Jedro

Zatrjevani razlog za izpodbijanje sporazuma o prenehanju pogodbe o zaposlitvi je v tem, da je bilo tožnici na zagovoru v zvezi z izredno odpovedjo predstavljeno, da bo izredna odpoved gotovo izdana, da bo odpovedni razlog gotovo utemeljen oziroma odpoved zakonita in je ne bo mogoče razveljaviti. Prevara je zvijačna povzročitev zmote pri nasprotni stranki. Ker v konkretnem primeru ni mogoče govoriti o tožničini opravičljivi zmoti, tudi prevara, kot kvalificirana oblika zmote, ne pride v poštev. Tudi, če bi delavka tožene stranke po opravljenem zagovoru pred predvideno izredno odpovedjo tožnici rekla, da zagovoru nujno sledi odpoved, ki bo tudi nezakonita in je zato ne bo možno razveljaviti, to še niso okoliščine, ki bi kazale na opravičljivost tožničine zmote, zaradi katere bi sklenila sporazum. Prav tako navedene okoliščine ne kažejo na bistvenost zmote, saj se ne nanašajo ne na osebo, ne na predmet, ne na okoliščine, ki bi se po običajih v prometu ali po namenu strank lahko štele za odločilne.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

II. Tožeča stranka krije sama svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da se zavrne tožbeni zahtevek, ki se glasi: „1. Sporazum, sklenjen 12. 11. 2015 med toženo stranko in tožnico, se razveljavi. 2. Ugotovi se, da pogodba o zaposlitvi za nedoločen čas tožnice na delovno mesto „čistilka“ pri toženi stranki z dne 12. 12. 2011 še velja. Delovno razmerje tožnice pri toženi stranki ni prenehalo in še traja, tako, da je tožena stranka dolžna tožnico pozvati nazaj na delo, ki ga je opravljala pred prenehanjem delovnega razmerja oziroma na drugo primerljivo delo, v roku 8 dni. 3. Tožena stranka je dolžna tožnico za čas od 11. 11. 2015 do vrnitve na delo prijaviti v zavarovanje in ji iz naslova plače (zmanjšane za obračunane in s strani tožene stranke odvedene davke in prispevke) plačati mesečne zneske, kot bi jih tožnica, če bi delala v navedenem obdobju, prejemala na podlagi pogodbe o zaposlitvi z dne 12. 12. 2011, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vsakokratne zapadlosti mesečnega zneska plače do plačila, vse v 8 dneh.“. Odločilo je še, da tožnica krije svoje stroške postopka.

2. Zoper sodbo se pritožuje tožnica iz vseh pritožbenih razlogov po 338. členu ZPP. Navaja, da je sporazum o prenehanju delovnega razmerja podpisala zato, ker jo je delavka, pri kateri je bil izveden zagovor glede izredne odpovedi, spravila v zmoto oziroma jo je s prevaro (zatrjevanjem neresničnih okoliščin) napeljala, da je podpisala sporazum. Tožnica ni izrazila prave volje. Delavka tožene stranke jo je prepričevala, da ji bo zaradi neopravičenega izostanka gotovo izredno odpovedana pogodba o zaposlitvi, ter da s pritožbo zoper odpoved ne bo mogla uspeti. Tožnica ima osnovnošolsko izobrazbo. Pri toženi stranki je delala 28 let kot čistilka in ni bila nikoli v kakšnem postopku, tako da je izobraženi pravnici verjela. Sporazuma ni podpisala zaradi strahu, da v posledici odpovedi ne bi dobila nobene zaposlitve in zaradi razloga, glede katerega se sodišče ni opredelilo. Gre za to, da je pravnica tožnici prikazovala neresnične okoliščine o tem, da naj bi bila izredna odpoved zakonita. Ker sodba o tem nima razlogov, je sodišče storilo kršitev po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, posledično pa je tudi zmotno in nepopolno ugotovilo dejansko stanje in zmotno uporabilo materialno pravo. Pravnica je tožnici prikazovala, da bo v primeru, če ji bo izredno odpovedana pogodba o zaposlitvi, dobila črno piko - da ne bo več mogla dobiti nobene zaposlitve. Tudi to je delno opredeliti kot zavajanje tožnice in prikazovanje neresničnih okoliščin, zlasti pa kot nedopustno grožnjo, ki je pri tožnici povzročila utemeljen strah, saj je zaposlitev zanjo pomembna dobrina in je zato sporazum podpisala. Izpovedala je o tem, da ji je pravnica rekla, da ji bo pogodba odpovedana, ne glede na to, kaj naredi, ter da bo dobila črno piko. Sodišče je v sodbi izpoved tožnice sicer povzelo, ni pa se do tega opredelilo. Sodba nima razlogov o tem, zakaj sodišče ni verjelo tožnici, ampak je verjelo pisni izjavi priče, ki je zaposlena pri toženi stranki. Sodišče bi izjavo priče in listinska dokazila moralo kritično presoditi, zlasti glede na izpoved tožnice. Predlaga, da pritožbeno sodišče sodbo spremeni in zahtevku ugodi.

3. Tožena stranka je vložila odgovor na pritožbo, v katerem predlaga njeno zavrnitev.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je izpodbijano sodbo preizkusilo v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka, naštete v 2. odstavku 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl.), ter na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni storilo nobenih postopkovnih kršitev, da je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje ter pravilno uporabilo materialno pravo.

6. Pritožbeno sodišče se strinja z dejanskimi ugotovitvami in pravnimi stališči sodišča prve stopnje. Pri tem pa poudarja, da je za pravilno odločitev ključna predvsem pravilna uporaba materialnega prava. Glede vprašanja, ali s strani tožnice zatrjevani razlogi za napako volje pri sklepanju sporazuma o prenehanju pogodbe o zaposlitvi (tudi, če bi bili ugotovljeni za resnične) sploh lahko predstavljajo razlog za razveljavitev sporazuma, oziroma ali se okoliščine, ki jih zatrjuje tožnica, sploh lahko štejejo za uveljavljane napake volje (zmota, prevara, grožnja).

7. Prvi zatrjevani razlog za izpodbijanje sporazuma o prenehanju pogodbe o zaposlitvi je v tem, da je bilo tožnici na zagovoru v zvezi z izredno odpovedjo predstavljeno, da bo izredna odpoved gotovo izdana, da bo odpovedni razlog gotovo utemeljen oziroma odpoved zakonita in je ne bo mogoče razveljaviti.

8. Ni vsaka zmota pravno upoštevna napaka volje, ki bi nalagala razveljavitev sporazuma. Da je zmota lahko upoštevna, mora biti ne le bistvena, ampak tudi opravičljiva. Po 46. členu Obligacijskega zakonika (OZ, Ur. l. RS, št. 83/2001 in nasl.) je zmota bistvena, če se nanaša na bistvene lastnosti predmeta, na osebo, s katero se sklepa pogodba, kadar se sklepa glede na to osebo; ali če se nanaša na okoliščine, ki se po običajih v prometu ali po namenu strank štejejo za odločilne, ker sicer stranka, ki je v zmoti, pogodbe s tako vsebino ne bi sklenila (prvi odstavek). Stranka, ki je v zmoti, lahko zahteva razveljavitev pogodbe zaradi bistvene zmote, razen če pri njeni sklenitvi ni ravnala s skrbnostjo, ki se zahteva v prometu (drugi odstavek). Za prevaro gre, če ena stranka povzroči zmoto pri drugi stranki ali jo drži v zmoti z namenom, da bi jo tako napeljala k sklenitvi pogodbe, pri čemer ni potrebno, da je zmota bistvena (49. člen OZ).

9. Prevara je zvijačna povzročitev zmote pri nasprotni stranki. Ker v konkretnem primeru ni mogoče govoriti o tožničini opravičljivi zmoti, tudi prevara, kot kvalificirana oblika zmote, ne pride v poštev. Tudi, če bi delavka tožene stranke po opravljenem zagovoru pred predvideno izredno odpovedjo tožnici rekla, da zagovoru nujno sledi odpoved, ki bo tudi nezakonita in je zato ne bo možno razveljaviti, to še niso okoliščine, ki bi kazale na opravičljivost tožničine zmote, zaradi katere bi sklenila sporazum. Prav tako navedene okoliščine ne kažejo na bistvenost zmote, saj se ne nanašajo ne na osebo, ne na predmet, ne na okoliščine, ki bi se po običajih v prometu ali po namenu strank lahko štele za odločilne. Tudi pritožbene navedbe, da je bila tožnica 28 let zaposlena pri toženi stranki, da razen postopka izredne odpovedi zoper njo niso bilo vodeni nobeni drugi postopki, ter da je manj izobražena kot pravnica, ki je vodila zagovor in sklepanje sporazuma, ne daje podlage za zaključke o zmoti oziroma prevari pri sklepanju sporazuma.

10. Drugi zatrjevani razlog za sklenitev sporazuma pa je v tem, da je bilo tožnici prikazano, da je zanjo bolj ugodno prenehanje pogodbe o zaposlitvi na podlagi sporazuma kot na podlagi izredne odpovedi, saj naj bi izredna odpoved, podana iz razloga neupravičenega izostanka z dela, zanjo pomenila takšno črno piko, da ne bi več mogla dobiti nobene zaposlitve.

11. Po 45. členu OZ lahko stranka zahteva razveljavitev pogodbe zaradi grožnje, če je druga pogodbena stranka ali kdo tretji z nedopustno grožnjo povzročil pri njej utemeljen strah tako, da je zaradi tega sklenila pogodbo (prvi odstavek). Strah se šteje za utemeljenega, če se iz okoliščin vidi, da je grozila resna nevarnost življenju ali pa telesni ali drugi pomembni dobrini pogodbene stranke ali koga drugega (drugi odstavek).

12. V današnjem času v splošnem velja, da je zaposlitev pomembna dobrina. Zato je življenjsko gledano razumljivo, da bi izjave v zvezi s ’’črno piko’’ (katerih omenjena delavka tožene stranke v svoji pisni izjavi priče niti ni v celoti zanikala) lahko vplivale na tožničino odločitev za sklenitev sporazuma. Pravno gledano pa ni podlage za razveljavitev sporazuma zaradi grožnje. Tožničin strah ni mogel biti utemeljen. Niso bile npr. zatrjevane niti realne možnosti novih zaposlitev, da bi lahko grozila resna nevarnost njihove izgube.

13. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da ob sklepanju spornega sporazuma tožničina volja ni bila obremenjena s pravno relevantnimi napakami, zaradi česar bi bil sporazum neveljaven. Izpostavilo je, da ni ugotovilo nobenega nedopustnega ravnanja tožene stranke, ki bi vplivalo na voljo tožnice, da je podpisala sporni sporazum. Obenem pa je že samo pravilno nakazalo, da za odločitev v tem sporu niti ni odločilno raziskovanje dejanskega stanja, ampak uporaba materialnega prava. Posledično ne morejo biti pomembne pritožbene navedbe, ki se nanašajo na očitek napačne dokazne ocene, češ da bi treba verjeti tožnici, ne pa priči, ki je izvedla postopek zagovora in sklenitve sporazuma, ter da bi treba bolj kritično presoditi dokaze, izvedene na predlog tožene stranke. Prav tako posledično ne morejo držati navedbe o kršitvi 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, da sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih, češ da manjka natančnejša obrazložitev o tem, zakaj je sodišče bolj verjelo omenjeni priči kot pa tožnici.

14. Predvsem pa pritožba, sklicujoč se na isto postopkovno kršitev (in tudi na preostala dva pritožbena razloga), neutemeljeno navaja, da bi moralo sodišče glede vprašanja zmote oziroma prevare presoditi tudi to, ali bi bila izredna odpoved, ki se je tožnici obetala, res zakonita ali ne. Celo v primeru, če bi se sodišče postavilo na drugačno stališče (da bi v zvezi z okoliščinami, ki se nanašajo na to odpoved, lahko šlo za prevaro), presoja zakonitosti izredne odpovedi, ki nenazadnje niti ni bila podana, ne bi mogla biti odločilna za presojo, ali je tožnica sporazum sklenila zaradi napak volje ali bi ga sklenila tudi sicer.

15. Ker je pritožbeno sodišče ugotovilo, da niso podani uveljavljani pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti, je pritožbo tožnice zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

16. Tožnica zaradi neuspeha s pritožbo krije sama svoje pritožbene stroške (154., 165. člen ZPP).