Jedro

Dejstvo, da je poslovodni delavec odpoklican iz krivdnih razlogov, ne preprečuje strankam sklenitve pogodbe o izplačilu odpravnine. Pri tem stranke omejujejo zgolj kogentne določbe obligacijskega prava, vsebovane v OZ.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. Tožnik je bil pri toženi stranki v delovnem razmerju za nedoločen čas, z individualno pogodbo o zaposlitvi pa je prevzel obveznosti in odgovornosti člana uprave družbe za obdobje petih let. Na seji nadzornega sveta tožene stranke je bila dne 16. 2. 2005 upravi izglasovana nezaupnica, tožnik pa je bil odpoklican kot poslovodni delavec tožene stranke, s čimer mu je prenehal tudi mandat člana uprave tožene stranke. Dne 16. 1. 2006 je tožena stranka s tožnikom sklenila sporazum, v katerem se je med drugim zavezala, da bo tožniku izplačala odpravnino v višini treh bruto plač. Ker do izplačila odpravnine ni prišlo, je tožnik sprožil predmetni postopek. Sodišče prve stopnje je njegovemu zahtevku skoraj v celoti ugodilo in razsodilo, da je tožena stranka tožniku dolžna izplačati odpravnino v znesku 17.132,57 EUR ter mu po plačilu davkov in prispevkov izplačati neto znesek z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 5. 2006 dalje do plačila, v presežku pa je tožbeni zahtevek za plačilo zamudnih obresti (od bruto zneska zavrnilo). Sklenilo je, da je tožena stranka dolžna tožniku povrniti stroške postopka.

2. Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbo tožene stranke in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

3. Tožena stranka je zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje vložila revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava. V reviziji navaja, da iz sporazuma jasno izhaja, da stranki ugotavljata, da je nadzorni svet odpoklical tožnika iz krivdnih razlogov. Nedopustnost in nezdružljivost odpoklica poslovodnih delavcev iz krivdnih razlogov z izplačilom odpravnine v takem primeru je jasna, ne glede na določila ZGD, ki so veljala in določala izplačila odpravnin v času odpoklica poslovodnih delavcev pri toženi stranki. Odpravnina gre po svojem smislu delavcem oziroma poslovodnim delavcem kot neke vrste nagrada za dolgoletno ali uspešno delo in torej ne gre v primeru slabega dela oz. vodenja družbe za katero se ugotavljajo krivdni razlogi. Po obligacijskih predpisih stranki svobodno urejata obligacijska razmerja, ne smeta pa ga urejati v nasprotju z ustavo, prisilnimi predpisi in moralnimi načeli. Tožena stranka trdi, da je sklenjen sporazum vsaj delno ničen, saj stranki glede odpravnine, ki je nezdružljiva z odpoklicem poslovodnega delavca iz krivdnih razlogov, nista mogli svobodno urejati obligacijskega razmerja, ker je v takem primeru izplačilo odpravnine v nasprotju vsaj z moralnimi predpisi, če že ne s prisilnimi predpisi in ustavo.

4. Revizija ni utemeljena.

5. Na podlagi 371. člena ZPP revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, pri čemer pazi po uradni dolžnosti na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem je vezano na dejanske ugotovitve, ki so bile podlaga za izdajo izpodbijane sodbe, saj zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja revizije ni mogoče vložiti (tretji odstavek 370. člena ZPP).

6. Materialno pravo ni bilo zmotno uporabljeno.

7. Zakon o gospodarskih družbah (ZGD – Ur. l. RS, št. 15/2005) je v spornem obdobju v 250. členu določal, da nadzorni svet lahko odpokliče posameznega člana uprave oziroma predsednika, če huje krši obveznosti, ali če ni sposoben voditi poslov, ali če mu skupščina izreče nezaupnico, razen če je nezaupnico izrekla iz očitno neutemeljenih razlogov, ali iz drugih ekonomsko-poslovnih razlogov (pomembnejše spremembe v strukturi delničarjev, reorganizacija, uvajanje novih proizvodov, večja sprememba dejavnosti in podobno). Vsebinsko enako določbo vsebuje tudi sedaj veljavni Zakon o gospodarskih družbah (ZGD-1, Ur. l. RS, št. 42/2006) v 268. členu. Na podlagi navedenih opredelitev torej ne gre zgolj za krivdne razloge v ožjem smislu, temveč tudi za razloge, ki se nanašajo na sposobnost razrešenega poslovodnega delavca, pa tudi za razloge, na katere razrešeni poslovodni delavec niti ni mogel vplivati. ZGD v primerjavi s prej veljavnim zakonom (pred novelo ZGD-F iz leta 2001) ne ureja pravice do odpravnine, saj je bila odpravnina kot korporacijsko pravni institut odpravljena. ZGD pravice do odpravnine za odpoklicanega člana oziroma predsednika uprave niti ne predvideva niti ne izključuje. Morebitna ureditev pravice do odpravnine je tako prepuščena volji strank, ki se o tem lahko dogovorita v skladu s pravili obligacijskega prava.

8. Obligacijski zakonik (OZ, Ur. l. RS, št. 83/01) v 3. členu določa, da udeleženci lahko prosto urejajo obligacijska razmerja, ne smejo pa jih urejati v nasprotju z ustavo, prisilnimi predpisi ali moralnimi načeli. V zvezi z razlago pogodb 82. člen OZ določa, da se določila pogodbe uporabljajo tako, kot se glasijo, pri razlagi spornih določil pa se ni treba držati dobesednega pomena uporabljenih izrazov, temveč je treba iskati skupen namen pogodbenikov in določilo razumeti tako, kot ustreza načelom obligacijskega prava.

9. Sodišče ugotavlja, da določila sporazuma, ki sta ga sklenili stranki dne 16. 1. 2006 in v katerem sta se med drugim dogovorili o izplačilu odpravnine tožniku, niso nejasna. Poleg tega pa iz 2. člena sporazuma tudi jasno izhaja namen strank, saj določa, da se „z namenom ureditve vseh medsebojnih razmerij, ohranitve dobrega imena družbe in poslovodnega delavca, stranki tega sporazuma dogovorita o višini odpravnine in načinu predaje poslov s strani poslovodnega delavca.“ Volja strank za sklenitev sporazuma in plačilo odpravnine je tako jasno izražena in ni v ničemer sporna ali nejasna. Ob navedeni opredelitvi stranki z dogovorom o plačilu odpravnine nista zasledovali niti nezakonitih niti nemoralnih ciljev.

10. Iz 1. člena navedenega sporazuma res izhaja, „da stranki kot nesporno ugotavljata, da je nadzorni svet dne 16. 12. 2005 odpoklical poslovodnega delavca iz krivdnih razlogov po drugem odstavku 250. člena ZGD“ ter da je z navedenim datumom prenehal mandat poslovodnemu delavcu. Iz dejanskih ugotovitev nižjih sodišč (na katere je revizijsko sodišče vezano) izhaja, da tožnik niti ni bil razrešen iz krivdnih razlogov, ne glede na vsebino 1. člena navedenega sporazuma, saj mu je bila dana možnost hkratne odstopne izjave. Vendar pa tudi dejstvo, da je poslovodni delavec odpoklican iz krivdnih razlogov ne preprečuje strankam sklenitve pogodbe o izplačilu odpravnine ob obojestranski zavezi, da bosta stranki medsebojno razmerje ob razrešitvi tožnika sicer uredili sporazumno. Pri tem stranke (glede na to, da ZGD kot specialni zakon tovrstnega dogovora z ničemer ne prepoveduje niti v zvezi s tem ne vsebuje posebnih določb) omejujejo zgolj kogentne določbe obligacijskega prava, vsebovane v OZ. Določba 3. člena OZ prepoveduje dogovor strank, ki nasprotuje ustavi, prisilnim predpisom ali moralnim načelom. Predmetni sporazum ne nasprotuje ustavi in prisilnim predpisom (tega ne izključuje niti ZGD niti kak drug predpis), sodišče pa hkrati ugotavlja, da tudi ni v nasprotju z moralnimi načeli. Iz tega sledi, da sporazum ni ničen, saj so po obligacijskem pravu izpolnjene vse predpostavke za njegovo veljavnost. 11. Glede na navedeno sodišče ugotavlja, da revizijski razlogi niso podani. Zato je na podlagi 378. člena ZPP revizijo kot neutemeljeno zavrnilo.