l. RS, št. 80/99 s spremembami), če ni z ZZVZZ drugače določeno. Na podlagi dejstev, ugotovljenih v postopku, izda organ, ki je pristojen za odločanje, odločbo o zadevi, ki je predmet postopka. Z odločbo se odloči o vseh zahtevkih stranke, tudi če je postopek začet po uradni dolžnosti (1. in 2. odst. 207. člena ZUP). Po 1. odst. 210. čl. ZUP mora biti vsaka odločba označena kot taka. Izjemoma se lahko z zakonom ali odlokom samoupravne lokalne skupnosti odloči, da je lahko odločba tudi drugače poimenovana. Odločba se po 2. odst. omenjenega čl. izda pisno, le izjemoma se lahko v primerih, ki jih določa zakon, odloči tudi ustno. Takšna odločba je dopustna predvsem v primerih, ko gre za nujne ukrepe v javnem interesu po 4. točki 1. odst. 144. čl. ZUP, kar ni obravnavani primer. ZUP v 3. odst. 210. čl. tudi podrobno določa obliko upravne odločbe.

Natančneje je postopek pridobitve, spremembe oz. izgube lastnosti zavarovanca urejen s Pravili obveznega zdravstvenega zavarovanja (uradno prečiščeno besedilo, Ur. l. RS, št. 30/2003 s spremembami), ki jih je skupščina zavoda sprejela na podlagi pooblastila iz 26. čl. ZZVZZ. Po 8. čl. Pravil mora tožena stranka zavrnitev prijave v obvezno zavarovanje ugotoviti z odločbo.

Procesna predpostavka za sodno varstvo proti upravnim aktom je dokončnost upravnega akta. Po 1. odst. 63. čl. ZDSS-1 je socialni spor dopusten, če tožeča stranka uveljavlja, da je prizadeta v svojih pravicah ali pravnih koristih zaradi dokončnega upravnega akta ali zaradi tega, ker upravni akt ni bil izdan in ji vročen v zakonitem roku v vseh primerih, ko se o pravici, obveznosti ali pravni koristi iz sistema socialne varnosti v skladu z zakonom odloča z upravnim aktom.

Sodišče prve stopnje je torej od tožnika s sklepom z dne 29. 3. 2010 utemeljeno zahtevalo, da priloži izpodbijano dokončno odločbo v izvirniku ali overjenem prepisu, za takšno zahtevo je podlaga v 1. odst. 73. čl. ZDSS-1. Tožnik odločbe ni priložil, poslal je le dopis Direkcije tožene stranke, ki ga je priložil že tožbi in iz katerega jasno izhaja, da ne gre za upravno odločbo, saj vsebuje le pojasnilo tožniku o pogojih pridobitve statusa zavarovanca in nima sestavin pisne odločbe. Šele v pritožbi zoper sklep o zavrženju tožbe tožnik podrobneje opisuje postopek, ko je pri toženi stranki zahteval vključitev v obvezno zavarovanje in so mu najprej ustno zavrnili zahtevo, nato pa na njegovo pisno vlogo poslali pojasnilo v dopisu z dne 26. 11. 2009. Navedeni dopis po prepričanju sodišča druge stopnje ni dokončna odločba, zoper katero bi bilo dopustno vložiti tožbo v socialnem sporu. Upravni postopek se po 1. odst. 125. čl. ZUP pred pristojnim organom začne po uradni dolžnosti ali na zahtevo stranke. Določbe, ki veljajo za zahtevo, veljajo tudi za prošnjo ali drugo vlogo, ki je po naravi stvari izenačena z zahtevo. Tožnikovo vlogo z dne 21. 10. 2009, poslano na sedež tožene stranke (priloga A 1), je potrebno šteti za vlogo, ki je izenačena z zahtevo za začetek upravnega postopka. Ker tožena stranka odločbe v roku enega meseca oz. v primeru, če je pred odločitvijo potreben poseben ugotovitveni postopek, v roku dveh mesecev, kot določa 1. odst. 222. čl. ZUP ni izdala in vročila tožniku, bi tožnik lahko vložil pritožbo, kot da bi bil njegov zahtevek zavrnjen (4. odst. 222. čl. ZUP). Odločba o pritožbi mora biti po 1. odst. 256. čl. ZUP izdana in vročena stranki, brž ko je to mogoče, najpozneje pa v dveh mesecih od dneva, ko je organ prejel popolno pritožbo. Stranka sme vložiti tožbo, kot če bi bila njena pritožba zavrnjena, če pristojni drugostopni organ ni izdal upravnega akta o pritožbi stranke v zakonitem roku in če ga tudi na novo zahtevo ne izda v nadaljnjih 7 dneh, kot določa 2. odst. 72. čl. ZDSS-1. Tožnik v postopku pri sodišču prve stopnje ni predložil nobenih dokazov, da je ravnal po navedenih določbah. V zvezi z dopisom tožene stranke, ki ga po prepričanju sodišča druge stopnje ni mogoče šteti za odločbo, ni vložil niti pritožbe, niti ni izrecno vložil nove zahteve za izdajo ustrezne odločbe. Sodišče prve stopnje je s sklepom z dne 29. 3. 2010 tožniku v skladu s 66. členom ZDSS-1 ter drugim odstavkom 105. čl. ZPP naložilo, da v 15 dnevnem roku tožbo dopolni s predložitvijo upravnega akta, ki ga izpodbija, kot določa prvi odstavek 73. člena ZDSS-1. Sklep je bil tožniku vročen 31. 3. 2010, 15 dnevni rok za dopolnitev vloge je potekel 15. 4. 2010, v postavljenem roku sodišče ni prejelo dopolnitve oz. je tožnik sporočil, da tožena stranka dokončne odločbe ni izdala. To tudi pomeni, da je bila tožba vložena prezgodaj in jo je sodišče prve stopnje pravilno zavrglo na podlagi 75. čl. ZDSS-1. Tožnik je vlogi dne 7. 5. 2010 priložil sodbe Evropskega sodišča, s katerimi dokazuje, da državljani članic Evropske unije ne smejo biti diskriminirani pri socialnih prejemkih in pri vključitvi v zdravstveno zavarovanje v odvisnosti od obdobja prebivanja na ozemlju posamezne države članice. V sodbah C-103/88 in C-97/90 je sodišče opozorilo, da so organi članic EU dolžni prednostno uporabiti pravno ureditev EU, če je nacionalna zakonodaja v nasprotju z evropsko ureditvijo. Načela in ugotovitve v sodbah so lahko pomembne za presojo, če bi sodišče meritorno presojalo zahtevek tožnika, da se mu prizna status zavarovanca v obveznem zdravstvenem zavarovanju. Ker pa je sodišče utemeljeno ugotovilo, da niso izpolnjene procesne predpostavke za sodno varstvo in ker se obstoj predpostavk ugotavlja v vseh upravnih postopkih in v postopkih v socialnem sporu, ne glede na državljanstvo ali prebivališče stranke, navedene odločitve za presojo v tem sporu niso pomembne.

Tožnik šele v pritožbi zoper izpodbijani sklep prvostopenjskega sodišča podrobneje navaja dejstva v zvezi z njegovo zahtevo za prijavo v obvezno zavarovanje, opisuje postopek, ki naj bi ga pričel pri območni enoti in nato nadaljeval na Direkciji Zavoda. Vse navedeno so nova dejstva, ki jih sme pritožnik navajati v pritožbi le, če izkaže, da jih brez svoje krivde ni mogel navesti oz. predložiti do prvega naroka za glavno obravnavo oz. do konca glavne obravnave, če so izpolnjeni pogoji iz 4. odst. 286. čl. ZPP. Sodišče v pritožbi navedenih novih dejstev in dokazov, s katerimi tožnik utemeljuje, da je postopek prijave v obvezno zavarovanje pravilno začel z zahtevo pri območni enoti, ter nato z dopisom od direkcije zahteval pojasnila, ker ga območna enota, brez izdaje zavrnilne odločbe ni vključila v obvezno zdravstveno zavarovanje, zaradi prepovedi v 337. členu ZPP ne more upoštevati. Tožnik tudi ni navedel nobenih opravičljivih razlogov, da teh dejstev ni navedel že pri sodišču prve stopnje.

Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da tožnik v postavljenem roku ni predložil dokončnega upravnega akta, niti ni izkazal, da je v predsodnem postopku opravil dejanja, ki jih zakon zahteva, da se lahko tožbeni zahtevek za priznanje pravic obravnava po vsebini.

Neutemeljeno se pritožuje zoper obliko sodne odločbe – sklepa. Po 332. čl. v zvezi s 323. čl. ZPP se sklep, ki je bil izdan v fizični obliki, strankam vroči v overjenem prepisu. Na pisanja, ki se odpravijo po sodnikovi odredbi, se pod sodnikovim osebnim imenom odtisne štampiljko „Po odredbi sodnika“, pod njo se podpiše vpisničar oz. sodna oseba, ki je vabilo ali pisanje izdelala in nanj odtisne okrogli sodni pečat. Sodna oseba, ki je pripravila prepise, zapiše v odpravnem zaznamku datum izdelave in se podpiše (2. in 5. odst. 239. čl. Sodnega reda – Ur. l. RS, št. 17/95 s spremembami). Vse prepise je treba primerjati z izvirnikom, primerjavo potrdi sodna oseba v odpravnem zaznamku s svojim podpisom (240. čl. sodnega reda). Iz izvirnika sklepa (list. št. 21 – 24 sodnega spisa) se vidi, da je pristojna sodnica odredila vročitev prepisa sklepa tožniku, kar pomeni, da pri odpravi in vročanju prepisov sklepa ni bilo nepravilnosti.

Sklep sodišča prve stopnje je pravilen in zakonit, neutemeljeno pritožbo je sodišče druge stopnje na podlagi 2. točke 365. čl. ZPP zavrnilo.