Jedro

Tožeča stranka v tej zadevi zahteva povrnitev škode, ki ji je nastala zaradi rušenja gostinskega objekta v lasti gospodarske družbe, kateri zakoniti zastopnik in lastnik je tožeča stranka. Glede na trditveno podlago lahko odškodnino zahteva le gospodarska družba kot neposredni oškodovanec, ki naj bi jo škoda neposredno prizadela. OZ sicer daje varstvo nekaterim posrednim oškodovancem ter je izjema določena v 180. členu OZ.

OZ v 180. členu glede nepremoženjske škode začrta okvir še pravno upoštevnega vzroka z objektivnim in subjektivnim kriterijem, ki pa v konkretnem primeru ni podan. Ob tako jasni zakonski določbi se izkaže pritožbeno zavzemanje za širšo razlago za neutemeljeno.

Izrek

Pritožba se zvrne in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka je dolžna toženi stranki povrniti 1.461,07 EUR stroškov odgovora na pritožbo, v 15-ih dneh od prejema te odločbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke na plačilo 53.783,88 EUR z obrestmi ter tožniku naložilo, da toženi stranki plača 2.269,20 EUR pravdnih stroškov v 15-ih dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Tožeča stranka je uveljavljala škodo, nematerialno in materialno, ki ji je po lastnih trditvah nastala zaradi ravnanja tožene stranke.

2. Sodišče prve stopnje je presodilo, da tožbeni zahtevek, ki ga tožeča stranka opira na 26. člen Ustave RS ter prvi odstavek 148. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju: OZ) ni utemeljen, saj morajo biti za nastanek obveznosti povrniti škodo podane splošne predpostavke odškodninske odgovornosti, to je protipravnost ravnanja, škoda, vzročna zveza med njima ter krivda na strani povzročitelja. Tožeča stranka v tej zadevi zahteva povrnitev škode, ki ji je nastala zaradi rušenja (ki ga je z odločbo odredila tožena stranka) gostinskega objekta v lasti gospodarske družbe, R. d.o.o., kateri zakoniti zastopnik in lastnik je tožeča stranka. R. d.o.o. je gospodarska družba, ki je z vpisom v sodni register pridobila samostojno pravno subjektiviteto, tožnik je eden od dveh družbenikov in direktor te družbe. Glede na trditveno podlago lahko odškodnino zahteva le gospodarska družba kot neposredni oškodovanec, ki naj bi jo škoda neposredno prizadela. OZ sicer daje varstvo nekaterim posrednim oškodovancem ter je izjema določena v 180. členu OZ, ta pravica je dana (le) ožjim družinskim članom v primeru smrti in težke invalidnosti oškodovanca in v 173. členu OZ, kjer je ta pravica dana osebi, ki jo je umrli preživljal. Zaključilo je, da tožnikova (stvarna) aktivna legitimacija ni podana. Zato je tožbeni zahtevek zavrnilo.

3. Zoper sodbo se je tožnik pritožil. V pritožbi uveljavlja vse pritožbene razloge. Odločitev sodišča je logično nesmiselna. Nasprotuje tudi temeljnemu načelu odškodninskega prava neminem laedere. Sodišče tožniku odreka pravico do povračila škode in krši 26. člen Ustave RS ter pravico do učinkovitega pravnega sredstva iz 13. člena Evropske konvencije za človekove pravice. Pravnim osebam pravni red priznava v zelo omejenem obsegu pravico do povračila nepremoženjske škode (183. člen OZ). To je tudi logično. Pri (ne)premoženjski škodi je oškodovanec lahko le fizična oseba, torej tožnik. Šlo je za majhno družinsko podjetje. Dejansko ga lahko enačimo s samostojnim podjetnikom. Tožena stranka pa je s protipravnim ravnanjem posegla v tožnikovo sfero, zatrjuje se njegova lastna škoda in uporaba analogije po 180. členu OZ ne pride v poštev. Tožnik je utrpel tudi premoženjsko škodo (izgubljeni zaslužek oziroma dohodek zaradi bolniške - nezmožnosti za delo). Zatem opisuje težave, ki jih je tožnik, ki je nezakonito porušeni gostinski lokal vodil in vanj vlagal 10 let, zaradi posega tožene stranke utrpel. Sodišče ni ugotavljalo vzročne zveze med zatrjevanim ravnanjem in posledicami pri pritožniku, imenovati bi moralo izvedenca medicinske stroke. Odločitev sodišča o samem temelju je odvisna prav od ugotovitev vzročne zveze, ki jo lahko ugotovi le izvedenec. Sodišče je izhajalo iz zmotnega prepričanja, da je tožnik le posredni oškodovanec. Sodišče je prekršilo 131. člen OZ in s tem napačno uporabilo materialno pravo, saj je po tej določbi tisti, ki drugemu povzroči škodo, le-to dolžan povrniti, če ne dokaže, da je škoda nastala brez njegove krivde. Gre za odprto zakonsko določilo ter je sodišče dolžno nepremoženjsko škodo razlagati širše. Citira tudi stališče teorije, Lidija Kuman Perenič, Škoda in odškodnina, stran 45 do 46, DZS 2004. Vprašanje, ali je tožnik bil fizično poškodovan, ni odločilno. Bil je neposredno vpet v škodni dogodek. Ta dogodek je pri njem sprožil somatske in psihične spremembe ter ga za vselej zaznamoval. Sodišče pa ga obravnava, kot da bi bil zgolj neki stranski opazovalec. Zatem pojasnjuje, da je dokazoval in bi tudi dokazal, da je postal začasno nezmožen za delo prav zaradi tega dogodka. Sodišče je ob povedanem tudi zmotno ugotovilo dejansko stanje. Do zatrjevane premoženjske škode zaradi nezmožnosti za delo se sodišče ni niti opredelilo. Kršilo je tudi postopek, vseh dokazov, ki so bili predlagani, ni izvedlo, na primer za imenovanje izvedenca oziroma zaslišanje še drugih prič, o tem, da se predlagani dokazi zavrnejo, tudi ni sprejelo nobenega sklepa. Na ta način je kršeno tudi načelo kontradiktornosti in razpravno načelo. Sodišče je primarno sprejelo odločitev, da bo odločalo o temelju zahtevka, kasneje si je premislilo in se postavilo na stališče, da aktivna legitimacija ni podana. Gre za sodbo presenečenja. Predlaga, da pritožbeno sodišče sodbo razveljavi in zadevo vrne v ponovno sojenje sodišču prve stopnje ter priglaša stroške.

4. Tožena stranka je na pritožbo odgovorila. Iz navedb tožeče stranke in predloženih dokazov je jasno, da je bil škodni dogodek usmerjen zoper družbo R. d.o.o., ki je bila lastnica porušenega objekta in zato neposredno udeležena v škodnem dogodku. Zato je sodišče to družbo pravilno štelo za neposredno oškodovanko. Sodna praksa se je že večkrat jasno izrekla, da so posredni oškodovanci tisti, ki jim je škoda nastala kot posledica škodnega dogodka neposrednega oškodovanca. Pojem lastne škode, ki jo zatrjuje tožeča stranka, je neodločilen za razmejitev med posrednim in neposrednim oškodovancem, saj oba trpita lastno škodo, torej škodo, ki nastane njima samima. Za razmejitev med posrednim in neposrednim oškodovancem je zato odločilno vprašanje, zoper koga je bil škodni dogodek usmerjen. V tem primeru je bil usmerjen zoper gospodarsko družbo, tožnik je utrpel zgolj posredno škodo (prim. sodbo III Ips 20/2013 z dne 9.12.2014 v zvezi s sodbo VSC Cpg 319/2011 z dne 25.4.2012, sodbo II Ips 145/2007 z dne 8.10.2009 in sodbo in sklep II Ips 785/2007 z dne 8.7.2010). Zgolj dejstvo, da nekdo določene vrste škode že po naravi stvari ne more trpeti, še ne pomeni, da je ta vrsta škode avtomatsko priznana drugemu subjektu, ki škodo lahko trpi. Zatem opozarja na objektivni kriterij glede na vrsto škode in subjektivni kriterij, ki omejuje krog oseb, ki sodijo v zaprt krog upravičencev do odškodnine iz 180. člena OZ (smrt ali posebno težka invalidnost ter ožji družinski člani). V tem primeru ni uresničen ne objektivni ne subjektivni kriterij. Ker aktivna legitimacija ni podana, sodišču predpostavk odškodninske odgovornosti ni bilo potrebno ugotavljati. Zato je zavrnilo ostale dokazne predloge kot nepotrebne, kot je obrazložilo v izpodbijani sodbi. Sama odsotnost procesnega sklepa pa na pravilnost in zakonitost odločbe ni vplivala. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

5. Pritožba ni utemeljena.

6. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da razlogi pritožbe niso podani. Sodišče prve stopnje je materialno pravo pravilno uporabilo, ko je tožbeni zahtevek zavrnilo ter pri tem ni storilo ne uradoma upoštevnih in tudi ne uveljavljanih postopkovnih kršitev. Pritožbeno sodišče se pridružuje pravno pravilnim sodbenim razlogom, kot tudi razlogom odgovora na pritožbo, ki v zvezi s tem povzema tudi sodno prakso. OZ v 180. členu glede nepremoženjske škode začrta okvir še pravno upoštevnega vzroka z objektivnim in subjektivnim kriterijem, ki pa v konkretnem primeru ni podan. Ob tako jasni zakonski določbi se izkaže pritožbeno zavzemanje za širšo razlago za neutemeljeno. Neutemeljene so tudi navedbe pritožbe, da je šlo dejansko za majhno družinsko podjetje in samostojnega podjetnika, sodišče prve stopnje je pravno pravilno razložilo, da gre za samostojni gospodarski subjekt s samostojno pravno subjektiviteto. Ker tožnik ni upravičen do odškodnine za nepremoženjsko škodo, kot je pravno pravilno pojasnilo sodišče prve stopnje, je jasno, da posledično tudi ni upravičen od nje zahtevati odškodnine za premoženjsko škodo, ki naj bi mu nastala zaradi izgube zaslužka v posledici nesposobnosti za delo zaradi zdravstvenih težav, ter so podani zato zadostni razlogi za zavrnitev zahtevka v celotnem obsegu. Ker stvarna aktivna legitimacija ni podana, sodišču ni bilo treba ne izvajati dokazov in jih tudi ne ocenjevati. Tudi o tem ima sodba ustrezne razloge pod točko 8. 7. Pritožbeno sodišče je iz navedenih razlogov neutemeljeno pritožbo zavrnilo in sodbo potrdilo (353. člen ZPP).

8. Tožena stranka s pritožbo ni uspela in sama trpi svoje stroške, ter mora povrniti stroške odgovora na pritožbo tožeči stranki (165. in 154. člen ZPP), ki jih je pritožbeno sodišče odmerilo na 1.461,07 EUR, v 15 dneh od prejema te odločbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (po Zakonu o odvetniški tarifi v zvezi z drugim odstavkom 20. člena sedaj veljavne Odvetniške tarife in glede na vrednost spora znaša nagrada za pritožbo 1.177,60 EUR, skupaj z materialnimi stroški 20,00 EUR in 22 % DDV).