Jedro

Ne le, da izražanje prepričanja o izidu postopka izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi ni možno opredeliti kot povzročitev zmote oziroma držanje v zmoti, temveč je tudi sicer materialnopravno zmotno sklepanje tožnice, da ji tožena stranka zaradi kršitve, kot je opisana v vabilu na zagovor, ne bi mogla zakonito odpovedati pogodbe o zaposlitvi. V vabilu na zagovor ji je bilo očitano, ne le, da je bila od 15 10. 2015 dalje neopravičeno odsotna z dela, temveč tudi, da je bila odsotna neupravičeno, ker za odsotnost z dela ni predložila potrdila o upravičeni zadržanosti, niti ni delodajalca zaprosila za izrabo letnega dopusta, kar pa je lahko razlog za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi na podlagi 2. alineje prvega odstavka 110. člena ZDR-1. Delodajalec oziroma sodišče nista vezana na pravno kvalifikacijo iz vabila na zagovor oziroma iz odpovedi pogodbe o zaposlitvi, temveč na dejanske razloge, ti pa so bili v vabilu na zagovor opredeljeni tako, da so omogočali (tudi) izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi na podlagi 2. alineje prvega odstavka 110. člena ZDR-1.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek za razveljavitev sporazuma o prenehanju pogodbe o zaposlitvi, ki sta ga sklenili tožnica in tožena stranka ter za ugotovitev, da ta pogodba še vedno velja in da tožnici delovno razmerje pri toženi stranki ni prenehalo. Zavrnilo je tudi reintegracijski in reparacijski del tožbenega zahtevka. Ocenilo je, da iz izpovedi tožnice, pisne izjave priče A. A. in vsebine sporazuma o prenehanju pogodbe o zaposlitvi ne izhaja nobeno nedopustno ravnanje, ki bi tako vplivalo na voljo tožnice, da ta s podpisom predloga za sporazumno prenehanje pogodbe o zaposlitvi in podpisom samega sporazuma ne bi izrazila svoje prave in resnične volje.

2. Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbo tožnice in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Soglašalo je z dejanskimi ugotovitvami in pravnimi stališči prvostopenjskega sodišča. 3. Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje tožnica vlaga revizijo iz razlogov 1., 2. in 3. točki prvega odstavka 370. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/1999 s spremembami). Bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP naj bi bila podana, ker sodba sodišča druge stopnje nima razlogov (oziroma so ti vsaj nejasni) glede odločilnega dejstva, zakaj sodišče meni, da zmota tožnice ni bistvena in ne opravičljiva. Navaja, da se sodišče druge stopnje zaradi stališča, da za odločitev v tem sporu ni odločilno raziskovanje dejanskega stanja, ni ukvarjalo s pritožbenimi razlogi tožnice, temveč jih je ocenilo za nepomembne oziroma je brez obrazložitve dodatnih razlogov navedlo, da očitane kršitve niso podane. Sodišče prve stopnje ni navedlo razlogov, iz katerih bi se lahko razbralo, kako je uporabilo materialno pravo (ni se opredelilo ali je tožnica bila v bistveni in opravičljivi zmoti in ali je sporazum o prenehanju pogodbe o zaposlitvi podpisala zaradi prevare ali grožnje ter ali je bila ta grožnja bila pravno relevantna). V postopku pred sodiščem prve stopnje so bile storjene v pritožbi očitane bistvene kršitve določb pravdnega postopka, takšno kršitev pa je storilo tudi sodišče druge stopnje, ker se do teh očitkov ni opredelilo. Prav tako bi se sodišče druge stopnje v zvezi s tem, ali je ravnanje delavke tožene stranke (A. A.) tožnico lahko spravilo v zmoto, moralo opredeliti do tega, ali bi sploh lahko bila zakonita izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz razloga, ki ga je tožena stranka navedla v vabilu na zagovor. Sodišče druge stopnje je glede napak volje navedlo le splošne floskule, ni pa se opredelilo, zakaj v konkretnih okoliščinah meni, da zmota tožnice ni bila bistvena in opravičljiva in v čem naj bi tožnica ravnala neskrbno. Prav tako se ni opredelilo do tega, zakaj tožničin strah ni mogel biti utemeljen.

4. Tožena stranka je v odgovoru na revizijo prerekala revizijske navedbe in predlagala, da Vrhovno sodišče revizijo zavrne kot neutemeljeno.

5. Revizija ni utemeljena.

6. Revizija je izredno pravno sredstvo zoper pravnomočno sodbo, izdano na drugi stopnji (prvi odstavek 367. člena ZPP). Revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni (prvi odstavek 371. člena ZPP).

7. Izpodbijani sporazum o prenehanju pogodbe o zaposlitvi je tožnica podpisala 12. 11. 2015, potem ko se je istega dne udeležila zagovora v postopku za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi zaradi neopravičenega izostanka z dela.

8. Revizija neutemeljeno uveljavlja obstoj bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, češ da izpodbijana sodba nima jasnih razlogov glede tega, zakaj tožničina zmota ni bila bistvena in opravičljiva. Zatrjevana bistvena kršitev določb pravdnega postopka je podana, če ima sodba takšne pomanjkljivosti, da je sploh ni možno preizkusiti. Izpodbijana sodba takšnih pomanjkljivosti nima. Razlogi, ki jih navaja v zvezi z zatrjevanjem tožnice o njeni zmoti pri sklenitvi sporazuma o prenehanju pogodbe o zaposlitvi so povsem jasni in razumljivi. Sicer pa gre pri tej revizijski graji predvsem za uveljavljanje zmotne uporabe materialnega prava. Pri presoji ali je zmota bistvena in opravičljiva gre za vprašanje uporabe določbe 46. člena Obligacijskega zakonika (OZ, Ur. l. RS, št. 83/2001 s spremembami), ki pa glede na trditveno podlago tožbe niti ne pride v poštev, saj tožničine navedbe kažejo na uveljavljanje prevare in grožnje in ne na uveljavljanje bistvene zmote (več o tem v nadaljevanju).

9. Tožnica s sklicevanjem na 2. točko prvega odstavka 370. člena ZPP zgolj formalno uveljavlja, da naj bi bile v postopku pred sodiščem druge stopnje storjene bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP. Tožnica bi morala navesti, katerih določb ZPP sodišče druge stopnje ni uporabilo ali pa jih ni uporabilo pravilno, pa bi to lahko vplivalo na zakonitost in pravilnost izpodbijane sodbe. Tožnica tega ni storila, zato revizije v tej smeri ni mogoče preizkusiti.

10. Neutemeljen je revizijski očitek, da se sodišče zaradi zmotnega stališča, da je bistvena zgolj uporaba materialnega prava ni ukvarjalo s pritožbenimi razlogi, med drugimi tudi glede tega, ali sodišče glede dogajanja pred podpisom sporazuma verjame tožnici ali ne. Sodišče druge stopnje je soglašalo z dejanskimi ugotovitvami in pravnimi stališči sodišča prve stopnje, kar pomeni, da je soglašalo tudi z zaključkom, da upoštevaje izpoved tožnice (1), njena volja ob podpisu sporazuma o prenehanju pogodbe o zaposlitvi ni bila obremenjena s pravno relevantnimi napakami. Navedeno pomeni, da je sodišče pri materialnopravni presoji, ali so podane zatrjevane napake volje, upoštevalo izpoved tožnice, vendar je ocenilo, da zatrjevani potek dogodkov in zatrjevani razlogi, zaradi katerih se je tožnica odločila za podpis sporazuma o prenehanju pogodbe o zaposlitvi, ne kažejo na pravno relevantno napako volje.

11. Kadar sodišče na podlagi materialnopravne presoje zaključi, da tudi v primeru, če bi bilo dejansko stanje takšno, kot ga zatrjuje stranka, ne bi moglo priti do zatrjevane pravne posledice, ni treba, da sodišče podrobno razčlenjuje, katera dejstva šteje za dokazana. V takšnem primeru zadošča zaključek, da tudi, če bi bila ta dejstva ugotovljena kot resnična, ob pravilni uporabi materialnega prava, to ne bi moglo povzročiti vtoževane posledice. Navedeno pomeni, da ni podana zatrjevana bistvena kršitev določb pravdnega postopka.

12. Tožnica je s tožbo uveljavljala, da jo je priča A. A. s prepričevanjem in prikazovanjem neresničnih okoliščin (da so brez vsakega dvoma podani razlogi za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi) in z grožnjo (da bo v primeru izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi „zaznamovana“) pripravila do tega, da je podpisala predlog za sporazumno prenehanje pogodbe o zaposlitvi in sporazum o prenehanju pogodbe o zaposlitvi. Takšna trditvena podlaga pomeni, da je tožnica kot napako volje uveljavljala prevaro (49. člen OZ) in grožnjo (45. člen OZ).

13. Sodišče je pravilno uporabilo materialno pravo, ko je zaključilo, da pri zatrjevanem poteku sklepanja sporazuma o prenehanju pogodbe o zaposlitvi ni šlo za prevaro. Prvi odstavek 49. člena OZ prevaro definira kot povzročitev zmote pri drugi stranki ali njeno držanje v zmoti z namenom, da se jo napelje k sklenitvi pogodbe. Druga stranka lahko zahteva razveljavitev takšne pogodbe tudi takrat, kadar zmota ni bistvena. Tožena stranka naj bi pri tožnici povzročila zmotno s tem, da ji je priča A. A. govorila, da so brez dvoma podani razlogi za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi in da bo pogodba zanesljivo odpovedana. Ne le, da izražanje prepričanja o izidu postopka izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi ni možno opredeliti kot povzročitev zmote oziroma držanje v zmoti, temveč je tudi sicer materialnopravno zmotno sklepanje tožnice, da ji tožena stranka zaradi kršitve, kot je opisana v vabilu na zagovor, ne bi mogla zakonito odpovedati pogodbe o zaposlitvi. Po mnenju tožnice ji tožena stranka na podlagi 4. alineje prvega odstavka 110. člena ZDR-1 ne bi mogla zakonito odpovedati pogodbe o zaposlitvi, ker je bila obveščena o tožničini odsotnosti in razlogih zanjo. Vendar pa tožnica pri tem spregleda še dejstvo, da ji je bilo v vabilu na zagovor očitano, ne le, da je bila od 15 10. 2015 dalje neopravičeno odsotna z dela, temveč tudi, da je bila odsotna neupravičeno, ker za odsotnost z dela ni predložila potrdila o upravičeni zadržanosti, niti ni delodajalca zaprosila za izrabo letnega dopusta, kar pa je lahko razlog za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi na podlagi 2. alineje prvega odstavka 110. člena ZDR-1. Delodajalec oziroma sodišče nista vezana na pravno kvalifikacijo iz vabila na zagovor oziroma iz odpovedi pogodbe o zaposlitvi, temveč na dejanske razloge, ti pa so bili v vabilu na zagovor opredeljeni tako, da so omogočali (tudi) izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi na podlagi 2. alineje prvega odstavka 110. člena ZDR-1. 14. Pravilno je tudi stališče sodišča druge stopnje, da izjave priče A. A. o težavah, ki jih bo imela tožnica, če ji bo podana izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi, ne pomenijo nedopustne grožnje. V skladu s prvim odstavkom 45. člena OZ je grožnja podana, če pogodbena stranka ali kdo tretji z nedopustno grožnjo povzroči pri drugi stranki utemeljen strah, tako da ta zaradi tega sklene pogodbo. Enotna in ustaljena praksa Vrhovnega sodišča je, da grožnja z odpovedjo pogodbe o zaposlitvi, ovadbo zaradi storjenega kaznivega dejanja ali prigovarjanje oziroma nagovarjanje k odpovedi, ni razlog, ki bi pomenil nedopustno grožnjo (in bi bil z njo povzročen utemeljen strah) (2).

15. Trditvena podlaga tožbe ni bila takšna, da bi zahtevala preizkus v smeri, ali je podana bistvena zmota v smislu 46. člena OZ, saj tožnica ni navajala glede katerih drugih okoliščin, ki se po običajih v prometu ali po namenu stranke štejejo za odločilne, je bila v zmoti. Tožnica je navajala le okoliščine, ki kažejo na prevaro ali grožnjo. Zaradi navedenega je pravilno stališče sodišča druge stopnje, da te okoliščine (to je okoliščine na katere se sklicuje tožnica) ne kažejo na bistvenost zmote, saj se ne nanašajo na osebo, ne na predmet in tudi ne na okoliščine, ki se običajno v prometu ali po namenu strank štejejo za odločilne, ker sicer stranka, ki je v zmoti, pogodbe s tako vsebino ne bi sklenila. Sicer pa tožnica pri tem, ko skuša utemeljiti obstoj bistvene zmote v smislu 46. člena OZ, sama navaja, da se do tega do sedaj ni opredeljevala, ker tovrstne ocene niso bile zajete v prvostopenjski sodbi.

16. Revizijsko sodišče ugotavlja, da z revizijo uveljavljeni razlogi niso podani, zato jo je na podlagi 378. člena ZPP zavrnilo kot neutemeljeno.

(1) Pred tem je povzeta tožničina izpoved, da je sporazum podpisala, ker je bilo rečeno, da je naredila takšen prekršek, zaradi katerega bo v vsakem primeru ostala brez službe, da se lahko pritoži kamor hoče, vendar njena pritožba ne bo ugodno rešena, da ji bo pogodba o zaposlitvi gotovo odpovedana in da bo dobila „črno piko“, če ne podpiše sporazuma.

(2) Glej odločbe v zadevah VIII Ips 266/2011 z dne 1. 10. 2012, VIII Ips 279/2011 z dne 4. 6. 2012, VIII Ips 441/2007 z dne 20. 4. 2009 in VIII Ips 279/2006 z dne 21. 11. 2016.