Jedro

Sporazum, skladno s katerim je tožnik kot član uprave, ki mu je bila izrečena nezaupnica, upravičen do odpravnine, ne nasprotuje ustavi, prisilnim predpisom ali moralnim načelom, tako da ni ničen. Ker tožena stranka sporazuma tudi ni izpodbijala zaradi napak volje ob sklenitvi, sporazum velja in ga je dolžna spoštovati ter tožniku izplačati dogovorjeno odpravnino.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

Pravdni stranki krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo delno ugodilo tožbenemu zahtevku ter razsodilo, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki obračunati odpravnino v (bruto) znesku 17.132,57 EUR (prej 4.105.650,90 SIT) ter ji po plačilu prispevkov in davkov izplačati neto znesek z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 5. 2006 dalje do plačila, v presežku pa je tožbeni zahtevek za plačilo zamudnih obresti (od bruto zneska) zavrnilo (1. točka izreka). Sklenilo je, da je tožena stranka dolžna povrniti tožeči stranki stroške postopka v znesku 1.711,10 EUR v osmih dneh od prejema sodbe, po tem roku pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi (od zapadlosti do plačila – 2. točka izreka).

Zoper ugodilni del navedene sodbe se pritožuje tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov, to je zaradi bistvene kršitve določb postopka, zmotne ugotovitve dejanskega stanja in v posledici zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga spremembo izpodbijanega dela sodbe, tako da bo sodišče tožbeni zahtevek v celoti zavrnilo, podrejeno pa predlaga razveljavitev izpodbijanega dela sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. V pritožbi navaja, da iz sporazuma z dne 16. 1. 2006 jasno izhaja, da je nadzorni svet na 25. seji odpoklical poslovodnega delavca iz krivdnih razlogov, zato je protispisna ugotovitev prvostopenjskega sodišča, da naj bi bil med strankama dosežen dogovor, da poslovodni delavec odstopi iz osebnih razlogov. Glede na določbe ZGD, ki so veljale za izplačilo odpravnine v času odpoklica poslovodnega delavca pri toženi stranki, je jasna nedopustnost in nezdružljivost odpoklica iz krivdnih razlogov z izplačilom odpravnine. Odpravnina gre delavcu kot nagrada za dolgoletno uspešno delo, ne pa v primeru slabega vodenja družbe, slabega finančnega položaja družbe in nepravilnosti v poslovodenju, torej v primeru krivdnih razlogov. Sodišče prve stopnje se zmotno sklicuje na določbe 99. člena OZ. Pogoji za izpodbijanje sporazuma so nastali z uveljavitvijo zahtevka tožnika, tožena stranka pa se je v odgovoru na tožbo pravočasno sklicevala na ničnost sporazuma, ki je brez pravnega učinka in iz njega ne more izhajati dajatveni zahtevek.

Tožeča stranka v odgovoru na pritožbo predlaga zavrnitev pritožbe. Navaja, da je sodišče prve stopnje odločilo pravilno, saj tožeča stranka ni bila odpoklicana z mesta člana uprave iz krivdnih razlogov. Iz zapisnika 25. razširjene seje nadzornega sveta družbe z dne 16. 12. 2005 izhaja, da je nadzorni svet sprejel sklep, da se upravi izglasuje nezaupnica, upravi pa ponudil, da poda odstop iz osebnih razlogov, saj bo v nasprotnem primeru odpoklicana iz krivdnih razlogov. Z novelo ZGD-F (Ur. l. RS št. 45/2001 z dne 7. 6. 2001) je bil odpravljen odpoklic člana uprave iz neutemeljenega razloga, takšno ureditev pa povzema tudi aktualni ZGD-1. Član uprave se lahko odpokliče, če huje krši obveznosti, če ni sposoben voditi poslov, če mu skupščina izreče nezaupnico in iz drugih ekonomsko poslovnih razlogov. Sklepa o izglasovanju nezaupnice s strani nadzornega sveta ni mogoče šteti za sklep o odpoklicu članov uprave, saj zakon kot utemeljen razlog predvideva nezaupnico skupščine, ne pa nadzornega sveta. Nadzorni svet ni želel odpoklicati uprave iz krivdnih razlogov zaradi negativne publicitete, sodnih postopkov, ki bi jih sprožili člani uprave zaradi presoje, ali obstaja utemeljen razlog za odpoklic. Iz navedenega in dejstva, da nadzorni svet ni sprejel sklepa o odpoklicu uprave, ampak je izglasoval le nezaupnico, sledi, da tožnik ni bil razrešen iz krivdnih razlogov, ampak mu je funkcija prenehala na podlagi sklenjenega sporazuma in odstopa. Tožena stranka se sklicuje na ničnost sporazuma, čeprav sta ga pravdni stranki sklenili oz. ga je sestavila sama oz. v njenem imenu predsednik nadzornega sveta D.B. skupaj s članom nadzornega sveta M.M. ter ga po elektronski pošti poslala tožeči stranki. Sporazum še vedno velja in ni bil preklican, nova uprava pa odklanja finančno izpolnitev, kot je izpovedal predsednik nadzornega sveta mag. D.B.. Sklicevanje na ničnost sporazuma ne vzdrži, saj s sporazumom ni bila kršena nobena ustavna in zakonska norma. Tožena stranka se sklicuje na to, da je bilo šele po razrešitvi tožnika in ostalih poslovodnih delavcev ugotovljeno slabo vodenje družbe in mnoge nepravilnosti v poslovodenju. V takem primeru bi tožena stranka lahko zahtevala razveljavitev sporazuma zaradi napake volje, nikakor pa to ni razlog za ničnost. Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP – Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami in dopolnitvami) in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje bistvenih kršitev določb postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 8., 11., 12. in 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, ni storilo. Sodišče prve stopnje je popolno in pravilno ugotovilo dejansko stanje glede odločilnih dejstev ter sprejelo materialnopravno pravilno odločitev. Svojo odločitev je ustrezno obrazložilo, zato se pritožbeno sodišče strinja z razlogi izpodbijane sodbe, v zvezi s pritožbenimi navedbami pa dodaja naslednje: Iz dejanskih ugotovitev v izpodbijani sodbi izhaja, da je na 25. seji nadzornega sveta dne 16. in 19. 12. 2005 nadzorni svet izglasoval nezaupnico upravi in na tej podlagi poleg predsednice uprave odpoklical tožnika kot člana uprave. Predsednici uprave in tožniku je bila, kot izhaja iz zapisnika navedene seje nadzornega sveta (B2), ponujena možnost, da podata odstopno izjavo iz osebnih razlogov, z možnostjo izplačila odpravnine. Na tej podlagi je bil sklenjen sporazum z dne 16. 1. 2006, s katerim se je tožena stranka med drugim zavezala izplačati tožniku odpravnino v višini treh bruto plač, kar je predmet obravnavanega individualnega delovnega spora. Prvostopenjsko sodišče je na podlagi pravilne dokazne ocene izvedenih dokazov, zlasti ob upoštevanju listin v spisu ter izpovedi prič D.B. (predsednika nadzornega sveta, ki je sporni sporazum pripravil skupaj s članom nadzornega sveta M.M.), I.L. in A.K. ter tožnika, pravilno zaključilo, da je nadzorni svet upravi družbe izglasoval nezaupnico, ni pa tožnika kot člana uprave odpoklical iz krivdnih razlogov, ker tožena stranka uprave ni želela odpustiti iz krivdnih razlogov, zaradi ohranitve dobrega imena družbe, zato je bil sklenjen dogovor o višini odpravnine in načinu predaje poslov s strani poslovodnega delavca.

V 1. členu navedenega sporazuma sta stranki sicer res ugotovili, da je nadzorni svet na svoji 25. seji 16. 12. 2005 z večino glasov odpoklical poslovodnega delavca in sicer iz krivdnih razlogov, navedenih v 2. odstavku 250. člena ZGD, ter da je z navedenim dnem prenehal mandat poslovodnemu delavcu, na kar opozarja pritožba, vendar je iz drugih izvedenih dokazov razvidno, da sklep o odpoklicu iz krivdnih razlogov na nadzornem svetu, ki je sicer izglasoval nezaupnico upravi, ni bil sprejet iz razlogov, ki so jih pojasnile zaslišane priče in tožnik oz. ki izhajajo iz zapisnika 25. seje nadzornega sveta. V 2. členu sporazuma je določeno, da se z namenom ureditve vseh medsebojnih razmerij, ohranitve dobrega imena družbe in poslovodnega delavca, stranki sporazuma dogovorita o višini odpravnine in načinu predaje poslov s strani poslovodnega delavca. V 3. členu sporazuma pa sta se stranki dogovorili, da poslovodnemu delavcu, to je tožniku, pripada odpravnina v višini trikratnika njegove bruto plače za mesec december 2005, tožnik pa se je z izrecno izjavo odpovedal pravici zahtevati višjo odpravnino. Sporazum z navedeno vsebino je bil očitno sklenjen zato, ker sta se stranki z določbo XV pogodbe o zaposlitvi z dne 31. 5. 2004 dogovorili, da tožniku – članu uprave v primeru odpoklica ali v primeru sporazumnega prenehanja mandata pred potekom roka, za katerega je bil imenovan, pripada šestkratnik zneska zadnje mesečne bruto plače, torej višja odpravnina, kot je bila dogovorjena s sporazumom z dne 16. 1. 2006. Prvostopenjsko sodišče je zavzelo pravilno stališče, da navedeni sporazum ni ničen, pri čemer se je pravilno oprlo na določbe Zakona o gospodarskih družbah (Ur. l. RS, št. 30/93 s spremembami in dopolnitvami – ZGD), ki po uveljavitvi novele ZGD-F ne predvideva več pravice do odpravnine za primer odpoklica člana uprave. Kot je sodišče prve stopnje pravilno navedlo v razlogih sodbe, je ZGD-F prepovedal odpoklic člana uprave iz neutemeljenega razloga, istočasno pa odpravil odpravnino kot korporacijskopravni institut in ga prepustil v urejanje strankam. To pomeni, da se je vprašanje pravice predsednika oz. člana uprave do odpravnine za primer odpoklica preneslo na področje splošnega obligacijskega prava. Prvostopenjsko sodišče se je oprlo tudi na določbo 3. člena Obligacijskega zakonika (OZ – Ur. l. RS, št. 83/2001), po kateri udeleženci v prometu svobodno urejajo obligacijska razmerja, ne smejo pa jih urejati v nasprotju z ustavo, prisilnimi predpisi in moralnimi načeli. Tudi po oceni pritožbenega sodišča sporazum z dne 16. 1. 2006, ki ga je sestavila tožena stranka sama z namenom, da se ohrani dobro ime družbe, ki bi bilo ogroženo, če bi se odločila za odpoklic uprave iz krivdnega razloga, s katerim tožniku kot članu uprave, ki mu je bila izrečena nezaupnica, priznava pravico do odpravnine, ne nasprotuje niti ustavi niti prisilnim predpisom niti moralnim načelom. Ker tožena stranka sporazuma tudi ni izpodbijala zaradi napak volje ob sami sklenitvi sporazuma, kar bi lahko storila v rokih, določenih v 99. členu OZ, sporazum velja in ga je tožena stranka dolžna spoštovati. Odločitev sodišča prve stopnje, ki je tožbenemu zahtevku – razen glede zakonskih zamudnih obresti od bruto zneska odpravnine – ugodilo, je torej pravilna, pritožbene navedbe pa so v celoti neutemeljene.

Ker niso podani niti uveljavljani pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere je pritožbeno sodišče dolžno paziti po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Tožena stranka s pritožbo ni uspela, zato sama krije svoje pritožbene stroške, tožeča stranka pa sama krije svoje stroške odgovora na pritožbo, saj ni bistveno pripomogel k odločanju o pritožbi (165., 154., 155. člen ZPP).