Jedro

Na dan nastanka davčne obveznosti uradni podatki GURS-a o posplošeni tržni vrednosti nepremičnin niso bili objavljeni. Ker je davčna obveznost nastala v prehodnem obdobju, je davčna osnova skladno z zakonom ugotovljena na podlagi prehodne določbe 21. člena Zakona o davku na promet nepremičnin.

Izrek

Tožba se zavrne.

Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Prvostopni davčni organ je z izpodbijano odločbo tožniku v ponovnem postopku odmeril davek na promet nepremičnin od davčne osnove 73.775,84 EUR po stopnji 2 % v znesku 1.475,52 EUR. Razlika med odmerjenim davkom po prvotni odmerni odločbi in davkom, odmerjenim v ponovnem postopku, znaša 138,42 EUR in se tožniku vrne s pripadajočimi obrestmi. Davčna osnova je določena skladno z 21. členom Zakona o davku na promet nepremičnin (v nadaljevanju ZDPN-2), po katerem je do vzpostavitve podatkov o posplošeni tržni vrednosti nepremičnin po predpisih o množičnem vrednotenju nepremičnin, če doseženo plačilo ne ustreza ceni, ki bi se dala doseči v prostem prometu v času nastanka davčne obveznosti, davčna osnova vrednost nepremičnine, ugotovljena v odmernem postopku.

Ministrstvo za finance je z odločbo DT-499-18-6/2013 z dne 20. 3. 2013 pritožbo tožnika kot neutemeljeno zavrnilo. Vrednost nepremičnine ob odsvojitvi je pravilno ugotovljena na podlagi 21. člena ZDPN-2. Skladno s 7. členom ZDPN-2 davčna obveznost nastane takrat, ko je sklenjena pogodba, na podlagi katere se nepremičnina prenese. V obravnavani zadevi je bila pogodba sklenjena 20. 12. 2011, v tem času pa še niso bili objavljeni uradni podatki GURS-a in zato določbe 8. člena ZDPN-2, katere uporabo uveljavlja tožnik, ni bilo mogoče uporabiti.

Tožnik vlago tožbo, ker meni, da je tožena stranka pri ugotavljanju vrednosti nepremičnine napačno uporabila materialno pravo, posledično pa tudi zmotno ugotovila dejansko stanje in bistveno kršila pravila postopka. Sodišču predlaga, da tožbi ugodi, izpodbijano odločbo odpravi in s sodbo samo odloči o stvari tako, da tožeči stranki odmeri davek na promet nepremičnin od davčne osnove 53.905,60 EUR po stopnji 2 %, v znesku 1.078,11 EUR, toženi stranki pa naloži vračilo preplačanega davka, oziroma podrejeno, da tožbi ugodi, izpodbijano odločbo odpravi in zadevo vrne toženi stranki v ponovno odločanje, toženi stranki pa naloži povrnitev stroškov postopka v priglašeni višini.

Vztraja namreč, da se prehodna določba 21. člena ZDPN-2 od 26. 11. 2011 ne uporablja več in se od tega dne dalje davčna osnova ugotavlja izključno na podlagi določbe 8. člena ZDPN-2. Po drugem odstavku 9. člena ZDPN-2 se davek odmeri po predpisih, ki so veljali na dan nastanka davčne obveznosti. Davčna obveznost je nastala s sklenitvijo pogodbe o prodaji nepremičnine 20. 12. 2011, davek se tako odmeri po predpisih, ki so veljali na dan 20. 12. 2011. Na dan 20. 12. 2011 je veljal Zakon o množičnem vrednotenju nepremičnin (v nadaljevanju ZMVN). Po prvem odstavku 14. člena je pripis vrednosti izračun vrednosti za posamezno nepremičnino na podlagi predpisa vlade o določitvi modelov vrednotenja iz prvega odstavka 11. člena, indeksov vrednosti in podatkov za pripis vrednosti, evidentiranih v registru nepremičnin na dan pripisa vrednosti ter vpis vrednosti te nepremičnine v register nepremičnin. Po drugem odstavku istega člena se vrednost pripiše z veljavnostjo na dan uveljavitve predpisa vlade o določitvi modelov vrednotenja na podlagi 11. člena ZMVN. Uredba o določitvi modelov vrednotenja nepremičnin (v nadaljevanju Uredba) je začela veljati naslednji dan po objavi (26. 11. 2011). Na ta dan je bila vrednost nepremičnine po prodajni pogodbi z dne 20. 12. 2011 ugotovljena na podlagi veljavnih predpisov za množično vrednotenje nepremičnin v višini 67.382,00 EUR. Ker je glede na navedeno že 26. 11. 2011 veljala ureditev o množičnem vrednotenju nepremičnin, kot je mišljena v ZDPN-2, se posledično na dan 20. 12. 2011 ni mogla oziroma smela uporabljati prehodna določba 21. člena tega zakona. V obravnavanem primeru je zato treba davčno osnovo ugotoviti na podlagi tretjega odstavka 8. člena ZDPN-2 in kot davčno osnovo upoštevati 80% posplošene tržne vrednosti nepremičnine (53.905,60 EUR). V zvezi s sklicevanjem tožene stranke na datum objave podatkov o množičnem vrednotenju nepremičnin pa tožnik poudarja, da so bile končne vrednosti nepremičnin dne 28. 12. 2011 objavljene na spletu, pri čemer je bila objava namenjena izključno lastnikom in ne toženi stranki. Je pa bila tožena stranka skladno z 10. členom Zakona o davčnem postopku (v nadaljevanju ZDavP-2) in 139. členom Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) upravičena in dolžna pridobiti podatke o vrednosti nepremičnine oziroma pridobiti podatke, na podlagi katerih bi lahko sama opravila izračun vrednosti. Kot že predhodno navedeno, so bili podatki o vrednosti nepremičnine na dan nastanka davčne obveznosti že znani oziroma so že obstajali, le javno še niso bili objavljeni. Pri tem ne gre zanemariti dejstva, da so bili že v času prvega odločanja (10. 1. 2012) podatki tudi javno objavljeni in sicer z veljavnostjo od 26. 11. 2011. Ugotovitev davčne osnove na podlagi 21. člena ZDPN-2 je zato po mnenju tožnika napačna in v nasprotju z načelom zakonitosti v davčnih zadevah.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri izpodbijani odločitvi in pri razlogih. Predlaga zavrnitev tožbe.

Tožba ni utemeljena.

Osnova za davek na promet nepremičnin je prodajna cena nepremičnine (prvi odstavek 8. člena ZDPN-2). Če je prodajna cena nižja od posplošene tržne vrednosti nepremičnine, ugotovljene na podlagi zakona, ki ureja množično vrednotenje nepremičnin za več kot 20%, je davčna osnova 80% posplošene tržne vrednosti nepremičnine (tretji odstavek 8. člena ZDPN-2) Ker je uporaba navedene (redne) določbe 8. člena mogoča šele po opravljenem vpisu vrednosti nepremičnin v register nepremičnin, je zakonodajalec do vzpostavitve podatkov o posplošeni tržni vrednosti nepremičnin v prehodni določbi 21. člena ZDPN-2 predpisal višino in način ugotavljanja davčne osnove v zadevah, ko po oceni davčnega organa doseženo plačilo ne ustreza ceni, ki bi se dala doseči v prostem prometu v času nastanka davčne obveznosti.

V obravnavani zadevi ni spora o tem, da je bila pogodba o prodaji nepremičnine sklenjena 20. 12. 2011. Sporno tudi ni, da na dan nastanka davčne obveznosti (20. 12. 2011) uradni podatki GURS-a o posplošeni tržni vrednosti nepremičnin niso bili objavljeni. Ker je davčna obveznost nastala v prehodnem obdobju, je davčna osnova skladno z zakonom ugotovljena na podlagi prehodne določbe 21. člena ZDPN-2. Drugi odstavek 9. člena ZDPN-2, po katerem se davek odmeri po predpisih, ki so veljali v času nastanka davčne obveznosti, se nanaša na materialne določbe zakona o obdavčenju (prometa nepremičnin) in ne na določbe predpisov o množičnem vrednotenju nepremičnin. Ker se, kot že navedeno davek odmeri po materialnih določbah zakona o obdavčenju, ki so veljale ob nastanku davčne obveznosti, pa tudi ni mogoče upoštevati pravnega in dejanskega stanja v času izdaje odmerne odločbe.

Ker je torej po povedanem izpodbijana odločba pravilna in zakonita, tožbene navedbe pa neutemeljene, je sodišče tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo. Odločitev o stroških temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1 po katerem trpi v primeru, če sodišče tožbo zavrne, vsaka stranka svoje stroške postopka.

Ker so dejstva, ki so po zavzetem pravnem stališču za odločitev relevantna, med strankama nesporna, je sodišče v zadevi odločilo brez glavne obravnave (59. člen ZUS-1).