Jedro

Ustavno sodišče je toženi stranki naložilo, da mora izdati odločbo o ponovni odmeri pokojnine v postopku z izrednim pravnim sredstvom, določenim v 183. členu ZPIZ-2, ki določa, da nova odločba učinkuje za naprej. Zato je neutemeljen zahtevek za izplačilo višje pokojnine vse od upokojitve dalje.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, da se odpravita odločbi tožene stranke z dne 22. 4. 2016 in 17. 12. 2015 ter da je tožena stranka dolžna tožeči stranki odmeriti in povrniti razliko med že izplačanimi zneski starostne pokojnine in pripadajočimi zneski na novo odmerjene pokojnine, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od ugotovljene razlike, od dneva zapadlosti posameznega mesečnega zneska pokojnine do plačila, od 1. 3. 1994 dalje. Sklenilo je še, da tožeča stranka sama krije svoje stroške postopka.

2. Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbo tožeče stranke in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

3. Tožeča stranka je zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje vložila revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb pravdnega postopka. Navaja, da pokojnina, ki je osebna in neodtujljiva pravica in ne zastara, vključuje vse prejemke, od katerih so bili plačani prispevki. Tožena stranka v letu 1994 pri oblikovanju pokojninske osnove ni upoštevala delov plač, s katerimi so bile v letih 1990, 1991 in 1992 vplačane delnice za notranji odkup in od katerih so bili obračunani in plačani prispevki. V odločbi ni navedeno, da določen del plač ni bil upoštevan, kar pomeni, da o tem še ni bilo odločeno. Opozarja na razliko med formalno in materialno pravnomočnostjo. Slednja pomeni, da obsega samo tiste plače, ki so bile upoštevane pri izračunu pokojninske osnove, ne pa tudi tiste, ki niso bile. Poleg tega ne gre za absolutno ustavno načelo, kar je že izpostavilo Ustavno sodišče. Peti odstavek odločbe Ustavnega sodišča z dne 26. 3. 2015 ne preprečuje odločanja o ponovni odmeri pokojnine za nazaj, saj bi bila v tem primeru spregledana prikrajšanja tožeče stranke. Pri odmeri pokojnine v letu 1995 je zaupala toženi stranki, ta pa ni ravnala skladno z načeli Zakona o splošnem upravnem postopku1 (ZUP). V izreku odločbe ni bilo zavrnilnega dela. Z neupoštevanjem dela plač pri oblikovanju pokojninske osnove ni bila seznanjena. Če bi za prikrajšanje vedela, bi izrabila redna pravna sredstva. V nadaljevanju revizija zastavlja vprašanje ustavnosti 183. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju2 (ZPIZ-2), ki določa učinkovanje nove odločbe za naprej. Meni, da je s tem vzpostavljena neenakost med zavarovanci glede na datum vložitve zahtevka. Spregledano je dejstvo, da za izredno pravno sredstvo ni bilo podlage v Zakonu o pokojninskem in invalidskem zavarovanju3 (ZPIZ-1). Odločitev tožene stranke, ki je nepravilno razlagala določbe zakona o ustavno varovani pravici do pokojnine in postopku poprave napak, pomeni kršitev pravice do socialne varnosti in do zasebne lastnine ter nedopusten poseg v načelo pravne in socialne države. Kršene naj bi bile tudi določbe Evropske konvencije o človekovih pravicah, njenega 8., 13. in 14. člena ter 6. in 1. člena Protokola h konvenciji. Ker sodišče ni odgovorilo na vse navedbe tožeče stranke, mu očita kršitev postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku4 (ZPP).

4. Tožena stranka je podala odgovor na revizijo in predlaga njeno zavrnitev.

5. Revizija ni utemeljena.

6. Na podlagi prvega odstavka 371. člena ZPP revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni.

7. Neutemeljen je revizijski očitek o kršitvi iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, saj ima izpodbijana sodba jasne razloge, zakaj sodišče šteje, da niso podani pogoji za priznanje višje pokojnine tožeči stranki vse od upokojitve dalje. Pritožbeno sodišče je odgovorilo na pritožbene navedbe in je sodbo mogoče preizkusiti. Kadar sodišče druge stopnje zavrne pritožbo in pritrdi dejanskim in pravnim zaključkom sodišča prve stopnje, je standard obrazložitve sodbe sodišča druge stopnje nižji. V tem primeru sodišče druge stopnje ni dolžno na novo ponavljati argumentov sodišča prve stopnje. Revizijsko sodišče v sodbi sodišča druge stopnje ne ugotavlja zatrjevane kršitve.

8. Iz dejanskih ugotovitev izhaja, da je bila tožeči stranki z odločbo z dne 21. 6. 1995 priznana pravica do predčasne pokojnine od 1. 3. 1994 dalje. Na podlagi odločbe Ustavnega sodišča RS št. U-I- 239/2014, Up-1169/2012 z dne 26. 3. 2015 je tožena stranka tožeči stranki po uradni dolžnosti pokojnino ponovno odmerila z odločbo z dne 29. 6. 2015, višjo pokojnino ji je priznala od 1. 7. 2015 dalje. Navedena odločba je postala pravnomočna. Tožeča stranka je 2. 12. 2015 vložila zahtevek za ponovno odmero pokojnine tudi za obdobje od upokojitve dalje, od 1. 3. 1994 do 30. 6. 2015. Tožena stranka je zahtevo zavrnila z odločbo z dne 17. 12. 2015, pritožbo zoper to odločbo pa z odločbo z dne 22. 4. 2016. 9. Z navedeno ustavno odločbo je bilo ugotovljeno, da je bil ZPIZ-1 v neskladju z Ustavo zaradi pomanjkanja ureditve posebnega izrednega pravnega sredstva. Ustavno sodišče je toženi stranki naložilo, da mora v 60 dneh po objavi odločbe v Uradnem listu RS ponovno odmeriti pokojnino uživalcem pokojnine, za katere je v postopkih revizije ugotovljeno, da so bile delnice za notranji odkup vplačane z delom plače, ki se všteva v pokojninsko osnovo. V 4. točki izreka določilo način izvršitve svoje odločbe. Odločilo je, da mora tožena stranka izdati odločbo o ponovni odmeri pokojnine v postopku z izrednim pravnim sredstvom, določenim v 183. členu ZPIZ-25. V 5. točki izreka je določilo učinkovanje odločbe o ponovni odmeri; trenutek upravičenosti do višje pokojnine je vezalo na datum vložene zahteve za ponovno odmero oziroma na datum izdaje odločbe po uradni dolžnosti. S tem je izenačilo zavarovance, ki niso (mogli) vložili zahteve v času veljave ZPIZ-1 in je tudi niso vložili po uveljavitvi ZPIZ-2, in tistimi, ki so to storili. Prav to za tožečo stranko predstavlja pozitiven odstop od zakonsko določenih možnosti posega v pravnomočno odločbo. Tožena stranka je izvršila odločbo Ustavnega sodišča tako kot glasi.

10. Neutemeljen je revizijski ugovor, da gre tožeči stranki višja pokojnina vse od upokojitve dalje. Dne 21. 6. 1995 ji je bila izdana odločba o pravici do predčasne pokojnine, zoper katero se ni pritožila. Ugovor, da je tožena stranka pri izdaji te odločbe ravnala v nasprotju z določbami ZUP, bi lahko oziroma morala uveljavljati v upokojitvenem postopku; razlogi, ki jih navaja, na nastop pravnomočnosti ne morejo vplivati. Odločba je postala materialno pravnomočna glede pravice do pokojnine z vsemi elementi, vključno z njeno višino. S pravnomočnostjo je postala odločba nespremenljiva in njenih učinkov ni mogoče zanikati, pa čeprav je bila osnova za odmero pokojnine določena napačno in ni temeljila na vseh plačanih prispevkih. Do izdaje nove odločbe velja pravnomočna odločba, tako v škodo kot v korist ene ali druge stranke.

11. Pravnomočnost je del načela pravne države, ki utrjuje pravna razmerja, da jih ni mogoče ves čas spreminjati in da stranke niso v negotovem položaju. Zaradi možnosti hudih kršitev procesnih in/ali materialnih predpisov, je v 158. členu Ustave določen delni odstop od tega načela in to le v primerih in po postopkih, določenih z zakonom. Ustavno sodišče je zaradi zagotovitve enake obravnave zavarovancev določilo izvršitev odločbe z upoštevanjem 183. člena ZPIZ-2 tudi za primere, ko poseg v pravnomočno odločbo zaradi poteka procesnih rokov ni bil več možen. Priznanje višje pokojnine za naprej ne pomeni retroaktivnega posega v že pridobljene in s tem ustavno varovane pravice. Tožeči stranki po izdaji odločbe v letu 1995, s katero ji je bila priznana pravica do pokojnine, ta ni bila zmanjšana in ni bilo poseženo v pravnomočno odločbo za nazaj. Gre za urejanje razmerij za naprej in ne za poseg v pridobljeno pravico.

12. Neutemeljen je tudi očitek o neenaki obravnavi zavarovancev glede na to, ali so zahtevali ponovno odmero ali pa tega niso storili. Že navedeno dokazuje, da ne gre za enake položaje in jih je zato dopustno različno obravnavati. Nekateri zavarovanci so v postopku upokojitve uveljavili redna, nekateri tudi izredna pravna sredstva, tožeča stranka pa ni uveljavljala ne enih ne drugih in se zato ne more sklicevati na neenako obravnavo. Pravica do pokojnine ji je bila priznana v času veljave Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju6 (ZPIZ/92), ki je v 270. členu urejal možnost t. i. neprave obnove. Tožeča stranka v času do sprejema ZPIZ-1 te možnosti ni izkoristila, prav tako ni vložila zahtevka po uveljavitvi ZPIZ-2, in tudi po odločbi Ustavnega sodišča ne. Odločba o ponovni odmeri ji je bila izdana po uradni dolžnosti. Iz vseh navedenih razlogov očitki tožeče stranke o kršitvah 23. in 25. člena Ustave in 8., 13. in 14. člena EKČP in Protokola št. 1 niso utemeljeni.

13. Vrhovno sodišče je v skladu s 378. členom ZPP revizijo zavrnilo kot neutemeljeno.

1 Ur. l. RS, št. 80/99 s spremembami. 2 Ur. l. RS, št. 96/12 s spremembami. 3 Ur. l. RS, št. 106/99 s spremembami. 4 Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami. 5 183. člen ZPIZ-2 določa, da lahko pristojna enota zavoda dokončno odločbo, s katero je bila kršena materialna določba zakona ali podzakonskega akta, tudi zaradi očitno napačno ugotovljenega dejanskega stanja v škodo ali korist zavarovanca ali uživalca pravic ali zavoda, razveljavi ali spremeni v 10 letih od vročitve „nepravilne“odločbe. Učinek nove odločbe določa tretji odstavek tega člena; ta velja od prvega dne naslednjega meseca po dani zahtevi, če je bil postopek uveden po uradni dolžnosti, pa od prvega dne naslednjega meseca po izdaji odločbe. 6 Ur. l. RS, št. 12/92 s spremembami.