Jedro

Sodišče mora pri odmeri odškodnine upoštevati tako načelo individualizacije kot načelo objektivne pogojenosti višine denarne odškodnine. Prvo načelo zahteva določitev pravične denarne odškodnine glede na intenzivnost in trajanje bolečin ter strahu in glede na vse konkretne okoliščine posameznega primera. Drugo načelo terja upoštevanje pomena prizadete dobrine in namena odškodnine, kot tudi to, da odškodnina ne bi podpirala teženj, ki niso združljive z njeno naravo in namenom. Poleg tega nalaga sodišču, da zaradi enotnosti sodne prakse upošteva druge, primerljive primere sodne prakse.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem zavrnilnem in stroškovnem delu spremeni tako, da se tožnici prisodi za negmotno škodo še 10.000,00 EUR (skupaj 24.793,40 EUR), kar ji je tožena stranka dolžna plačati v 15 dneh z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 28.5.2010 do plačila in iz naslova pravdnih stroškov še 258,05 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka roka za izpolnitev dalje do plačila.

II. V preostalem delu se pritožba zavrne in v izpodbijanem a nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

III. Tožena stranka mora povrniti tožeči stranki 486,02 EUR stroškov pritožbenega postopka, v 15 dneh po vročitvi te sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti, določenega v tej točki izreka, do plačila.

Obrazložitev

1. Tožnica se je 19.2.2008 poškodovala kot peška v prometni nezgodi, ki jo je povzročil zavarovanec toženke. Še pred vložitvijo tožbe je toženka 12.5.2010 plačala tožnici na račun odškodnine 9.850,00 EUR. Z izpodbijano sodbo ji je prvostopenjsko sodišče prisodilo še 14.793,40 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 28.5.2010, višji tožbeni zahtevek pa je zavrnilo. Toženki je naložilo v plačilo 1.984,00 EUR pravdnih stroškov tožnice, ki jih mora v primeru zamude plačati skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Proti sodbi se pritožuje tožnica po pooblaščencu. Delno izpodbija odločitev o zavrnitvi zahtevka, in sicer iz naslova telesnih bolečin (za 2.400,00 EUR), strahu (v višini 1.500,00 EUR) in duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti (za 41.000,00 EUR). Predlaga razveljavitev tega dela sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo odločanje. Navaja, da ji je tožena stranka (v nadaljevanju: toženka) na podlagi prvostopenjske sodbe dne 23.12.2015 izplačala 23.901,07 EUR.

Najprej izpodbija zaključek sodišča, da je prepozno predlagala dokaz s postavitvijo izvedenca kliničnega psihologa. Navaja, da v pripombah na izvedensko mnenje medicinske fakultete ni mogla vedeti, kako bo izvedenec pojasnil in dopolnil svoje pisno mnenje na zaslišanju in ali bo še potrebna postavitev izvedenca kliničnega psihologa. Opozarja tudi, da je ta dokaz predlagala že v tožbi in kasneje v pripravljalnih vlogah pred prvo obravnavo. Sodišču očita nepopolno ugotovitev dejanskega stanja, ker ni izvedlo z njene strani predlaganih dokazov. Trdi, da je sodišče zaslišalo njenega očeta in njeno sestro Z., toda le glede same prometne nezgode, ne pa glede tega, kakšna je bila tožnica pred nezgodo in kakšne težave ima po nezgodi. Prav tako ni zaslišalo priče V. P., ki ve za vse učne in duševne razlike pri tožnici. V pripravljalni vlogi tožnice je bila predlagana pribava ali pa s strani izvedenca pregledana vsa dokumentacija, ki se nanaša na tožnico v OŠ in v Centru za usposabljanje. Večkrat je bil predlagan dokaz z izvedencem kliničnim psihologom. Sodišče je zaslišalo tožnico, a se ta zaradi pretresa možganov ni veliko spomnila. Glede škode celotna sodba temelji na izvedenskem mnenju medicinske fakultete, ki ni ugotovilo vsega dejanskega stanja glede škode in je zato podalo zmotno oceno glede višine in obsega škode. Po mnenju pritožbe so razlogi o tem, da je izvedenec mnenje podal sedem let po nezgodi na podlagi podatkov in zdravstvene dokumentacije v spisu in dodatno zbrane zdravstvene dokumentacije. Medicinska dokumentacija je zvečine nastala do leta 2009, v obdobju od leta 2009 do 4.4.2015 pa je bilo to ugotovljeno s 45-minutnim pregledom pri izvedencu psihiatru. Izvedenec podatkov ni iskal na omenjenih osnovnih šolah, glede funkcionalnega delovanja tožnice izven šole niso bili izvedeni nobeni predlagani dokazi. Psihični status tožnice, ki ga je podal v svojem izvidu izvedenec, je skop. Izvid ne more odraziti dejanske psihe tožnice. Če bi bila tožnica na izvidu še tri nadaljnje ure, bi bila slika drugačna. Pritožba se sprašuje, kako je lahko izvedenec podajal ocene o tožničinih sposobnostih, če ni imel podatkov in informacij kako tožnica skrbi zase, kako živi doma itd. za vsa področja, ki jih je ocenil izvedenec, vključno z učenjem in uporabo znanja, bi bistveno bolj celovito in poglobljeno podan oceno izvedenec klinični psiholog. Postavlja se vprašanje, ali je izvedenec prof. dr. P., ki je psihiater, sploh usposobljen za podajo mnenja o tem, kakšne so tožničine učne in psihične sposobnosti, kako se sporazumeva z drugimi, kako skrbi zase,... Vse to niso bolezenska duševna stanja za katera je usposobljen sodni izvedenec psihiater. Pritožba zatrjuje, da se ocene izvedenca bistveno razlikujejo od ocen v strokovnem mnenju komisije za usmerjanje otrok z dne 28.5.2009. To mnenje so podali člani senata, defektolog, klinični psiholog, pediater in logoped. Za celovito oceno duševnih sposobnosti tožnice ni dovolj ocena izvedenca medicinske stroke, ki stvari ocenjuje z zornega kota bolezenskih stanj, ki terjajo zdravljenje, ampak stroke, ki se ukvarja z duševnimi sposobnostmi otrok, glede njihovih učnih sposobnosti, sposobnosti prilagajanja, psihične vzdržljivosti in funkcionalne sposobnosti za samostojno življenje in delovanje. Tožnica ne more več doseči normalnih rezultatov, ampak bistveno nižje od 20 % pod povprečjem. Pritožba si postavlja tudi vprašanje, ali je izvedenec podal pravilno oceno o 20 % zmanjšanju stopnje življenjskih sposobnosti. V zvezi s tem se sklicuje na mednarodno klasifikacijo funkcioniranja, zmanjšane zmožnosti in zdravja, SZO Ž., ki jo je izvedenec uporabil pri izdelavi svojega mnenja. Sprašuje se, kako je mogoče, da je izvedenec ocenil tožnico pri sposobnosti učenja in uporabi znanja s stopnjo 2, pri glavnem življenjskem področju pa oceno 1 - blaga okrnjenost, če pa glavno življenjsko področje temelji prav na sposobnosti učenja in uporabe znanja. Gre za nelogično in arbitrarno odločanje izvedenca, ki se skriva za visoko strokovno znanost, ki ne prenese zdravega razuma in življenjske logike. Če tožnica te sposobnosti nima več, ali je težko prizadeta, ne more biti ocenjena z 20 % zmanjšano stopnjo življenjskih aktivnosti. To velja za tožnico, ki je imela od škodnega dogodka pred seboj še vse življenje. Opozarja, da je invalidnost tožnice dejansko veliko višja kot je ugotovilo sodišče. Dokazni postopek bi bilo po njenem mnenju potrebno dopolniti z vsemi predlaganimi dokazi. Sodišču očita tudi, da je zmotno uporabilo zakon, ko je tožnici za pretrpljeni strah priznalo le 1.500,00 EUR odškodnine, ta bi morala biti višja še za nadaljnji znesek 1.500,00 EUR, zmotno je uporabilo zakon, ko ji je za pretrpljene fizične bolečine priznalo le 3.600,00 EUR, pravična odškodnina bi bila višja še za nadaljnji znesek 2.400,00 EUR z obrestmi.

3. Toženka ni odgovorila na pritožbo tožnice.

4. Pritožba je delno utemeljena.

5. Kot izhaja iz sodbe, je tožnica v nezgodi utrpela pretres možganov, podliv krvi nad in pod trdo možgansko opno, zlom leve senčnice, udarnino leve strani obraza in nateg vratnih mišic. Hospitalizirana je bila osem dni. Zelo hude bolečine je trpela tri dni, trajne hude nadaljnje tri dni, srednje hude še nadaljnje tri dni, lahke še nadaljnjih 10 dni, občasne lahke bolečine pa se pri njej še pojavljajo, vključno z občasnimi glavoboli. Imela je več CT preiskav, infuzije, analgetično terapijo, protiepileptično zaščito, EEG preiskavo, preglede pri zdravniku. Pri tožnici se primarni strah ni pojavil (oziroma se ga tožnica ne spominja), utrpela je hud sekundarni strah, ki je trajal devet dni, zmerni sekundarni strah, ki je trajal približno dva meseca in pol in blag sekundarni strah še pol meseca. Prvostopenjsko sodišče ji je za telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem odmerilo odškodnino v višini 3.600,00 EUR in za strah 1.500,00 EUR. Pritožnica, ki meni, da bi ji šla iz teh naslovov višja odškodnina (še 2.400,00 EUR za prvo navedeno obliko škode in še 1.500,00 EUR za drugo), svoje pritožbe (v tem delu) ni obrazložila. Pritožbeno sodišče je preizkusilo ta del odločitve v okviru razlogov, na katere pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju: ZPP). Ker kršitev ni ugotovilo, je v tem delu pritožbo zavrnilo in sodbo potrdilo (člen 353 ZPP).

6. Prvostopenjsko sodišče se je pri ugotavljanju škode iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti oprlo na mnenje Komisije za fakultetna izvedenska mnenja oziroma na mnenje izvedencev P. in V., ki sta opravila delo v okviru te Komisije. Prav na podlagi tega izvedeniškega mnenja je zaključilo, da so tožničine življenjske aktivnosti zmanjšane. Tožnica sicer ni utrpela trajnih posledic v anatomskem smislu, utrpela pa je trajne funkcionalne posledice, ki se kažejo na področju specifičnih šolskih veščin in ob tem nakazanem upadu spoznavnih sposobnosti. Že pred škodnim dogodkom so bile pri njej prisotne blažje težave na govornem področju, ki niso bile izražene do te mere, da bi bilo potrebno tožničino šolanje v programu z nižjim izobrazbenim standardom. Poškodbe, ki jih je utrpela tožnica, so posredno, preko vpliva na psihično stanje, zmanjšale njene sposobnosti na različnih področjih življenjskih aktivnosti. Na področju učenja in uporabe znanja na zmerno okrnjenost, ta je zlasti prisotna na področju pridobivanja govornega zaklada, računskih zmožnosti in pretvorbe kratkoročnega v dolgoročni spomin in je zato tožnica vključena v učni program z nižjim izobrazbenim standardom. Na področju sporazumevanja ima blago okrnjenost zaradi obravnavanega škodnega dogodka (skupno zmerna okrnjenost glede na blago okrnjenost še pred škodnim dogodkom), v govornem izražanju se pri njej pojavljajo težave pri razumevanju govora, tudi na področju govornega izražanja. Delno pa je mogoče težave pri govornem izražanju pripisati tudi jezikovni barieri. Na področju medosebnih stikov in odnosov se pojavljajo težave v navezovanju stikov zaradi okrnjene samopodobe, delno zaradi vključenosti v učni program z nižjim izobrazbenim standardom, zaradi česar tožnica duševno trpi. Delno se težave na tem področju prekrivajo s težavami na področju sporazumevanja. Funkcioniranje tožnice na najpomembnejših področjih življenja je po ugotovitvah prvostopenjskega sodišča, ki je sledilo izvedeniškemu mnenju, skupno zmerno okrnjeno, obravnavanemu škodnemu dogodku pa je mogoče pripisati blago poslabšanje funkcioniranja na tem področju. Okrnjenost funkcioniranja tožnice je predvsem na področju učenja in uporabe znanja (na področju šolanja) in je pričakovati, da se bodo težave pozneje prenesle na področje zaposlitvenih možnosti in opravljanja pridobitnega dela. Na podlagi mnenja izvedenca P., ki je ocenil skupno zmanjšanje življenjskih aktivnosti tožnice s stopnjo 1 - blaga okrnjenost, oziroma z odstotkom od 5 do 24, je prvostopenjsko sodišče zaključilo, da so njene življenjske sposobnosti zmanjšane za 20 % in ji je iz tega naslova prisodilo odškodnino v višini 20.000,00 EUR.

7. Pritožnica neutemeljeno očita prvostopenjskemu sodišču, da ni izvedlo dokaza z izvedencem kliničnim psihologom in da v tej smeri ni zaslišalo njenih prič. V pritožbi ni opredelila kršitev, ki naj bi jih v zvezi s tem zagrešilo prvostopenjsko sodišče. Kolikor meri na dejansko stanje sodbe, pritožba ni dovolj konkretna (ne pove, katera dejstva so zaradi neizvedbe teh dokazov ostala neugotovljena in katera so ugotovljena napačno). Prvostopenjsko sodišče je argumentiralo svojo odločitev, zakaj ni zaslišalo predlaganih prič, pritožba, pa ni prepričala pritožbenega sodišča, da bi bile te priče usodne za odločitev. Pritožnica se neutemeljeno pritožuje tudi zaradi neizvedbe dokaza z izvedencem kliničnim psihologom. Prvostopenjsko sodišče je izvedensko delo zaupalo Komisiji za fakultetna izvedenska mnenja.. Pri izdelavi mnenja je sodeloval priznan strokovnjak s področja psihiatrije, izredni profesor dr. P., dr. med., ki ga pritožba s površnimi, in nestrokovnimi očitki ni uspela diskreditirati. Omenjena Komisija je pisno odgovorila na pripombe strank na njeno mnenje, dr. P. pa je mnenje tudi ustno obrazložil na glavni obravnavi in odgovoril na številna vprašanja tožničinega pooblaščenca. Ta je tudi po mnenju pritožbenega sodišča ustrezno utemeljil svojo strokovno mnenje. Pritožba očitno soglaša s tistim delom mnenja, da je pri tožnici podana psihična motnja, ki je vzročno povezana s škodnim dogodkom, ne pa tudi z njegovo oceno o tem, koliko so okrnjene tožničine življenjske aktivnosti. Pritožbeno sodišče njenim očitkom, da bi mnenje o tem moral podati klinični psiholog, ni sledilo, ker nimajo ustrezne strokovne podlage. Pritožnica ga ni prepričala, da Komisija za fakultetna izvedenska mnenja ni imela ustreznih kompetenc za pripravo mnenja o zmanjšanih življenjskih aktivnostih tožnice (zaradi nezgode). Tudi zmotna ocena prvostopenjskega sodišča, da je bil dokaz z izvedencem kliničnim psihologom predlagan prepozno, zato ni odločilna. Kolikor pa pritožba v tem delu meri na postopkovne kršitve, ni uspešna. Pritožbeno sodišče je preizkusilo pritožbene navedbe tudi v tej smeri in takih kršitev ni ugotovilo.

8. Pritožba ni omajala dejanskega stanja sodbe in ni uspela s pritožbenim razlogom bistvenih kršitev določb postopka1, delno pa je uspela z materialnopravno grajo. Odškodnina za to škodo je odmerjena prenizko. Pravna podlaga za prisoditev pravične odškodnine je v 179. členu in 182. členu Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju: OZ). Sodišče mora pri odmeri odškodnine upoštevati tako načelo individualizacije kot načelo objektivne pogojenosti višine denarne odškodnine. Prvo načelo zahteva določitev pravične denarne odškodnine glede na intenzivnost in trajanje bolečin ter strahu in glede na vse konkretne okoliščine posameznega primera. Drugo načelo terja upoštevanje pomena prizadete dobrine in namena odškodnine, kot tudi to, da odškodnina ne bi podpirala teženj, ki niso združljive z njeno naravo in namenom. Poleg tega nalaga sodišču, da zaradi enotnosti sodne prakse upošteva druge, primerljive primere sodne prakse. Po mnenju pritožbenega sodišča prvostopenjsko sodišče ni v zadostni meri upoštevalo okoliščin tega primera. Tožnica je imela v času nezgode komaj 8 let, ob sojenju dobrih 15 let, pred njo je še celo življenje. Omejitve, ki jih ima zaradi posledic nezgode, se odražajo na področju učenja, zaradi teh omejitev je bila vključena v učni program z nižjim izobrazbenim standardom, zaradi česar trpi, te težave pa se bodo odražale na področju zaposlitvenih možnosti in pridobitnega dela. Po mnenju pritožbenega sodišča je primerna odškodnina za to vrsto škode 30.000,00 EUR in ne 20.000 EUR, kot je presodilo prvostopenjsko sodišče. Taka odškodnina je tudi v okviru odškodnin, ki jih za primerljive primere določa sodna praksa. Pritožbeno sodišče je zato pritožbi delno ugodilo in tožnici iz tega naslova prisodilo še 10.000,00 EUR, v preostalem delu pa je njeno pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo (člen 358 in 353 ZPP).

9. Delna sprememba sodbe je narekovala tudi spremembo odločitve o stroških postopka. Tožničin uspeh na prvi stopnji znaša 64,70 % (in ne 58,77 EUR) , zato ji mora toženka povrniti 2.242,05 EUR stroškov (64,70 % od odmerjenih stroškov tožnice 3.779,66 EUR, kar znaša 2.445,44 EUR, zmanjšanih za 35,30 % od odmerjenih stroškov toženke 576,20 EUR, kar znaša 203,39 EUR), namesto 1.984,00 EUR. Tožnici gre tako poleg prisojenih, še 258,05 EUR stroškov.

10. Tožničin uspeh v pritožbenem postopku znaša 22,27 %, njene stroške je pritožbeno sodišče odmerilo na 2.182,42 EUR (nagrada za ta postopek 1.019,20 EUR, DDV 224,22 EUR, sodna taksa 939,00 EUR) in odločilo, da mora toženka povrniti tožnici 486,02 EUR stroškov pritožbenega postopka (drugi odstavek 165., prvi odstavek 154. in prvi odstavek 155. člena ZPP).

1 pritožbeno sodišče ni našlo niti uradoma upoštevnih postopkovnih kršitev