Jedro

Rok za sklenitev (glavne) pogodbe ni obvezna sestavina predpogodbe (peti odstavek 45. člena ZOR). Če bi se postopek denacionalizacije končal do 31. 12. 1994, bi stranki sklenili glavno pogodbo. Pravdni stranki sta torej šteli, da ju – vsaj do tedaj – predpogodba zavezuje. Zato je zmotna presoja, da je že ob sklepanju pogodbe med strankama obstajal (tak) nesporazum, da predpogodba sploh ni nastala. Gre za različno razumevanje pomena v pogodbi določenega datuma. Pripisovanje različnega pomena pogodbenim določilom pa pomeni, da so pogodbena določila sporna in bi morali sodišči uporabiti ustrezna določila ZOR o razlagi pogodb.

Izrek

Reviziji se ugodi, sodbi sodišč druge in prve stopnje se razveljavita in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Odločitev o revizijskih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo primarni in podrejeni tožbeni zahtevek, s katerima je tožeča stranka zahtevala, da toženec z njo sklene prodajno pogodbo za parceli št. 906/1 in 920/1 k.o. ...

2. Sodišče druge stopnje je pritožbo tožeče stranke zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje ter odločilo, da vsaka stranka nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

3. Zoper sodbo je tožeča stranka vložila revizijo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da v izpodbijani sodbi niso navedeni razlogi za sklep o obstoju nesporazuma. Po 63. členu Zakona o obligacijskih razmerjih (v nadaljevanju ZOR) se nesporazum nanaša na naravo pogodbe, podlago ali predmet obveznosti. Nesporazum, ki se ne nanaša na te elemente, ni nesporazum, kot ga opredeljuje 63. člen ZOR. Sodba ne vsebuje ugotovitev, da naj bi pogodbeno določen datum 31. 12. 1994 predstavljal naravo pogodbe ali podlago ali predmet obveznosti. Zato sodba ne vsebuje razlogov oziroma razlogov za odločilna dejstva, kar predstavlja bistveno kršitev po 14. točki drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Sicer pa je odločitev tudi materialnopravno zmotna. Čas, do katerega naj bi predpogodba zavezovala pogodbeni stranki, ne opredeljuje pravne narave (pred)pogodbe, se ne vključuje v podlago obveznosti niti ne predstavlja predmeta obveznosti. Nesporazum glede roka za izpolnitev obveznosti ni nesporazum v smislu 63. člena ZOR. Pravilna uporaba tega določila v konkretnem primeru kaže na pomen instituta napake volje. Če sta sodišči prve in druge stopnje že sprejeli trditve tožene stranke, bi morali ob pravilni uporabi materialnega prava (99. člena ZOR) razložiti pomen spornih določil predpogodbe. Opustitev uporabe 99. člena ZOR tako predstavlja zmotno uporabo materialnega prava. Spor o pomenu oziroma pravilnem razumevanju posamezne pogodbene določbe zahteva na prvem mestu njeno razlago. V nasprotnem primeru izgubi vsebina pogodbene določbe vsak pomen. Sodišči prve in druge stopnje sta v celoti sprejeli teorijo volje, ob tem pa bi bil institut razlage pogodbe popolnoma nepotreben. Praktično vsak spor glede različnega razumevanja pogodbene določbe bi bil namreč rešljiv z ugotovitvijo obstoja nesporazuma iz 63. člena ZOR. V konkretnem primeru se tako ne ločuje med naravo pogodbe ali podlago ali predmetom obveznosti na eni strani ter (bistvenimi ali nebistvenimi) sestavinami pogodbe na drugi strani. Takšen pristop sodišč nasprotuje tudi načelom obligacijskega prava, ki težijo k ohranjevanju veljavnosti pogodb in njihovem poštenem izpolnjevanju. Tožeča stranka predlaga, da Vrhovno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da njenemu tožbenemu zahtevku ugodi, podrejeno pa, da sodbi sodišč druge in prve stopnje razveljavi in zadevo vrne v novo sojenje.

4. Revizija je bila po 375. členu ZPP vročena toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila.

5. Revizija je utemeljena.

6. Po dejanskih ugotovitvah sodišč prve in druge stopnje sta pravdni stranki 20. 4. 1994 sklenili predpogodbo, s katero sta se zavezali skleniti prodajno pogodbo, po kateri naj bi toženec tožeči stranki prodal nepremičnini parc. št. 906/1 in 920/1 k.o. ... Ob sklenitvi predpogodbe je za obe nepremičnini tekel postopek denacionalizacije, v katerem naj bi bili tožencu nepremičnini vrnjeni v last in posest, zato je v predpogodbi določeno, da se prodajalec zavezuje, da bo s kupcem sklenil prodajno pogodbo takoj, ko mu bodo s pravnomočno odločbo nepremičnine vrnjene v last in posest po ceni 30 DEM/m2. Obenem predpogodba vsebuje še poseben člen, po katerem je prodajalec v primeru, da ne dobi zemljišča v last in posest do 31. 12. 1994, dolžan vrniti kupcu na njegovo zahtevo plačano akontacijo z bančnimi obrestmi (sporni določili predpogodbe sta citirani na 6. strani sodbe prve stopnje). Stranki si ta člen razlagata različno: tožeča stranka kot v njeno korist dogovorjeno možnost odstopa, če se denacionalizacijski postopek ne bo končal do 31. 12. 1994, tožena stranka pa končanje denacionalizacijskega postopka do tega datuma šteje za razvezni pogoj, pod katerim je bila predpogodba sklenjena.(1) Zavrnitev tožbenih zahtevkov(2) temelji na pravni presoji, da je med strankama ob sklepanju predpogodbe obstajal nesporazum v smislu 63. člena ZOR, zaradi česar predpogodba ni nastala in iz nje izvirajoči zahtevki zato ne morejo biti utemeljeni. Sodišče druge stopnje, ki je pritrdilo taki presoji sodišča prve stopnje, je pojasnilo, v čem so razhajanja pravdnih strank v razumevanju določb predpogodbe, zato ni utemeljen očitek, da sodba ne vsebuje razlogov oziroma ne vsebuje razlogov o odločilnih dejstvih. Revizijske navedbe, s katerimi tožeča stranka uveljavlja bistveno kršitev določb pravdnega postopka, ker izpodbijana sodba ne razloži nesporazuma na način in glede tistih elementov, kot to opredeljuje 63. člen ZOR, se tako po vsebini tičejo v nadaljevanju revizije utemeljeno uveljavljanega razloga zmotne uporabe materialnega prava.

7. Pogodba je sklenjena, ko se pogodbeni stranki zedinita o njenih bistvenih sestavinah (26. člen ZOR). Kadar sta stranki prepričani, da se strinjata, dejansko pa je med njima nesporazum o naravi pogodbe ali o podlagi ali predmetu obveznosti, pogodba ne nastane (63. člen ZOR). Tudi predpogodba je pogodba, z njo se prevzema obveznost skleniti glavno pogodbo (prvi odstavek 45. člena ZOR). Izpolnitev predpogodbe se kaže v sklenitvi glavne pogodbe, kar pomeni, da je izpolnitveno ravnanje (predmet obveznosti, predmet izpolnitve(3)) izjava volje. Ker pa predpogodba veže (le), če vsebuje bistvene sestavine glavne pogodbe (tretji odstavek 45. člena ZOR), mora biti izpolnitveno ravnanje glavne pogodbe opredeljeno že v predpogodbi. Ali povedano drugače: izpolnitev predpogodbe predstavlja izjavo takšne volje, kot je bila glede bistvenih sestavin že opredeljena v predpogodbi. Predpogodba ne veže časovno neomejeno, vendar pa rok za sklenitev pogodbe ni obvezna sestavina predpogodbe. Stranki ga lahko določita, če ga ne, pa mora biti glavna pogodba sklenjena v roku, ki ga narekujejo narava posla in druge okoliščine (peti odstavek 45. člena ZOR).

8. V 6. točki obrazložitve povzete dejanske ugotovitve sodišč prve in druge stopnje kažejo, da sta se v obravnavani zadevi pravdni stranki s predpogodbo dogovorili za sklenitev prodajne pogodbe, katere bistvene sestavine (predmet prodaje, prodajna cena) so bile že vsebovane v predpogodbi. Iz ugotovitev o razumevanju spornih pogodbenih določil o času, v katerem predpogodba veže, pa izhaja tudi, da med strankama ni razhajanja o tem, da bi, če bi se postopek denacionalizacije končal do 31. 12. 1994, sklenili glavno pogodbo. Pravdni stranki sta torej šteli, da ju – vsaj do tedaj – predpogodba zavezuje. Zato je zmotna presoja sodišč prve in druge stopnje, da je že ob sklepanju pogodbe med strankama obstajal (tak) nesporazum, da predpogodba sploh ni nastala. Kot pravilno poudarja tožnik v reviziji, ne gre za nesporazum o naravi pogodbe ali o podlagi ali o predmetu obveznosti, torej bistvenih sestavinah pogodbe, pač pa za različno razumevanje pomena v pogodbi določenega datuma 31. 12. 1994, saj določiloma II. in IV. člena stranki pripisujeta različen pomen. Pripisovanje različnega pomena pogodbenima določiloma pa pomeni, da sta pogodbeni določili sporni in bi morali sodišči prve in druge stopnje – kot spet utemeljeno opozarja revizija – uporabiti ustrezna določila ZOR o razlagi pogodb, predpogoj za uporabo teh zakonskih določil pa je ugotovitev (prave) vsebine pogodbe oziroma posameznih pogodbenih določil. Sodišči druge in prve stopnje sta torej zmotno uporabili 63. člen ZOR o nesporazumu, zaradi česar nista ugotavljali vsebine pogodbe (konkretnih in posamičnih pogodbenih pravil) in je tudi ne uporabili za odločitev o utemeljenosti tožbenega zahtevka.

9. Zaradi napačnega materialnopravnega izhodišča je ostalo relevantno dejansko stanje nerazjasnjeno, zato ni pogojev za spremembo izpodbijane odločitve na revizijski stopnji. Glede na to je Vrhovno sodišče tožnikovi reviziji ugodilo, sodbi sodišč druge in prve stopnje razveljavilo in zadevo vrnilo prvostopenjskemu sodišču v novo sojenje (drugi odstavek 380. člena ZPP). Sodišče prve stopnje bo moralo v ponovljenem sojenju med drugim izvesti dokazni postopek za ugotovitev pomena v predpogodbi določenega datuma 31. 12. 1994, pri čemer si bo moralo prizadevati iskati skupen namen pogodbenikov, upoštevati pa bo moralo tudi vse druge relevantne okoliščine primera (trajanje denacionalizacijskega postopka, morebitna sprememba cen nepremičnin, spremenjene okoliščine ipd.).

10. Odločitev o revizijskih stroških temelji na tretjem odstavku 165. člena ZPP.

Op. št. (1): Po podatkih spisa je bil postopek denacionalizacije glede parcele št. 906/1 k.o. ... pravnomočno končan v letu 1999, glede parcele št. 920/1 k.o. ... pa šele v letu 2002. Op. št. (2): S primarnim zahtevkom je tožeča stranka zahtevala sklenitev prodajne pogodbe z vsebino oziroma za kupnino, dogovorjeno v predpogodbi, s podrejenim zahtevkom pa s spremenjenim okoliščinam primerno vsebino (kupnino).

Op. št. (3): Obligacijski zakonik s komentarjem (splošni del), 1. knjiga stran 58: Izpolnitveno ravnanje je lahko dajatev, storitev ali opustitev. Z določitvijo izpolnitvenega ravnanja se opredeli vsebina (medsebojnih) pravic in obveznosti subjektov (strank) obligacijskega razmerja glede tega izpolnitvenega ravnanja. OZ kot sinonima za izpolnitveno ravnanje uporablja pojma „predmet obveznosti“ in „predmet izpolnitve“. - Ker se ureditev po Obligacijskem zakoniku (OZ) glede tega bistveno ne razlikuje od ureditve po ZOR, navedeno velja tudi za obravnavan primer, v katerem je treba glede na določilo 1060. člena OZ uporabiti prej veljavni ZOR.