Jedro

V obravnavanem primeru je bilo ravnanje, iz katerega izvira škoda, naperjeno proti gospodarski družbi; okoliščina, da gre za majhno družinsko podjetje in da je tožnik njegov direktor, slednjega ne postavlja v položaj neposrednega oškodovanca. Njegova škoda je sekundarna: je posledica odstranitve lokala, ki je bilo v lasti „njegove“ gospodarske družbe, ki je v tem lokalu ustvarjala prihodke. Sekundarna škoda je praviloma škoda posrednih oškodovancev in jo OZ pravno priznava izrazito omejevalno, le v primeru smrti in posebno teže invalidnosti bližnjega.

Vrhovno sodišče je že večkrat poudarilo, da je pravna ustanova posrednega oškodovanca v odškodninskem pravu izjema, saj je pravno razmerje med odgovorno osebo in posrednim oškodovancem na ta način vzpostavljeno preko običajnih meja relevantne vzročne zveze. S tem, ko ta institut širi pojem pravno relevantne vzročnosti, širi obseg odškodninskega varstva in to daje nekaj več kot bi oškodovancu pripadalo zgolj z uporabo splošnih pravil odškodninskega prava.

Izrek

I. Revizija se zavrne.

II. Tožeča stranka je dolžna toženi stranki povrniti 1.524,38 EUR stroškov revizijskega postopka v 15 dneh od vročitve te sodbe.

Obrazložitev

1. Tožnik A. A. je zahteval, da mu mora tožena stranka Mestna občina ... plačati odškodnino za pretrpljene telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem, za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti in za strah. V tožbi je pojasnil okoliščine, zaradi katerih mu je tovrstna škoda nastala: bil je zakoniti zastopnik in lastnik družbe B. d. o. o., v sklopu katere je ... obratoval gostinski lokal B.; tožena stranka je objekt porušila na podlagi nezakonite odločbe svojega inšpektorja, ki jo je Upravno sodišče v Novi Gorici v upravnem sporu v celoti odpravilo; tožnik je bil zaradi tako hudih nezakonitosti v ravnanju oblastnega organa in močnega pritiska medijev pretresen, obupan, nemočan in osramočen, zaskrbljen zaradi izgube objekta, ki je njemu in njegovi družini predstavljal vir zaslužka in preživetja in je nazadnje zaradi izredno intenzivnega stresa zbolel. Odškodninski zahtevek je utemeljeval z določbama 26. člena Ustave Republike Slovenije in 148. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ).

2. Sodišče prve stopnje je tožnikov zahtevek zavrnilo. Ugotovilo je, da je bil objekt, ki je bil porušen, v lasti gospodarske družbe B. d. o. o. in da je tožnik eden od dveh družbenikov ter direktor te družbe. Zahtevek je zavrnilo na podlagi materialnopravnega stališča, da je do odškodnine za (premoženjsko in) nepremoženjsko škodo upravičen le neposredni oškodovanec, ki je fizična ali pravna oseba, ki jo je škoda neposredno prizadela. V konkretnem primeru tožnik ni neposredni oškodovanec, ampak je to gospodarska družba. Ta odškodnino uveljavlja v posebnem postopku (v gospodarskem sporu). Pojasnilo je še, da tožnika ni mogoče uvrstiti v krog tistih posrednih oškodovancev, ki jim OZ v 180. členu OZ dalje pravno varstvo, saj ne gre za primer, ko bi neposredni oškodovanec, ki bi bil njegov bližnji, umrl ali postal posebno hud invalid. Tožnik torej za odškodninski zahtevek v okoliščinah konkretnega primera ni aktivno legitimiran.

3. Drugostopenjsko sodišče je tožnikovo pritožbo zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo. Zavrnilo je pritožbeno tezo, da je B. d. o. o. v resnici tako majhno družinsko podjetje, da gre v bistvu za samostojnega podjetnika. Ker tožnik ni stvarno aktivno legitimiran, sodišču prve stopnje ni bilo treba izvajati in ocenjevati dokazov.

**Povzetek navedb revizije in odgovora nanjo**

4. Sodbo pritožbenega sodišča tožnik izpodbija z revizijo iz revizijskih razlogov zmotne uporabe materialnega prava in bistvene kršitve določb pravdnega postopka. Vrhovnemu sodišču predlaga, naj jo v celoti razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

5. Nasprotuje stališču sodišč prve in druge stopnje, da OZ v 179. in 180. členu določa zaprt krog upravičencev do odškodnine za nepremoženjsko škodo. Slovenski sistem odškodninskega prava je namreč odprt sistem odškodninske odgovornosti; temelji na enakem francosko – švicarskem modelu. Zakon (enako kot teorija in sodna praksa) zahteva le obstoj elementov civilnega delikta, kar je značilno za odprti sistem odškodninske odgovornosti. In ker je slovenski sistem odprt, razlaga nižjih sodišč, da tožnik kot posredni oškodovanec ni upravičen zahtevati odškodnine, ni pravilna.

6. Po revidentovem prepričanju je zmotna tudi presoja, da je le posredni in ne neposredni oškodovanec. Poudarja, da je bil neposredno oškodovan: ni bil namreč kdorkoli, temveč direktor B. d. o. o., za katero je oblikoval in izjavljal pravno-poslovno voljo navzven, bil je torej njen personalni substrat, osebe, ki tvorijo personalni substrat gospodarskih družb pa neposredno trpijo telesne in duševne bolečine in so pod pogojem vzročne zveze upravičene do odškodnine. Zato bi moralo sodišče zaradi ugotovitve vzročne zveze med škodnim dogodkom in psihosomatskimi težavami tožnika ugoditi njegovemu dokaznemu predlogu za imenovanje izvedenca medicinske stroke. Škoda, ki mu je nastala, je njegova lastna škoda, zato analogija s 180. členom OZ, ki se nanaša samo na razmerja med fizičnimi osebami, ki jih je zaznamovala smrt ali invalidnost, ne pride v poštev. Zaradi odprtega kroga odškodninske odgovornosti je omejevanje nedopustno.

7. Tožnik uveljavlja tudi procesne kršitve iz 8. in 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Trdi, da se sodišče druge stopnje ni opredelilo do njegovih pritožbenih navedb o kršitvah pravil postopka na prvi stopnji. Sodišče prve stopnje ni sprejelo sklepa o zavrnitvi dokaznih predlogov tožnika, čeprav bi to moralo storiti in sklep tudi obrazložiti. Sodba sodišča prve stopnje je bila za tožnika sodba presenečenja, saj je pričakoval vmesno sodbo o temelju zahtevka, ker sodišče pred zaključkom glavne obravnave ni sprejelo v takih primerih običajnega sklepa, da se vsi ostali dokazni predlogi strank zavrnejo kot nepotrebni. Ocenjuje, da sodišče sklepa o zavrnitvi dokaznih predlogov ni sprejelo zaradi zmotnega prepričanja, da je tožnik le posredni oškodovanec in zato vzročne zveze, ki bi jo lahko ugotovil samo izvedenec medicinske stroke, ni ugotavljalo.

8. Tožena stranka je na tožnikovo revizijo obrazloženo odgovorila. Vrhovnemu sodišču je predlagala, naj jo zavrne. Strinjala se je s presojo nižjih sodišč, da tožnik za odškodninski zahtevek zoper njo v okoliščinah obravnavanega primera ni stvarno aktivno legitimiran. Njegova legitimacija ni podana zato, ker je bil škodni dogodek usmerjen zoper družbo B. d. o. o., ki je zato po pravilni presoji nižjih sodišč neposredna oškodovanka, ne pa zoper tožnika osebno. Opozarja, da se je sodna praksa že večkrat jasno izrekla o tem, da so posredni oškodovanci tisti oškodovanci, ki jim je škoda nastala kot posledica škodnega dogodka neposrednega oškodovanca. Poudarja, da je okoliščina trpljenja lastne škode popolnoma nepomembna za razmejitev posrednih od neposrednih oškodovancev. Oboji namreč trpijo lastno škodo, torej škodo, ki nastane njim samim. Za razmejitev je odločilno vprašanje, zoper koga je bil škodni dogodek usmerjen. V konkretnem primeru je bil usmerjen v tožnikovo gospodarsko družbo in ne vanj. Res je, da gospodarska družba ne more trpeti fizičnih in duševnih bolečin, a to ne pomeni, da je zato varstvo pred to škodo avtomatsko priznano drugemu subjektu. Zato ni relevantno, da je bil tožnik direktor majhnega družinskega podjetja. Pravna oseba je tudi v takem primeru ločena od njenega personalnega substrata. Sodišči sta pravilno odločili na podlagi 180. člena OZ in to določbo tudi pravilno uporabili. Zaradi pomanjkanja stvarne aktivne legitimacije ni bilo potrebno ugotavljati niti vzročne zveze med škodnim ravnanjem in škodo ali drugih predpostavk odškodninske odgovornosti; izvajanje dokazov v tej smeri ni bilo potrebno. Sodišče prve stopnje je to celovito pojasnilo, drugostopenjsko sodišče pa je njegove razloge sprejelo. Zato procesni standard obrazloženosti sodbe sodišča druge stopnje ni bil kršen.

**Presoja utemeljenosti revizije**

9. Revizija ni utemeljena.

10. Katera nepremoženjska škoda je pravno priznana, OZ določa v 132. členu: povzročitev telesnih in duševnih bolečin ter strahu drugemu in okrnitev ugleda pravne osebe. Duševne bolečine nato razčleni glede na vzrok na tiste, ki jih oškodovanec trpi zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti, razžalitve dobrega imena in časti, okrnitve svobode ali osebnostne pravice (prvi odstavek 179. člena), smrti bližnjega (prvi odstavek 179. člena in prvi odstavek 180. člena), posebno hude invalidnosti bližnjega (drugi odstavek 180. člena) in kršitve dostojanstva (181. člen). Razčleni jih še glede na osebo, zoper katero je bilo storjeno škodno dejanje, in sicer na duševne bolečine zunanjega izvora, ki jih oškodovanec trpi zaradi smrti ali posebno težke invalidnosti bližnjega in na ostale prej naštete vrste duševnih bolečin lastnega izvora, ki jih oškodovanec trpi zaradi posega v lastno telesno ali duševno integriteto.

11. Tožnik je fizična oseba, odškodnino pa zahteva za nepogodbeno nepremoženjsko škodo. Utrjeno stališče sodne prakse v zvezi z nepogodbeno nepremoženjsko škodo fizičnih oseb je, da je njihov krog zaprt (numerus clausus oblik nepremoženjskih škod), da so pravno priznana škoda samo z zakonom določene posledice posega v oškodovančevo telesno ali duševno integriteto (telesne in duševne bolečine in strah) in da v krog upravičencev do denarne odškodnine poleg neposrednih oškodovancev spadajo samo v zakonu izrecno navedeni posredni oškodovanci1, to je starš, zakonec in pogojno sorojenci, oziroma osebe, ki te upravičence do odškodnine „nadomeščajo“2. Stališče o numerus clausus oblik pravno priznanih nepremoženjskih škod je večinsko zastopano tudi v teoriji.3

12. Vendar pa za konkreten primer ni bistveno, ali je v slovenskem odškodninskem pravu krog pravno priznanih nepremoženjskih škod zaprt ali ne. Bistveno je, ali je tožnik neposreden ali posreden oškodovanec, merilo za to pa je, kot bo pojasnjeno v nadaljevanju, vzročnost in objekt napada.

13. Vrhovno sodišče pritrjuje stališču sodišč prve in druge stopnje, da je tožnik v okoliščinah obravnavanega primera posredni oškodovanec.

14. Neposredni (inicialni) oškodovanec je tisti, ki je neposredni objekt posameznikovega napada. Napad na neposrednega oškodovanca se lahko odraža tudi na drugih osebah, v prvi vrsti na tistih, ki so z njim čustveno povezane in so zato tudi same prizadete. Te osebe so posredni oškodovanci.4

15. Revizijsko stališče tožnika, da je utrpel škodo lastnega izvora in da je zaradi tega neposredni oškodovanec, je materialnopravno zmotno. Škoda neposrednih oškodovancev je seveda vedno škoda lastnega izvora, toda za škodo lastnega izvora gre, razen izjemoma, ko je izvor telesnih in duševnih bolečin in strahu v njem samem, ker je bilo škodno ravnanje naperjeno proti njemu. V obravnavanem primeru je bilo ravnanje, iz katerega izvira škoda, naperjeno proti gospodarski družbi; okoliščina, da gre za majhno družinsko podjetje in da je tožnik njegov direktor, slednjega ne postavlja v položaj neposrednega oškodovanca. Njegova škoda je sekundarna: je posledica odstranitve lokala, ki je bilo v lasti „njegove“ gospodarske družbe, ki je v tem lokalu ustvarjala prihodke. Sekundarna škoda je praviloma škoda posrednih oškodovancev in jo OZ pravno priznava izrazito omejevalno, le v primeru smrti in posebno teže invalidnosti bližnjega.

16. Vrhovno sodišče je že večkrat poudarilo, da je pravna ustanova posrednega oškodovanca v odškodninskem pravu izjema, saj je pravno razmerje med odgovorno osebo in posrednim oškodovancem na ta način vzpostavljeno preko običajnih meja relevantne vzročne zveze. S tem, ko ta institut širi pojem pravno relevantne vzročnosti, širi obseg odškodninskega varstva in to daje nekaj več kot bi oškodovancu pripadalo zgolj z uporabo splošnih pravil odškodninskega prava.5 Sodna praksa se pri zavračanju pravice posrednih oškodovancev do odškodnine za nepremoženjsko škodo opira na stališče teorije, da je vzrok za to škodo preveč oddaljen. V slovenskem odškodninskem pravu je bil zato kot posreden vzrok, ki je še lahko podlaga za upravičenje posrednega oškodovanca do odškodnine, natančno določen: podan je le, če je nastopila smrt ali posebej težka invalidnost neposrednega oškodovanca in če gre za posrednega oškodovanca, ki je bil neposrednemu oškodovancu najbližje in je zato njegovo čustvovanje močno prizadeto.

17. Presoja nižjih sodišč, da je tožnik posredni oškodovanec in da kot tak ni upravičen do odškodnine za nepremoženjsko škodo, ki jo je zatrjeval, oziroma da ni podana njegova stvarna aktivna legitimacija, je materialnopravno pravilna. Zato sodišču ni bilo treba ugotavljati, ali je ravnanje tožene stranke (njenega uslužbenca) povzročilo pri tožniku telesno in duševno trpljenje in strah. Sodišče prve stopnje je v 8. točki obrazložitve pojasnilo, da zaradi pomanjkanja tožnikove aktivne legitimacije ni ugotavljalo predpostavk odškodninske odgovornosti tožene stranke in v zvezi s tem predlaganih dokazov ni izvedlo. Sodišče druge stopnje je v 6. točki obrazložitve na tožnikov pritožbeni očitek o opustitvi izvedbe dokazov in njihove ocene odgovorilo z enakimi razlogi. Ti so sicer kratki, a povedo vse, kar je bistvenega. Standard obrazložitve izpodbijane odločitve, s katero je pritožbeno sodišče sprejelo odločitev in razloge prvostopenjskega sodišča, s katerimi se je seznanilo in jih obravnavalo, ni bil prekršen. Uveljavljanih procesnih kršitev iz .8 in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP zato ni bilo.

**Odločitev o reviziji**

18. V izpodbijani sodbi je bilo materialno pravo uporabljeno pravilno, uveljavljani procesni kršitvi pa nista bili zagrešeni. Revizija je zato neutemeljena in jo je Vrhovno sodišče zavrnilo (378. člen ZPP).

Stroški postopka

19. Če sodišče zavrže ali zavrne pravno sredstvo, odloči tudi o stroških, ki so nastali med postopkom v zvezi z njim (prvi odstavek 165. člena ZPP).

20. V revizijskem postopku je uspela tožena stranka. Zato je upravičena do povrnitve stroškov, ki so ji nastali v zvezi z vložitvijo odgovora na revizijo. Vrhovno sodišče je nagrado za zastopanje odmerilo po tarifni številki 3300 Odvetniške tarife na 1.472,00 EUR in jo povečalo za 22 % davek na dodano vrednost ter za 20,00 EUR iz naslova materialnih stroškov.

1 Primerjaj D. Možina, nepremoženjska škoda zaradi izgube počitnic: Leitner pri nas doma, podjetje in delo, 2014, št. 1, stran 41 in naslednje. Glej še odločbe Vrhovnega sodišča II Ips 470/2009 z dne 7. 7. 2009, II Ips 305/2009 z dne 24. 6. 2009, II Ips 591/2008 z dne 24. 6. 2009. 2 Glej K. Ferlin, Posredni oškodovanci in priznanje sekundarne škode, Pravna fakulteta v Ljubljani, magistrsko diplomsko delo, Ljubljana 2016, str. 68. 3 Primerjaj M. Ilešič, Uvod k obligacijskemu zakoniku, Ur. l. RS, Ljubljana, 2001, stran 31 in 32; D. Jadek Pensa v: N. Plavšak in soavtorji, Obligacijski zakonik s komentarjem (Splošni del), Prva knjiga, Gospodarski vestnik založba, Ljubljana, 2003, stran 1023 in naslednja; F. Ocepek, Obseg škode v pogodbenem odnosu s poudarkom na vprašanju (ne)priznanja nepremoženjske škode, pravna praksa, 2013, št. 28, stran 22. Nasprotno D. Možina, nepremoženjska škoda zaradi izgube počitnic: Leitner pri nas doma, podjetje in delo, 2014, št. 1., stran 41 in naslednje, ki meni, da iz zakona ne izhaja, da bi bil krog oblik pravno priznane nepremoženjske škode zaprt, pač pa naj bi bilo to le stališče sodne prakse. 4 Glej M. Trampuš, denarna odškodnina za nepremoženjsko škodo posrednih oškodovancev (bolečine in strah zaradi trpljenja oziroma ogroženosti bližnjega), Pravnik, 38, št. 1-3, 1983, stran 60. 5 Glej odločbo II Ips 875/2006 z dne 7. 12. 2006.