Jedro

Za sklenitev pogodbe morata torej stranki soglašati o bistvenih sestavinah, naravi, podlagi in predmetu pogodbe, pa tudi tistih nebistvenih sestavinah, ki so bile izjavljene v pogajanjih. Če je volja o navedenem izjavljena navzven, dejansko pa volji pogodbenih strank nista soglasni, gre za nesoglasje. Nesporazum pa je posebna oblika nesoglasja, ki zagotavlja, da je pogodba veljavno sklenjena le, če je podano soglasje o naravi, podlagi in predmetu pogodbe. Sankcija pa je v obeh primerih ista – pogodba sploh ni sklenjena.

Izrek

Pritožbi se zavrneta ter se potrdita sodba in sklep sodišča prve stopnje.

Vsaka stranka nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek za sklenitev prodajne pogodbe, po kateri bi bil toženec dolžan tožeči stranki prodati nepremičnine parc. št. 906/1 in parc. št. 920/1, obe k.o. Č., za kupnino 75.819,47 EUR ter podredni tožbeni zahtevek za sklenitev prodajne pogodbe za isti nepremičnini za kupnino 364.631,00 EUR; glede stroškov postopka pa odločilo, da bo o njih odločeno s posebnim sklepom. Z izpodbijanim sklepom pa je nato odločilo, da je dolžna tožeča stranka toženi stranki povrniti 2.364,25 EUR stroškov postopka, v primeru zamude z zakonitimi zamudnimi obrestmi.

Sodbo tožeča stranka izpodbija iz vseh pritožbenih razlogov po 338. členu Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Meni, da je sodišče prve stopnje neutemeljeno uporabilo določbe 26. in 63. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR). Moralo bi uporabiti pravila o uporabi določil pogodb in o razlagi pogodb, konkretno 99. člen ZOR. Pogodbeni stranki sta voljo o trajanju predpogodbe izjavili v II. in IV. členu Predpogodbe, zato ne more iti za nesporazum. Tudi za nesoglasje ne gre, saj je navzven izražena volja pogodbenih strank enaka in ujemajoča, ker sta pogodbeni stranki podpisali predpogodbo z enako vsebino. Če pa stranki izjavita enako voljo, ki je le navidezno enaka, ker je resnična volja pogodbenih strank drugačna oziroma različna, je potrebno uporabiti določila zakona o napakah volje. Teh pa toženec ni zatrjeval. Gre kvečjemu za pričakovanje toženca kdaj bo nastopila obveznost sklenitve glavne pogodbe, ki pa ne uživa pravnega varstva. Sodišče prve stopnje se je napačno oprlo na določbe zakona, ki urejajo probleme v fazi sklepanja pogodbe. Do težav je prišlo šele pri izpolnjevanju obveznosti iz predpogodbe, ki je bila veljavno sklenjena. Načelo vestnosti in poštenja zahteva, da se na nesporazum lahko sklicuje le tista stranka, ki je v fazi sklepanja pogodbe zahtevala pojasnilo o okoliščinah, ki lahko privedejo do nesporazuma. Sicer pa je potrebno ugotoviti, da so določbe Predpogodbe jasne in ne potrebujejo razlage. V členu IV. Predpogodbe sta pogodbeni stranki dogovorili odstopno upravičenje zgolj za kupca – tožečo stranko. V primeru, da prodajalec – toženec ne dobi zemljišč v last in posest do 31.12.1994, je bil namreč dolžan vrniti kupcu na njegovo zahtevo plačano akontacijo z bančnimi obrestmi. Če bi situacija po IV. členu pomenila prenehanje Predpogodbe ne glede na voljo pogodbenih strank, ne bi bilo izrecno določeno, da se akontacija vrne le na zahtevo kupca, da torej predpogodba preneha veljati le v primeru, če se kupec tako odloči. Da je temu tako, je izpovedal tudi M. I. F., ki je bil v času podpisa predpogodbe zakoniti zastopnik tožeče stranke, ter F. B., ki je kot nepremičninski zastopnik zastopal obe pogodbeni stranki in sestavil Predpogodbo. Določba IV. člena Predpogodbe dokazuje, da sta pogodbeni stranki upoštevali možnost in vnaprej uredili medsebojna razmerja tudi za primer, da tožencu zemljišče do 31.12.1994 ne bi bilo vrnjeno, stranki sta se o takšni možnosti nedvomno pogovarjali. Če sta toženec in posrednik pričakovala, da bodo zemljišča vrnjena do 31.12.1994, to ne vpliva na veljavnost Predpogodbe. Vsebina Predpogodbe dokazuje, da njeno trajanje ni omejeno, zato sodišče prve stopnje napačno šteje, da naj bi med pogodbenima strankama obstajal nesporazum glede predmeta oziroma roka veljavnosti. Datum 31.12.1994 ni bil določen kot razvezni pogoj in zato tudi ne vpliva na trajanje Predpogodbe. Prvo sodišče je tudi napačno in povsem nekritično sledilo izpovedbi toženca, ki je bil v času sklenitve Predpogodbe zelo zainteresiran za odprodajo spornih zemljišč. Zaradi zastopanja v denacionalizacijskem postopku in prodaje zemljišča je sklenil pogodbo s F. B., zato so neverodostojne izpovedi toženčeve žene, sina in hčerke, da naj zemljišča ne bi imeli namena prodati. Vse do sprožitve predmetnega sodnega postopka toženec ni imel nikakršnih pomislekov v veljavnost Predpogodbe in da ga ta zavezuje. Ker je vrsto let upravljal s svojo mesarijo in vodil samostojno dejavnost, je nedvomno vešč dogovarjanja s sopogodbeniki in sklepanja poslov, zato je napačna predstava o tožencu kot prava neuki stranki. Vsak že povprečno izkušen človek pa bi zahteval, da se v predpogodbo vpiše rok njenega trajanja, če bi bila v resnici takšna njegova pogodbena volja. Opozarja še, da dopisa z dne 25.2.1998, na katerega se sklicuje sodišče v sodbi, v spisu ni. Tožeča stranka pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, podredno pa, da izpodbijano sodbo razveljavi in vrne v novo sojenje. Priglaša pritožbene stroške.

Tožena stranka je na pritožbo odgovorila. Pritrjuje odločitvi prvostopenjskega sodišča in razlogom zanjo, ter pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbo kot neutemeljeno zavrne in odloči o stroških pritožbenega postopka, ki jih priglaša. Tudi sklep o stroških postopka tožeča stranka izpodbija iz vseh pritožbenih razlogov. Predlaga pritožbenemu sodišču, da ga spremeni tako, da plačilo stroškov postopka naloži toženi stranki, podrejeno pa, da ga razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Zahteva povrnitev pritožbenih stroškov. Opozarja, da je zoper sodbo, ki jo je prvostopenjsko sodišče izdalo v tej zadevi 24.10.2008, vložila pravočasno pritožbo, torej je postopek o glavni stvari še v teku, odločitev o stroških pa je odvisna od odločitve o glavni stvari, zato tudi izpodbijani sklep ne more postati pravnomočen. Prvostopenjsko sodišče je neutemeljeno in napačno, v nasprotju z določbo 4. odst. 163. člena ZPP, izdalo o stroških postopka poseben sklep. Ker je pravica do povračila pravdnih stroškov odvisna od odločbe o glavni stvari, izdaja posebnega sklepa o stroških ni predvidena (6. odst. 163. člena ZPP). Sodišče prve stopnje je torej storilo bistvene kršitve določb pravdnega postopka, ki so vplivale na zakonitost in pravilnost izpodbijanega sklepa. Tudi sicer pa je prvostopenjsko sodišče toženi stranki neutemeljeno priznalo stroške za nepotrebno opravljane odvetniške storitve v višini 375 točk. Tožena stranka je svoje navedbe in dokazne predloge v pripravljalni vlogi z dne 28.10.2002 podala povsem neutemeljeno ločeno od navedb in dokaznih predlogov v pripravljalni vlogi z dne 20.9.2002. Vse navedbe in dokazne predloge bi lahko podala v eni pripravljalni vlogi.

Na vročeno pritožbo zoper sklep tožena stranka ni odgovorila.

Pritožbi nista utemeljeni.

O pritožbi zoper sodbo: Glede na trditveno in dokazno podlago je odločitev sodišča prve stopnje materialnopravno pravilna. Dokazni postopek je pokazal, da sta pravdni stranki ob podpisu predpogodbe z dne 20. 4. 1994 (Predpogodba) imeli vsaka svojo predstavo o tem, do kdaj ju Predpogodba veže; do kdaj sta torej dolžni skleniti glavno pogodbo (1. odst. 45. člena Zakona o obligacijskih razmerjih - ZOR). Na podlagi 8. členu ZPP skladne dokazne ocene, kateri pritožbeno sodišče v celoti pritrjuje, saj je celostna (dokaze je prvostopenjsko sodišče ocenilo v povezavi drugega z drugim) in življenjsko logična, je sodišče prve stopnje ugotovilo, da sta si v IV. členu Predpogodbe zapisani datum 31.12.1994 razlagali vsaka po svoje. Toženec je bil prepričan, da Predpogodba obe pogodbeni stranki veže le, če bo do takrat končan denacionalizacijski postopek, tožeča stranka pa, da toženca Predpogodba zavezuje, vse dokler mu v denacionalizacijskem postopku ne bodo vrnjene v last in posest nepremičnine, ki bi bile glede na Predpogodbo predmet glavne pogodbe, sama pa ima po 31. 12. 1994 odstopno upravičenje. Taki predstavi sta stranki imeli že ob podpisu Predpogodbe, torej v sklenitveni fazi, in ne šele v izpolnitveni fazi, kot skuša prikazati pritožba. Nanašala pa se je ta zmotna predstava na izpolnitveno fazo Predpogodbe. V obravnavanem primeru so tako podani elementi dejanskega stanu nesporazuma po 63. členu ZOR: pogodbeni stranki sta bili prepričani, da se strinjata, dejansko pa se nista sporazumeli, do kdaj ju Predpogodba zavezuje.

Predmet izpolnitve predpogodbe je sklenitev glavne pogodbe (1. odst. 45. člena ZOR), v konkretnem primeru sklenitev kupoprodajne pogodbe za zemljišča, katera naj bi toženec šele pridobil v last in posest, in to za ceno 30,00 DEM za m2. Izpolnitveno ravnanje je nujna sestavina vsakega poslovnega obligacijskega razmerja (prim. uvodni komentar dr. Nine Plavšak k II. poglavju Obligacijskega zakonika, Obligacijski zakonik s komentarjem, GV Založba, Ljubljana 2003, 1. knjiga). Če stranki izjavita voljo, ker sta prepričani, da se strinjata, se pa kasneje, pri izpolnjevanju tega, kar naj bi bilo dogovorjeno, izkaže, da dejansko ni bilo soglasja, ali če se izkaže, da se stranki o za pogodbeno razmerje pomembnih dejstvih nista izjavili, ker se nista dogovorili, pogodba ne nastane. Stališče, da mora med strankama biti doseženo soglasje le glede tistega, kar je izjavljeno, je napačno. Za sklenitev pogodbe soglasje izjavljene volje ne more imeti večjega pomena kot nesporazum o naravi pogodbe, podlagi ali predmetu obveznosti. Ni mogoče šteti, da soglasje izjav sanira resnično drugačno voljo strank o navedenih dejstvih. Gre namreč za institute, ki pogojujejo obstoj soglasja volj bolj kot sporazum o bistvenih sestavinah (prim. komentar dr. Vesne Kranjc k 16. členu Obligacijskega zakonika v zgoraj citiranem komentarju). Za sklenitev pogodbe morata torej stranki soglašati o bistvenih sestavinah, naravi, podlagi in predmetu pogodbe, pa tudi tistih nebistvenih sestavinah, ki so bile izjavljene v pogajanjih. Če je volja o navedenem izjavljena navzven, dejansko pa volji pogodbenih strank nista soglasni, gre za nesoglasje (26. člen ZOR). Nesporazum pa je posebna oblika nesoglasja, ki zagotavlja, da je pogodba veljavno sklenjena le, če je podano soglasje o naravi, podlagi in predmetu pogodbe. Sankcija pa je v obeh primerih ista – pogodba sploh ni sklenjena. Zato je prvo sodišče materialnopravno pravilno zaključilo, da tožeča stranka ne more uspeti z zahtevki, ki jih temelji na Predpogodbi.

Ker Predpogodba torej sploh ni bila sklenjena, je tožencu ni potrebno razveljaviti. Pritožbene navedbe, ki se nanašajo na možnost izpodbijanja Predpogodbe zaradi napak volje, so zato brezpredmetne ter kot take ne terjajo podrobnejšega odgovora. Enako velja za pritožbena zatrjevanja glede pričakovanj in motiva toženca ter možnostih pravdnih strank za odstop od Predpogodbe. In ker Predpogodba ni bila sklenjena, tudi ni moč uporabiti pravil o razlagi pogodb. Pri tem pritožbeno sodišče še dodaja, da si pritožnica prihaja sama s seboj v nasprotje, saj se najprej zavzema za uporabo določil ZOR o razlagi nejasnih določb pogodb, v nadaljevanju pa zatrjuje, da so določila v Predpogodbi povsem jasna.

Iz dejanskih ugotovitev prvostopenjskega sodišča, ki jih pritožba ne izpodbija, izhaja, da je sporno Predpogodbo sestavil F. B. v okviru opravljanja svojega poklica, in da je on zapisal datum 31. 12. 1994 v Predpogodbo. Na podlagi skrbne dokazne ocene je prvostopenjsko sodišče zaključilo, da je to storil zato, ker je bil prepričan, da bo do takrat denacionalizacijski postopek končan. F. B. je toženec, kar poudarja tudi pritožba, pooblastil tudi za zastopanje v denacionalizacijskem postopku. Iz ugotovitev prvostopenjskega sodišča izhaja tudi, da je B. tožencu razlagal, kaj naj bi posamezne določbe Predpogodbe pomenile. Ob vsem navedenem tožencu ni moč očitati nezadostne skrbnosti v zvezi z zahtevanjem pojasnil o pomenu Predpogodbe. To pa še ne pomeni, da so se o pomenu datuma 31.12.1994 tudi sporazumeli oziroma da so si njegov pomen razlagali enako.

Ni moč pritrditi pritožbi, da iz zaslišanja B. in določbe IV. člena Predpogodbe izhaja, da sta pravdni stranki vnaprej uredili medsebojna razmerja za primer, da tožencu zemljišča ne bodo vrnjena do 31.12.1994. Pritožba ne upošteva dela izpovedbe B., iz katere, kot pravilno ugotavlja prvo sodišče (2. odstavek na 7. strani izpodbijane sodbe), izhaja, da možnosti, da denacionalizacijski postopek do takrat ne bi bil končan, ni predvidel. Zato prvo sodišče tudi utemeljeno sledi tožencu, da je kot končni rok za sklenitev glavne pogodbe štel konec leta 1994. Ob zaključku, da Predpogodba ni bila sklenjena, pritožbene navedbe o toženčevi zainteresiranosti za prodajo zemljišč in s tem v zvezi pritožbeno izpodbijanje verodostojnosti izpovedb toženčeve žene, sina in hčerke, na odločitev ne morejo vplivati. Prav tako ne dopisi pooblaščencev pravdnih strank, ki sta si jih pošiljala pred pravdo z namenom rešiti zaplet brez odločitve sodišča. Ob tem, ko sta pravdni stranki vse aktivnosti v zvezi s Predpogodbo prepustili posredniku F. B., ki je ta posel opravljal poklicno in ga je zato skladno z 18. členom ZOR moral opravljati s skrbnostjo dobrega strokovnjaka, je neutemeljeno tudi očitanje tožencu, da bi moral, glede na svoje izkušnje pri poslovanju kot mesar, sam poskrbeti, da se v Predpogodbo zapiše, do kdaj ga veže. V zvezi z opozorilom pritožbe, da se sodišče v izpodbijani sodbi sklicuje na listino, ki je v spisu ni, s čimer smiselno uveljavlja absolutno bistveno kršitev po 15. točki 2. odst. 339. člena ZPP, pa pritožbeno sodišče pojasnjuje, da gre za očitno pisno napako. Iz vsebine obrazložitve sodbe na 7. strani zgoraj namreč izhaja, da se sodišče sklicuje na dopis z dne 24.3.1998, ki se nahaja v prilogi B2 spisa.

Uveljavljani pritožbeni razlogi torej niso podani, pritožbeno sodišče pa tudi v okviru preizkusa sodbe glede kršitev, na katere je skladno z 2. odst. 350. člena ZPP dolžno paziti po uradni dolžnosti, teh ni ugotovilo, zato je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

O pritožbi zoper sklep o stroških: Pritrditi je sicer pritožbenim stališčem, da prvostopenjsko sodišče ni imelo zakonske osnove za izdajo posebnega sklepa o stroških. Skladno z določbo 4. odst. 163. člena ZPP mora sodišče o stroških postopka odločiti v sodbi ali sklepu, s katerim se konča postopek pred njim. Vendar pa navedena procesna kršitev ni vplivala na pravilnost izpodbijanega sklepa. Glede na odločitev pritožbenega sodišča o glavni stvari, ki je pravnomočna, mora tožeča stranka na podlagi 1. odst. 154. člena ZPP tožencu povrniti njegove potrebne (155. člen ZPP) pravdne stroške. Odločitev v izpodbijanem sklepu je torej materialnopravno pravilna.

Neutemeljeno pritožba izpodbija tudi višino stroškovne odločitve. Vlogi tožene stranke z dne 28.10.2002, za katero ji je prvostopenjsko sodišče priznalo 375 točk po Odvetniški tarifi (OT), namreč ni moč odrekati upravičenosti. Tožena stranka jo je v spis vložila potem, ko sodišče v soglasju s pravdnima strankama 23.9.2002 ni opravilo prvega naroka za glavno obravnavo. Do konca prvega naroka za glavno obravnavo pa sta imeli pravdni stranki po takrat veljavnem ZPP možnost neomejenega navajanja dejstev in dokazov.

Tudi pritožbeni razlogi, uveljavljani v pritožbi zoper sklep o stroških, torej niso podani. Pritožbeno sodišče pa tudi ni našlo uradoma upoštevnih kršitev določb postopka, naštetih v 2. odst. 350. člena ZPP, materialno pravo pa je bilo glede na obrazloženo pravilno uporabljeno, zato je potrebno tudi pritožbo zoper sklep kot neutemeljeno zavrniti in potrditi sklep o stroških sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP).

Izrek o stroških temelji na 1. odst. 165. člena ZPP v zvezi z 1. odst. 154. člena ZPP in 155. členom ZPP. Stranki nosita vsaka svoje stroške pritožbenega postopka: tožeča stranka, ker s pritožbama ni uspela, tožena stranka pa, ker z odgovorom na pritožbo zoper sodbo ni upoštevno prispevala k rešitvi zadeve na drugi stopnji.