Jedro

V zvezi z vprašanjem, ali je sodišče prve stopnje in pred tem toženec pravilno interpretiral odločbo Ustavnega sodišča RS št. U-I-239/13-10, Up-1169/12-24 z dne 26. 3. 2015 in posledično v zvezi z vprašanjem, ali so zavarovanci v primeru, ko niso vložili zahteve za novo odmero in imajo pravnomočno odločbo o odmeri pokojnine, upravičeni do ponovne odmere vse od upokojitve dalje, je pritožbeno sodišče že zavzelo svoje stališče v večih drugih identičnih zadevah. Zavzelo je stališče, da ni podane pravne podlage, da bi višji znesek pripadal vse od datuma, ko je bila zavarovancu priznana pravica do pokojnina s pravnomočno odločbo.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožnica sama krije svoje stroške pritožbe.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožničin tožbeni zahtevek, da se v celoti odpravita odločbi toženca št. ... z dne 22. 4. 2016 in št. ... z dne 17. 12. 2015 in da ji je toženec dolžan odmeriti in povrniti razliko med že izplačanimi zneski starostne pokojnine in pripadajočimi zneski na novo odmerjene pokojnine, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od ugotovljene razlike, od dneva zapadlosti posameznega zneska mesečne pokojnine do plačila, zašenjši z dnem 1. 3. 1994, v roku 15 dni od pravnomočnosti sodbe. Obenem je sklenilo, da tožnica sama krije svoje stroške postopka.

2. Zoper sodbo je pritožbo vložila tožnica zaradi nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja in nepravilne uporabe materialnega prava. Meni, da interpretacija V. točke izreka odločbe Ustavnega sodišča RS št. U-I-239/2014, Up-1169/12 z dne 26. 3. 2015 ni pravilna. Ustavno sodišče RS s svojo odločitvijo ni izključilo možnosti uveljavitve zahtevkov na izplačilo razlike med nedvomno izkazano razliko med odmero starostne pokojnine po odločbi toženca iz leta 1995 in novo odmero, opravljeno po uradni dolžnosti v letu 2015. Pravica do pokojnine temelji na temeljnih načelih pokojninskega zavarovanja. Pogojevanje pravice do starostne pokojnine je s predhodnim plačilom prispevkov iz obveznega zavarovanja. Drugačna interpretacija bi ohranjala kršitev ustavno varovane in zagotovljene pravice do enakosti pred zakonom (drugi odstavek 14. člena Ustave RS), pravice do socialne varnosti (50. člen Ustave RS) in lastninske pravice (33. člen Ustave RS), ohranjen pa bi bil tudi nedopusten poseg v načelo pravne in socialne države ter načelo varnosti zaupanja v pravo, ki je bistveni sestavni del pravne države (2. člen Ustave RS). Upoštevati je potrebno, da gre za pravico, ki ne zastara in ki je ni mogoče odvzeti, zmanjšati ali omejiti. Pravnomočna odločba iz leta 1995 tako ni ovira za izdajo nove odločbe in ponovno odmero višine starostne pokojnine tudi od dela plače, ki ni bil upoštevan, pa bi moral biti upoštevan tudi za nazaj od upokojitve v letu 1994 do 30. 6. 2015. Dodatno se sklicuje na to, da je Delovno in socialno sodišče s sodbo opr. št. Ps 805/1995 odločilo, da mora toženec pri izračunu pokojninske osnove za izračun višine prispevka za dokup zavarovalne dobe in za dokup časa opravljanja kmetijske dejavnosti upoštevati tudi znesek plač iz leta 1990, glede plač iz leta 1991 in 1992 pa je zahtevek vrnilo v ponovno odločanje in je toženec dne 23. 5. 2006 in 24. 5. 2006 izdal odločbi, s katerima je pri izračunu pokojninske osnove zaradi izračuna višine prispevka za dokup časa opravljanja kmetijske dejavnosti in za dokup zavarovalne dobe, upošteval tudi vplačane delnice in obveznice iz leta 1990, 1991 in 1992. Kljub izdani odločbi Ustavnega sodišča RS in sodbe Delovnega in socialnega sodišča pa toženec pri obračunu pokojninske osnove za odmero pokojninske osnove ni upošteval delov plače, ki so bili v letu 1990, 1991 in 1992 namenjeni za notranji odkup, pa bi jih moral upoštevati in je to dejstvo, da določen del prihodkov tožnice pri obračunu pokojninske osnove za izračun višine pokojnine ni bil upoštevan, tožnici ob izdaji odločbe prikril, saj iz same odločbe, niti iz izreka niti iz obrazložitve, to dejstvo ne izhaja. Ker gre za upravno odločbo, ta ni bila ustrezno obrazložena in ne dosega mednarodnih standardov obrazložitve ter tako tožnica ni bila deležna poštenega obravnavanja. Nadalje navaja, da je pravico do starostne pokojnine v višini kot bi jo moral toženec odmeriti ob upoštevanju dela plače, s katerim so bile vplačane delnice za notranji odkup, pridobila z dnem 1. 3. 1994, zato ji od 1. 3. 1994 dalje pripada razlika med že izplačanimi zneski in zneski, do katerih bi bila upravičena ob upoštevanju tega dela plače skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Vztraja, da tudi V. točka izreka Ustavnega sodišča RS z dne 26. 3. 2015 ne določa, da zavarovancu ne pripada razlika med ponovno odmerjeno pokojnino in že izplačanimi zneski vse od prvega dne upokojitve dalje. V danem primeru je bila z odločbo toženca iz leta 1995 očitno kršena določba zakona, in sicer zaradi napačno ugotovljenega dejanskega stanja. Zato bi moral toženec nezakonito odločbo o napačni odmeri pokojnine odpraviti ter povrniti škodo, ki ji je ob tem nastala. Opisana situacija je zanjo nedopustna, saj posega v ustavno varovano varstvo pravice do pokojnine. Pritožba nadalje meni, da je bila tožnici kršena določba 6. in 1. člena Protokola št. 1 v povezavi s 14. in 8. členom Evropske konvencije o človekovih pravicah in temeljnih svoboščinah, kakor tudi 13. člen Evropske konvencije o človekovih pravicah in temeljnih svoboščinah, poseženo pa je bilo tudi v njeno pravico do socialne varnosti, urejeno v 50. členu Ustave RS, kakor tudi v pravico do pravnega sredstva in sodnega varstva, kot je urejeno v 23. in 25. členu Ustave RS, za kar pa ni stvarno upravičenega in dopustnega cilja. Prvostopno sodišče, ki je kot pravno podlago navedlo odločbo Ustavnega sodišča RS z dne 26. 3. 2015 in 183. člen Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 96/2012 s spremembami, v nadaljevanju ZPIZ-2) je zavzelo stališče, da je bilo o pokojnini že pravnomočno odločeno z odločbo z dne 21. 6. 1995 v povezavi s sodbo Delovnega in socialnega sodišča z dne 18. 10. 2005. V tem delu sodbe ni mogoče preizkusiti, stališče glede pravnomočnosti odločbe pa je napačno. Meni, da neupoštevanje dela plač pri odmeri pokojnine z odločbo z dne 21. 6. 1995 pomeni, da o tem delu dohodkov, ki sodijo v pokojninsko osnovo, za odmero višine pokojnine, za obdobje od 1. 3. 1994 do 30. 6. 2015, še ni bilo odločeno. Zato ni ovire za izdajo nove odločbe in ponovno odmero starostne pokojnine od dela plače, ki ni bil upoštevan, tudi za nazaj. V nasprotnem primeru je tožnici kršena tudi pravica do učinkovitega pravnega sredstva iz 13. člena Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin. Tudi sicer je vprašljiva ustavnost odločbe, ki določa učinkovanje na novo izdane odločbe samo z učinkom za naprej. Ker je toženec uporabil različno pokojninsko osnovo pri izračunu višine nadomestila za dokup časa opravljanja kmetijske dejavnosti in za izračun višine nadomestila za dokup zavarovalne dobe, ne pa tudi pri izračunu višine pokojnine, takšno ravnanje toženca pomeni grob poseg v ustavno načelo enake obravnave. Priglaša stroške pritožbe.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Po preizkusu zadeve v skladu z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami, v nadaljevanju ZPP) pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje popolno in pravilno ugotovilo dejansko stanje in pravilno uporabilo materialno pravo. V postopku pa tudi ni prišlo do absolutnih bistvenih kršitev določb ZPP, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, niti do očitanih kršitev določb Ustave RS.

5. Predmet sodne presoje je dokončne odločba toženca št. ... z dne 22. 4. 2016, s katero je zavrnil tožničino pritožbo vloženo zoper prvostopno odločbo št. ... z dne 17. 12. 2015. S slednjo je toženec zavrnil tožničino zahtevo, ki jo je dne 2. 12. 2015 vložila pri tožencu za izdajo odločbe, po katerih bi bila upravičena do ponovne odmere starostne pokojnine v višjem znesku tudi za čas od 1. 3. 1994 dalje in na tej podlagi do izplačila razlike vse od 1. 3. 1994 in do 30. 6. 2015. Toženec se je skliceval na odločbo Ustavnega sodišča RS št. U-I-239/13-10, Up-1169/12-24 z dne 26. 3. 2015 in poudaril, da odločba o ponovni odmeri učinkuje od prvega dne naslednjega meseca od njene izdaje, če je bil postopek uveden po uradni dolžnosti oziroma od prvega dne naslednjega meseca po dani zahtevi, če je bila dana zahteva.

6. Iz dokumentacije izhaja, da je bila z odločbo št. ... z dne 21. 6. 1995 tožnici priznana pravica do predčasne pokojnine v višini 45.913,21 tedanjih SIT na mesec od 1. 3. 1994 dalje. Na podlagi že citirane odločbe Ustavnega sodišča RS z dne 26. 3. 2015 je toženec po uradni dolžnosti tožnici pokojnino ponovno odmeril z odločbo št. ... z dne 29. 6. 2015, in sicer od 1. 7. 2015 dalje. Zoper citirano odločbo tožnica ni vložila pritožbo, ampak je dne 2. 12. 2015 predlagala izdajo odločbe o višji predčasni pokojnini vse od upokojitve dalje, to je od 1. 3. 1994 dalje. Sporno v tej zadevi je torej vprašanje, ali ima tožnica pravico do ponovne odmere in pravico do višjega zneska predčasne pokojnine vse od upokojitve dalje, to je od 1. 3. 1994 dalje.

7. V zvezi z vprašanjem ponovne odmere pokojnine je stališče zavzelo Ustavno sodišče RS v že citirani odločbi z dne 26. 3. 2015. Odločilo je, da je bil ZPIZ-1 v neskladju z Ustavo RS, tožencu pa je naložilo, da mora v roku 60 dni po objavi odločbe v Uradnem listu RS ponovno odmeriti pokojnino zavarovancem oziroma uživalcem pokojnin, za katere je v postopkih revizije ugotovil, da so bile delnice za notranji odkup plačane z delom plače, ki se všteva v pokojninsko osnovo, pa ta del plače ni bil vštet zaradi protiustavne 4. alineje 46. člena ZPIZ/92. Zavarovancu oziroma uživalcu pokojnine, pri katerih revizija ni bila opravljena, pa lahko v roku, določenem v 2. točki izreka odločbe zahtevajo revizijo podatkov o plačah in pokojninskih osnovah za obdobje, v katerem so bile odplačane delnice za notranji odkup ter ponovno odmero pokojnine na podlagi ugotovitev revizije. Zavod za pokojninsko in invalidsko zavarovanje Slovenije bo izdal odločbo o ponovni odmeri pokojnine v postopku z izrednim pravnim sredstvom razveljavitve ali spremembe dokončne odločbe po prvem odstavku 183. členu ZPIZ-2, ne glede na čas odločitve dokončne odločbe o odmeri pokojnine (I - IV. točka izreka). Odločba o ponovni odmeri pokojnine iz IV. točke izreka učinkuje od prvega dne naslednjega meseca od njene izdaje, če je bil postopek uveden po uradni dolžnosti oziroma od prvega dne naslednjega meseca po dani zahtevi, če je bila dana zahteva. Za zavarovance oziroma uživalce pokojnin, ki so že pred objavo te odločbe v Uradnem listu RS zahtevali ponovno odmero pa od prvega dne naslednjega meseca po dani zahtevi (V. točka izreka).

8. Med strankama ni sporno, da tožnica pred odločitvijo toženca o novi odmeri pokojnine z odločbo z dne 29. 6. 2015 ni vložila zahteve za ponovno odmero predčasne pokojnine in da je toženec po uradni dolžnosti začel postopek ponovne odmere predčasne pokojnine. V postopku je ugotovil, da je tožnica prejela tudi del plače, s katerim so bile vplačane delnice za notranji odkup. Upoštevaje omenjeno dejstvo je toženec tožnici ponovno odmeril predčasno pokojnino z odločbo z dne 29. 6. 2015 od 1. 7. 2015 dalje.

9. Ker je bilo o pokojnini in tudi o sami višini pokojnine z odločbo z dne 21. 6. 1995 že pravnomočno odločeno, je v pravnomočno odločbo mogoče poseči le z izrednim pravnim sredstvom po določbi Zakona o splošnem upravnem postopku (Ur. l. RS, št. 80/99 s spremembami, v nadaljevanju ZUP), če so izpolnjeni z zakonom določeni pogoji oziroma kot to ugotavlja Ustavno sodišče RS, je bilo ponovno odmero pokojnine možno doseči v postopku s posebnim izrednim pravnim sredstvom razveljavitve ali spremembe dokončne odločbe, kot je bil urejen v 270. členu ZPIZ/92. Taka možnost je podana tudi v 183. členu ZPIZ-2. Ker ZPIZ-1 take določbe ni vseboval, je Ustavno sodišče RS presojalo, ali je različna obravnava zavarovancev skladna s splošnim načelom enakosti iz drugega odstavka 14. člena Ustave RS. V 11. točki odločbe posebej poudarja, da se mu je zastavilo vprašanje, ali je zakonodajalec zavarovance oziroma uživalce pokojnin v času veljavnosti ZPIZ-1 protiustavno neenako obravnaval in je bil zato ZPIZ-1, ker ni urejal posebnega izrednega pravnega sredstva, ki bi omogočal ponovno odmero pokojnine za naprej, tudi v primerih, kot je obravnavani, v neskladju s splošnim načelom enakosti iz drugega odstavka 14. člena Ustave RS. ZPIZ/92 je namreč določal, da se dokončna odločba lahko na zahtevo zavarovanca ali po uradni dolžnosti razveljavi ali spremeni z učinkom za naprej. Enako izhaja tudi iz drugega odstavka 183. člena ZPIZ-2, saj nova odločba učinkuje od prvega dne naslednjega meseca po dani zahtevi. Če je bil postopek uveden po uradni dolžnosti, pa učinkuje od prvega naslednjega meseca po izdaji odločbe. Vse navedeno pomeni, da je ključnega pomena za samo odločitev v obravnavanem primeru dejstvo, da je odločba toženca z dne 21. 9. 1995 o odmeri predčasne pokojnine od 1. 3. 1994, že pravnomočna, drugačno stališče pritožbe pa je pravno zmotno.

10. V zvezi z vprašanjem, ali je sodišče prve stopnje in pred tem toženec pravilno interpretiral odločbo Ustavnega sodišča RS in posledično v zvezi z vprašanjem, ali so zavarovanci v primeru, ko niso vložili zahteve za novo odmero in imajo pravnomočno odločbo o odmeri pokojnine, upravičeni do ponovne odmere vse od upokojitve dalje, je pritožbeno sodišče že zavzelo svoje stališče v večih drugih identičnih zadevah. Zavzelo je stališče, da ni podane pravne podlage, da bi višji znesek pripadal vse od datuma, ko je bila zavarovancu priznana pravica do pokojnina s pravnomočno odločbo. V konkretnem primeru je to vse od 1. 3. 1994, to je od dneva, ko je bila tožnici priznana pravica do predčasne pokojnine. Pravna podlaga za ponovno odmero pokojnine je 183. člen ZPIZ-2, kjer je v tretjem odstavku odločeno, da odločba iz prvega odstavka tega člena učinkuje od prvega dne naslednjega meseca po dani zahtevi, če je bil postopek uveden po uradni dolžnosti, pa od prvega dne naslednjega meseca po izdaji odločbe. V konkretnem primeru to pomeni, da novo izdana odločba, s katero je priznan višji znesek pokojnine, učinkuje od prvega dne naslednjega meseca po izdaji odločbe, saj je bil postopek uveden po uradni dolžnosti. Glede na zakonsko ureditev in upoštevaje odločbo Ustavnega sodišča RS, tožnici v nobenem primeru ni mogoče priznati več pravic, kot ji gredo po določbi 183. člena ZPIZ-2. Ker zakon ne omogoča priznanja višjega zneska za nazaj, so s tem v zvezi neutemeljene tudi vse pritožbene navedbe, ki se nanašajo na uveljavljanje pravice do višje pokojnine vse od upokojitve dalje.

11. V zvezi s sklicevanjem tožnice na pritožbo z dne 7. 10. 1994 in sodbo Delovnega in socialnega sodišča opr. št. Ps 805/1995 z dne 18. 10. 2005 (priloga A10), pritožbeno sodišče dodatno poudarja, da je bila v omenjenem postopku sporna višina prispevka za dokup časa opravljanja kmetijske dejavnosti in dokup dobe za uveljavljanje pravice do predčasne pokojnine in v zvezi s tem oblikovanje pokojninske osnove ter upoštevanje ustavne odločbe št. U-I-392/98 z dne 10. 7. 2002, ki se nanaša na ugotovljeno neskladnost določbe 4. alineje 46. člena ZPIZ/92 z Ustavo RS. Kot je pravilno ugotovilo že sodišče prve stopnje, ne glede na odločitev sodišča, tožnica ne samo, da ni uveljavljala izvršbe oz. izvršitev sodne odločbe, tudi ni, kar je odločilno v tem postopku, nikoli uveljavljala odmere niti ponovne odmere predčasne pokojnine z upoštevanjem zneskov, s katerimi so bile vplačane delnice oz. obveznice za notranji odkup.

12. Glede na vse navedeno je pritožbeno sodišče v skladu z določbo 353. člena ZPP tožničino pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Ker tožnica s pritožbo ni uspela, je pritožbeno sodišče na podlagi prvega odstavka 154. člena v zvezi s prvim odstavkom 165. člena odločilo, da tožnica sama trpi svoje stroške pritožbe.