Jedro

Revizija je bila dopuščena v smeri preizkusa pravilnosti pravnomočne presoje o zavrnitvi tožničinih dokaznih predlogov za zaslišanje prič, ki naj bi izpovedale o njenem stanju pred in po nezgodi, ter dokaznega predloga za postavitev izvedenca klinične psihologije.

Izrek

Revizija se dopusti v smeri preizkusa pravilnosti pravnomočne presoje o zavrnitvi tožničinih dokaznih predlogov za zaslišanje prič, ki naj bi izpovedale o njenem stanju pred in po nezgodi, ter dokaznega predloga za postavitev izvedenca klinične psihologije.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je razsodilo, da je toženka dolžna tožnici plačati 14.793,40 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 28. 5. 2010 do plačila; da se višji tožbeni zahtevek zavrne.

2. Sodišče druge stopnje je delno ugodilo tožničini pritožbi in sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem zavrnilnem tako spremenilo, da je tožnici za nepremoženjsko škodo prisodilo še 10.000,00 EUR (skupaj 24.793,40 EUR), kar ji je toženka dolžna plačati z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 28. 5. 2010 do plačila; sicer je tožničino pritožbo zavrnilo in v izpodbijanem, a nespremenjenem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

3. Zoper to sodbo je tožnica na podlagi 367.b člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) vložila predlog za dopustitev revizije, in sicer glede pravnega vprašanja, glede katerega odločitev sodišča druge stopnje odstopa od sodne prakse Vrhovnega sodišča RS. Ta zahteva, da je odločitev sodišča o zavrnitvi ključnih dokazov razumno obrazložena ter da morajo biti glede tega podani sprejemljivi in dopustni razlogi (primerjaj odločbe Vrhovnega sodišča RS II DoR 250/2014, VIII Ips 20/2014, II Ips 431/2003, VIII Ips 415/2008, VIII Ips 73/1995 in II Ips 433/2011 ter sklep Višjega sodišča v Ljubljani II Cp 2778/2015). Razlogi izpodbijane sodbe o zavrnitvi dokazov z zaslišanjem prič glede zmanjšanja tožničine življenjske aktivnosti po nezgodi leta 2008 do leta 2015 (zadnja glavna obravnava), ki se je manifestiralo v realnem svetu, in o zavrnitvi dokaza z izvedencem kliničnim psihologom, ki bi glede tega podal izvid in mnenje, so nerazumni, nesprejemljivi in nedopustni. Ne drži, da v svoji pritožbi z očitkom nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja ni bila dovolj konkretna; konkretne pritožbene navedbe je višje sodišče povzelo v svojo sodbo na 3. strani, nato pa na 5. strani, v 7. točki obrazložitve, povsem nerazumljivo navedlo, da teh navedb v pritožbi ni, da niso konkretne. Tega ni mogoče razumeti. Pritožba je skušala prikazati in obrazložiti dejanski problem, ki je nastal zaradi neizvedbe izvedenstva s kliničnim psihologom, razlike med obema izvedencema idr. Namesto razumnega argumentiranja se je pritožbeno sodišče spustilo v vrednostne ocene same pritožbe, češ da je površna in nestrokovna. Dejansko višje sodišče s tem žali tožnico in pooblaščenca, ki je pritožbo napisal. Pri tem celo smiselno trdi, da naj tožnica ne bi imela pravice do pritožbe, ker ne bi smela nasprotovati priznanim strokovnjakom Komisije za fakultetna izvedenska mnenja pri Medicinski fakulteti v Ljubljani, njihovi avtoriteti. Očitno se sodišče podreja avtoriteti komisije in v zadevi ne sodi - ne navede razumnih razlogov glede ključnih dejstev. Višje sodišče je zapisalo, da pritožbenim očitkom, da bi mnenje o okrnjenosti tožničinih življenjskih aktivnosti moral podati klinični psiholog, ni sledilo, ker nimajo ustrezne strokovne podlage, pri čemer ni navedlo, katere so te strokovne podlage. Poleg tega pritožbeno sodišče strokovnih podlag kliničnega psihologa niti ne pozna, saj na tem področju ni strokovnjak, dokaz s tega področja pa ni bil izveden. Sodišče druge stopnje tožnici nalaga, da bi morala podati strokovne podlage, a ta teh brez izvedbe dokaza z izvedencem niti ne more podati. Očitno je, da si je višje sodišče dokazno oceno ustvarilo, še preden je bil dokaz izveden. Povsem nerazumno je, da je sodišče druge stopnje izvedenca medicinske stroke - psihiatra in izvedenca kliničnega psihologa povsem izenačilo, kot da gre za isto stroko, izvedenca iste stroke. Taki razlogi sodišča ne morejo biti razumljivi. Omenjena izvedenca nista iste stroke, temveč bi se v konkretnem primeru glede izvida in mnenja o zmanjšanju tožničine življenjske aktivnosti dopolnjevala. Komisija izvedencev ni ugotavljala dejstev, ki so se s tožnico dejansko zgodila med letoma 2009 in 2015 v realnem svetu (učni uspeh v šoli, delovanje doma, sposobnost vključitve v družbo idr.). Klinični psiholog bi lahko ugotavljal tožničino dejansko stanje glede njenih funkcionalnih sposobnosti v vseh segmentih njenega delovanja, življenja. Gre za ključni dokaz za ugotovitev dejanske tožničine življenjske aktivnosti v realnem svetu. Teh dejstev sodišče zaradi zavrnitve dokazov sploh ni ugotavljalo, te ugotovitve pa bi pripeljale do bistveno drugačne odločitve, saj tožničina življenjska aktivnost ni zmanjšana samo za 20 %, temveč za bistveno več. Tožnica je po poškodbi postala invalid, ki ni več sposoben normalnega učnega procesa, ni več samostojna oseba, ampak je odvisna od drugih, ni oziroma ne bo sposobna sama z delom pridobivati sredstev za preživljanje, ne bo si sposobna ustvariti družine itd. Vsega tega sodišče ni ugotavljalo, a bi za odločitev o pravični denarni odškodnini moralo.

4. Predlog je v delu, razvidnem iz izreka sklepa, utemeljen.

5. Pogoji za dopustitev revizije iz prvega odstavka 367.a člena ZPP so v obravnavanem primeru izpolnjeni glede pravnega vprašanja, opredeljenega v izreku sklepa. Vrhovno sodišče je zato revizijo v tako začrtanem obsegu dopustilo (tretji odstavek 367.c člena ZPP).