Jedro

Pogoji iz prvega odstavka 367.a člena ZPP niso izpolnjeni.

Izrek

Predlog se zavrne.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo predlog, da se nasprotnemu udeležencu odvzame roditeljska pravica oziroma starševska skrb nad mladoletnima hčerkama A. A. in B. B. 2. Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbo predlagateljice in potrdilo sklep sodišča prve stopnje.

3. Zoper sklep pritožbenega sodišča vlaga predlagateljica predlog za dopustitev revizije. Predlaga dopustitev revizije glede vprašanja, ali je oziroma pod kakšnimi pogoji je podana ogroženost otroka, ki v skladu s 176. členom Družinskega zakonika predstavlja pogoj za odvzem starševske skrbi v primeru, ko so mladoletni otroci po razvezi staršev zaupani v vzgojo in varstvo enemu staršu, drugi od staršev pa zaradi svojega zdravstvenega stanja trajno ni zmožen izvrševati skrbi in ni sposoben razumeti njenega pomena.

4. V utemeljitvi predloga navaja, da sta sodišči zmotno razlagali pojem ogroženosti otroka, češ da je ta podana le, če je treba otroka odvzeti staršu in mu zagotoviti stabilno okolje pri tretjih osebah (rejnikih), oziroma da v primeru, ko drugi od staršev sam izvršuje celotno starševsko skrb in nadomešča odsotnega starša, nikoli niso podani pogoji za odvzem starševske skrbi. Takšno razlogovanje nima pravne podlage in gre za diskriminatorno obravnavo zadeve, saj je odločitev odvisna od tega, ali starševsko skrb v celoti izvršuje mama otrok ali bi jo zagotavljal nekdo tretji. Sodišče je v izpodbijanem sklepu neupravičeno naklonilo prednost varstvu pravic nasprotnega udeleženca pred koristmi mladoletnih otrok. Ogroženost je lahko podana tudi, ko eden od staršev zaradi bolezni dalj časa ne skrbi za otroke in je njegovo stanje trajne narave in zato starševsko skrb v celoti in izključno izvršuje drugi od staršev. Ohranjanje starševske skrbi tistemu od staršev, ki je dejansko ne izvršuje, ni v skladu s koristjo otroka. Sodišče je napačno štelo, da nasprotni udeleženec ni kršil svojih starševskih obveznosti in da ni podano neustrezno ravnanje na njegovi strani. Ni treba, da eden od staršev svoje otroke ogroža z neposrednim aktivnim ravnanjem, ampak za hudo kršitev starševske skrbi zadošča že pasivno ravnanje, ko je starš preprosto ne izvršuje. To izhaja iz opredelitve, da je starševska skrb primarno obveznost, dolžnost in odgovornost. Ni v korist otroka, da je glede vseh pomembnih vprašanj pravno pridržana pravica soodločanja staršu, ki teh odločitev ni zmožen sprejemati in jih razumeti. Neizvrševanje starševske skrbi otroka ogroža, ker ju spravlja v negotov in nestabilen položaj pri sprejemanju najpomembnejših odločitev glede varstva in vzgoje. Odločitve o teh vprašanjih so pridržane staršu, ki njihovega pomena ne razume in takšnih odločitev ni sposoben pravno veljavno oblikovati. Sodišče je nadalje pri presoji o odvzemu starševske skrbi zmotno kot relevantno štelo vprašanje stikov nasprotnega udeleženca z otroki. Gre za povsem ločeno vprašanje, saj odvzem starševske skrbi ne pomeni avtomatično prenehanja pravice do stikov. Poleg tega je zmotno za enega od nosilnih razlogov za zavrnitev predloga štelo, da nasprotni udeleženec ni kriv za svoje zdravstveno stanje. Odvzem starševske skrbi ni kazen za zavržno ravnanje starša, temveč zgolj ukrep, s katerim se zagotovi varstvo otroka. Sodišče ni opravilo tehtanja med nekrivdo nasprotnega udeleženca ter koristmi otrok. Pravno varstvo je zagotovilo goli in vsebinsko prazni starševski skrbi, čeprav je to v nasprotju z njeno vsebino in namenom. Obstoječa sodna praksa se nanaša na položaje, ko je bilo treba za mladoletne otroke zagotoviti varstvo in vzgojo pri tretjih osebah (rejnikih) in ko noben od staršev ni bil sposoben izvrševati starševske skrbi. V teh primerih je Vrhovno sodišče že pojasnilo, da je pomembna le objektivna nezmožnost izvrševanja starševske skrbi, četudi staršu ni mogoče očitati nobene krivde. Sodne prakse v podobnem primeru, ko bi eden od staršev zagotavljal celotno varstvo in vzgojo brez vsakega sodelovanja nasprotnega udeleženca, ni. Obstaja le en primer Višjega sodišča v Ljubljani IV Cp 2731/2009 z dne 23. 9. 2009, od katerega obravnavana odločitev odstopa.

5. Predlog ni utemeljen.

6. Vrhovno sodišče dopusti revizijo, če je od njegove odločitve mogoče pričakovati odločitev o pravnem vprašanju, pomembnem za zagotovitev pravne varnosti, enotne uporabe prava ali za razvoj prava preko sodne prakse (prvi odstavek 367.a člena Zakona o pravdnem postopku - ZPP v zvezi s 37. členom Zakona o nepravdnem postopku-1).

7. Vrhovno sodišče je ocenilo, da pogoji iz 367. a člena ZPP za dopustitev revizije niso izpolnjeni, zato je predlog za dopustitev revizije zavrnilo (drugi odstavek 367.c člena ZPP).

8. Vrhovno sodišče je odločalo v senatu, ki je naveden v uvodu sklepa. Odločitev je sprejelo soglasno (sedmi odstavek 324. člena ZPP).