Jedro

Trditveno in dokazno breme za dovoljenost revizije nosi revident. Ne gre za pomembno pravno vprašanje v tej zadevi, ker že iz jasne zakonske dikcije izhaja, da prehodna ureditev v 21. členu ZDPN-2 velja do vzpostavitve podatkov o posplošeni tržni vrednosti, ta pa do nastanka davčne obveznosti v tem postopku še ni bila uveljavljena kot obvezna podlaga za vrednotenje.

Ne gre za pomembno pravno vprašanje, če to ni povezano z vsebino zadeve oziroma če gre za vprašanje glede predpisa, ki pri odločanju ni bil uporabljen.

Ne gre za pomembno pravno vprašanje, če je zastavljeno na pavšalni ravni, odgovor nanj pa je na stopnji splošnosti, jasen že iz zakonskih določb.

Izrek

I. Revizija se zavrže. II. Tožeča stranka sama trpi svoje stroške revizijskega postopka.

Obrazložitev

1. Zoper v uvodu tega sklepa navedeno pravnomočno sodbo sodišča prve stopnje je tožeča stranka (v nadaljevanju revident) vložila revizijo. Glede njene dovoljenosti uveljavlja razlog po 2. točki drugega odstavka 83. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1).

K I. točki izreka

2. Revizija ni dovoljena.

3. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 zavrnilo revidentovo tožbo zoper odločbo Republike Slovenije, Ministrstva za finance, Davčne uprave Republike Slovenije, Davčnega urada Novo mesto, št. DT 4236-5190/2011-13(12-130-03) z dne 27. 12. 2012, s katero je upravni organ prve stopnje v ponovnem postopku na podlagi cenitve nepremičnine (ki je predmet prodaje), katero je v odmernem postopku izvedel upravni organ prve stopnje na podlagi cen drugih nepremičnin, določenih v drugih prodajnih pogodbah, odmeril davek na promet nepremičnin od davčne osnove 73.775,84 EUR po 2 % stopnji v znesku 1.475,52 EUR, odločil, da se razlika med odmerjenim in plačanim davkom po odpravljeni odločbi, št. DT 4236-5190/2011-1 (12-130-03) z dne 10. 1. 2012, v znesku 1.613,94 EUR, in odmerjenim zneskom v tej odločbi, v višini 138,42 EUR, skupaj s pripadajočimi obrestmi od dneva plačila do dneva vračila vrne revidentu. Poleg tega je odločil o povračilu stroškov revidentu v znesku 33 EUR iz naslova pravnega zastopanja ter o nesuspenzivnosti pritožbe. Ministrstvo za finance je z odločbo, št. DT 499-18-6/2013-3 z dne 20. 3. 2013, zavrnilo revidentovo pritožbo.

4. Po drugem odstavku 83. člena ZUS-1 je revizija dovoljena, če je izpolnjen eden izmed tam navedenih pogojev za njeno dovoljenost. Po ustaljeni upravnosodni praksi Vrhovnega sodišča je tako trditveno kot dokazno breme o izpolnjevanju pogojev za dovoljenost revizije na strani revidenta, saj revizije po uradni dolžnosti ni mogoče dovoliti. Ustavno sodišče RS je že v več sklepih (npr. Up-858/08 z dne 3. 6. 2008, Up-1124/08 z dne 23. 9. 2008, Up-1057/08 z dne 2. 4. 2009, Up-1186/08 z dne 23. 4. 2009 in Up-1808/08 z dne 17. 9. 2009) ugotovilo, da takšno stališče ni v nasprotju z Ustavo RS.

5. Revident uveljavlja dovoljenost revizije po 2. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1, ki določa, da je revizija dovoljena, če gre po vsebini zadeve za odločitev o pomembnem pravnem vprašanju ali če odločba sodišča prve stopnje odstopa od sodne prakse Vrhovnega sodišča glede pravnega vprašanja, ki je bistveno za odločitev, ali če v sodni praksi sodišča prve stopnje o tem pravnem vprašanju ni enotnosti, Vrhovno sodišče pa o tem še ni odločalo.

6. Pomembnost pravnega vprašanja je po dikciji ZUS-1 treba presojati glede na vsebino zadeve. Skladno z ustaljeno upravnosodno prakso Vrhovnega sodišča (npr. X Ips 286/2008 z dne 19. 6. 2008, X Ips 433/2007 z dne 23. 10. 2008, X Ips 655/2008 z dne 4. 12. 2008) in določbo prvega odstavka 367. a člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1 je dovoljenost revizije iz tega razloga podana le, če je odločitev o tem vprašanju pomembna za zagotovitev pravne varnosti, enotne uporabe prava ali za razvoj prava preko sodne prakse. Skladno z ustaljeno upravnosodno prakso Vrhovnega sodišča (npr. X Ips 433/2007 z dne 23. 10. 2008, X Ips 69/2009 z dne 19. 3. 2009, X Ips 592/2007 z dne 21. 5. 2009, X Ips 189/2009 z dne 4. 6. 2009) in z določbo četrtega odstavka 367. b člena ZPP mora revident natančno in konkretno navesti sporno pravno vprašanje in pravno pravilo, ki naj bi bilo prekršeno, okoliščine, ki kažejo na njegovo pomembnost, ter na kratko obrazložiti, zakaj je sodišče prve stopnje to vprašanje rešilo nezakonito; zatrjevane kršitve postopka mora opisati natančno in konkretno.

7. Revident utemeljuje dovoljenost revizije po 2. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1 z navajanjem več pravnih vprašanj. Kot prvo navaja vprašanje: “Od kdaj naprej se prehodna določba 21. člena Zakona o davku na promet nepremičnin (v nadaljevanju ZDPN-2) ni več uporabljala, ali se je od tega dne dalje davčna osnova ugotavljala izključno na podlagi določbe 8. člena ZDPN-2(1) ter ali se je lahko ugotavljala še kako drugače, z drugim dokaznim sredstvom?“.

8. Po presoji Vrhovnega sodišča to vprašanje ni pomembno pravno vprašanje za odločitev v tej zadevi. Že iz jasne zakonske dikcije izhaja, da prehodna ureditev v 21. členu ZDPN-2 velja do vzpostavitve podatkov o posplošeni tržni vrednosti, ta pa do nastanka davčne obveznosti v tem postopku še ni bila uveljavljena kot obvezna podlaga za vrednotenje. Zato je bilo treba tudi v tem primeru uporabljati določbo 21. člena ZDPN-2 in vrednost prodane nepremičnine ugotoviti v odmernem postopku s cenitvijo. V 21. členu (ureditev do vzpostavitve podatkov o posplošeni tržni vrednosti) ZDPN-2 pa je določeno, da je do vzpostavitve podatkov o posplošeni tržni vrednosti nepremičnin po predpisih o množičnem vrednotenju nepremičnin, če doseženo plačilo ne ustreza ceni, ki bi se dala doseči v prostem prometu v času nastanka davčne obveznosti, davčna osnova vrednost nepremičnine, ugotovljena v odmernem postopku.

9. Kot drugo in tretje pomembno pravno vprašanje revident navaja: „Ali je upravni organ pri ugotovitvi vrednosti nepremičnine v postopku odmere davka na promet nepremičnin in drugih podobnih postopkih vezan na zakonsko predviden dokaz, če je le-ta izveden v postopku, in sicer na opravljeno cenitev sodnega izvedenca in cenilca gradbene stroke, ali mora upravni organ pri ugotavljanju vrednosti nepremičnine uporabiti podatke, ki so dostopni na GURS-u, ali mora upravni organ za ugotovitev vrednosti nepremičnine uporabiti določene metode množičnega vrednotenja in ali je ob izvedenem dokazu s cenilcem upravičen sam izvajati cenitev?“ in: „Kateri izmed načinov oziroma postopkov ugotovitve vrednosti nepremičnine ima večjo težo oziroma je pravilnejši, ali je to postopek s cenitvijo sodnega cenilca ali podatki GURS ali metoda množičnega vrednotenja ali metoda, ki se uporabi v odmernem postopku?“

10. Z navedenimi vprašanji revident zahteva razlago 8. člena ZDPN-2, ki se v obravnavanem primeru ni uporabil, saj se je uporabil 21. člen ZDPN-2, ki določa, da se vrednost ugotovi v odmernem postopku, zato postavljeno vprašanje glede ugotavljanja dejanskega stanja po 8. členu ZDPN-2 ni pomembno pravno vprašanje v obravnavani zadevi.

11. Iz revidentovih vprašanj pa smiselno tudi izhaja vprašanje, ali je upravni organ v odmernem postopku vezan na s strani stranke predloženo mnenje cenilca ali pa lahko vrednost ugotavlja organ sam v odmernem postopku. Po presoji Vrhovnega sodišča to vprašanje ni pomembno pravno vprašanje v smislu 2. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1, saj mnenje cenilca, ki ga predloži stranka, predstavlja navedbeno podlago stranke in ne predstavlja mnenja izvedenca, ki bi bil postavljen s strani uradne osebe (189. člen Zakona o splošnem upravnem postopku, v nadaljevanju ZUP)(2). Odgovor na vprašanje, kako upravni organ presodi vrednost posameznega dokaza, pa jasno izhaja iz določb 10. člena ZUP(3) in 73. člena Zakona o davčnem postopku (ZDavP-2)(4), na katere je oprta odločitev tožene stranke, in posebna razlaga navedenih določb za odločitev v tej stvari ni potrebna niti zaradi zagotovitve pravne varnosti niti zaradi enotne uporabe prava oziroma za razvoj prava preko sodne prakse.

12. Glede na navedeno revident ni izkazal izpolnjevanja uveljavljanih pogojev za dovoljenost revizije iz 2. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1, zato je Vrhovno sodišče revizijo zavrglo kot nedovoljeno na podlagi 89. člena ZUS-1. K II. točki izreka

13. Ker je Vrhovno sodišče revizijo zavrglo, revident sam trpi svoje stroške revizijskega postopka (prvi odstavek 165. člena in prvi odstavek 154. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1).

Op. št. (1): (1) Osnova za davek (v nadaljnjem besedilu: davčna osnova) je prodajna cena nepremičnine. (2) Prodajna cena nepremičnine je vse, kar predstavlja plačilo (v denarju, v stvareh, v storitvah, v prevzetih dolgovih nekdanjega lastnika in podobno), ki ga je ali ga bo prodajalec prejel od kupca za opravljen promet nepremičnine. (3) Če je prodajna cena iz prejšnjega odstavka nižja od posplošene tržne vrednosti nepremičnine, ugotovljene na podlagi zakona, ki ureja množično vrednotenje nepremičnin za več kot 20%, je davčna osnova 80% posplošene tržne vrednosti te nepremičnine. (4) Ne glede na prejšnji odstavek ima davčni zavezanec do poteka roka za pritožbo pravico zahtevati, da se namesto posplošene tržne vrednosti nepremičnine kot davčna osnova upošteva ocenjena posamična tržna vrednost nepremičnine. V tem primeru stroške cenitve nepremičnine nosi zavezanec. (5) V primeru finančnega najema nepremičnine se stroški financiranja ne vštevajo v davčno osnovo, če so izkazani ločeno od vrednosti nepremičnine. (6) Pri ustanovitvi ali prenosu stavbne pravice je davčna osnova doseženo plačilo, ki ustreza tržni vrednosti stavbne pravice.

Op. št. (2): Moč dokaznega sredstva ima samo izvedensko mnenje tistega izvedenca, ki ga po uradni dolžnosti ali na predlog stranke določi uradna oseba, ki vodi postopek. Tako tudi komentar Zakona o splošnem upravnem postopku k 189. členu, Breznik et al, GV Založba, 2008. Op. št. (3): „O tem, katera dejstva je šteti za dokazana, presodi uradna oseba, pooblaščena za vodenje postopka oziroma odločanje v upravni zadevi po svojem prepričanju, na podlagi vestne in skrbne presoje vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj ter na podlagi uspeha celotnega postopka." Op. št. (4): „Davčni organ mora pred izdajo odmerne odločbe po vestni in skrbni presoji vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj ter na podlagi uspeha celotnega postopka ugotoviti vsa dejstva in okoliščine, ki imajo pomen za odmerno odločbo, ter omogočiti strankam, da zavarujejo in uveljavijo svoje pravice in interese."