Jedro

Prvih trideset notarjev v državi je imenoval Državni zbor Republike Slovenije na predlog pravosodnega ministra (drugi odstavek 125. člena ZN). Stopnja pravosodnega ministra potemtakem ni bila tista, ki bi lahko odločala, da bo kdo imenovan za notarja. Prav ima sicer revizija, da tožnik sploh ni mogel biti imenovan, ker je ministrica umaknila svoj predlog za njegovo imenovanje. Toda za obstoj odškodninske odgovornosti bi moralo biti po naravi stvari same izkazano, da bi bil tožnik zanesljivo imenovan. Za slednje pa nikakor ne gre. O imenovanju so namreč odločali poslanci v Državnem zboru, ti pa odločajo v takšnih primerih po svojem preudarku, po lastni presoji (prvi odstavek 82. člena URS).

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožnikov zahtevek za povračilo nastale škode in plačevanje rente. Zavzelo je stališče, da ni vzročne zveze med ravnanjem pravosodne ministrice, ki je nezakonito umaknila predlog za imenovanje tožnika za notarja, in zatrjevano škodo - izgubo zaslužka kot razliko med njegovimi dohodki iz odvetniške dejavnosti in povprečnimi dohodki notarjev v M.. Ni namreč gotovo, da bi Državni zbor potrdil tožnika za notarja oziroma ni bilo nobene garancije, da bi bil tožnik imenovan za notarja v M.. Sodišče druge stopnje je tožnikovo pritožbo zavrnilo, ker se je strinjalo s stališčem prvostopnega sodišča. Z nobeno stopnjo verjetnosti ni mogoče sklepati, da bi bil tožnik imenovan za notarja.

Proti tej sodbi je tožnik vložil revizijo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka pred sodiščem druge stopnje in zaradi zmotne uporabe materialnega prava in predlagal, naj vrhovno sodišče sodbo spremeni, tako da ugodi tožbenemu zahtevku. Prvi razlog vidi v tem, da pritožbeno sodišče ni zavzelo stališča do uveljavljanega razloga zmotne nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, saj ni zavzelo stališč o soglasju KVIAZ k tožnikovemu imenovanju za notarja; o dejstvu, da so bili imenovani vsi predlagani notarji in sodnik; o ločenem mnenju ustavnega sodnika in o kriterijih predlaganja kandidatov za notarje. Nadalje v tem, da sodišče ni štelo, da je o nedopustnosti ravnanja tožene stranke že pravnomočno odločilo Vrhovno sodišče Republike Slovenije v zadevi IUv 5/95. Ni navedlo, na katero določilo o vzročnosti in katero materialno pravo je oprlo svojo odločitev (zakaj ne na 26. člen ustave), ta opustitev pa je vplivala na pravilnost in zakonitost sodbe. Materialno pravo je bilo zmotno uporabljeno, ker sodišče ni uporabilo omenjenega člena ustave. Nižji sodišči sta postavili za revidenta drugačne, neenake materialnopravne in procesne pogoje za imenovanje, kot so veljali za druge kandidate. Nezakonit umik predloga za imenovanje je v vzročni zvezi z neimenovanjem revidenta za notarja, saj brez predloga Državni zbor sploh ne bi mogel glasovati o imenovanju revidenta. Poleg tega ni bilo uporabljeno pravilo o adekvatni vzročnosti.

Na revizijo tožena stranka ni odgovorila, Državno tožilstvo Republike Slovenije pa se o njej ni izjavilo.

Revizija ni utemeljena.

Ne gre za očitane procesne kršitve. Brž ko je pritožbeno sodišče ugotovilo, da vzročna zveza med nezakonitim ravnanjem pravosodne ministrice in zatrjevano tožnikovo škodo ni podana, ni bilo treba odgovarjati na pritožbene trditve, ki niso povezane z omenjeno ugotovitvijo oziroma sprejeto odločitvijo (prvi odstavek 360. člena Zakona o pravdnem postopku - ZPP). Povedano velja tudi za trditev o dejstvu, da so bili v Državnem zboru imenovani vsi predlagani kandidati za notarje in izvoljen predlagani sodnik. Takšna okoliščina ne more ovreči ugotovitve o negotovosti odločitve poslancev (o čemer bo beseda pozneje). Zgrešena je graja, da sodišče ni štelo, da je o nedopustnosti ministričinega ravnanja že odločilo vrhovno sodišče. Tako pritožbeno ("nezakonito umaknjen predlog s strani ministrice za") kakor prvostopno sodišče ("nedopustno ravnanje predstavlja nezakonit umik predloga za imenovanje..., kar je bilo tudi ugotovljeno s sodbo VS RS") sta namreč upoštevali kot sodno ugotovljeni element odškodninske odgovornosti omenjeno nezakonito ravnanje. Nadalje, reviziji ni mogoče pritrditi v stališču, da gre za procesno kršitev, ker sodišče ni navedlo, na katero določbo o vzročnosti je oprlo svojo odločitev. Revizija niti sama ne pove, kako bi lahko ta okoliščina vplivala na zakonitost in pravilnost sodbe, kar bi morala storiti, saj sodišče preizkusi sodbo le v mejah razlogov, ki so navedeni v reviziji (371. člen ZPP). Res predpisuje zakon, da mora sodišče navesti predpise, na katere je oprlo sodbo (četrti odstavek 324. člena ZPP), vendar opustitve tega ni mogoče šteti kot bistvene kršitve, če ta ni utegnila vplivati na pravilnost in zakonitost sodbe (prvi odstavek 339. člena ZPP). Trditve o tem, kako bi lahko vplivala, pa, kot rečeno, revizija ne vsebuje.

Materialno pravo je bilo pravilno uporabljeno. Spet je zgrešena trditev, da sta nižji sodišči postavljali za tožnika drugačne pogoje za imenovanje kot za druge kandidate. Tega namreč nista storili, ker sploh nista presojali, ali je tožnik izpolnjeval pogoje za imenovanje ali ne.

Ustava Republike Slovenije (Ur. l. RS, št. 33/91-I, 42/97 in 66/00 - URS) določa, da ima vsakdo pravico do povračila škode, ki mu jo v zvezi z opravljanjem službe ali kakšne druge dejavnosti državnega organa s svojim protipravnim ravnanjem stori oseba ali organ, ki tako službo ali dejavnost opravlja (prvi odstavek 26. člena). Ta ustavna določba pomeni pravno podlago za odgovornost države za škodo. Vendar tudi za to podlago velja temeljno načelo odškodninskega prava, da je mogoče zahtevati povračilo povzročene škode le ob nekaterih pogojih, med katerimi je tudi obstoj vzročne zveze med nastalo škodo in nedopustnim ravnanjem. Le-te pa tudi po prepričanju revizijskega sodišča v obravnavani zadevi ni.

Šlo je za imenovanje prvih notarjev v naši državi in v zvezi s tem je bila naloga pravosodnega ministra, da določi število in sedeže notarskih mest ter razpiše najmanj trideset prostih notarskih mest (prvi odstavek 125. člena Zakona o notariatu - Ur. l. RS, št. 48/94 in 82/94 - ZN). Prvih trideset notarjev pa je imenoval Državni zbor Republike Slovenije na predlog pravosodnega ministra (drugi odstavek 125. člena ZN). Stopnja pravosodnega ministra potemtakem ni bila tista, ki bi lahko odločala, da bo kdo imenovan za notarja. Prav ima sicer revizija, da tožnik sploh ni mogel biti imenovan, ker je ministrica umaknila svoj predlog za njegovo imenovanje. Toda za obstoj odškodninske odgovornosti bi moralo biti po naravi stvari same izkazano, da bi bil tožnik zanesljivo imenovan. Za slednje pa nikakor ne gre. O imenovanju so namreč odločali poslanci v Državnem zboru, ti pa odločajo v takšnih primerih po svojem preudarku, po lastni presoji (prvi odstavek 82. člena URS). Gre med drugim tudi za politične odločitve, sama odločitev pa je rezultat doseženega števila glasov. Tako nikakor ni mogoče govoriti ob imenovanjih in volitvah v Državnem zboru, da je mogoče po rednem teku stvari, ki ga omenja revizija, sklepati, da bo kdo, ki je predlagan, tudi imenovan ali izvoljen (vrsta takih primerov je, med njimi tudi, ko niso bili izvoljeni predlagani kandidati za sodnike in sodnike ustavnega sodišča). Po rednem teku stvari je mogoče sklepati prav o nasprotnem: da gre v takšnih primerih, kar zadeva izvolitev ali imenovanje, za negotova dejstva. Takšno sklepanje nižjih sodišč nikakor ni v nasprotju s pravilom o adekvatni vzročnosti, kot zmotno meni revizija.

Po povedanem v takšnih primerih ni vzročne zveze med nastalo škodo in dejanjem organa, ki sicer povzroči, da se neko dejstvo ne uresniči, to dejstvo pa po naravi stvari ni gotovo, ker o njem odloča drug organ po svojem preudarku, ne pa po kakšnem predpisu, navodilu in podobnem. Gre skratka za osebne odločitve. Zaradi manjkajočega elementa vzročne zveze tako ne gre za odškodninsko odgovornost tožene stranke.

Uveljavljana revizijska razloga potemtakem nista podana in ker tudi ne gre pri izpodbijani sodbi niti za kakšno drugo nepravilnost v materialnopravnem pogledu mimo tistih, ki jih je uveljavljala revizija (371. člen ZPP), jo je bilo treba kot neutemeljeno zavrniti (378. člen ZPP).

Odločitev o revizijskih stroških je zajeta z zavrnilnim izrekom te odločbe (prvi odstavek 165. člena in prvi odstavek 154. člena ZPP).